VDSS Sodba Pdp 401/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se lahko teh šest let nanaša le na čas od uveljavitve Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) dalje (24. 5. 2008), ne pa tudi na predhodno obdobje, saj naj bi to pomenilo nedopustno retrogradno uporabo Uredbe, kar pa ne drži. Določba o preteklem številu let že po sami vsebini nima zveze z vprašanjem retrogradne uporabe ali veljavnosti predpisa. Kot pravilno navaja pritožba, na napačnost stališča, da pretekla leta iz časa pred uveljavitvijo Uredbe niso upoštevana, kaže tudi prehodna določba 11. člena Uredbe, iz katere izhaja, da se napredovalno obdobje z dnem začetka uporabe te Uredbe ne prekine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni tako, da se na novo glasi:

''I. Ugotovitveni sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 8. 2015 in odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2019 se razveljavita in se ugotovi, da je tožnik 1. 4. 2015 izpolnjeval pogoje za napredovanje za en plačni razred.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje:

- od aprila 2015 do novembra 2016 obračunati razliko med osnovno bruto plačo 32. plačnega razreda in obračunano osnovno bruto plačo 31. plačnega razreda;

- od decembra 2016 do avgusta 2017 obračunati razliko med osnovno bruto plačo 33. plačnega razreda in obračunano osnovno bruto plačo 32. plačnega razreda;

- od septembra 2017 do decembra 2018 obračunati razliko med osnovno bruto plačo 34. plačnega razreda in obračunano osnovno bruto plačo 33. plačnega razreda;

ter tožniku po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od aprila 2015 do januarja 2019 obračunati razliko dodatka na delovno dobo, dodatka za stalnost, položajnega dodatka, ob upoštevanju, da je bil tožnik od aprila 2015 do novembra 2016 upravičen do osnovne bruto plače 32. plačnega razreda, od decembra 2016 do avgusta 2017 do osnovne bruto plače 33. plačnega razreda, od septembra 2017 do decembra 2018 do osnovne bruto plače 34. plačnega razreda ter januarja 2019 do osnovne bruto plače 35. plačnega razreda, ter tožniku po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Kar zahteva tožnik več ali drugače (glede izdaje novega sklepa), se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške postopka v višini 392,00 EUR v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.''

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 410,00 EUR, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek: da se ugotovitveni sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 8. 2015 ter odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2019 razveljavita; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni izdati nov sklep, s katerim bo odločila o izpolnjevanju pogojev za napredovanje v plačne razrede po stanju na dan 1. 4. 2015, ob čemer mora za potrebe izdaje sklepa upoštevati, da tožnik v obdobju od 2. 2. 2005 do 1. 4. 2015 ni dosegel napredovanj v plačnih razredih ter da je v tem času dosegla povprečno letno oceno 3,8. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje - od aprila 2015 do novembra 2016 obračunati razliko med vsakokratno dolgovano osnovno bruto plačo 32. plačnega razreda in vsakokratno obračunano osnovno bruto plačo 31. plačnega razreda, - od decembra 2016 do avgusta 2017 obračunati razliko med vsakokratno dolgovano osnovno bruto plačo 33. plačnega razreda in vsakokratno obračunano osnovno bruto plačo 32. plačnega razreda, - od septembra 2017 do decembra 2018 obračunati razliko med vsakokratno dolgovano osnovno bruto plačo 34. plačnega razreda in vsakokratno obračunano osnovno bruto plačo 34. plačnega razreda, ter po odvedbi davkov in prispevkov tožniku izplačati pripadajoče neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od aprila 2015 do januarja 2019 obračunati razliko v vsakokratnem premalo obračunanem dodatku na delovno dobo, dodatku za stalnost ter v premalo obračunanem položajnem dodatku, in sicer razliko med vsakokratnimi obračunanimi dodatki ter dolgovanimi dodatki ob upoštevanju, da je bil tožnik v obdobju od aprila 2015 do novembra 2016 upravičen do osnovne bruto plače 32. plačnega razreda, v obdobju od decembra 2016 do avgusta 2017 do osnovne bruto plače 33. plačnega razreda, v obdobju od septembra 2017 do decembra 2018 do osnovne bruto plače 34. plačnega razreda ter v januarju 2019 do osnovne bruto plače 35. plačnega razreda, ter po odvedbi davkov in prispevkov tožniku izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 321,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da na dan 1. 4. 2015 ni izpolnjeval pogojev za napredovanje za en plačni razred. Poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo peti odstavek 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ki predpisuje, da je od zadnjega napredovanja preteklo najmanj šest let. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje. Nazadnje je napredoval leta 2005, torej je od zadnjega napredovanja minilo 10 let. Sodišče je zavzelo napačno stališče, da se lahko šest let nanaša le na čas od uveljavitve uredbe dalje (od 24. 5. 2008 dalje), ne pa tudi na predhodno obdobje, češ da bi to pomenilo nedopustno retrogradno uporabo uredbe. Iz prehodne določbe - 11. člena Uredbe jasno izhaja, da uveljavitev uredbe ni imela za posledico prekinitve napredovalnega obdobja. Tožnik v letih 2007, 2008 in 2009 ni bil ocenjen, ker je bil v nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, nato pa je bil v letu 2010 reintegriran. V letu 2006 je bil ocenjen dobro. V letih 2007, 2008 in 2009 tako ni bil ocenjen, za leto 2010 je bil ocenjen dobro, za leta 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015 pa celo prav dobro. Povprečna ocena znaša najmanj 3,8 oziroma najmanj 3, kar je v skladu z zahtevo iz petega odstavka 5. člena uredbe. Sodbo je treba razveljaviti tudi zato, ker izrek ne vsebuje odločitve o razliki v plači za januar 2019.

3. Pritožba jedelno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 25/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer med strankama, ki sta se odpovedali glavni obravnavi (24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), dejansko stanje niti ni bilo sporno. Stranki pa sta se v zvezi s sklepom z dne 13. 8. 2015 (v zvezi z odločbo z dne 14. 1. 2019), s katerim je tožena stranka ugotovila, da tožnik 1. 4. 2015 ni izpolnil pogojev za napredovanje v plačne razrede, razhajali glede pravnega vprašanja oziroma uporabe 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl), ki v petem odstavku določa, da ne glede na določbe drugega, tretjega, četrtega odstavka tega člena¹ napreduje javni uslužbenec za en plačni razred, če je v času od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve preteklo najmanj šest let in je v tem obdobju dosegel povprečno oceno najmanj dobro.

6. Tožnik je nazadnje napredoval 1. 2. 2005. V letu 2006 je bil ocenjen dobro. V letih 2007, 2008 in 2009 ni bil ocenjen, ker mu je 24. 1. 2007 delovno razmerje prenehalo, nakar je bil 21. 4. 2010 na podlagi sodbe VIII Ips 61/2009 reintegriran, s priznanjem pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za leto 2010 je bil ocenjen dobro, za leta 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015 pa prav dobro. Četudi za 2007, 2008, 2009 ni bil ocenjen, so ta leta relevantna z vidika zahtevanih let po petem odstavku 5. člena Uredbe, prav tako neocenjenost v teh letih ni ovira za izračun siceršnjega povprečja pridobljenih ocen. Povprečna ocena tožnika je torej v skladu z zahtevo iz petega odstavka 5. člena Uredbe, kar pa med strankama niti ni bilo sporno. Med njima je sporno predvsem, kako se šteje čas, da je preteklo od zadnjega napredovanja najmanj šest let.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se lahko teh šest let nanaša le na čas od uveljavitve Uredbe dalje (24. 5. 2008), ne pa tudi na predhodno obdobje, saj naj bi to pomenilo nedopustno retrogradno uporabo Uredbe, kar pa ne drži. Določba o preteklem številu let že po sami vsebini nima zveze z vprašanjem retrogradne uporabe ali veljavnosti predpisa. Kot pravilno navaja pritožba, na napačnost stališča, da pretekla leta iz časa pred uveljavitvijo Uredbe niso upoštevana, kaže tudi prehodna določba 11. člena Uredbe, iz katere izhaja, da se napredovalno obdobje z dnem začetka uporabe te Uredbe ne prekine.

8. Tudi poudarek sodišča prve stopnje, da je tožnik leta 2005 dosegel največje število napredovanj po takrat veljavnih predpisih (Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi - Pravilnik, Ur. l. RS, št. 41/1994) ter da kasneje ne bi mogel več napredovati, če ne bi prišlo do spremembe zakonodaje - Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v zvezi z Uredbo, ni odločilno za uporabo petega odstavka 5. člena Uredbe. Prav tako ni pomemben ugovor tožene stranke, da je naknadno ugotovila, da tožnik ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za napredovanje v letu 2005. Nenazadnje je tožena stranka tožniku že naslednje leto - 2016 priznala napredovanje za en plačni razred, v naslednjih letih pa ga je razvrstila še v 33. ter 34. plačni razred, kar je tožnik upošteval pri postavitvi opisnega denarnega dela zahtevka za plačilo razlike v plači in dodatkih. S tem v zvezi ni utemeljen ugovor tožene stranke za zavrženje tožbe, češ da ni dopustno poseči v pravnomočne odločbe o priznanih napredovanjih. Zahtevana oziroma prisojena razlika v plači ter dodatkih namreč ne pomeni nedopustnega posega v že priznana napredovanja.

9. V skladu s četrtim odstavkom 8. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZUI, Ur. l. Rs, št. 94/2010 in nasl.) se leto 2011 ne šteje v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred. Enako velja za leto 2014 na podlagi drugega odstavka 68. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 (ZIPRS1415, Ur. l. RS, št. 101/2013 in nasl.). Šteto zgolj od 24. 5. 2008 (kar je napačno izhodišče) do 1. 4. 2015 tožnik res ni izpolnil pogoja šestih let, šteto od zadnjega napredovanja 1. 2. 2005 do 1. 4. 2015 pa je tožnik pogoj (v trajanju več kot 8 preteklih let) izpolnil in je torej utemeljeno izpodbijal ugotovitveni sklep (v zvezi z odločbo) tožene stranke, da 1. 4. 2015 ni izpolnil pogojev za napredovanje za en plačni razred.

10. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritoži ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo, razen v manjšem delu – glede izdaje novega sklepa s strani tožene stranke, saj lahko sodišče samo ugotovi izpolnjevanje pogojev za napredovanje za en plačni razred, za kar je imelo v tem sporu tudi vso podlago. Posledično je tudi priznalo zahtevano razliko v plači ter dodatkih. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni odločilo o delu zahtevka, ki se nanaša na januar 2019, zato to tudi more biti predmet spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča, napačno pa tožnik meni, da je navedena pomanjkljivost razlog za razveljavitev celotne sodbe. Ker tožnik v zvezi z navedenim delom zahtevka (v predpisanem roku 15 dni) ni predlagal npr. izdajo dopolnilne sodbe, mu preostane možnost vložiti novo tožbo.

11. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v pretežnem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP), razen v manjšem delu (glede zavrnjenega zahtevka za izdajo novega sklepa), v katerem je pritožbo zavrnilo in sodbo v tem nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (165. člen ZPP) in toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka, saj le s sorazmerno majhnim delom zahtevka ni uspel, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka, ki krije sama svoje stroške postopka, mu je dolžna v skladu z določili Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) povrniti nagrado za tožbo 300 točk, za pripravljalno vlogo 225 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 392,00 EUR.

12. Zaradi tožnikovega pretežnega uspeha s pritožbo temelji na istih določilih ZPP tudi odločitev o pritožbenih stroških – tožena stranka je dolžna tožniku v skladu z določili OT povrniti 375 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV ter sodno takso (130,00 EUR) znaša 410,00 EUR.

-------------------------------
¹ V zvezi s temi določbami 5. člena Uredbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik pogojev za napredovanje ni izpolnjeval.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 597/2019
• VDSS sodba Pdp 377/2010
• VDSS Sodba Pdp 891/2018