VDSS Sodba Pdp 417/2020

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi. Delavcu poleg osnovne plače skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 pripada plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Upoštevaje 136. člen ZDR-1 lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična. Iz tega razloga so nični dogovori med pravdnima stranka v aneksih k pogodbi o zaposlitvi, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi (zadržanje 10 % osnovne plače, pri čemer je izplačilo tega dela plače odvisno od uspešnosti poslovanja skupine oziroma je vezano na doseganje postavljenih kriterijev in ciljev). Kljub temu da je tožnica te anekse podpisala, ne predstavljajo zakonite podlage za zadržanje dela plač, saj stranki, kot je že navedeno, s pogodbo o zaposlitvi (ali aneksom k pogodbi o zaposlitvi) ne moreta drugače urediti vprašanj, ki so z zakonom prisilno urejena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici obračuna razliko v plači za obdobje od novembra 2013 do decembra 2014 v skupni višini 1.329,53 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke ter ji izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna plačati stroške v višini 298,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je toženka tožnici nezakonito zadržala del plače, in pri tem upoštevalo prvi odstavek 136. člena ZDR-1. Ni upoštevalo, da je tožnica podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, s tem aneksom se je znižala njena osnovna plača oziroma je postal del osnovne plače odvisen od poslovne uspešnosti toženke. Tožnica se ni odpovedala zakonsko določenim pravicam. Z višino osnovne plače in njenim določanjem je soglašala. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo, ker ni ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za znižanje plače, določeni v aneksu. Delavci toženke so bili s pričakovano poslovno uspešnostjo seznanjeni. Ciljne vrednosti niso bile dosežene, skupina toženke v letu 2013 ni poslovala pozitivno. Toženka je prerekala zahtevek v celoti, tudi po višini. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek za julij 2014 zavrniti, ker tožnica za ta mesec ni predložila plačilne liste. Zmotno je odločilo o zakonskih zamudnih obresti. Tožnica obrestnega zahtevka ni utemeljila, toženka je v zamudi šele od prejema tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da se pri razlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi uporabijo razlagalna pravila iz prvega odstavka 82. člena OZ in 83. člena OZ. Nejasna določila se razlagajo v korist druge stranke, kot je stranka, ki je pogodbo pripravila, torej tožnice. Aneks, ki ga je pripravila toženka, je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Tožnica je navedla, da plačilne liste za julij 2014 nima, in pozvala toženko, da jo predloži, česar ni storila. Zakonske zamudne obresti je utemeljeno uveljavljala ob upoštevanju zastaranja za čas treh let pred vložitvijo tožbe. Pri denarnih terjatvah iz delovnega razmerja je zapadlost določena, za nastanek zamude tožnica ni bila dolžna opominjati toženke na plačilo. Toženka se na opomine drugih delavcev ni odzvala. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi. Delavcu poleg osnovne plače skladno z drugim odstavkom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) pripada plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Upoštevaje 136. člen ZDR-1 lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična. Iz tega razloga so nični dogovori med pravdnima stranka v aneksih k pogodbi o zaposlitvi, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi (zadržanje 10 % osnovne plače, pri čemer je izplačilo tega dela plače odvisno od uspešnosti poslovanja skupine oziroma je vezano na doseganje postavljenih kriterijev in ciljev). Kljub temu da je tožnica te anekse podpisala, ne predstavljajo zakonite podlage za zadržanje dela plač, saj stranki, kot je že navedeno, s pogodbo o zaposlitvi (ali aneksom k pogodbi o zaposlitvi) ne moreta drugače urediti vprašanj, ki so z zakonom prisilno urejena.

7. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so aneksi, na podlagi katerih je toženka tožnici zadržala del plač, nični, je tožnici pravilno prisodilo vtoževano razliko. Toženka zahtevka po višini ni konkretizirano prerekala, mesečni zneski so razvidni iz predloženih plačilnih list, razen za julij 2014. Tožnica je v tožbi navedla, da s plačilno listo za ta mesec ne razpolaga, predlagala je, da jo predloži toženka, česar ni storila. Toženka ni prerekala niti obrestnega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo zapadlost plače (najkasneje 18. dne v prihodnjem mesecu, drugi odstavek 134. člena ZDR-1) in dejstvo, da je tožnica zakonske zamudne obresti zahtevala od 19. 12. 2015. Pritožbena navedba, da bi zamuda delodajalca nastopila šele po pozivu, ni utemeljena, saj ne gre za terjatev, katere rok za izpolnitev ne bi bil določen (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

8. Ob pravilni presoji, da so aneksi k pogodbi o zaposlitvi nični, je nebistveno, ali so bili izpolnjeni v njih določeni pogoji za zadržanje dela plač. Sodišče prve stopnje utemeljeno v tem delu ni ugotavljalo dejstev in ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in priče A.A..

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ji je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) v okviru priglašenih stroškov priznalo 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar znaša 150,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 970/2018
• VDSS sodba in sklep Pdp 1320/2008
• VDSS Sodba Pdp 851/2017