VDSS Sodba Pdp 411/2020

Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka kršila določbi 31. in 32. člena ZDR-1. Določba 8. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v evrih, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih. Ta določba je v celoti upoštevana v tožničini pogodbi o zaposlitvi in ni v nasprotju z določbo 32. člena ZDR-1. Ta določa, da se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. Odločilno je, da je tožničina izhodiščna plača pogodbeno določena. Dogovor o uskladitvi višine plač in sklep uprave, tudi če bi imela naravo kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ne določata višje plače tožnice v vtoževanem obdobju, saj se nanašata le na leto 2012, tožnica pa tudi ni navedla nobene druge pravne podlage, ki bi drugače določala višino njene plače kot sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo bruto prikrajšanja pri plači 1.671,04 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih neto zneskov. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 898,26 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodba sama s seboj v nasprotju, s tožničino trditveno podlago in listinskimi dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ključnih trditev tožnice ter ni upoštevalo izpovedi priče A.A., ki je izpovedala, da je bila osnovna bruto plača zaposlenih v tedanji B. d. d. določena kot zmnožek količnika izhodiščne plače in nominalnega zneska izhodiščne plače. Osnovna bruto plača se je spremenila, če se je spremenila izhodiščna plača, ne da bi se posebej sklepali aneksi k pogodbi o zaposlitvi. Za vse zaposlene v B. d. d. je veljala le ena izhodiščna plača. Dogovor o uskladitvi višine plač v B. d. d. v letu 2012 in sklep uprave B. d. d. ... dajeta podlago za znižanje izhodiščne plače le za leto 2012, zato bi se morala izhodiščna plača s 1. 1. 2013 dvigniti na raven 546,81 EUR. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v letu 2013 ni imela splošnega akta, ki bi vplival na višino tožničine plače. Tožena stranka je navajala, da predstavlja dogovor iz leta 2012 obliko kolektivnega dogovarjanja, sklep uprave pa splošni akt, s katerim so se določale izhodiščne plače. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo plačnega sistema, ki je veljal pri toženi stranki. Ugotovilo je namreč, da je podlaga za izplačilo plače v vtoževanem obdobju v letu 2012 podpisana pogodba o zaposlitvi, čeprav je šlo za pogodbo, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke, ter da je pri toženi stranki veljal sistem, ki je določil osnovno plačo vsakega zaposlenega na način večkratnika med koeficientom delovnega mesta in izhodiščno plačo. Pogodbena določitev plače, ki se določi kot večkratnik izhodiščne plače, je sicer v skladu z 31. členom ZDR-1, vendar je pri izračunu višine osnovne plače na dan sklenitve pogodbe upoštevana napačna izhodiščna plača, zato je tak izračun v nasprotju z 32. členom ZDR-1. Nasprotuje stališču, da so delavci s sklenitvijo dodatka ali nove pogodbe o zaposlitvi pristali na znižano izhodiščno plačo, saj je to v nasprotju s kogentno zakonsko ureditvijo. Graja razlago, da 32. člen velja le, če je s pogodbo o zaposlitvi prikrajšana pravica delavca, kot jo določa kolektivna pogodba dejavnosti ali podjetja. Meni, da je treba upoštevati tudi splošne akte delodajalca in morebitne druge oblike kolektivnega dogovarjanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe, ter naložitev in povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v plačilo tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnica je s toženo stranko 2. 3. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi št. 3 za nedoločen čas za delovno mesto „strokovni sodelavec...“. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena že od 3. 5. 2001 ter da je namen podpisa pogodbe ureditev delovnega razmerja tožnice na novem delovnem mestu. Določilo XI. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da se osnovna bruto plača tožnice za polni delovni čas, dosežene pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje izračuna ob upoštevanju tarifnega količnika 2,183, ki se mu doda del zneskov uskladitve plač za leti 2004 in 2005 v višini 90,54 % celotnega uskladitvenega zneska, ki znaša 84,24 EUR, po drugem odstavku navedenega določila pa je osnovna bruto plača tožnice na dan sklenitve pogodbe znašala 1.210,27 EUR. Navedeno pomeni, da je izhodiščna plača po pogodbi o zaposlitvi znašala 519,47 EUR.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitve 22. člena Ustave RS, ki jo uveljavlja pritožba. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi pa niso med seboj v nasprotju.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica pristala na pogodbeno dogovorjeno znižanje plače, saj je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 3. 2012 določena plača v višini 1.210,27 EUR (preračunano torej izhodiščna plača 519,47 EUR). Glede na to ni odločilna izpoved priče A.A., da je bila osnovna bruto plača zaposlenih v tedanji B. d. d. določena kot zmnožek količnika izhodiščne plače in izhodiščne plače. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je tožnica pristala na znižano izhodiščno plačo, torej ni v nasprotju z izpovedjo priče, saj se njena izpoved ne nanaša na situacijo tožnice. Glede na to, da tudi razlogi sodbe o vsebini listin niso v nasprotju s samimi temi listinami, ni podana očitana protispisnost, pritožba pa z uveljavljanjem te kršitve postopka dejansko izraža nestrinjanje z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da veljavnost dogovora o uskladitvi višine plač v B. d. d. v letu 2012 na višino plače tožeče stranke po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v istem letu ni imela več vpliva, prav tako niso obstajale druge relevantne podlage za plačilo drugačne plače (morebitna kolektivna pogodba dejavnosti ali podjetja), kot je bila dogovorjena z novo pogodbo o zaposlitvi med strankama.

9. Glede na pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi veljavna pravna podlaga za plačilo plače tožnici, ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki druga odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev tožnice in sicer:

- da dogovor o uskladitvi višine plač v B. d. d. v letu 2012 in sklep uprave B. d. d. ... dajeta podlago za znižanje izhodiščne plače za leto 2012, zato bi se morala izhodiščna plača s 1. 1. 2013 dvigniti na raven 546,81 EUR;

- da je dogovor predstavljal obliko kolektivnega dogovarjanja, sklep uprave pa splošni akt, s katerim so se določale izhodiščne plače v tedanji B. d. d.;

- da sodišče ni pravilno ugotovilo plačnega sistema, ki je veljal pri toženi stranki;

- in da gre pri pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 3. 2012 za listino, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je posredno ali neposredno odgovorilo na vse zgoraj navedene tožničine navedbe. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vseh pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko nanje odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up‑312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je štelo, da je pogodba o zaposlitvi edina relevantna pravna podlaga za izplačilo tožničine plače. Glede na navedeno ni podana kršitev iz 22. člena Ustave RS.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka kršila določbi 31. in 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Določba 8. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v evrih, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih. Ta določba je v celoti upoštevana v tožničini pogodbi o zaposlitvi in ni v nasprotju z določbo 32. člena ZDR-1. Ta določa, da se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. Odločilno je, da je tožničina izhodiščna plača pogodbeno določena. Dogovor o uskladitvi višine plač v B. d. d. v letu 2012 in sklep uprave B. d. d. ..., tudi če bi imela naravo kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ne določata višje plače tožnice v vtoževanem obdobju, saj se nanašata le na leto 2012, tožnica pa tudi ni navedla nobene druge pravne podlage, ki bi drugače določala višino njene plače kot sklenjena pogodba o zaposlitvi št. 3.

11. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana. Posledično torej niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 626/97
• VDSS Sodba Pdp 306/2020
• VDSS Sodba Pdp 305/2020