VDSS Sklep Pdp 393/2020

Jedro

Poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan, če preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Poslovni razlog je podan med drugim tudi, če naloge, ki jih je delavec opravljal, še obstajajo, pa jih je delodajalec z drugačno organizacijo dela prerazporedil med druge delavce. Organizacijska sprememba, kot je porazdelitev nalog med druge zaposlene, predstavlja utemeljen (organizacijski) poslovni razlog. Prerazporeditev dela tožničinih nalog na delavca, ki je delo opravljal na drugem delovnem mestu kot tožnica, tj. delovnem mestu izvršilnega direktorja, zato sama po sebi še ne utemeljuje zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno uporabilo določbo 98. člena ZDR-1 glede obveznosti tožene stranke v primeru kolektivnega odpusta, ne da bi tožnica v postopku sploh zatrjevala spornost dejstev v zvezi s to določbo oziroma so bile trditve s tem v zvezi podane prepozno. Tožnica je trditve, da bi morala tožena stranka v zvezi z več odpusti delavcev sprejeti program razreševanja delavcev, kot to določa 98. člena ZDR-1, podala šele v ponovljenem postopku po razveljavitvi odločb prvo in drugostopenjskega sodišča s strani revizijskega sodišča. V zvezi s tem pa ni navedla, zakaj novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v dotedanjem postopku. Stranke smejo v ponovljenem sojenju na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti, oziroma predložiti. Tako je namreč določeno v drugem odstavku 362. člena ZPP in pomeni, da so stranke glede podajanja novot v ponovljenem sojenju, razen kadar gre za opravičene razloge, prekludirane.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 2. 8. 2014 in je trajalo do vključno 5. 12. 2017 (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 2. 8. 2014 do vključno 5. 12. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji plačati nadomestila plač za posamezne mesece v bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnega zneska nadomestila plače 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v bruto znesku 54.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka IV. izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem tožnica zahteva plačilo davkov in prispevkov na vtoževane denarne zahtevke iz naslova nadomestil plače in v delu, s katerim vtožuje znesek 6.600,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2013 dalje do plačila (točka V izreka). V presežku (za razliko med prisojenimi in vtoževanimi zneski nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka VI izreka). Zavrnilo je tudi procesni pobotni ugovor tožene stranke, tj. na ugotovitev terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 30.215,66 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti njene stroške sodnega postopka v znesku 10.944,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper točke I, II, III, IV, VII in VIII sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dokazna ocena glede zlorabe instituta redne odpovedi iz poslovnega razloga ni logična oziroma je nepopolna. Iz izpovedi prič izhaja, da so naloge delovnega mesta, ki ga je zasedla tožnica, prevzeli preostali zaposleni pri toženi stranki. Prerazporeditev del in nalog med ostale zaposlene predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Opozarja, da je v prvi pripravljalni vlogi specificirala, katere naloge je prevzel A.A., katere naloge so bile ukinjene in da sta del nalog prevzela tudi sektor upravljanja strateškega marketinga ter sektor upravljanja tveganih terjatev. Enako je izpovedala B.B.. Opozarja tudi na časovno razliko med zaposlitvijo A.A. z dnem 1. 4. 2013 in odpovedjo tožnici z dnem 4. 10. 2013. Nadalje navaja, da je sodišče dokazno oceno, da gre za zlorabo instituta redne odpovedi za dosego odpovedi vsem, ki so bili kakorkoli povezani s spornimi krediti in zoper katere je vložila odškodninske tožbe, oprlo na vse časopisne članke in skladne izpovedi prič. Pri tem pa ni pojasnilo, kateri članki so to in v katerem delu jih sodišče ocenjuje kot relevanten dokaz. Prav tako se sodišče do izjav prič ni opredelilo v smislu konsistentne dokazne ocene, tj. primerjave med izpovedbami prič tožnice in tožene stranke in ni pojasnilo, v katerem delu jim verjame. Oporeka verodostojnosti časopisnih člankov, saj ti ne potrjujejo resničnosti informacij. Dejstvo, da so nekateri delavci v odškodninskih sporih s toženo stranko, ni vplivalo na odpoved pogodbe. Nelogično je, da je izjava predsednice sindikata bolj verodostojna kot izpovedi prič, ki jih je tožena stranka predlagala. C.C. ni sodelovala v postopku priprave in podaje odpovedi. Časopisni članek lahko predstavlja le posredni dokaz, medtem ko so neposredni dokazi izpoved D.D. in prič, ki so sodelovale pri reorganizaciji in pripravi ter podaji odpovedi. Priči E.E. in F.F. sta pristranski priči, saj sta bili tudi sami v delovnem sporu s toženo stranko. Opozarja na skladnost izpovedi prič, ki jih je predlagala, tj. D.D., B.B., G.G. in H.H.. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedi I.I., saj je splošno znano dejstvo, da nadzorni svet v delniški družbi nima kadrovskih pristojnosti glede na določbe ZGD-1, razen v razmerju do uprave. Poudarja, da tožnica tekom prvotnega postopka do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ni podala trditvene podlage, da je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 v zvezi s pripravo programa razreševanja presežnih delavcev. Šele v ponovljenem postopku je tožnica v vlogi z dne 8. 6. 2018 prvič pričela omenjati progam razreševanja presežnih delavcev, zato je s temi navedbami prekludirana. Sodišče je kršilo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Podredno navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo zneskov nadomestil plač, ki bi tožnici pripadala iz naslova nezakonite odpovedi za čas od 2. 8. 2014 do 5. 12. 2017. Ker tožnica po izteku mandata ni bila ponovno imenovana, ji skladno z 31. členom pogodbe o zaposlitvi pripada pravica do razporeditve na ustrezno delovno mesto, tj. "strokovni sodelavec". Osnovna bruto plača tega delovnega mesta znaša 2.985,96 EUR. V zvezi z izračunom pod A2 izpostavlja, da je izvedenec upošteval višji znesek plače, kot ga vtožuje tožnica, in sicer je kot izhodišče uporabil znesek osnovne bruto plače v višini 7.224,20 EUR, povečane za dodatek za delovno dobo, čeprav ga tožnica ni vtoževala. Sodišče je v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Poleg tega je bila tožnica po odjavi iz zavarovanj še naprej v bolniškem staležu, kar pomeni, da tudi v primeru, če ji delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo, nadomestila plače ne bi bila v breme tožene stranke. S tem, ko je sodišče ta ugovor zavrnilo brez obrazložitve in ji naložilo plačilo nadomestil plače tudi za čas bolniškega staleža tožnice, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se z višino odmerjenega denarnega povračila. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je tožnici prisodilo stroške postopka z upoštevanjem vrednosti spornega predmeta v višini 146.636,71 EUR, kar je napačno. Do konca postopka je vrednost spornega predmeta znašala 37.322,32 EUR, šele s sodbo je sodišče to spremenilo na višji znesek. Predlaga, da pritožbeno sodišče samo ovrednoti vrednost spornega predmeta skladno z določbo 41. člena ZPP v zvezi z določbo 24. člena ZOdvT. Vztraja pri procesnem pobotu.

3. Zoper točke IV, VI in VIII izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu zahtevku v tem delu ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je denarno povračilo odmerjeno prenizko. Poudarja, da je treba upoštevati starost tožnice, obdobje zaposlitve, možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnice in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zaradi načina ravnanja tožene stranke, tj. vložitve odškodninske tožbe zoper tožnico, javnega očitanja oškodovanja tožene stranke in posledično odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnica v bančnem sektorju dejansko še vedno nezaposljiv kader. Tožnica je celotno aktivno dobo delala v bančništvu in ima znanja le s področja bančništva, zato svojo prihodnost še vedno vidi le v tem sektorju. Zaposlitev tožnice pri družbi J. d. o. o. je bila le izhod v sili, pa še to ji je uspelo po dolgotrajnih naporih. Teh okoliščin sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo. Meni, da odmerjeno denarno povračilo ne sme biti nižje od odpravnine, ki bi jo tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejstva diskriminatornega obravnavanja tožnice, nenehnih pritiskov in medijskega šikaniranja, je primerno denarno povračilo v znesku 103.308,48 EUR. Opozarja, da tožnica v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejema nekajkrat nižjo plačo, kot jo je prejemala pri toženi stranki. Sodišče bi moralo ta kriterij upoštevati pri odmeri denarnega povračila. Ne strinja se z odločitvijo, da ji ne pripadajo priglašeni stroški kilometrine njenega pooblaščenca. Sodišče bi moralo priznati vsaj potne stroške od meje delovnega območja sodišča do sedeža sodišča in nazaj. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica in tožena stranka sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, v odgovorih prerekata vse pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožb. Obe priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sodbo Pdp 124/2014 z dne 28. 5. 2015 tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 194/2017 z dne 6. 3. 2018 reviziji tožnice ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je bila podana, ker ni navedlo vsebinskih razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov, kar je tudi storilo. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da okoliščine, ki jih je glede dejanskih razlogov za odpoved navajala tožnica in za njihovo potrditev predlagala dokaze, niso nepomembne in bi lahko vplivale na presojo utemeljenosti odpovednega razloga.

8. Obravnavana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 10. 2013, ki temelji na določbah 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR- 1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), je bila tožnici podana zaradi optimizacije in racionalizacije delovnih postopkov in stroškov poslovanja, v posledici katere je tožničino delo na delovnem mestu svetovalke uprave postalo nepotrebno.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi, ker je tožena stranka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za namen, da naslovnikom odškodninskih tožb (v zvezi z domnevno spornimi krediti), med katerimi je bila tudi tožnica, preneha delovno razmerje. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni dokazala, da ji v zvezi z izvedeno reorganizacijo z veljavnostjo od 1. 10. 2013 ni bilo treba pripraviti in sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev zaradi odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, kot to določa 98. člen ZDR-1.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotne in neobrazložene zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je zaključek o zlorabi instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno utemeljilo (med drugim) na ugotovitvi, da je A.A., ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko aprila 2013, po reorganizaciji prevzel del nalog, ki jih je opravljala tožnica. Poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan, če preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Poslovni razlog je podan med drugim tudi, če naloge, ki jih je delavec opravljal, še obstajajo, pa jih je delodajalec z drugačno organizacijo dela prerazporedil med druge delavce. Organizacijska sprememba, kot je porazdelitev nalog med druge zaposlene, predstavlja utemeljen (organizacijski) poslovni razlog. Prerazporeditev dela tožničinih nalog na delavca, ki je delo opravljal na drugem delovnem mestu kot tožnica, tj. delovnem mestu izvršilnega direktorja, zato sama po sebi še ne utemeljuje zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. Utemeljen je očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj časopisni članki ter izpovedi tožnice in prič K.K., L.L., E.E., F.F. in C.C. dokazujejo tožničine trditve o zlorabi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se je zgolj sklicevalo na vse članke, ki jih je v zvezi s tem predložila tožnica in na skladne izpovedi tožnice in prič, ni pa navedlo razlogov, na podlagi katerih je prišlo do takšnega zaključka. Pritožbeno sodišče zato ne more preizkusiti, katere članke in v katerem delu sodišče prve stopnje ocenjuje kot relevanten dokaz. Niti ne more preveriti, o katerih pravno relevantnih dejstvih so skladne izpovedi tožnice in prič, saj sodišče prve stopnje ni povzelo, kaj konkretno so tožnica in priče izpovedale. Nepreverljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje o neprepričljivosti izpovedi tedanjega predsednika uprave tožene stranke D.D., da ni podal izjav v predloženih člankih, pri čemer sodišče ne pojasni, na katere izjave v člankih se to nanaša in zakaj so te relevantne za presojo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v navedenih delih pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali je pravilna, ali ne), zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabilo določbo 98. člena ZDR-1 glede obveznosti tožene stranke v primeru kolektivnega odpusta, ne da bi tožnica v postopku sploh zatrjevala spornost dejstev v zvezi s to določbo oziroma so bile trditve s tem v zvezi podane prepozno. Tožnica je trditve, da bi morala tožena stranka v zvezi z več odpusti delavcev sprejeti program razreševanja delavcev, kot to določa 98. člena ZDR-1, podala šele v ponovljenem postopku po razveljavitvi odločb prvo in drugostopenjskega sodišča s strani revizijskega sodišča. V zvezi s tem pa ni navedla, zakaj novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v dotedanjem postopku. Stranke smejo v ponovljenem sojenju na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti, oziroma predložiti. Tako je namreč določeno v drugem odstavku 362. člena ZPP in pomeni, da so stranke glede podajanja novot v ponovljenem sojenju, razen kadar gre za opravičene razloge, prekludirane. Nepomembno je, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala, koliko delavcem je v letu 2013 prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi spremenjene reorganiazacije. V skladu z določbo 7. in 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na to, da je tožnica trditve v zvezi s kolektivnim odpustom podala prepozno, jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. S tem je kršilo določilo drugega odstavka 362. člena ZPP in storilo relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je (med drugim) sodišče odločitev o nezakonitosti odpovedi oprlo tudi na te prepozno podane trditve tožnice, ko je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da ji v zvezi z izvedeno reorganizacijo ni bilo potrebno pripraviti in sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev zaradi odpovedi večjemu številu delavcev.

13. Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, ter zato, ker gre za takšni procesni kršitvi, ki jih sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem mora sodišče procesni kršitvi odpraviti in ob upoštevanju zavzetih stališč ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka. Posledično je utemeljena tudi pritožba tožnice, saj je odločitev o sodni razvezi in denarnem povračilu namesto reintegracije odvisna od presoje zakonitosti odpovedi.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 919/2010
• VDSS sodba Pdp 69/2010
• VDSS sodba Pdp 946/2009