VDSS Sodba Pdp 152/2020

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica opravlja naloge drugega delovnega mesta, ji je na podlagi 44. člena ZDR-1 pravilno prisodilo razliko v plači med tem delovnim mestom in delovnim mestom, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Delavec ima pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto A. za nedoločen čas z veljavnostjo od 25. 9. 2018 dalje;

- v 5. alineji II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za obračun razlike v plači med 46. in 47. plačnim razredom z upoštevanjem dodatnih 4 plačnih razredov napredovanj, odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska razlike in izplačilo neto zneska tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, za obdobje od 19. 10. 2019 dalje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, naj tožnici izstavi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto A. za nedoločen čas z veljavnostjo od 25. 9. 2018 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici obračuna razliko v plači, od bruto zneskov odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, in sicer: za obdobje od 1. 11. 2013 do 31. 3. 2014 razliko med 41. in 47. plačnim razredom (1. alineja), za obdobje od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2016 razliko med 43. in 47. plačnim razredom (2. alineja), za obdobje od 1. 12. 2016 do 24. 9. 2018 razliko med 45. in 47. plačnim razredom (3. alineja), za obdobje od 25. 9. 2018 do 31. 12. 2018 razliko med 45. in 47. plačnim razredom z upoštevanjem dodatnih 4 plačnih razredov napredovanj (4. alineja) in za obdobje od 1. 1. 2019 dalje razliko med 46. in 47. plačnim razredom z upoštevanjem dodatnih 4 plačnih razredov napredovanj (5. alineja II. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači glede na 41. plačni razred od 1. 4. 2014 dalje je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne 3.638,77 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe v I. in II. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da razveljavi sodbo v ugodilnem delu in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da tožnica ne opravlja delovnih nalog delovnega mesta A.. Tožnica in priče so izpovedale, da tožnica ne vodi nobene oddaje in da tudi ne opravlja večine druge bistvenih nalog tega delovnega mesta. Pripravljanje in vodenje najzahtevnejših oddaj (tudi v živo) je bistvena naloga tega delovnega mesta, kot je razvidno iz opisa. Tožnica prav tako ne pripravlja uvodnikov in ne dela prenosov ter z njimi povezanega komentiranja dogodkov. Oddaje B., katerih urednica je tožnica, niso najzahtevnejše oddaje. Najzahtevnejših oddaj kot so C., D. in E. tožnica ne vodi. Njeno delo tako ni primerljivo delavcem, ki te oddaje vodijo in so zaposleni na delovnem mestu A.. Izpovedi F.F. in G.G., da sta oddaji H. in I. primerljivi J. in C., sta neresnični in prirejeni v korist tožnici. Čeprav bi šlo za najzahtevnejše oddaje, ju tožnica ne vodi, ampak zgolj ureduje. Tako dejansko opravlja delo na delovnem mestu K., za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da tožnica kvalitetno opravlja novinarsko delo, še ne pomeni, da opravlja delo A.. Naloge preiskovalnega novinarstva namreč vsebujejo tudi nekatera druga delovna mesta (npr. L.), kar je tožena stranka v dokaznem postopku tudi izpostavila, pa se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo. Nepravilen je sklep sodišča prve stopnje, da se izvajanje uvodnikov in komentiranje v delovnem procesu tožene stranke ne izvaja. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, čeprav je mnenja, da tožnici pripada višja plača zaradi uspešnega pripravljanja odmevnih preiskovalnih novinarskih prispevkov. Z izpodbijano odločitvijo, da je tožena stranka dolžna tožnici izstaviti pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, v sodbi pa ni pojasnilo razlogov za odstop in ni navedlo razlogov za takšno odločitev. Izrek sodbe sodišča prve stopnje, da je tožnica od 25. 9. 2018 dalje upravičena do dodatnih štirih plačnih razredov napredovanj, je nerazumljiv. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so materialnopravno zmotni, saj tožnica nikoli ni bila premeščena na delovno mesto A., zato ji ne pripadajo dodatni štirje plačni razredi napredovanj. Tožnica ni podala konkretnih navedb in dokaznih predlogov v zvezi s tem, koliko in kdaj je delala več, kot izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je uspeh tožnice manjši, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Dodaja še, da je poznanstvo tožnice z enim izmed članov sodnega senata vplivalo na videz nepristranskosti sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da se izpodbijane sodbe v 4. in 5. alineji II. točke izreka ne da preizkusiti, ker iz izreka ni jasno, ali je tožnici sodišče prve stopnje prisodilo razliko v plači med 45. oziroma 47. plačnim razredom z že upoštevanimi štirimi plačnimi razredi napredovanj ali brez njih. Izrek sodne odločbe je treba vselej povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. Pravna odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe, je v polnem obsegu namreč dokončno pomensko določljiva šele v povezavi z odločbo kot celoto.¹ Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 26. točki nedvoumno izhaja, da tožnici poleg 47. plačnega razreda pripadajo še štirje plačni razredi napredovanj (skupaj torej 51. plačni razred), je izpodbijano odločitev iz 4. in 5. alineje II. točke izreka mogoče preizkusiti in zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi poznanstvo enega od članov sodnega senata (iz prepisa zvočnega posnetka z dne 18. 10. 2019 je razvidno, da gre za sodnika porotnika M.M.) vzbujalo dvom v nepristranskost sodišča. Ker tožena stranka izločitve omenjenega sodnika porotnika iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP do konca glavne obravnave ni zahtevala, kršitve načela nepristranskosti sodišča v pritožbi ne more več uspešno uveljavljati (72. člen ZPP).

7. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto A. ter obračun in izplačilo razlike med plačo za to delovno mesto in plačo za delovno mesto K.. Trdi, da vse od sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto K. z dne 5. 5. 2011 dejansko opravlja delo delovnega mesta A..

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica ni opravljala zgolj del in nalog delovnega mesta K., za katerega ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi dela in naloge delovnega mesta A.. Na podlagi opisov del in nalog enega in drugega delovnega mesta je ugotovilo, da K. opravlja dela in naloge: - urejanje oddaj in programska koordinacija dela, - pripravljanje programskih izvedbenih načrtov, - pripravljanje in vodenje oddaj, - spremljanje in analiziranje oddaj, - posredovanje znanj s seminarjev in delavnic sodelavcem, - zbiranje in oblikovanje novinarskih vsebin, - priprava in urejanje programskih pasov ter - izdelava analiz in pripravljanje poročil; A. pa dela in naloge: - pripravljanje in vodenje najzahtevnejših oddaj (tudi v živo), - priprava uvodnikov - komentiranje, - zbiranje informacij, oblikovanje sporočil in komentiranje, - raziskovalno novinarstvo, - komentiranje dogodkov, - poročanje z dogodkov, - osnovna montaža zvoka in/ali slike ter - vodenje evidenc in pripravljanje poročil.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ne opravlja del in nalog delovnega mesta A., ker ne vodi najzahtevnejših oddaj (to so oddaje J., D., C. in E.), kar je bistvena naloga tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da tožnica ne vodi nobene od teh ali katerihkoli drugih oddaj pri toženi stranki. Vendar pa je zavzelo pravilno stališče, da to ne pomeni, da ne izpolnjuje del in nalog, ki ustrezajo opisu pripravljanje in vodenje najzahtevnejših oddaj (tudi v živo). Na podlagi izpovedi tožnice, G.G. in F.F. je ugotovilo, da tožnica pripravlja oddaje H., informativne oddaje N. in oddaji I. in O., ki prav tako sodijo med najzahtevnejše oddaje pri toženi stranki, čeprav ne gre za osrednje informativne oddaje. Dejstvo, da tožnica dela ene od nalog iz opisa zahtevnejšega delovnega mesta ne opravlja, pa ne pomeni, da delo, ki ga dejansko opravlja, ne ustreza delu na delovnem mestu A..

10. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno presodilo, da je raziskovalno novinarstvo, ki je bistveno opravilo tožničinega dela, ključna naloga delovnega mesta A.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je v tej nalogi bistvena razlika med delovnima mestoma, prav tako te naloge ne vsebujejo opis nobenega drugega delovnega mesta v sistemizaciji tožene stranke. Da tožnica opravlja delo raziskovalne novinarke, izhaja iz izpovedi tožnice in vseh zaslišanih prič. Tožena stranka v pritožbi navaja, da naloga preiskovalnega novinarstva vsebuje tudi opis nekaterih drugih delovnih mest. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica opravlja delo raziskovalne in ne preiskovalne novinarke, kar ni enako, kot izhaja iz izpovedi G.G.. Če pa ima tožena stranka s pritožbeno navedbo v mislih raziskovalno novinarstvo oziroma meni, da med pojmoma ni razlike, te pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati, ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala tožničinemu zatrjevanju, da je delovno mesto A. edino delovno mesto v sistemizaciji tožene stranke, ki ima v opisu navedeno nalogo raziskovalnega novinarstva (glej prvo pripravljalno vlogo tožnice z dne 10. 6. 2019 - list. št. 27).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in F.F. ugotovilo, da se delovna naloga priprave uvodnikov – komentarjev, v delu kjer sodelujejo televizijski novinarji, ne izvaja, kar pomeni, da ne gre za ključno nalogo tega delovnega mesta. Enako velja glede naloge vodenje evidenc in pripravljanje poročil. Glede na navedeno ni bistveno, da ju tožnica ne izvaja. Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnica opravlja druge naloge delovnega mesta A., pa pritožba ne oporeka.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožnica za vsak mesec posebej navesti in dokazati, kdaj in koliko je delala več, kot izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je dokazala, da je pretežno opravljala oziroma da še vedno opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta. Tožnica v tem sporu ni dokazala le tega, da je uspešna novinarka, ampak je dokazala, da opravlja ključne delovnega naloge zahtevnejšega delovnega mesta, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je njen zahtevek za plačilo po dejanskem delu po temelju utemeljen.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica opravlja naloge delovnega mesta A., ji je na podlagi 44. člena ZDR-1 pravilno prisodilo razliko v plači med tem delovnim mestom in delovnim mestom K., za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožnici za del vtoževanega obdobja ne bi smelo priznati dodatnih štirih plačnih razredov napredovanj, ker ni bila premeščena na delovno mesto A.. Plačo tožnice, ki ima sklenjeno delovno razmerje v javnem sektorju (1. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), urejajo pravila Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Plača delavca, ki po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, se določi ob upoštevanju pravil, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer in ki so opredeljena v določbah ZSPJS. Delavec, ki se podredi odredbam delodajalca, ne more biti prikrajšan oziroma glede svojih pravic obravnavan mimo določb, ki sicer veljajo za javne uslužbence.² Ker sta delovni mesti K. in A. po ugotovitvi sodišča prve stopnje v istem tarifnem razredu (VII/2), je treba smiselno upoštevati prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki določa, da delavec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. V konkretnem primeru je tožnica dosegla skupno štiri plačne razrede napredovanja. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici poleg izhodiščnega 47. plačnega razreda delovnega mesta A. pripadajo še plačni razredi napredovanj, kot je sodišče prve stopnje prisodilo v 4. in 5. alineji II. točke izreka sodbe.

14. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe, v kateri je toženi stranki naložilo, naj tožnici izstavi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto A. za nedoločen čas z veljavnostjo od 25. 9. 2018 dalje. Navedena odločitev predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse, vzpostavljene na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 153/2016. Zavzelo je stališče, da ima delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1³, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Kadar sodišče odstopa od sodne prakse mora navesti, da je staro stališče (a) po njegovem prepričanju zaradi novih argumentov pravno napačno, (b) zaradi drugačnega postavljenega prava postalo obsoletno ali (c) zaradi spremenjenega družbenega konteksta postalo pravno nevzdržno.⁴ Argumenti, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točkah 16 do 20, ne utemeljujejo odstopa od dosedanje sodne prakse. Sodišče prve stopnje izpostavlja, da tožnica že vse od sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto K. dejansko opravlja delo delovnega mesta A. oziroma da dela, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni nikoli opravljala. To po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da je že od vsega začetka obstajala volja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za zahtevnejše delovno mesto in da tožena stranka tožnici ni izročila ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Z navedenim argumentom se ni mogoče strinjati, saj dejansko opravljanje drugega dela še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je prišlo do soglasja volj za trajno spremembo vsebine delovnega razmerja, četudi delavec dejansko opravlja drugo delo že vse od sklenitve delovnega razmerja dalje. Sodišče prve stopnje odstop od sodne prakse neutemeljeno argumentira tudi s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča RS v odločbah VIII Ips 224/2012 in VIII Ips 226/2012. Ta stališča za ta spor niso pomembna, saj sta bili odločbi izdani v sporu o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ker sodišče prve stopnje ni ponudilo utemeljenih argumentov za odstop od dosednje sodne prakse, je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti pogodbo o zaposlitvi za zahtevnejše delovno mesto.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo v I. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi zavrnilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa je delno spremenilo tudi odločitev v 5. alineji II. točke izreka tako, da je zavrnilo zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači od 19. 10. 2019 dalje (od naslednjega dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje), saj brez izdane pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto ni pravne podlage za priznanje razlike v plači po datumu odločitve sodišča prve stopnje (311. člen ZPP).

16. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ohranilo v veljavi tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka, saj se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v obravnavanem sporu ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

-------------------------------
¹ M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 3., razširjena, sprem. in dop. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 535.
² Prim. VIII Ips 123/2016, Pdp 485/2019.
³ Ta se v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZJU za vprašanja, ki jih ZJU ne ureja, uporablja tudi za delovna razmerja javnih uslužbencev.
⁴ Prim. II Ips 126/2019.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 79/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 47/2017
• VDSS Sodba Pdp 619/2019