VDSS Sodba Pdp 256/2020

Jedro

Izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni opravilo, ki bi ga po zakonu veljavno lahko izvedla le detektivska agencija oziroma detektiv. Zato je revizijsko sodišče v sklepu VIII Ips 90/2019 poudarilo, da izvedba alkotesta s strani osebe, ki ni detektiv, pomeni le, da ni bila opravljena v skladu s pravili detektivske dejavnosti, ne pomeni pa, da je tak preizkus nezakonit. Preizkus alkoholiziranosti namreč lahko zakonito opravi katerakoli za to usposobljena oseba. Tožena stranka je ravnala v skladu z internim Navodilom, ki določa, da preizkus alkoholiziranosti opravi pooblaščeni detektiv pogodbene detektivske agencije v skladu z ZDD-1. Šele v sodnem postopku se je izkazalo, da stranska intervenientka ni imela zaposlenega detektiva, sporni, ki je test opravil, pa ne statusa detektiva, torej je dejansko zaupala izvedbo preizkusa osebi, ki ni bila detektiv, oziroma detektivski agenciji, ki ni izpolnjevala pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti. Vendar pa tudi to samo po sebi ne pomeni, da je tako pridobljen dokaz, to je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, nezakonit oziroma brez dokazne vrednosti.

Čeprav tožena stranka pri ugotavljanju alkoholiziranosti ni dosledno ravnala po postopku in na način, določen z internim Navodilom, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na postopek preizkusa alkoholiziranosti pristal in je tudi zapisnik o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti podpisal. Zavedal se je, da bo opravil preizkus, ga spremljal in ga opravil že s prvim pihanjem v napravo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovljenimi dejstvi, ki so posledica pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2013, zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika odločalo tretjič. Prvič ga je s sodbo Pd 251/2013 z dne 14. 5. 2014 v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika citirano sodbo s sklepom Pdp 1219/2014 z dne 6. 7. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sodbo Pd 175/2015 z dne 4. 11. 2015. Zoper ta del sodbe je pritožbo vložila tožena stranka, ki jo je pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 116/2016 z dne 22. 9. 2016 zavrnilo. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožena stranka. Tej reviziji je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 33/2017 z dne 5. 9. 2017 ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje (glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2013. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijske in reparacijske zahtevke.

3. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje že odločalo. S sodbo Pdp 825/2018 z dne 28. 2. 2019 je pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2013. S sklepom pa je (glede odločitve o reparacijskih in reintegracijskih tožbenih zahtevkih) delno razveljavilo prvostopenjsko sodbo v preostalem nespremenjenem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo. Na revizijo tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom VIII Ips 90/2019 z dne 26. 5. 2020 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Predmet ponovnega sojenja v tem pritožbenem postopku je torej pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev ne upošteva metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, s čimer je sodišče kršilo navedeno določbo, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Okoliščine, ki jih je glede tega navedlo sodišče v izpodbijani sodbi, so pomanjkljive, neobrazložene, nelogične in neživljenjske. Sodišče je zmotno presodilo izpovedi strank in prič ter listinske dokaze glede ugotavljanja tožnikove alkoholiziranosti, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku ni dokaz, na katerega bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev, saj je bil preizkus izveden s številnimi pomanjkljivostmi, zato je sodišče napačno uporabilo 109. in 110. člen ZDR-1. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi pa obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, kar je absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dokazov (navodila in članka glede uporabe zdravila Nitrolingual in navodil za alkotest Dräger), ker naj bi bili prepozni, kar je obenem tudi kršitev 286. člena ZPP, pooblaščenki tožnika pa ni dopustilo postavljanja vprašanj priči A.A. v zvezi z vsebino internega akta tožene stranke. Ker sodišče ni upoštevalo vseh dokazov tožnika, je kršilo 34. člen ZDSS-1. Presoja sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z načelom o porazdelitvi dokaznega bremena, ki je na strani tožene stranke, kar je kršitev 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ustavnih pravic ter 6. in 13. člena EKČP. Preizkus alkoholiziranosti je bil izveden nezakonito, saj detektivska agencija in B.B. nista izpolnjevala pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti po ZDD-1. Detektivska agencija na dan preizkusa alkoholiziranosti ni imela zaposlenega nobenega detektiva, B.B. pa je bil že upokojen in ni smel več opravljati detektivske dejavnosti. Preizkusa alkoholiziranosti ni izvajal pooblaščeni detektiv detektivske agencije. Zato ob upoštevanju načel zakonitosti in sorazmernosti pri opravljanju detektivske dejavnosti zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti. B.B., ki ni smel izvajati nalog detektiva, za opravljanje preizkusa alkoholiziranosti ni imel predhodnega pisnega pooblastila. Pri izvedbi alkotesta ni bil navzoč A.A., ki je odredil preizkus, s čimer je bil kršen interni akt tožene stranke. Odsotnost A.A. vpliva na izvedbo preizkusa alkoholiziranosti ter verodostojnost zapisnika, ker njune objektivnosti in zakonitosti ne more potrditi. Zaradi močnega vpliva zdravil v bolnišnici tožnik ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in varovati svojih pravic. Tožnik zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti sploh ni prejel, pa bi ga moral. Tudi iz teh razlogov tožnik zapisnika o preizkusu ne priznava in trdi, da ni zakonit in verodostojen. Zato ne držijo ugotovitve sodišča, da je bil tožnik ustrezno poučen in da je s preizkusom soglašal ter mu ni nasprotoval. Tožnik meni, da so bile v postopku z alkotestom storjene tako hude kršitve ter je tožena stranka zlorabila tožnikovo bolezen, zato sodišče preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku v nobenem primeru ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti tožniku, da, če bi bil pri sebi, zapisnika ne bi podpisal. Tožnik je na naroku dne 18. 6. 2018 predlagal, da sodišče opravi poizvedbe v Splošni bolnišnici C., ali se je B.B. registriral kot detektiv, ali je dobil dovoljenje nadzornega zdravnika in ali je izvedba alkotesta evidentirana v dokumentih bolnišnice. Ker je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, je tožniku onemogočilo sodelovanje v postopku. Delodajalec sme izvajati preizkus alkoholiziranosti le v svojih prostorih in med delovnim časom. Tožnik meni, da lahko tožena stranka ugotavlja alkoholiziranost le v prostorih podjetja, kar izhaja tudi iz mnenja sindikata z dne 26. 9. 2013, ter da je z izvedbo preizkusa alkoholiziranosti v bolnišnici izven delovnega časa, ko je bil v bolniškem staležu, tožena stranka prekoračila svoja pooblastila in nedopustno posegla v tožnikovo pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave RS. Medicinski tehnik D.D., zdravniki v bolnišnici in tožnikovi sodelavci so povedali, da tožnik ni kazal znakov alkoholiziranosti, kar izhaja tudi iz medicinskih izvidov. Zato je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Medicinska sestra v bolnici je B.B. izrecno zanikala, da bi tožnik zaudarjal po alkoholu in mu je celo dejala, da je zaradi razkužil prisoten vonj alkohola. Zaradi vsega navedenega sodišče ne bi smelo upoštevati rezultata alkotesta kot dokaza v tem sporu. Tudi poročilo detektivske agencije je izdelal B.B. kot nepooblaščena oseba in ne more imeti pravne veljave. Ugotovitev glede poteka preizkusa alkoholiziranosti je sodišče neutemeljeno oprlo le na neverodostojno izpoved B.B.. Po mnenju tožnika dejanja, ki so bila opravljena v nasprotju z Zakonom o detektivski dejavnosti in internim aktom tožene stranke, nimajo dokazne vrednosti. Tožena stranka je navodila sama sprejela, zato se jih je dolžna tudi držati. Glede na to, da sta k navodilu dala soglasje tako Sindikat E. in sindikat F., je očitno, da je bilo navodilo sprejeto ob širšem konsenzu med vodstvom in delavci tožene stranke, zato so ga bili dolžni spoštovati tako delavci kot tudi vodstvo. V nasprotnem primeru navodilo nima nobenega pomena. V primeru, da navodilo nikogar ne zavezuje, pa je ničelna stopnja dopustnosti alkohola prav tako nezavezujoča. Če pa navodilo v tem obsegu velja in so se ga dolžni vsi zaposleni tudi držati, pa so se v celoti dolžni držati tudi postopka in načina ugotavljanja alkoholiziranosti delavca. Tudi negativno mnenje sindikata z dne 26. 9. 2013 dokazuje, da je tožena stranka preizkus alkoholiziranosti opravila nezakonito, ker ga je opravila izven območja delodajalca. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno zato, ker je bil tožnik invalid in mu niso zagotovili ustreznega dela. V primeru, če sodišče pritožbi ne bo ugodilo, bi bil to znak za toženo stranko, da se lahko na lahek način znebi delavcev, tudi invalidov, ki jim delodajalec ne more zagotoviti drugega ustreznega dela. Sodišče ni v zadostni meri obrazložilo, da je omajano zaupanje tožene stranke v delo tožnika. Ni se opredelilo do tožnikove izpovedi, izpovedi njegovih sodelavcev in izjave, ki so jo podpisali njegovi sodelavci, iz katerih izhaja, da je tožnik vzoren delavec, ki v 33 letih, odkar dela pri toženi stranki, ni imel nobenih težav in da zoper njega tožena stranka ni vodila nobenega postopka. Tudi iz izjave delodajalca z dne 5. 12. 2012 v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja izhaja, da je delavec svoje delo redno in zadovoljivo opravljal. Povsem nelogično in nerazumljivo je, da bi zaradi predmetnega dogodka, ki ga je sprožila izključno tožnikova bolezen, naenkrat tožena stranka izgubila vse zaupanje vanj. Tožnik meni, da ga je tožena stranka obravnavala diskriminatorno, ker je delovni invalid III. kategorije in mu že daljše obdobje ni zagotovila drugega ustreznega dela, ker ga ni imela, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Glede na to, da je tožnik pred dogodkom pri toženi stranki dobro in vestno opravljal delo 33 let, ni dokazano, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče zaradi stališča, da kršitev internega Navodila ni pomembna, ni enako obravnavalo strank.

5. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

8. Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so navedeni bistveni argumenti za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev določb 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Tožnik z navedbami o selektivni oceni dokazov zgolj navidezno uveljavlja postopkovno kršitev in dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek prevalitve dokaznega bremena glede utemeljenosti odpovednega razloga na tožnika in posledično kršitve določbe 7. člena ZPP. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu po materialnem pravu ne posega v pravilo o trditvenem bremenu (7. in 212. člen ZPP) in tožnika ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (VIII Ips 226/2013, VIII Ips 234/2014, VIII Ips 245/2015). Iz celote razlogov izpodbijane sodbe nikjer ni mogoče zaslediti, da je dokazno oceno utemeljilo s stališčem, da tožnik ni dokazal nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

11. Prav tako je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana le v primeru nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost), ne pa v primeru, če sodišče vsebino listin in zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. Gre za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je prav tako neutemeljeno.

12. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Tožena stranka je tožniku dne 10. 10. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožniku je očitala, da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 12. 9. 2013 prišel na delo in bil na delu pod vplivom alkohola.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka izvedbo alkotesta pri tožniku, pri katerem je zaznala sum na alkoholiziranost, zaupala detektivski agenciji - stranski intervenientki. Alkotest je bil opravljen 12. 9. 2013. Izvedel ga je B.B., upokojeni detektiv in bivši zaposleni pri stranski intervenientki, ki je imel na dan preizkusa alkoholiziranosti še veljavno licenco za opravljanje detektivske dejavnosti po odločbi o dodelitvi licence za delo detektiva na podlagi prejšnjega Zakona o detektivski dejavnosti. Detektivska licenca mu je prenehala veljati 1. 3. 2015, sicer pa na dan opravljenega preizkusa ni bil več zaposlen v detektivski agenciji. B.B. je 11. 11. 2008 opravil šolanje o delovanju in vzdrževanju aparatov Dräger. Naprava, s katero je opravil preizkus alkoholiziranosti tožnika, je bila tehnično ustrezna.

15. V prvem odstavku 3. točke Navodil za ravnanje v primeru suma alkoholiziranosti delavca ali prisotnosti prepovedanih drog z dne 15. 6. 2011 (v nadaljevanju: Navodila) je določeno, da preizkus alkoholiziranosti izvaja pooblaščeni detektiv v skladu z Zakonom o detektivski dejavnosti, ki o preizkusu sestavi zapisnik. Upoštevajoč stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 90/2019, pritožba utemeljeno opozarja, da preizkus alkoholiziranosti ni bil opravljen v skladu z Zakonom o detektivski dejavnosti (ZDD-1, Ur. l. RS, št. 17/2011), ker B.B. ni izpolnjeval pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti, saj je bil upokojen, prav tako pa jih ni izpolnjevala tudi stranska intervenientka, saj v delovnem razmerju ni imela detektiva. Pri preizkusu alkoholiziranosti gre že v načelu za poseg v zasebnost, vendar se ob sumu, da je pod vplivom alkohola, delavec nanjo ne more sklicevati. Po prvem odstavku 45. člena ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Po prvem odstavku 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Delavec po prvem odstavku 51. člena ZVZD-1 ne sme delati pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc. Delodajalec po tretjem odstavku 51. člena ugotavlja stanje iz prvega odstavka tega člena po postopku in na način, določenim z internim aktom delodajalca.

16. Po presoji revizijskega sodišča ob takšni zakonski ureditvi skrb za zdravje in varno delovno okolje, v katerem ni prostora za delavca, ki je pod vplivom alkohola, saj na ta način spravlja v nevarnost sebe in druge, daje delodajalcu v primeru suma na alkoholiziranost pravico do preizkusa z alkotestom. Delavec v tem primeru ne more računati in se sklicevati na varstvo zasebnosti, saj njegova pravica že po zakonu ni nad pravico delodajalca, da stori vse potrebno za varnost in zdravje pri delu.

17. Po stališču revizijskega sodišča preizkus alkoholiziranosti ni nezakonit, ker ni bil opravljen v skladu z ZDD-1. Med opravila, ki jih sme opravljati detektiv v skladu s 26. členom ZDD-1, sodi tudi izvedba preizkusa alkoholiziranosti. Vendar določba, da detektiv lahko opravlja neko dejavnost, ne pomeni, da je ne sme opravljati nihče drug. Izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom namreč ni opravilo, ki bi ga po zakonu veljavno lahko izvedla le detektivska agencija oziroma detektiv. Zato je revizijsko sodišče v sklepu VIII Ips 90/2019 poudarilo, da izvedba alkotesta s strani osebe, ki ni detektiv, pomeni le, da ni bila opravljena v skladu s pravili detektivske dejavnosti, ne pomeni pa, da je tak preizkus nezakonit. Preizkus alkoholiziranosti namreč lahko zakonito opravi katerakoli za to usposobljena oseba. Tožena stranka je ravnala v skladu z internim Navodilom, ki določa, da preizkus alkoholiziranosti opravi pooblaščeni detektiv pogodbene detektivske agencije v skladu z ZDD-1. Šele v sodnem postopku se je izkazalo, da stranska intervenientka ni imela zaposlenega detektiva, B.B. pa ne statusa detektiva, torej je dejansko zaupala izvedbo preizkusa osebi, ki ni bila detektiv, oziroma detektivski agenciji, ki ni izpolnjevala pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti. Vendar pa tudi to samo po sebi ne pomeni, da je tako pridobljen dokaz, to je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 12. 9. 2013, nezakonit oziroma brez dokazne vrednosti.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila stranska intervenientka oziroma B.B. pooblaščena za izvedbo alkotesta. A.A., ki je bil pooblaščena oseba za varnost in zdravje pri delu pri toženi stranki, je s pisnim pooblastilom pooblastil detektivsko agencijo za izvedbo alkotesta. Pisno pooblastilo detektivom stranske intervenientke je bilo veljavno dano. Navedeno ugotovitev je sodišče utemeljilo na skladnih izpovedih B.B. in A.A., ki je 12. 9. 2013 zjutraj poklical detektivsko agencijo in ji nato poslal skenirano pooblastilo za preizkus alkoholiziranosti tožnika. Istega dne je izvirnik pisnega pooblastila tudi izročil B.B.. Po 25. členu ZDD-1 je bistven le obstoj pisnega pooblastila. Zato ni pomembno, kdaj je bilo pisno pooblastilo izročeno. B.B. je preizkus opravil na podlagi pooblastila tožene stranke in je bil usposobljen za ravnanje z alkotestom Dräger. Ker je bil alkotest opravljen v izjemnih okoliščinah, ko je bil tožnik prepeljan v Splošno bolnišnico C. zaradi trditve, da mu je slabo, takoj po tem, ko je nadrejeni posumil, da je pod vplivom alkohola in ker je bila tožena stranka glede statusa stranske intervenientke in B.B. v dobri veri, pridobljenega dokaza (zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti) ni mogoče izključiti. Upoštevajoč navedeno in stališča VS RS (v razveljavitvenih sklepih VIII Ips 90/2019 in VIII Ips 33/2017) sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je tako pridobljen dokaz uporabilo pri odločitvi.

19. Po tretjem odstavku 3. točke Navodil lahko preizkus alkoholiziranosti odredijo nadrejeni delavec, strokovni sodelavec za varstvo in zdravje pri delu ali varnostni menedžer. Pri izvedbi preizkusa mora biti navzoč delavec, ki ga je odredil in vsaj ena priča. Ugotovljeno je bilo, da je preizkus alkoholiziranosti pri toženi stranki odredil A.A., ta pa pri izvedbi alkotesta ni bil prisoten. Preizkusu je kot priča prisostvoval G.G.. Odsotnost osebe, ki je odredila preizkus alkoholiziranosti, sama po sebi ne more imeti za posledico njegove neveljavnosti. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 33/2017 je prestroga sankcija avtomatične neveljavnosti preizkusa, ne da bi bilo zatrjevano ali ugotovljeno, da je odsotnost A.A. na samo izvedbo in rezultat alkotesta kakorkoli vplivala. Zahteve po prisotnosti dveh oseb ob izvedbi preizkusa ni mogoče obravnavati formalistično, ampak v skladu z namenom, da se preizkus izvede objektivno in pravilno in se tudi rezultati v zapisnik vnesejo pravilno, skratka da dvoma v to, kaj je pokazal alkotest, ni. Odsotnost A.A. ni vplivala na samo izvedbo in rezultat alkotesta, ki je pokazal 0,28 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Tudi če bi bil pri preizkusu alkoholiziranosti prisoten A.A., rezultat preizkusa zaradi tega ne bi bil drugačen. Izvedba preizkusa alkoholiziranosti ni postopek, kjer bi komunikacija med prisotnimi osebami bistveno vplivala na sam rezultat preizkusa. Pritožba trdi, da v ponovljenem postopku sodnica ni dovolila navedeni priči postavljati vprašanj glede uporabe Navodil, ki jih je pripravila priča. Pritožnikovi očitki v zvezi z vsebino Navodil so pravne narave. Dodatno zaslišanje priče v zvezi s tem ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi, saj gre pri vprašanju skladnosti preizkusa alkoholiziranosti z Navodili za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Dejstvo, ali je bila stranska intervenientka, ki jo zavezuje ZDD-1, seznanjena tudi z vsebino Navodil, ni pravno pomembno.

20. Čeprav tožena stranka pri ugotavljanju alkoholiziranosti ni dosledno ravnala po postopku in na način, določen z internim Navodilom, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na postopek preizkusa alkoholiziranosti pristal in je tudi zapisnik o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti podpisal. Zavedal se je, da bo opravil preizkus, ga spremljal in ga opravil že s prvim pihanjem v napravo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovljenimi dejstvi, ki so posledica pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo v verodostojnost izpovedi tožnika, saj v tožbi in kasnejših vlogah o svojem stanju ni navajal ničesar in ni podal nobenih dokaznih predlogov v zvezi s trditvami, da v času izvedbe alkotesta ni bil zmožen odločati oziroma da ni bil sposoben razumeti pomena svojega podpisa. Razumevanje vsebine zapisnika se nanaša na sposobnost branja in razumevanja teksta in na zavedanje, da se zoper njega izvaja postopek preizkusa alkoholiziranosti. Glede na to, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti zapisnik o meritvi (številka), ne gre za kompleksnejši tekst. Zato argument tožnika, da ni vedel, kaj podpisuje, ne vzdrži. Dokazne ocene sodišča glede verodostojnosti izpovedi B.B. in G.G. ne izpodbija s prepričljivimi razlogi, saj ne pojasni, zakaj o prostovoljnosti izvedbe preizkusa ni mogoče sklepati na podlagi okoliščine, da je podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Ugotovljeno je, da B.B. ni silil tožnika k podpisu zapisnika. Tožnik je po svojem zaslišanju na zadnjem naroku za glavno obravnavo predlagal, naj sodišče opravi poizvedbo v Splošni bolnišnici C., ali se je B.B. registriral kot detektiv, ali je dobil dovoljenje za izvedbo alkotesta od nadzornega zdravnika in ali je izvedba alkotesta zabeležena v dokumentih bolnišnice. Te dokaze je tožnik predlagal, ne da bi izkazal, da jih sam ni mogel pridobiti in jih brez svoje krivde ni mogel prej predlagati. Zatrjevana kršitev pravice do sodelovanja v postopku oziroma kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

21. Tožnik resničnost zapisnika o preizkusu neutemeljeno izpodbija tudi z argumentom, da priče zunanjih znakov (kot je govorica, zadah po alkoholu, gibanje) niso potrdile. Sodišče prve stopnje ni le na podlagi izpovedi priče B.B., kot to zmotno navaja tožnik, temveč tudi na podlagi izpovedi G.G. in listine, to je zapisnika o izvedbi preizkusa alkoholiziranosti o prisotnosti alkohola z dne 12. 9. 2013, pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala vinjenost tožnika ob prihodu na delo. Tudi dejstvo, da tožnik ni prejel izvoda zapisnika takoj po meritvi, upoštevajoč izpoved B.B., da je vprašal tožnika, če želi imeti kopijo zapisnika, ne vpliva na rezultat meritve. Rezultatu bi lahko tožnik oporekal tako, da zapisnika ne bi podpisal. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil B.B. usposobljen za ravnanje z alkotestom Dräger in da je bila naprava, s katero je opravil preizkus alkoholiziranosti tožnika, tehnično ustrezna. Ob takšnih ugotovitvah je rezultat alkotesta objektiven pokazatelj prisotnosti alkohola pri tožniku, na katerega je sodišče lahko oprlo svojo odločitev. Glede na navedeno obrazložitvi dokazne ocene, v kateri sodišče prve stopnje sicer pritrjuje pričam, ki niso potrdile zunanjih znakov alkoholiziranosti, vendar nato končne ugotovitve niso v tožnikovo korist, ni mogoče očitati nasprotja.

22. Po drugem odstavku 3. točke Navodil se preizkus alkoholiziranosti delavca opravlja na delovnem mestu delavca, v pisarni vodje oddelka ali v drugih primernih prostorih. Vendar pa je bil alkotest zaradi tožnikovega zatrjevanja, da se slabo počuti in da ga stiska v prsih (tožnik je sicer srčni bolnik), opravljen v izjemnih okoliščinah izven delovnih prostorov tožene stranke, tj. v bolnišnici, kjer se je zdravil kot srčni bolnik. Nadrejeni G.G. je povedal, da je bil tožnik odpeljan iz prostorov tožene stranke v nadaljnjo zdravstveno oskrbo v zdravstveni dom in potem v bolnišnico, ker je to bilo po njegovi oceni nujno za zdravje tožnika. Upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 90/2019 tožena stranka kljub drugačnem mnenju sindikata z izvedbo alkotesta v prostorih bolnišnice ni nedopustno posegla v tožnikovo pravico do varstva zasebnosti iz 35. člena Ustave RS oziroma 46. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost, niti prekoračila svojih pooblastil. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

23. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče neupravičeno zavrnilo tožnikove trditve v vlogi z dne 23. 11. 2017 in dokazne predloge (članek o razpršilu Nitrolingual, navodila za uporabo tega zdravila in navodila družbe Dräger za uporabo merilnika alkohola). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da novih trditev in dokazov, ki jih je tožnik navajal in predložil v ponovljenem postopku, ni upoštevalo, ker so bili podani prepozno, to je po prvem naroku, ki je bil zaključen 12. 2. 2014. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po četrtem odstavku 286. člena ZPP stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s to določbo, se po šestem odstavku 286. člena ZPP ne upoštevajo. Tožnik ni izkazal, da novih trditev in dokazov brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel navesti oziroma predložiti. Zato kršitvi prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in načela kontradiktornosti nista podani. Pritožba v tej povezavi neutemeljeno opozarja na pravilo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), saj izvajanje dokazov po uradni dolžnosti za take primere ni predvideno. Kršitev ustavnih (22. in 23. člena URS) in konvencijskih (6. člen in 13. člen EKČP) pravic se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi ugovori, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

24. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni kršitvi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob dokazanem odpovednem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo tožnikovih trditev, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi diskriminacije na podlagi invalidnosti oziroma bolezni in zamer H.H.. V izvedenih dokazih je sodišče imelo zadostno podlago za ugotovitev vseh odločilnih dejstev, to je glede obstoja kršitve prepovedi prihoda na delo pod vplivom alkohola.

25. Podan je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnikovo delovno mesto zelo nevarno. Večji pomen je pripisalo teži in naravi kršitve obveznosti v okviru zagotavljanja varnih delovnih razmer, in ugotovljeni višji stopnji alkoholiziranosti, to je 0,28 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala izgube zaupanja. Nadrejeni G.G. je povedal, da je bilo zaradi izpostavljenosti oziroma prihoda tožnika pod vplivom alkohola omajano zaupanje v tožnikovo delo. Upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi VIII Ips 200/2018 tudi okoliščine, da je bilo po izjavah sodelavcev ter izpovedi prič H.H. in G.G. tožnikovo dotedanje delo dobro in vzorno in da je bil pri toženi stranki zaposlen 33 let, ne morejo pretehtati nad dejstvom, da je za zaupanje nadrejenih odločilno, da tožnik na delo, na katerem je prisotna višja stopnja nevarnosti za varnost in zdravje zaposlenih, ne prihaja pod vplivom alkohola.

26. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi.

27. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 116/2016
• VDSS sodba Pdp 1017/2014
• VDSS sodba Pdp 1067/2014