VDSS Sodba Pdp 358/2020

Jedro

Drugačna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje, ki niso skladni s prepričanjem tožnice, niso razlog, ki bi utemeljeval očitek o pristranskem sojenju, temveč so razlog za vložitev rednega pravnega sredstva zaradi razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so izpolnjeni zakonski pogoji za zavrženje zahteve za izločitev prvostopenjske sodnice v skladu s šestim odstavkom 72. člena ZPP.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnica upravičena do izplačila nadur z upoštevanjem višine dodatka za delovno dobo v času vložitve tožbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se pri izračunu premalo izplačanih in neizplačanih nadur upošteva višina dodatka za delovno dobo v času, ko je tožnica delo dejansko opravila. Za uro dela, opravljenega preko polnega delovnega časa, pripada tožnici enak dodatek za delovno dobo kot za uro redno opravljenega dela v spornem obdobju.

Tožnici za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, pripada enako plačilo kot za redno delo, kar vključuje tudi dodatke, zraven pa še 30 % dodatek, ki pa se odmeri le od osnovne plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. S sodbo Pdp 1022/2018 z dne 16. 5. 2019 je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.023,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

2. Tožnica je vložila predlog za dopuščeno revizijo, ki je bila dopuščena glede vprašanja, ali se pri izplačilu nadur lahko izplača samo osnovna plača in dodatek za nadurno delo. S sklepom VIII Ips 72/2019 z dne 29. 10. 2019 je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v odločitvi glede zavrnitve zahtevka tožnice za plačilo premalo izplačanih nadur v višini 4.968,75 EUR bruto in za plačilo neizplačanih nadur v višini 3.377,03 EUR bruto ter v odločitvi o stroških postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj ugotovi, do kakšnih dodatkov na osnovno plačo je bila tožnica upravičena v obdobju, na katero se nanašajo sporne nadure, in nato na tej podlagi ugotovi, koliko bi moralo znašati njeno plačilo za opravljeno nadurno delo (osnovna plača z dodatki za delovno dobo, morda tudi stalnost, delovno uspešnost in nadurno delo - pri čemer se vsi dodatki računajo v odstotku na osnovno plačo), kolikšna je razlika med plačilom, ki ga je tožnica prejela za opravljeno nadurno delo in pripadajočim plačilom, ter nato o preostalem zahtevku znova odloči.

3. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati premalo izplačane nadure po prvem stavku drugega odstavka 126. člena ZDR-1 v znesku 3.500,39 EUR bruto, pristojnim organom odvesti ustrezne dajatve in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, to je znesek 1.468,36 EUR, je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati premalo izplačane nadure po drugem stavku drugega odstavka 126. člena ZDR-1 v znesku 2.435,03 EUR bruto, pristojnim organom odvesti ustrezne dajatve in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici plačati neizplačane nadure v znesku 492,03 EUR bruto, pristojnim organom odvesti ustrezne dajatve in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2017 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, to je znesek 2.885,00 EUR, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

4. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je zaradi obstoja odklonitvenega razloga za izločitev prvostopenjske sodnice podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodnica je ravnala v nasprotju z 22. in 25. členom Ustave RS, ko je zavrgla zahtevo za njeno izločitev. Dokazna ocena sodnice o tem, da verjame nasprotni stranki, ne pa tožnici, zbuja dvom v nepristransko sojenje in predstavlja razlog za izločitev sodnice. Sodnica ne more o zahtevi za njeno izločitev, ki bi jo morala posredovati predsednici sodišča, odločiti po telefonu. Zatrjuje, da je mogoče zahtevo za izločitev sodnika vložiti večkrat, npr. če se izve za neko novo dejstvo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in da o zahtevi za izločitev odloči predsednica sodišča prve stopnje. Glede premalo plačanih nadur tožena stranka ni ugovarjala izpovedi tožnice, da je imela osebno oceno delovne uspešnosti v višini 38 % nespremenjeno že od leta 2005 dalje. Zato gre za priznano dejstvo. Napačno je stališče sodišča, da se pri izračunu vrednosti nadure upošteva višino dodatka za delovno dobo v času, ko je bila opravljena nadura, ne pa v času postavitve zahtevka za izplačilo nadure. Tudi sicer tožena stranka ni oporekala, da se upošteva višina dodatka v času postavitve zahtevka. Sodišče bi moralo izračunati vrednost nadure tako, da bi seštevek bruto urne postavke osnovne plače in dodatka za naduro povečalo oziroma pomnožilo z dodatkoma za delovno dobo in delovno uspešnost. Izračun v plačilni listi za junij 2015 je za tožnico ugodnejši od ureditve v KPKD in bi ga moralo sodišče upoštevati tudi pri izračunu vrednosti nadure. Ker se je tožnici vsa leta izplačevala tudi letna delovna in poslovna uspešnost po 18. in 19. členu Pravilnika o plačah in drugih osebnih prejemkih, bi ju moralo sodišče upoštevati pri izračunu nadur. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka v zvezi s spremenjenim delom zahtevka za izplačilo premalo izplačanih nadur v znesku 2.435,03 EUR, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi izračunal vrednost nadur z upoštevanjem teh dodatkov. Nezakonita je presoja sodišča, da pri izračunu vrednosti nadure tožnici ne pripada dodatek na letno delovno in poslovno uspešnost. Glede neizplačanih nadur bi moralo sodišče v ponovljenem zahtevku vsebinsko obravnavati tožbeni zahtevek za izplačilo 99 nadur. Napačna je utemeljitev sodišča, da je o tem delu zahtevka že pravnomočno razsojeno. Zavrnitev zahtevka za izplačilo neplačanih 99 nadur ni pravilna, kar naj bi izhajalo iz potrdila tožene stranke. Ker sodišče odločitve v tem delu ni obrazložilo, je kršilo ustavno določbo o enakem varstvu pravic. Glede neizplačanih nadur bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica zahtevala izplačilo z upoštevanjem dodatka za delovno uspešnost v višini 38 %. Tožena stranka ni zatrjevala, da je treba za prvo polovico leta 2016 upoštevati oceno delovne uspešnosti 26 %, za drugo polovico tega leta pa oceno 12 %. Izračun neplačanih nadur je napačen, ker bi moralo sodišče poleg ocene delovne uspešnosti, ki znaša 38 %, upoštevati še dodatek za delovno dobo v višini 12 %, ki ga je tožnica dosegla ob zapadlosti oziroma vložitvi zahtevka za izplačilo. Neracionalna in v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, da se o stroških revizijskega postopka odloči s končno odločbo, je odločitev sodišča prve stopnje, da bo o stroških postopka izdalo poseben sklep. Pritožbenemu sodišču predlaga, da upošteva navedbe tožnice glede uspeha strank v pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2020 in odloči, da ji pripada sorazmerni del stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

8. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja nepravilnost oziroma nezakonitost ravnanja prvostopenjske sodnice, ki je zavrgla zahtevo za izločitev, podano na naroku 27. 2. 2020. Sodišče prve stopnje je takšen sklep izdalo zato, ker je tožnica v tej zahtevi uveljavljala iste razloge kot v zahtevi za izločitev sodnice, o kateri je bilo odločeno s sklepom predsednice sodišča prve stopnje ... z dne 15. 1. 2020. Pritožba navaja, da naj bi bila za odločanje o njeni zahtevi za izločitev pristojna predsednica sodišča. Drži sicer, da o zahtevi stranke za izločitev sodnika odloča predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP), vendar pa ZPP v šestem odstavku 72. člena določa tudi, da prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev, podani na naroku 27. 2. 2020, odločilo po telefonu in da bi morala sodnica utemeljitev zahteve posredovati predsednici sodišča prve stopnje. Tožnica je na tem naroku v zahtevi za izločitev sodnici očitala pristransko oceno izvedenih dokazov v sodbi Pd 181/2016. Uveljavljala je isti izločitveni razlog kot v pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2020. Drugačna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje, ki niso skladni s prepričanjem tožnice, niso razlog, ki bi utemeljeval očitek o pristranskem sojenju, temveč so razlog za vložitev rednega pravnega sredstva zaradi razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog je tožnica uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje Pd 181/2016 z dne 2. 7. 2018 in ga je pritožbeno sodišče zavrnilo. Glede na navedeno so tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni zakonski pogoji za zavrženje zahteve za izločitev prvostopenjske sodnice v skladu s šestim odstavkom 72. člena ZPP. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. - Ustava RS) zato niso podane.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje iz naslova premalo izplačanih nadur tožnici prisoditi višji znesek, ker je njena delovna uspešnost tudi v letu 2012 znašala 38 %. Tožnica je v tožbi izrecno trdila, da je njena delovna uspešnost v letu 2012 znašala 36 %, zato je sodišče pri izračunu premalo izplačanih nadur pravilno izhajalo iz teh trditev tožnice. Izpoved tožnice, da je ocena delovne uspešnosti 38 % več let ostala nespremenjena, mogoče že od leta 2005, ne dokazuje, da je imela tožnica takšno oceno tudi v letu 2012. Tožena stranka ni priznala trditev tožnice o višji oceni delovne uspešnosti v letu 2012.

11. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnica upravičena do izplačila nadur z upoštevanjem višine dodatka za delovno dobo v času vložitve tožbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se pri izračunu premalo izplačanih in neizplačanih nadur upošteva višina dodatka za delovno dobo v času, ko je tožnica delo dejansko opravila. Za uro dela, opravljenega preko polnega delovnega časa, pripada tožnici enak dodatek za delovno dobo kot za uro redno opravljenega dela v spornem obdobju. Odmerni odstotek dodatka (0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe) je odvisen od dejanskega števila let delovne dobe, in ne od datuma vložitve zahteve za izplačilo. Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katerega sodišče prve stopnje pazi po uradni dolžnosti, ni bistveno, ali je tožena stranka oporekala stališču tožnice, da se pri izračunu vrednosti nadure upošteva dodatek na delovno dobo v času vložitve zahtevka.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pripadajoče plačilo za premalo plačane nadure izračunati tako, da bi se seštevek vrednosti bruto urne postavke osnovne plače in dodatka za nadurno delo v višini 30 % od osnovne plače pomnožil s plačilom iz naslova delovne uspešnosti in dodatkom za delovno dobo. Takšen način izračuna nima podlage v ureditvi plačila nadurnega dela v Kolektivni pogodbi komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2015 in nasl. - KPKD). Tudi Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da se dodatki ne izračunavajo na dodatke, temveč se vsi dodatki izračunajo glede na osnovno plačo. Tožnici za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, pripada enako plačilo kot za redno delo, kar vključuje tudi dodatke, zraven pa še 30 % dodatek, ki pa se odmeri le od osnovne plače. Plačilna lista za junij 2015 je pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači. Pravil o izračunu vrednosti nadure ta ne vsebuje, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na ugodnejšo (normativno) ureditev izračuna v plačilni listi.

13. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek glede zavrnitve zahtevka za plačilo premalo izplačanih nadur, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pri izračunu ni upoštevalo sorazmernega dela dodatka za poslovno uspešnost. Zaradi diskriminatornega neizplačila delov plače za letno delovno uspešnost (kar je sinonim za poslovno uspešnost) je tožnica terjala plačilo zneska 27.923,72 EUR bruto, kar je bilo pravnomočno zavrnjeno s III./4 točko izreka prvostopenjske sodbe Pd 181/2016. V ponovljenem postopku je tožnica spremenila tožbo tako, da je dodatno zahtevala tudi sorazmerni del izplačila poslovne uspešnosti, ki bi ga morala prejeti ob izplačilu nadur v skupnem znesku 2.435,03 EUR. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnici v posameznih letih že izplačana letna delovna uspešnost oziroma poslovna uspešnost po kriterijih iz 18. in 19. člena Pravilnika o plačah in drugih osebnih prejemkih delavcev tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik tožene stranke). V skladu z navedenima določbama Pravilnika tožene stranke način in kriterije za izplačilo dela plače iz naslova letne delovne oziroma poslovne uspešnosti določi direktor tožene stranke in ne vpliva na vrednost opravljene ure. Iz navedene ureditve in 96. člena KPKD, ki ureja izplačilo iz naslova uspešnosti poslovanja, ne izhaja, da se ta del plače obračuna v odstotku od osnovne plače, ampak v znesku, ki ga določi tožena stranka, in se ne izračunava glede na število opravljenih ur. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo spremenjeni del tožbenega zahtevka. Ker ta že po podlagi ni utemeljen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke za izračun višine prikrajšanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem zato ni podana.

14. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zaradi pravnomočnosti II. točke izreka prvostopenjske sodbe Pd 181/2016 in dovoljenosti revizije glede vprašanja, ali se pri izplačilu nadur izplača samo osnovna plača in dodatek za nadurno delo, predmet odločanja v ponovljenem sojenju le višina plačila za 97,5 neplačanih nadur. V skladu s pravilom o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP postane pravnomočen le izrek sodbe. O številu nadur sodišče prve stopnje ni odločilo v izreku, ampak ga je ugotovilo v dejanskih razlogih sodbe, kar pomeni, da ni pravnomočna odločitev o tem, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 97,5 neplačanih nadur od vtoževanih 196,5 nadur. Ne držijo niti navedbe tožnice, da je Vrhovno sodišče s sklepom razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za izplačilo 99 nadur. Število opravljenih nadur po 1. 1. 2016 je dejansko vprašanje, ki ni bilo predmet revizijskega odločanja. Kljub napačnemu stališču sodišča o pravnomočnosti števila nadur po 1. 1. 2016 pa je bistven zaključek, da je direktorica tožene stranke tožnici prepovedovala nadurno delo med (delnim) bolniškim staležem. Potrdilo o opravljenih nadurah z dne 31. 12. 2016 ne spremeni pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče je na podlagi pravilne ugotovitve, da je bilo tožnici opravljanje nadur v času bolniškega staleža izrecno prepovedano, in upoštevajoč, da je tožnica koristila tudi proste ure, pravilno zavrnilo višji zahtevek, ki presega priznanih 97,5 nadur. Čeprav je v tem delu obrazložitev sodbe v ponovljenem postopku skopa oziroma gre dejansko le za povzetek dejanskih zaključkov prvostopenjske sodbe Pd 181/2016 glede števila priznanih nadur, vendarle dosega standard obrazloženosti in se jo da preizkusiti. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana.

15. Sodišče prve stopnje je pri izračunu 97,5 neizplačanih nadur za leto 2016 upoštevalo, da je ocena delovne uspešnosti tožnice za prvo polovico tega leta znašala 26 % in v drugi polovici leta 12 %. Oceno delovne uspešnosti v teh odstotkih je tožnica zatrjevala v tožbi in zahtevala izplačilo razlike dela mesečne plače za delovno uspešnost z upoštevanjem ocene delovne uspešnosti 38 %. O zavrnitvi tega zahtevka je pravnomočno odločeno v III/3. točki izreka prvostopenjske sodbe Pd 181/2016. Plačilo za nadurno delo pomeni plačilo, kakršno bi delavec v tistem obdobju prejel za delo, opravljeno v rednem delovnem času (kar v konkretnem primeru pomeni osnovno plačo, povečano za dodatek za delovno dobo in dodatek za delovno uspešnost), povečano za dodatek za nadurno delo v višini 30 % od osnovne plače. Ker je z učinkom pravnomočnosti odločeno o tem, da tožnica za delo, opravljeno v rednem delovnem času, ni upravičena do vtoževanega izplačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti, je sodišče prve stopnje posledično zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za izplačilo neizplačanih nadur z upoštevanjem višje ocene 38 %, to je plačilo zneska 2.885,00 EUR.

16. Odločitev o stroških postopka je odločitev o stranski terjatvi, ki nastane med postopkom in zaradi postopka, zato je odločanje sodišča nujno povezano tudi z nadaljnjimi stroški, o katerih mora (na predlog stranke) tudi odločiti. O pravdnih stroških prvič odloči sodišče prve stopnje. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi se pritožbeno sodišče prvič opredelilo do njenih stališč glede stroškov postopka v vlogi z dne 8. 1. 2020 in odločilo o utemeljenosti stroškovnega zahtevka po temelju in po višini. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje pridržalo za odločitev v posebnem sklepu. Zoper (poseben) sklep o višini stroškov bo lahko tožnica vložila pritožbo, o kateri bo odločalo višje sodišče.

17. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk (tar. št. 15/4 OT), materialne stroške v višini 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 510 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožnica toženi stranki plačati znesek 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Cpg 11/2023
• VSRS Sklep Cp 2/2018
• VSRS Sklep Cp 51/2019