VDSS Sklep Pdp 12/2020

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 odločilo, da je zmotna materialnopravna presoja, da opravila kot so: nošenje službene uniforme, prevzemanje vode za pitje, oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih, varnostna opremljenost, nadzorni izhodi iz baze ter dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ne pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Zahteva po popolnem svobodnem gibanju brez vsakršnih omejitev, brez vsakršnih opravil, tudi takšnih, ki so namenjena zadovoljevanju vsakršnih dnevnih bivalnih potreb je v takšnih razmerah neživljenjska in tudi neskladna z naravo delovanja in bivanja na vojaški misiji.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek:

- za obdobje od 29. 10. 2014 do 25. 4. 2015 v znesku 2.977,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2015 do plačila,

- za obdobje od 15. 4. 2017 do 30. 10. 2017 v znesku 3.388,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2017 do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.087,12 EUR v roku 8 dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Sodišče je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse v znesku 224,93 EUR v roku 8 dni brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da je sodišče zmotno odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine, ker mu v času opravljanja dolžnosti na mednarodnih misijah t.i. KFOR X. in KFOR Y. ni bil omogočen tedenski počitek. Tožena stranka je navedla in izkazala, da je tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem redno vodila evidence, ki jih je tudi predložila in iz katerih so jasno razvidni dnevi tedenskega počitka. Sodišče je štelo, da nobena priča ni potrdila, da so seznami odražali resnično dejansko stanje, pri čemer pa je popolnoma spregledalo izpovedbe prič, tožniku nadrejenih, A.A. in B.B., ki sta obe potrdili, da so se evidence vodile ter da je bil tožnik na dan, ko je v resnici označil kot prost dan, prost delovnih nalog, v kolikor pa mu tega dne ni bilo mogoče zagotoviti prostega dne, so mu ga zagotovili v naslednjem tednu. Pri tem tudi ni mogoče spregledati izpovedbe tožnika, da so bili dnevi, ko je bilo dela manj, pri čemer samo ne more potrditi, da gre za dneve, ko jih je tožena stranka označila kot proste. To, da tožnik ne more potrditi, da so bili dnevi kot so navedeni v evidenci dejansko prosti dnevi, je ob odsotnosti dokazne ocene glede izpovedb priče A.A. in B.B. po oceni tožene stranke premalo za zaključek, da evidence ne odražajo evidenčnega stanja.

Nadrejeni na misiji KFOR X. je jasno izpovedal, da so se evidence vodile, da so se vanje vpisovali dnevi, ko so bili prosti, pri čemer je prosti dan pomenil, da je bil tožnik prost operativnih nalog, pri čemer pa po njegovem mnenju dejansko ni bil prost, saj je moral biti ves čas v uniformi, tudi pri zapuščanju baze. Tožnik enkrat tedensko ni opravljal delo mehanika, ter tudi v kolikor je moral delo opravljati na prosti dan, je bil prost v naslednjem tednu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je A.A. izpovedal, da se je le kdaj lahko zgodilo, da tožnik načrtovani dan ni bil prost, vendar se je to zgodilo malokrat, sicer pa je bil prost v naslednjem tednu. V svoji izpovedbi je A.A. le navedel, da tožnik ni bil prost le iz razloga, ker je moral nositi uniformo, tudi pri zapuščanju baze. Priča B.B., ki je bil tožniku nadrejeni v misiji KFOR Y. je jasno izpovedal, da je glede zagotavljanja tedenskega počitka tožniku delal po predpisih ter da je tožnik moral podpisati, da je bil konkretnega dne prost. Če mu prostega dne ni bilo mogoče zagotoviti, mu je zagotovil prosti dan v naslednjem tednu. V primeru izredne naloge tožniku ni bilo potrebno pristopiti na delo, če je imel prost dan, ampak je bila to njegova dobra volja, v primeru da se je odzval, pa mu je zagotovil prosti drugi dan. Res je, da je bilo na misiji absolutno premalo ljudi, vendar sodišče spregleda, da je v nadaljevanju B.B. pojasnil, da je bil tožniku kljub temu zagotovljen tedenski počitek, kot to izhaja iz priloženih evidenc. Tako priča A.A. in priča B.B. sta skladno izpovedali, da so se tožniku prosti dnevi zagotavljali, da so se evidence vodile, dejstvo da je tožnik nosil uniformo, ko je zapuščal bazo pa ne pomeni, da mu ni bil zagotovljen tedenski počitek. Izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik niso skladne, enako kot tožnik je izpovedal C.C., medtem ko je D.D. izpovedal, da ne ve, ali se je vodila kakšna evidenca za tožnika, E.E. pa se tudi natančno ni spomnil, kako je bilo na misiji glede evidence tedenskega počitka. Izpovedbe tožnika in priče C.C. pa niso konkretizirane. Ugotovitev sodišča, da nobena zaslišana priča ni potrdila, da bi seznami odražali resnično stanje, je nepopolna in zmotna, prav tako obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb in prič ter med samimi izpovedbami kot izhajajo iz zapisnika, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Dejstvo je, da gre na misijah za specifiko življenja in bivanja, pri čemer je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018 že zavzelo stališče, da je poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo in vojske še posebej poudarjen na mednarodnih misijah v tujini, pri čemer so pripadniki podvrženi posebnemu režimu. V podobnih zadevah je tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. IV Pd 1154/2016 z dne 18. 1. 2019 kot tudi IV Pd 731/2017 z dne 17. 1. 2019 v primerljivih zadevah že zavzelo stališče, da opravila, za katere tožnik zatrjuje, da jih je moral opravljati, ne presegajo obsega standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnosti, opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Po vsebini tako ne predstavljajo del in nalog v smislu delovnopravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.

Tožena stranka pri tem izpostavlja, da je bila edina trditvena podlaga tožnika, da naj bi tožniku na tedenski misiji tedenski počitek ne bil zagotovljen nikoli, kar pa ne drži. Ob tem svoje navedbe utemeljuje s tem, da je moral vse dni delati, če ni delal pa biti v stalni pripravljenosti, se udeleževati postrojev, biti v uniformi, ni smel zapustiti baze, imeti tudi zvečer sestanke, raznašati vodo in perilo, čistiti svoje in skupne prostore, vzdrževati fizično pripravljenost in podrejati se hišnemu redu. Ob navedenem varnostna opremljenost na izletu, sestankih tega dne, za katere je tožnik povedal, da so se nanašali na delo naslednjega dne ter spoštovanje hišnega reda glede počitka, pa ne pomenijo posega v pravico do tedenskega počitka. Tudi, če se pripadnik ni udeležil izleta in je ostal v delavnici, kot je pojasnil C.C., to delo ni bilo odrejeno in ga je opravljal prostovoljno. Iz navedb tožnika in njegove izpovedi jasno izhaja, da je tožnik odsotnost prostega dne povezoval s tem, da naj bi moral na ta dan raznašati vodo in perilo, biti oblečen v uniformi, se udeleževati sestankov, na katerih so jim posredovali informacije za naslednji dan, pri čemer je tožena stranka argumentirano ugovarjala v zvezi z razumevanjem vsebine tedenskega počitka oziroma vsebine opravil na misiji ter specifiko življenja in bivanja na misiji. Sodišče spregleda, da je priča A.A. izpovedal, da so bili na misiji KFOR X. štirje mehaniki, da enkrat na teden tožnik ni bil v delavnici in ni opravljal dela mehanika, in da v kolikor mu ni bilo mogoče zagotoviti prostega dne, mu je bil prosti dan zagotovljen v naslednjem tednu. Dokazno breme za trditev, da tožena stranka tožniku na misiji ni omogočila koriščenja tedenskega dopusta, je bilo na tožniku. Tožnikova izpoved je premalo konkretizirana, saj ni navedel, katera dela je opravljal na dneve in kdaj, tožena stranka pa je dokazala, da je bil prost (tako tudi sodba VDSS, opr. št. 1078/2018 z dne 29. 8. 2019). Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep in navaja, da je odločitev sodišča nepravilna, pri čemer se v celoti sklicuje na pritožbo zoper sodbo. Priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da so evidence tožene stranke pripravljene verjetno za potrebe teh postopkov vse od leta 2013 dalje in so se pokazale kot nepopolne, brez navedb vseh delovnih nalog ipd. Navaja, da tožnik ni mogel potrditi, da so bili dnevi, kot so navedeni v evidenci tudi prosti. Tožnik je zanikal, da bi imel proste dni, zanikal je tudi resničnost podatkov evidenc glede prostih dni. Pritožbena povzemanja izjav prič A.A. in B.B. so protispisne. Izpoved priče mora sodišče dokazno oceniti, kot celoto, ne pa le posamezne izjave. Tožena stranka je podala glede specifike misije navedbe, ki so ostale na pavšalni ravni. Napadena sodba ima razloge v relevantnih navedbah obeh strank, do drugih navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Navaja, da lahko vojaške osebe prihajajo na delo in z dela tudi v civilnih oblekah, pripadnik SV pa nosi uniforme, ko dela, ne pa ko je na počitku. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS sprejelo sodbo v zadevi opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, s katero je ponovno brez utemeljenih razlogov poseglo v dolgoletno in ustaljeno enotno sodno prakso. Podobno je VS RS že storilo s sodbo opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 31. 1. 2018, s katero je na škodo vseh delavcev v Republiki Sloveniji spremenilo več desetletij dolgo ustaljeno sodno prakso glede zahtevkov za obračun bruto zneskov terjatev ter ustrezen odvod davkov in prispevkov, pri čemer je razlogovalo, da nadzor nad obračunom davkov in prispevkov vrši davčni organ in ne sodišče. VS RS bi moralo razumeti, da veliko delodajalcev ne obračunava davkov in prispevkov svojim delavcem in jih ne plačuje v ustrezne blagajne. Nadalje pa, da se delavci velikokrat zaman obračajo na Inšpektorat za delo RS in FURS. Takšna situacija pa bo podlaga za odškodninske tožbe zoper RS na plačilo rente namesto pokojnine. Raznašanje vode in perila naj bi spadalo v sklop vsake organizirane skupne nastanitve, kot izhaja iz sodbe VS RS. Delovni sestanki so sestanki, katerih vsebina je povezana z delom. Vrhovno sodišče RS razloguje, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan ni obveznost, ki bi kratila pravico do počitka. Vrhovno sodišče RS ima res pravico spremeniti sodno prakso, vendar samo na podlagi utemeljenih razlogov. Sodišča so zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja vezana na ustaljeno sodno prakso, pri čemer tožniki pričakujejo, da se ob identičnih situacijah sodi enako za vse. Za enotno sodno prakso bi skladno s 109. členom Zakona o sodiščih moralo skrbeti Vrhovno sodišč RS. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

6. Pritožbi zoper sodbo in zoper sklep sta utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

8. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za neizkoriščeni tedenski počitek za obdobje od 29. 10. 2014 do 25. 4. 2015 v znesku 2.977,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2015 do plačila ter za obdobje od 15. 4. 2017 do 30. 10. 2017 v znesku 3.388,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2017 do plačila, pri čemer je tožnik uveljavljal 35 dni odškodnine tedenskega počitka na dveh mednarodnih misijah, in sicer KFOR X in KFOR Y. Sodišče je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, pri čemer je štelo, da je bil tožnik toženi stranki ves čas na razpolago in opravljal aktivnosti, ki sicer sodijo v okvir njegovih obveznosti (nošenje uniforme, udeležba na sestankih, raznašanje vode in perila za vse pripadnike, čiščenje orožja in opreme ter skupnih prostorov, stanje pripravljenosti), zaradi česar je štelo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek niti dan, pri čemer je sodišče navedlo, da je tožnik navedeno prepričljivo in podrobno opisal. Svojo odločitev pa je utemeljilo tudi, da je tožnik glede na to, da je bil mehanik, šel predhodno, pred dvigom zastave v delavnico in zakuril, pri čemer pa si večje odsotnosti ni mogel privoščiti, zlasti ker je bil mehanik in je bilo zaposlenih na misiji premalo, prav tako pa je moral zakuriti v delavnici.

9. Med značilnostmi vojaške službe in tudi mednarodne misije v tujini spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije. Ta režim vključuje tudi različna pravila ravnanja in obnašanja, nastanitve in reda, pravila varovanja itd., ki so prilagojena zahtevam vojaške organizacije, nenazadnje pa tudi okoliščinam in pogojem (skupne) nastanitve in bivanja v vojašnicah ali vojaških taborih, ki že sami po sebi zahtevajo spoštovanje hišnega reda, ukazov, pravil obnašanja itd. Pravila med drugim predpisujejo nošenje uniforme in izgled ter določajo, da vojaško službo opravljajo vojaške osebe v predpisani uniformi. Kdor nosi uniformo Slovenske vojske, predstavlja Slovensko vojsko. Zahteva za nošenje uniforme je glede na naravo napotitve na misijo tudi logična, saj omogoča prepoznavanje med udeleženci misije. Med pravila nastanitve in reda spada tudi nedovoljenost oziroma omejitev zasebnih izhodov in v tem okviru tudi dosegljivost. Prav tako mora pripadnik skrbeti za svojo fizično pripravljenost – ukvarjanje s športom, kar pa ne predstavlja njegove nemožnosti koriščenja tedenskega počitka oziroma ne predstavlja delovne obveznosti. Tudi čiščenje (svojih) prostorov ali čiščenje svojega orožja ne posega v pravico do tedenskega počitka, saj je pripadnik vojske lahko čistil orožje kadarkoli in mu ni bilo odrejeno, da čisti orožje prav v času tedenskega počitka. O navedenem vprašanju se je revizijsko sodišče že opredelilo v podobnih zadevah VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 94/2019 z dne 22. 4. 2020.

10. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 odločilo, da je zmotna materialnopravna presoja, da opravila kot so: nošenje službene uniforme, prevzemanje vode za pitje, oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih, varnostna opremljenost, nadzorni izhodi iz baze ter dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ne pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Zahteva po popolnem svobodnem gibanju brez vsakršnih omejitev, brez vsakršnih opravil, tudi takšnih, ki so namenjena zadovoljevanju vsakršnih dnevnih bivalnih potreb je v takšnih razmerah neživljenjska in tudi neskladna z naravo delovanja in bivanja na vojaški misiji.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem sledilo izpovedbi tožnika in njegovih sodelavcev, pri čemer pa pritožba tožene stranke pravilno navaja, da je sodišče napravilo neprepričljivo dokazno oceno, saj v ničemer ni sledilo pričam A.A., ki je bil tožniku nadrejeni na misiji KFOR X ter priči B.B., pri čemer je bil A.A. tožniku nadrejeni na misiji KFOR X in je izpovedal, da so se vodile evidence, pri čemer so se vpisovali dnevi, ko so bili pripadniki misije prosti, v kolikor pa ni v tem dnevu imel pripadnik misije prosto, je te dneve lahko koristil v naslednjem tednu, kar pa se je zgodilo malokrat. Sodišče je štelo, da je izpovedba A.A. neverodostojna, ki je ob tem, ko je izpovedal, da so bili tožniku prosti dnevi zagotovljeni tudi navedel, da šteje, da tožniku ni bil zagotovljen počitek iz razloga, ker je moral nositi uniformo tudi pri zapuščanju baze. Izpovedal je tudi, da v kolikor tožnik zaradi svoje narave dela, glede na to, da je bil mehanik ni bil prost, je ta predvideni prosti dan koristil v naslednjem tednu. Glede nošenja uniforme se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo, kar bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati in ugotoviti, katere dni tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek glede na naravo dela mehanika.

12. Glede izpovedbe priče B.B., ki je bil prav tako tožnikov nadrejeni, bo moralo sodišče prav tako napraviti dokazno oceno in pri tem upoštevati, da je priča pojasnila, da so se evidence vodile, in da v kolikor slučajno tožnik na dan, ko je bila predvidena mesečna evidenca ni bil prost, je prosti dan koristil v naslednjem tednu. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi bile izpovedbe tako A.A. kot B.B. neverodostojne, pri čemer pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da iz izpovedi zaslišanih prič, ki jih je predlagal tožnik ne izhaja, da evidence niso odražale dejanskega stanja, pač pa je priča C.C. izpovedal, da so jih morali podpisovati, priča D.D. ni vedel, ali se je za tožnika evidenca vodila, priča E.E. pa se ni spomnil kako je bilo na misiji glede vodenja evidenc.

13. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče dokazno oceniti vse izvedene dokaze, pri tožniku pa posebej ugotavljati oziroma raziskati, koliko dni je dejansko tožnik moral opravljati delo, glede na to, da je bil mehanik in njegovo delo ni moglo biti natančno opredeljeno. Sodišče naj pri tem upošteva tudi trditve tožnika, ki so bile podane do prvega naroka za glavno obravnavo, saj je tožnik zatrjeval, da mu tožena stranka ni omogočila nobenega dneva tedenskega počitka, pri čemer pa tožnik niti za en dan konkretno ni navedel, kaj naj bi na določen predvideni dan tedenskega počitka delal.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo upoštevati tudi vsa stališča Vrhovnega sodišča RS, zlasti v zadevi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, ter v zadevi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, kot to utemeljeno navaja tožena stranka. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da so nižja sodišča vezana na stališča Vrhovnega sodišča RS v primerljivih zadevah.

15. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da za nezagotavljanje pravice do tedenskega počitka zadostuje kakršnakoli aktivnost oziroma naloga tožnika in nošenje uniforme, sploh ni ugotavljalo, kaj točno je bil tožnik dolžan delati na dneve, ko naj bi bil po evidencah prost, je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje neugotovljeno, tožnik pa bo imel glede na spremenjeno materialnopravno stališče tudi možnost dopolniti svoje trditve in predlagati dokaze za svoje trditve. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek, upoštevaje pri tem trditveno podlago tožnika v zvezi z vsebino nalog in obveznosti in izvesti potrebne dokaze ter ugotoviti navedena pravno pomembna dejstva, kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranki. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS. Glede na okoliščine primera in pomen odločitve v predmetni zadevi za podobne zadeve pa je treba dati prednost pravici do pritožbe.

16. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je ugodilo pritožbi tožene stranke v celoti v glavni stvari, posledično ugodilo tudi pritožbi glede plačila sodne takse, kar bo moralo upoštevati sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

17. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje o plačilu sodne takse razveljavilo na podlagi 354. in 365. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na 165. členu ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020