VDSS Sodba Pdp 339/2020

Jedro

Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarju 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019, zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.

Ker v postopku ne tožnik ne tožena stranka sodne razveze nista predlagala, sodišče prve stopnje pravilno ni odločalo o takem zahtevku.

Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da sodišče v delovnem sporu kot sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, pač pa je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018). V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za obračun ter plačilo davkov in prispevkov.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved delovnega razmerja z dne 16. 1. 2019 nična, brez pravnih posledic in se odpravi (I. točka izreka), ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 1. 2019, temveč traja do 23. 1. 2021 z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 2. 2018 oziroma pravilno 8. 2. 2019 (II. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo ter ga prijavi v sistem obveznih zavarovanj od 1. 2. 2019 dalje (III. točka). Naložilo ji je še, naj tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 2. 2019 do poziva na delo obračuna mesečna bruto nadomestila plač, in sicer do 7. 2. 2019 v višini 842,79 EUR bruto skupaj z dodatki ter od 8. 2. 2019 dalje v višini 886,63 EUR bruto skupaj z dodatki tj. v višini, kot če bi delal, zanj odvede predpisane davke in prispevke ter mu izplača ustrezne neto zneske nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (naložitev obračuna in plačila neto mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec tudi vse do pravnomočnosti te sodne odločbe ter glede 5-dnevnega roka za poziv nazaj na delo in za prijavo v sisteme obveznih zavarovanj - V. točka). Sklenilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za tožnika pa je dolžna povrniti 1.396,82 EUR na račun delovnega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen ugodilni del in odločitev o stroških) vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedi tožnika in zaslišanih prič glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi in opravljanja dela za toženko v februarju 2019. Opozarja na splošno znano dejstvo, da je 8. 2. 2019 praznik in da na ta dan upravni organi ne delajo, zato ni mogoče, da bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi 8. 2. 2018 oziroma 8. 2. 2019 v prostorih Upravne enote A.. Dalje navaja, da je neživljenjsko, da bi se v besedilu pogodbe o zaposlitvi v februarju tekočega leta pisec dvakrat zmotil v zapisu letnice in da tega ne delavec ne zakoniti zastopnik pri podpisovanju nista opazila. Kot napačno graja oceno sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka glede zaposlovanja tožnika predložiti sklenjene pogodbe o zaposlitvi, potrjene s strani zavoda za zaposlovanje, oziroma da bi morala listinsko dokazati postopek zaposlitve. Nasprotuje razlagi postopka zaposlovanja delavcev iz BIH v Sloveniji. Pove, da zavod za zaposlovanje ne potrjuje pogodb o zaposlitvi, temveč izdaja delovna dovoljenja. Glede izjav prič opozarja, da so bile vse zaslišane priče sorodniki tožnika, ena od njih tožnikov oče, B.B. pa je enako kot tožnik vložil tožbo zoper toženo stranko, zato so imeli vsi nedvomen interes izpovedovati v tožnikovo korist. Opozarja na neprepričljivost tožnikove izpovedi in njeno neskladje z navedbami iz vlog, zlasti v zvezi z evidencami dela. Navaja, da je pri zaslišanju priče C.C. sodišče mimo procesnih pravil iz 239. člena ZPP priči pred začetkom izpovedi samo nakazalo, o čem naj priča oziroma je bilo v vprašanju že vsebovano, kako naj priča odgovori. Sklicuje se na opozorilo na obravnavi z dne 19. 11. 2019 in zatrjuje relativno bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Sklicuje se na izpoved D.D., da v februarju 2019 ni vodil evidence dela za toženo stranko. Dalje navaja, da je bilo dokazno breme v zvezi z opravljanjem dela tožnika v februarju 2019 na tožniku. Dalje navaja, da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da tožene stranke ne želi videti nikoli več, ter da ima možnost dobiti novo delo v Sloveniji, zato toženo stranko čudi odločitev sodišča o pozivu nazaj na delo, saj je glede na vse okoliščine in interes pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezati najkasneje z dnem izdaje sodbe. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja E.E.. Pove, da je šele po vročitvi izvedenskega mnenja lahko podal pripombe na mnenje. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje glede tega kršilo načelo kontradiktornosti. Poudarja, da je verjetno, da delavci, ki so med seboj v bližnjem sorodstvenem razmerju, skupaj sprejmejo odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po njegovem mnenju tudi dejstvo, da je listina v slovenskem jeziku, ne pomeni, da je tožnik ni podpisal, saj ni nujno, da je sam zapisal listino. Opozarja na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede tožbenih zahtevkov, ki nalagajo obveznosti delodajalcu v zvezi z obračunom in plačilom davkov in prispevkov, saj je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 226/2017 ter pritožbenega sodišča Pdp 659/2017 in Pdp 176/2018. Meni, da tožnik ni upravičen uveljavljati izplačila davkov in prispevkov od toženke v tem sporu, zato bi moralo sodišče prve stopnje ta del zahtevka zavrniti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je z izjemo odločitve o obračunu ter plačilu davkov in prispevkov tudi materialno pravno pravilna.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti odpovedi delovnega razmerja z dne 16. 1. 2019, ki naj bi jo podal tožnik, tožena stranka pa ga je odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj 31. 1. 2019 in mu je tega dne tudi prenehalo delovno razmerje. Na podlagi ugotovitve, da podpis na sporni odpovedi z dne 16. 1. 2019 ni tožnikov, je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ugodilo.

6. Ni podana relativna bistvena kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka v zvezi z zaslišanjem priče C.C.. Sodišče prve stopnje na naroku 19. 11. 2019 ni ravnalo v nasprotju z 239. členom ZPP, saj priči C.C. ni postavljalo vprašanj, v katerih bi že bilo vsebovano, kako je treba odgovoriti. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje priči pojasnilo, zakaj je vabljena na sodišče, pa ne pomeni tovrstne kršitve. Tudi sicer je pritožbeni očitek treba zavrniti, saj tožena stranka ni navedla, v čem naj bi domnevna kršitev pravila iz 239. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

7. Prav tako ni podana kršitev določb postopka, ki jo tožena stranka uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja E.E.. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev odločilnega dejstva, ali je podpis na odpovedi delovnega razmerja z dne 16. 1. 2019 dejansko tožnikov, izvedlo dokaz z izvedencem grafologom. V sklepu o določitvi obsega izvedenskega dela mu je naložilo, naj primerja podpis na pooblastilu odvetniku ter 10 podpisov, ki jih je tožnik zapisal na glavni obravnavi 19. 11. 2019. Glede na to, da je izvedenec ugotovil, da so navedeni primerjalni podpisi originali, ki so po strokovnih standardih količinsko in kakovostno ustrezno gradivo za preiskavo in primerjavo, na odločitev v zadevi ne more vplivati zavrnitev dodatne primerjave podpisa tožnika na izjavi (listina A7), zaradi česar zavrnitev pisne dopolnitve izvedenskega mnenja s strani izvedenca grafološke stroke na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo načela kontradiktornosti, kar neutemeljeno zatrjuje tožena stranka.

8. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in prič ter listinske dokaze. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Zgolj dejstvo, da je tožnik izpovedal, da naj bi podpisal drugo pogodbo o zaposlitvi 8. 2. 2019, ko je v Republiki Sloveniji praznik, ne vzpostavlja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vprašanje zaporedja podpisa pogodb o zaposlitvi, ki ju je s toženo stranko podpisal tožnik. Tožnik, zaslišan kot stranka, ni vedel natančno povedati datuma, ko je podpisoval drugo pogodbo o zaposlitvi, ta pa niti ni bistven, prav tako ni bistveno, kje sta stranki podpisovali navedeno pogodbo o zaposlitvi. Splošno znano je, da se pogodbe o zaposlitvi ne podpisujejo nujno na dan, ki je zapisan v njih kot datum sklenitve. Tožena stranka je umaknila dokazni predlog z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika, prav tako ni predlagala zaslišanja nobene priče v zvezi z vprašanjem zaporedja sklepanja obeh sklenjenih pogodb o zaposlitvi med strankama. Glede na to je sodišče prve stopnje napravilo prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov (izpovedi tožnika ter prič in drugih dokazov), da je na kronološko drugi pogodbi o zaposlitvi (listina A 1) dejansko prišlo do pomote pri zapisu letnice (2018, namesto 2019). Glede na časovno sosledje dogodkov (neposreden podpis druge pogodbe o zaposlitvi po končanju prve), drugačen dokazni zaključek niti ni mogoč.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o sorodstvenem razmerju s tožnikom oziroma siceršnjim interesom za izid spora. Zgolj na podlagi navedenih okoliščin izpovedim prič ni mogoče odreči verodostojnosti. Njihove izpovedi so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z izpodbijanim prenehanjem delovnega razmerja enake.

10. Tožnikovo opravljanje dela v februarju 2019 so potrdile priče, deloma pa je razvidno tudi iz listine - evidence dela, ki jo je predložil tožnik. Pavšalen je pritožbeni očitek, da so tožnik in priče neverodostojne, ker niso potrdili, da bi se na vsakem gradbišču vodila posebna evidenca delovnega časa. Bistveno je, da je tožnik v februarju 2019 še naprej opravljal delo pri toženi stranki, ne pa, kakšno je bilo vodenje evidenc na različnih gradbiščih, lokacija dela in čas pridobitve vizuma. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarju 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019, zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.

11. Tožnik je v tožbi kot posledico ugotovljene nezakonite odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja zahteval vrnitev na delo (reintegracija). Skladno z določbo prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja oziroma pogodbo o zaposlitvi razveže le na predlog delavca ali delodajalca. Ker v postopku ne tožnik ne tožena stranka sodne razveze nista predlagala, sodišče prve stopnje pravilno ni odločalo o takem zahtevku. Odločitev o vrnitvi tožnika nazaj na delo je tako pravilna.

12. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da sodišče v delovnem sporu kot sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, pač pa je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018). V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo odločitev v IV. točki izreka tako, da je zahtevek za obračun ter plačilo davkov in prispevkov zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Navedeno pa ne pomeni, da tožena stranka ne bo dolžna ob plačilu obveznosti iz naslova reparacije pristojnim organom plačati prispevkov za socialna zavarovanja in predpisanih davkov, saj ta obveznost delodajalca izhaja iz veljavne zakonodaje.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker v zvezi z izpodbijanim nespremenjenim delom sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 180/2017
• VDSS Sodba Pdp 201/2022
• VDSS sodba Pdp 1688/2014