VDSS Sodba Pdp 338/2020

Jedro

Priča je resda izpovedala, da so pripadniki mesečne evidence podpisali, če so se z njimi strinjali, vendar pa je obenem izpovedala tudi, da vsebina evidenc ni bila skladna z dejansko opravljenim delom. Zato tudi sklicevanje na tožnikov podpis evidenc, sploh glede na ključno dejstvo, da je tožnik izvajal tudi funkcijo vodnega zaupnika (Pdp 481/2019), ne more privesti do pritožbenega uspeha tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka v obdobju od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014 plačati znesek 2.327,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila in mu povrniti še stroške postopka v znesku 1.227,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je dokazna ocena sodišča pomanjkljiva. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je izpovedi tožnika in prič A.A., B.B. in C.C. ocenilo kot verodostojne. Niso razumljivi razlogi, zakaj ni verjelo priči D.D.. Gre za kršitev 8. člena ZPP in kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu (kršitev 7. in 212. člena ZPP). Ni dokazal da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen. Mesečne evidence dokazujejo, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen. To dokazuje tudi njegov podpis na evidencah, pa tudi izpoved priče C.C., saj so pripadniki evidence podpisali, če so se z njimi strinjali. Tožena stranka s sklicevanjem na zadevo VIII Ips 32/2019 vztraja, da ni nepomembno, kakšna opravila je imel tožnik ob prostih dnevih in koliko časa so trajala. Sodišče bi moralo za vsak vtoževan dan posebej ugotoviti, katere delovne obveznosti je tožnik opravljal in v kakšnih časovnih okvirih (VIII Ips 65/2019). Sodišče ni celovito povzelo izpovedi priče D.D., iz katere izhaja, da so evidence verodostojne, da pripadniki niso bili prisiljeni v podpisovanje teh evidenc in da so imeli v primeru nepravilnosti možnost pritožbe ali najave uradnega razgovora, česar niso izkoristili. Uveljavlja protispisnost ugotovitve, da je šlo pri vodenju evidenc le za formalizem. Nasprotuje presoji sodišča, da ugotovljene delovne obveznosti pomenijo kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka. Tožnik glede večurnega stanja v postroju in udeležbe na generalki 30. 10. 2014 ni podal nobenih trditev, priča C.C. pa se tega dogodka niti ni spomnila. Tudi ni dokazano, da je tožnik delo vodnega zaupnika opravljal vsak dan. Tožnik in priče so izpovedovali o aktivnostih, ki po sodni praksi ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s prvotno sodbo tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (zavrnilo je le del tožbenega zahtevka glede davkov in prispevkov ter del obrestnega zahtevka). Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke s sklepom Pdp 521/2019 z dne 19. 9. 2019 ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje, saj je v zvezi s pavšalno zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče D.D. ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku navedeno procesno kršitev saniralo in ponovno izdalo ugodilno sodbo, ki jo je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP – četudi so razlogi o odločilnih dejstvih skopi, sodba dosega standard obrazloženosti in jo je možno preizkusiti. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, prepisov in med samimi temi listinami, zapisniki, prepisi. Pritožba takšnega nasprotja niti ne zatrjuje, ampak z nasprotovanjem dejanski ugotovitvi, da je šlo pri vodenju mesečnih evidenc za formalizem, s katerim se je zadostilo ukazu nadrejenih, po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, prav tako neutemeljeno.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP. Ta določba je bistveno kršena v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo selektivno, kot prikazuje pritožba.

9. Tožnik je bil od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske (SV) v mirovni operaciji "KFOR", na formacijsko dolžnost vojak. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku, da mu tožena stranka na misiji ni zagotovila tedenskega počitka in mu iz tega naslova prisodilo celotno vtoževani znesek.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Pravilno je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.), ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

11. Tožnik je v tem sporu podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Navajal je, da je moral določene delovne obveznosti opravljati vse dni v tednu in opisal potek povprečnega dne na misiji. Zato pritožbeni očitki kršitve 7. in 212. člena ZPP niso utemeljeni. Četudi pritožba s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019 utemeljeno kritizira napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kakšna opravila je pripadnik opravljal na dneve, ki so bili evidentirani kot prosti, pa navedeno stališče vseeno ni privedlo do napačne odločitve. Pritožba zmotno navaja, da je tožnik o večurnem stanju v postroju in udeležbi na generalki le izpovedoval, saj je navedbe o tem podal v prvi pripravljalni vlogi. Vendar pa te okoliščine (kot tudi npr. nošenje uniforme, vode, opravila za potrebe varnostnega protokola, fitnes) niso ključne za ugoditev zahtevku tožnika, ki mu je bil tedenski počitek prekinjen zaradi izvajanja relevantnejših obveznosti (npr. patruljiranje), kar je potrdila tudi tožniku nadrejena priča C.C.. Predvsem pa je v tej zadevi pomembno (kot v zadevi Pdp 481/2019), da je tožnik tudi na predvidene oziroma evidentirane proste dneve izvajal funkcijo vodnega zaupnika. Tudi v tem delu je navedena priča izpovedala tožniku v korist.

12. Sodišče prve stopnje je poleg izpovedi omenjene priče povzelo tudi izpovedi prič A.A. in B.B. ter v obrazložitvi sodbe jasno poudarilo, da je pričam sledilo, ker so njihove izpovedi potrjevale vsebino tožnikove izpovedi. Ne drži torej, da iz sodbe ni razbrati, zakaj je sodišče verjelo navedenim, ne pa priči D.D., ki je poudarjala pravilno evidentiranje prostih dni. Sodišče vsebini evidenc ni sledilo, ker je ugotovilo, da tožnik na evidentirane proste dneve dejansko ni bil prost. Ocenilo je, da so bile evidence vodene z namenom formalne izpolnitve ukaza nadrejenih, nihče pa ni posvečal posebne pozornosti vprašanju, ali so bili pripadniki na evidentirano prost dan v resnici prosti vseh delovnih obveznosti. Priča C.C. je resda izpovedala, da so pripadniki mesečne evidence podpisali, če so se z njimi strinjali, vendar pa je obenem izpovedala tudi, da vsebina evidenc ni bila skladna z dejansko opravljenim delom. Zato tudi sklicevanje na tožnikov podpis evidenc, sploh glede na ključno dejstvo, da je tožnik izvajal tudi funkcijo vodnega zaupnika (Pdp 481/2019), ne more privesti do pritožbenega uspeha tožene stranke.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020