VDSS Sodba Pdp 261/2020

Jedro

Dejstvo, da tožnik po lastni navedbi ni bival na začasnem prebivališču v Sloveniji, ni relevantno. Tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi z začasnim prebivališčem v Sloveniji, torej bi se moral tam tudi nahajati, saj ZDR-1 ne predvideva obveznosti vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tuji državi.

Izrek

I. Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, in odločilo:

„I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

"Ugotovi se, da je izredna odpoved tožeče stranke nezakonita in da tožeči stranki z dnem 8. 4. 2019 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko z dnem 8. 4. 2019 prijaviti v vsa obvezna zavarovanja za socialno varnost in za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 8. 3. 2019 pa do pravnomočnosti sodbe tudi obračunati bruto nadomestila plače ter po odtegnitvi davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila do plačila, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja v višini zadnjih 3 mesečnih bruto plač.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča I. stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na TRR pooblaščenca tožeče stranke Odvetniške družbe A. o. p., d. o. o., v B., št. TRR: ..., odprt pri C. d. d.“

II. Delni umik tožbe glede 4. točke tožbenega zahtevka se vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi.“

2. Tožnik izpodbija sodbo v celoti, t.j. v I. točki izreka, pri čemer navaja, da sklepa v II. točki izreka s pritožbo ne izpodbija. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanju sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa, da tožniku naloži v plačilo vse priglašene stroške postopka. Navaja, da bi morala tožena stranka tožniku omogočiti ustrezen minimalni rok za pripravo na zagovor in mu tudi zagotoviti zagovor. Tožniku ni bila omogočena pravica do zagovora pred izredno odpovedjo. Tožena stranka je tožnika povabila tako, da je vabilo na zagovor prejel en dan pred predvidenim zagovorom, pri čemer je vabilo sprejel takoj, ter se vročitvi vabila ni izmikal. Delodajalec je tožniku očital kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Odpovedi ni dopustno širiti še na druge razloge. Razlog neprimernega obnašanja do svojih nadrejenih je neutemeljen tako iz vsebinskih, kot tudi procesnih razlogov. Tožnik ni bil seznanjen, da mu delodajalec namerava pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedati iz razloga neprimernega obnašanja, prav tako je zakoniti zastopnik tožene stranke D.D. izpovedal, da je po incidentu na gradbišču sam predlagal, da tožnika prestavijo na drugo gradbišče, ki je 30 do 40 kilometrov proč in da je E.E. to tudi organiziral. V kolikor je do podobnih dogodkov predhodno prihajalo že večkrat, tožena stranka tožniku ni podala niti pisnega opozorila pred odpovedjo. Priča E.E. je izpovedal, da se je po incidentu slišal s tožnikom in mu je tedaj povedal, da mu bodo preko vikenda poskušali najti drugo gradbišče, in da so mu tako gradbišče našli v F. ali G.. Sama izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2019 je v tem delu neobrazložena, saj sicer navaja, da je bil tožnik žaljiv do svojega nadrejenega, vendar pa nikjer to dejanje ni konkretizirano, zlasti ni pojasnjeno, zakaj gre za kršitev, ki je tako huda, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Prav tako je tudi potekel 30 dnevni rok, v katerem bi tožena stranka odpoved morala podati, kršitev naj bi se zgodila 4. 4. oziroma 5. 4. 2019, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Navaja, da je tožena stranka za kršitev v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izvedela bodisi 11. 4. 2019 bodisi 12. 4. 2019 (peti dan tožnikove neupravičene odsotnosti). Trideset-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi bi se tako iztekel 11. ali 12. 5. 2019. Sodišče ob tem spregleda, da sta stranki v vmesnem času komunicirali preko aplikacije Viber in da bi tožena stranka o zagovoru tožnika obvestila tudi na ta način. Opustitev izvedbe zagovora predstavlja izjemo in jo je kot takšno potrebno razlagati restriktivno. Tožnik se sklicuje na sodbo VIII Ips 12/2018 kjer je navedeno, da tudi prepričanje tožene stranke, da je kršitev jasna in ni potrebe po pojasnjevanju očitanega ravnanja, ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Prav tako se sklicuje na Pdp 198/2017, v kateri je prav tako šlo za očitek neupravičenega izostanka, kjer je sodišče pojasnilo, da v primeru, ko je delavec izostal z dela, razlogov za to pa ni sporočil, je imel delavec možnost (na zagovoru) pojasniti razloge za svoj zaostanek. V predmetni zadevi niso obstajali razlogi, ki bi opravičevali odstop od obligatornosti zagovora. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je vedel, da je tožnik na sedežu stranke bil in sicer v sosednji sobi. Tožnika se ni opozorilo, da ima pravico 3 dni za pripravo na zagovor niti mu ni bil določen nov datum za zagovor. Pri tem je bilo pošiljanje na naslov tožnikovega začasnega prebivališča v B. nesmiselno in je bilo samo sebi namen, kar je tožena stranka tudi vedela. Naslov je naslov stavbe, ki je v lasti tožene stranke in ga je tožena stranka uporabljala zato, da na tem naslovu prijavi delavce, da lahko dobijo delovna dovoljenja. Sodišče je nepravilno štelo, da gre za kršitve po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnik samovoljno zapustil svoje delo na gradbišču. V skladu z obstoječo sodno prakso (VIII Ips 27/2015) se v sodnem postopku presoja, ali je utemeljen dejanski razlog naveden in obrazložen v odpovedi. V konkretni zadevi je bil podan odpovedni razlog po 4. alineji in po 2. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog (Pdp 21/2018). Ne držijo navedbe tožnika, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora v postopku izredne odpovedi. ZDR-1 v 85. členu določa izjeme od obligatornega zagovora. Med te izjeme je uvrstiti primere, ko je delodajalec delavcu poskušal omogočiti zagovor, pa do njega ni prišlo iz razlogov na delavčevi strani (npr. delavec se ne odzove na vabilo). Prav ta situacija je podana v predmetni zadevi. Vročanje delavcu v tujino po 88. členu ZDR-1 ni predvideno. Tožena stranka je ravnala z vso skrbnostjo, saj je tožniku pošiljala vabila na njegov naslov tako v Sloveniji, kot v BiH. Tožnika so klicali na slovenski telefon, na dve številki bosanskega operaterja ter na eno nemško število, a ga niso dobili. E.E. je še izpovedal, da je včasih zvonilo, včasih pa je bil tožnik nedosegljiv. Prav tako so tožniku preko aplikacije Viber poslali sporočilo, da ga na nobeno številko ne dobijo. Tožnik ni poskušal s toženo stranko vzpostaviti prav nobenega stika in ni pokazal toliko skrbnosti, da bi se toženi stranki na njene klice javil. Na naslovu v Sloveniji ni imel zgolj formalno prijavljenega prebivališča, ampak je na tem naslovu tudi občasno bival, ko ni bil v tujini. Bremena vročanja vabila ni mogoče v celoti prevaliti na toženo stranko. Tožnik je izpovedoval nekonsistentno, prehajal si v nasprotju z lastnimi izpovedbami ter z izpovedbami ostalih prič. Prav predhodni spori, ki so se dogajali na gradbišču in težave s tožnikom (o tem so izpovedali D.D., E.E., H.H. ter I.I.), so toženo stranko prepričali o tem, da je medsebojno zaupanje porušeno. Sicer sta bili obe kršitvi v okviru dokaznega postopka dokazani.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz izvedenih dokazov z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili stranki ter iz zaslišanja tožnika, direktorja tožene stranke D.D. ter prič J.J., E.E., H.H. in I.I. izhaja, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer za čas od 25. 4. 2018 do 24. 4. 2019 in drugo pogodbo za čas od 25. 4. 2019 do 24. 4. 2021. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z izredno odpovedjo z dne 8. 5. 2018, pri čemer je tožnik uveljavljal tudi, da mu je tožena stranka odpovedala neveljavno pogodbo o zaposlitvi, kar pa ne drži, saj mu je odpovedala tisto pogodbo o zaposlitvi, ki je bila veljavna v času kršitev.

7. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da se je neprimerno obnašal do nadrejenih, nato pa samovoljno zapustil svoje delo na gradbišču in se od 8. 4. 2019 do dneva odpovedi 8. 5. 2019 ni prišel na delo, torej je šlo za več kot 5 dni zaporedoma, pri čemer o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pri tem se je oprlo na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ki določa, da delodajalec lahko delavcu poda izredno odpoved, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ter na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, v razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti).

8. Pritožba tudi obširno navaja, da tožnikova kršitev neprimernega obnašanja ni podana tako v materialnem kot procesnem smislu. Pritožbeno sodišče navaja, da tega očitka niti ni preizkušalo, saj je že sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih ugotovilo, da tožniku očitanega ravnanja neprimernega obnašanja do svojih nadrejenih ni mogoče več očitati, saj je bila tožena stranka o njegovem neprimernem obnašanju obveščena s strani K.K. in L.L., kar pa je bilo sporočeno nadrejenemu tožene stranke E.E. 5. 4. 2019, torej po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in tako neupoštevno kot razlog za izredno odpoved.

9. Tožnikov ugovor, da mu ni bila omogočena pravica do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) določa, da mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožena stranka je tožnika za pogovor iskala v Nemčiji na gradbišču, kjer ga je zaradi konfliktne situacije z naročnikom poskušala poslati na novo gradbišče. Večkrat ga je klicala na različne telefonske številke in ko ga ni uspela dobiti, mu je poslala vabilo na zagovor na njegovo začasno prebivališče v Sloveniji, kjer je sicer tožnik bival v času, ko ni bil na delu v tujini, pa tožnik ni sprejel vabila na zagovor. Prav tako mu je tožena stranka poslala vabilo na zagovor v BIH, kjer je tožnik vabilo tudi sprejel en dan pred predvidenim zagovorom, kar tudi ni bilo sporno med strankama. Dejstvo, da tožnik po lastni navedbi ni bival na začasnem prebivališču v Sloveniji, ni relevantno. Tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi z začasnim prebivališčem v Sloveniji, torej bi se moral tam tudi nahajati, saj ZDR-1 ne predvideva obveznosti vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tuji državi, kar sicer uveljavlja pritožba. Tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi, v kateri je navedeno začasno prebivališče na naslovu v M. ulici, v B., stalno pa na naslovu N. v BiH. Tožnik je prevzel vabilo v BiH 7. 5. 2019, pri čemer je bil v vabilu naveden datum za zagovor 8. 5. 2019. Po prejemu vabila na zagovor tožnik ni kontaktiral tožene stranke in poskušal doseči preložitev zagovora, na zagovor tudi ni prišel. Prišel pa je naslednji dan in niti toženi stranki ni predlagal, da bi podal zagovor kasneje. Tožnik je v tujo državo na naslov stalnega bivališča odšel samovoljno, brez dovoljenja tožene stranke. Tožena stranka ni bila dolžna čakati s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga, torej bi lahko tožena stranka lahko zamudila prekluzivni rok za podajo odpovedi, pri čemer je nenazadnje tudi zamudila rok za podajo izredne odpovedi za kršitev neprimernega obnašanja do naročnikov. Tožniku je bila tako pravočasno in utemeljeno izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi za njegov izostanek z dela po 2. alineji in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je od 8. 4. 2019 dalje do podaje izredne odpovedi dne 8. 5. 2019 neupravičeno izostal z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

10. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, so bile tožnikove kršitve pogodbenih obveznosti tako hude, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je šlo za odsotnost z dela na gradbišču v Nemčiji, kjer je tožena stranka delala za tujega naročnika in bila pri tem vezana na pogodbene roke.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

12. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 471/2019
• VDSS Sklep Pdp 585/2017
• VDSS Sodba Pdp 632/2017