VDSS Sodba Pdp 313/2020

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana protipravnost ravnanja tožene stranke, saj je bil direktor tožene stranke s sodbo pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino ravnanj, zaradi katerih je bil direktor tožene stranke pravnomočno obsojen zaradi šikaniranja, in sicer, da je v času od septembra 2014 do konca februarja 2015 kot direktor tožene stranke od tožnice, zaposlene v tej družbi na delovnem mestu obračunski referent, fakturist, po tem, ko je njej mož, ki je bil prav tako zaposlen v družbi, v začetku septembra 2014, podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, z namenom, da bi dosegel, da bo delavka sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nanjo vršil pritisk ter ji večkrat predlagal in zahteval, da poda odpoved pogodbe,...

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se točki I in III izreka na novo glasita:

"I. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici znesek 6.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Kar je iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zahtevanega več (razlika do vtoževanih 26.500,00 EUR), se zavrne.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.576,87 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v višini 287,82 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka), kar pa je tožnica iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zahtevala več (razlika do vtoževanih 26.500,00 EUR), je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici po predhodnem obračunu in plačilu davka plačati pripadajoči neto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto višini 197,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke II izreka), kar pa je tožnica iz naslova plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 zahtevala več (razlika do vtoževanih 263,57 EUR bruto in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 1. 7. 2015 do 2. 7. 2015), je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 879,82 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku točke I izreka in zoper točko III. izreka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v temu obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno interpretiralo izvedeniško mnenje sodne izvedenke za področje psihiatrije A.A., dr. med. spec. psih., iz katerega izhaja, da so zatrjevane tožničine duševne bolečine posledica izgube službe, pri čemer pa izguba službe ni protipravno dejanje, zaradi katerega bi bila tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna. V delovnem sporu pred sodiščem prve stopnje opr. št. Pd 5/2015 je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni možno dokazovati na drug način kakor s sodbo sodišča. Zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi direktor tožene stranke ni bil obsojen v kazenskem postopku, čeprav mu je obtožni predlog tožilstva očital tudi to in da naj bi vsa ostala dejanja po obtožnem predlogu storil z namenom, da tožnici prekine delovno razmerje. Tožena stranka je ob podaji pripomb na izvedeniško mnenje sicer dopustila možnost, da je imela tožnica zaradi izgube službe nelagodne občutke, povezane z negotovostjo zaradi izgube zaposlitve in s tem povezano nejasno prihodnostjo, kakor posledično tudi okrnjene občutke samozavesti ter nižjo samopodobo, vendar je izrecno poudarila, da je bila odpoved zakonita. Poleg tega je tožnica toženi stranki sama predlagala podajo odpovedi iz poslovnega razloga. Vsaka izguba zaposlitve prinese negotovost, anksioznost in zaskrbljenost ter s tem povezane duševne bolečine, vendar pa tovrstna nematerialna škoda pri zakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni pravno priznana škoda. Izvedenka je v odgovoru na 6. vprašanje na 8. strani mnenja izrecno zapisala, da meni, da so psihične težave tožnice bile praktično v celoti posledica izgube službe, degradacije pred sodelavci in posledično občutka degradacije v njenem socialnem okolju. Posledico izgube službe je v tekstu celo poudarila kot najpomembnejši del njenega izvajanja. Zaradi tega ni podane vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo. Neskladen z izvedenskim mnenjem je tudi ugotovljen obseg škode. Tožnica je prekinitev delovnega razmerja sama predlagala toženi stranki in to že v septembru 2014. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da je tožena stranka kriva za njene duševne bolečine. Nivo komunikacije med tožnico in direktorjem je bil manj formalen, kajti bila sta tudi osebno zelo povezana. Pogovarjanje o tem, kako bo tožnica iz podjetja odšla, sporazumno ali na podlagi odpovedi, pa je za delavca stresno, vendar ne gre za element protipravnosti. Tožnica je bila od septembra 2014 dalje nesramna in hudobna do sodelavcev, kar je potrdila tudi njena sodelavka B.B.. Ne strinja se z višino dosojene odškodnine v višini 9.000,00 EUR, ki naj bi bila bistveno previsoka glede na primere iz sodne prakse. Sklicuje se na zadevo VIII Ips 7/2019, ko je bila odškodnina določena v višini 3,24-kratnika povprečnih neto plač v konkretni zadevi pa gre kar za 9-kratnik, kar je pretiran in zato previsok znesek. Sklicuje se tudi na zadevo VIII Ips 143/2018, pri čemer opozarja, da je direktor tožene stranke sicer res bil obsojen za kaznivo dejanje šikaniranja, vendar besede, za katere je bil obsojen in tudi dvakratni obisk psihiatra, ter eventualno jemanje zdravil, še zdaleč ne opravičujeta dosojene odškodnine. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do izpovedi lečečega zdravnika C.C., kar je očitno štelo kot nerelevantno. C.C. je izpovedal, da ga je tožnica obiskala, ker je bila v stiski in je imela izražen strah, ali bo dobila drugo službo ter negotovost v zvezi s tem. Omenjala je mobing, pri čemer je psihiater takoj povedal, da je lahko ob tem šlo zgolj za njene osebne občutke. Sama od sebe mu je povedala tudi glede izdaje poslovne skrivnosti in s tem povezano spremembo odnosa direktorja do nje. Ugotovil je, da gre pri odnosu tožnice do direktorja za osebno zamero in da ima do direktorja ambivalenten odnos. C.C. ni potrdil, da je tožnica nastopila bolniški stalež zaradi trpinčenja s strani direktorja, temveč zaradi stiske, ki je bila pri tožnici kompleksna. S tem, ko se sodišče do pričevanja lečečega zdravnika ni opredelilo, ki je najbolj kvalificirana in kredibilna priča v postopku in ga tudi ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med ugotovitvijo sodišča in izjavo te priče. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi priče B.B., da je bilo s tožnico težko delati, da je ob izgubi naročil sodelavcem govorila, da bodo podjetje zaprli in da je povzročila „živo štalo“. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je, glede višine odškodnine, zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je deloma nepravilno odločilo tudi o stroških postopka.

5. Sodišče ni bistveno kršilo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med ugotovitvami sodišča in izpovedjo priče C.C.. Očitana kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za protispisnost, ki bi bila v zvezi z izpovedjo tožničinega lečečega psihiatra C.C., dr. med. spec. psih. podana, če bi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nepravilno povzelo vsebino izpovedi te priče. To pa v obravnavani zadevi ni podano, saj pritožba protispisnost uveljavlja v smislu, da je nasprotje podano med izpovedjo te priče in siceršnjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na oceni ostalih izvedenih dokazov. Tožena stranka torej dejansko uveljavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, oziroma da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ta kršitev pa ni podana, saj ima sodba razloge o dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih, ki niso v nasprotju sami s seboj, ter je mogoče sodbo v celoti preizkusiti.

6. Pritožbene navedbe glede neopredelitve sodišča prve stopnje je mogoče razumeti tudi kot uveljavljanje kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena, saj se je sodišče opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev. S tem je posredno odgovorilo toženi stranki, da izpoved C.C., dr. med. spec. psih. ni odločilna, saj ne nasprotuje ugotovitvam izvedenke A.A., dr. med., spec. psih., o psihičnem stanju tožnice v obravnavanem obdobju od septembra 2014 do aprila 2015. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsakega dokaza posebej, ali pa tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi obrazložitve, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje za take, ki bi lahko vplivale na drugačno dokazno oceno. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni svojo odločitev, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ni upoštevalo nekaterih izpovedi prič, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Smiselno enako velja tudi glede izpovedi priče B.B..

7. Tožnica vtožuje odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpela zaradi mobinga, ki ga je v času od septembra 2015 do aprila 2016 nad njo izvajal direktor tožene stranke dr. D.D.. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR-1).

8. Ker gre za spor zaradi odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi škode, ki je tožnici nastala v posledici mobinga, je za odločitev o dosoji odškodnine bistveno, ali so kumulativno podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta po 131. členu OZ, to je nastanek škode, nedopustno oziroma protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost na strani povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v ravnanju tožene stranke ugotovilo vse elemente civilnega delikta v smislu določbe 131. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Predpostavke odškodninske odgovornosti so: protipravno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo posledico ter krivda. Splošno pravilo uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana protipravnost ravnanja tožene stranke, saj je bil direktor tožene stranke dr. D.D. s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. I K 43272/2015 z dne 5. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 43273/2015 z dne 30. 7. 2017 pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino ravnanj, zaradi katerih je bil direktor tožene stranke pravnomočno obsojen zaradi šikaniranja, in sicer, da je v času od septembra 2014 do konca februarja 2015 kot direktor tožene stranke od tožnice, zaposlene v tej družbi na delovnem mestu obračunski referent, fakturist, po tem, ko je njen mož, ki je bil prav tako zaposlen v družbi, v začetku septembra 2014, podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, z namenom, da bi dosegel, da bo delavka sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nanjo vršil pritisk ter ji večkrat predlagal in zahteval, da poda odpoved pogodbe. Tako ji je npr. dejal, da če gre eden "gresta oba"; jo vprašal, ali je prinesla sporazumno odpoved delovnega razmerja; ji dejal: da pričakuje isti papir, kot ga je napisal njen mož, tudi od nje; da je nihče v kolektivu ne mara in da naj da odpoved pogodbe o zaposlitvi, sicer jo bo tožil, zaradi izdaje poslovne skrivnosti ter da od njega ne bo odšla na Zavod za zaposlovanje, ker so še vsi napisali sporazumno odpoved in jo pričakuje tudi od nje; se od 18. 9. 2014 ni več pogovarjal z njo ter ji ni odzdravil in odgovarjal na njena službena elektronska sporočila; ji dejal, da še vedno ni napisala odpovedi, da ni zaželena v kolektivu in da ne more sedeti in jesti za isto mizo z njo ter da v podjetju ne more ostati, saj bi ga preveč spominjala na njenega moža; jo poklical v svojo pisarno ter vprašal, kako se bo končala njuna zgodba ter predlagal, da napiše sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ji bo sicer podal odpoved iz poslovnih razlogov ter da naj napiše odpoved in mu jo prinese, saj je navajen, da mu vse naredi; ji dejal, da ima 10 minut časa, da mu pride povedati, kako se je odločila, sicer jo bo odpustil iz krivdnega razloga in da ne sme več opravljati nobenega dela in odredil, da mora oditi za nekaj dni na dopust, da bodo uredili stvari za odpoved iz krivdnega razloga, prav tako ji je naložil, da je morala vrniti službeni telefon in službene ključe, nato pa je morala v času od 18. 11. 2014 do 21. 11. 2014 koristiti letni dopust; ji odredil, da se je morala 24. 11. 2014, ko se je vrnila v službo po letnem dopustu, preseliti v drugo pisarno, kjer ni imela stikov z drugimi zaposlenimi, od 1. 12. 2014 do 12. 12. 2014 pa ni smela opravljati nikakršnega dela, ter ji 27. 12. 2014, ko so imeli zaposleni v podjetju zaključno zabavo, v govoru, pred tam prisotnimi zaposlenimi dejal, da ima pripravljenih 10.000,00 EUR za odvetnike zanjo ter da jo bodo ovadili, zaposleni pa zato dobijo manj božičnice, nato pa zaposlenim dejal, da je njihova božičnica zmanjšana za znesek, kateri je pripravljen za tožnico.

10. Pritožba zmotno meni, da med ravnanjem direktorja tožene stranke in nastalo škodo ni vzročne zveze, ker je sodna izvedenka za področje psihiatrije A.A., dr. med., spec. psih. v točki 6 izvedenskega mnenja (stran 8), ko je odgovarjala na vprašanje, v kakšni meri so iz medicinske dokumentacije razvidne psihične težave tožnice posledica izgube službe in v kolikšni meri so posledice prijateljskega odnosa tožnice z direktorjem tožene stranke zapisala, da so psihične posledice praktično v celoti posledica izgube službe, degradacije pred sodelavci in posledično občutka degradacije v njenem socialnem okolju, sicer je bila v začetku, zaradi, prej na nek način, prijateljskega odnosa tožnika z direktorjem tožene stranke, tudi zaradi tega v šoku, vendar je bilo to kratkotrajno, zanjo ni imelo tako hude teže, zato je izvedenka menila, da so bile psihične težave praktično le posledica izgube službe. Sodišče prve stopnje te ugotovitve izvedenke pravilno ni povezovalo z dejstvom, da tožnica ni uspela v sodnem postopku, v katerem je zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je tožena stranka podala 13. 1. 2015 (B4). Izvedenka je namreč v točki 1 izvedenskega mnenja (stran 6) ugotovila, kakšno je bilo duševno stanje tožnice od septembra 2014 do aprila 2015 ter ugotovila, da je imela tožnica v tem času težave v smislu anksiozno depresivne simptomatike in težave v smislu akutne reakcije na stres, simptomi akutne stresne reakcije na stres so ob več mesecev trajajoči izpostavljenosti, zanjo hudi psihični obremenitvi, sčasoma že dosegali in izpolnjevali kriterije tudi za prilagoditveno motnjo. Po ugotovitvi izvedenke so se težave od septembra 2014 iz meseca v mesec stopnjevale, kazale so se kot izrazito povečana napetost, kar je imelo za posledico tudi spremljajoče telesne simptome, občutke dušenja, tiščanja v prsih, občutke hitrega bitja srca, tresenja, simptomi pa so se običajno stopnjevali vse do paničnih napadov. Tožnica je zaradi teh težav prvič poiskala pomoč 6. 1. 2015, postavljene pa so bile diagnoze: akutna stresna reakcija, mešana anksionzno depresivna motnja in somatomorfne motnje (t.j. anksioznost, napetost, ki se manifestira preko telesnih simptomov). Izvedenka je v nadaljevanju odgovora na vprašanje 1) izvedenskega mnenja pojasnila, da je bil poglavitni dejavnik, ki je vplival na psihično stanje tožnice spremenjene razmere na delovnem mestu, ki jih je doživljala kot hud stres. Kot posledica mobinga se je porušilo psihično ravnovesje.

11. Nadalje je sodna izvedenka v odgovoru na vprašanje 2) (stran 7 izvedenskega mnenja) prav tako za obdobje od septembra do aprila 2015 ugotovila, da je tožnica v tem času doživljala zelo hude duševne bolečine, ki so bile posledica zanjo močno obremenjujočih, degradirajočih razmer, odnosov na delovnem mestu, duševne bolečine, strah, pa so vedno subjektivno obarvane. Nadalje je izvedenka v odgovoru na vprašanje 4) pojasnila, da je tožnica v obravnavanem obdobju, torej od septembra 2014 do aprila 2015, doživljala strah, ki je bil subjektivno zelo intenziven, ki ga je doživljala od decembra 2014 do aprila 2015, prej od septembra 2014 do decembra 2014, in kasneje v blažji obliki še do poletja 2015.

12. Tudi v odgovoru na vprašanje 5) je posledice ravnanj zakonitega zastopnika tožene stranke časovno umestila v obdobje od septembra 2014 do aprila 2015, zato je povsem jasno, da izvedenka ni duševne bolečine povezovala zgolj in izključno na samo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala 13. 1. 2015. Tožnica je namreč zaradi težav že 5. 1. 2015 poiskala zdravniško pomoč psihiatra in nastopila bolniški stalež, ki je trajal do 28. 2. 2015, tožnici pa je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v sredini aprila 2015. Odgovor na vprašanje št. 6 torej ne pomeni, da je tožnica duševne bolečine trpela izključno zaradi podane odpovedi, ki ni bila protipravna, oziroma zaradi spremembe v organizaciji delovnega procesa, temveč je vsebina točke 6) izvedenskega mnenja v tem, da tožnica zaradi dejstva, ker z direktorjem tožene stranke nista bila več v prijateljskih odnosih, ni trpela psihičnih težav, temveč so bile te posledica izgube službe, pri čemer je jasno, da so se vsa ravnanja direktorja tožene stranke, zaradi katerih je bil tudi pravnomočno obsojen, nanašala na to, da bi tožnica izgubila službo pri toženi stranki. Posledično so torej neutemeljene vse obsežne pritožbene navedbe, da tožnica ni upravičena do odškodnine, ker je bilo ravnanje tožene stranke v zvezi s podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razlog zakonito.

13. Pritožba pa je delno utemeljena glede višine odškodnine. Prvi odstavek 179. člena OZ določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Po določbi drugega odstavka 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na vsebino ravnanj direktorja tožene stranke, čas trajanja mobinga in predvsem dejstvo, da so tožničine psihične težave po aprilu 2015, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu povsem izzvenele, pritožbeno sodišče meni, da je dosojeni znesek odškodnine v višini previsok in da tudi odstopa od nekaterih primerljivih primerov iz sodne prakse. Tako je bila npr. s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 668/2018 z dne 24. 1. 2019 delavcu dosojena odškodnina v znesku 6.000,00 EUR, pri čemer je šlo časovno za sicer daljše trajanje mobinga, ravnanja delodajalca pa so se nanašala na izločitev delavca iz delovnega okolja, ki je bilo storjeno na žaljiv način. S sodbo opr. št. Pdp 722/2018 z dne 8. 11. 2018 je bila delavcu dosojena odškodnina zaradi mobinga v višini 6.400,00 EUR, pri čemer je bil delavec na delovnem mestu izpostavljen dalj časa prisotni neprimerni komunikaciji in žalitvam (npr. „mrtva riba", "obraz kot iz grobnice", "kup dreka"). Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 665/2019 z dne 19. 2. 2020 delavki dosodilo odškodnino v znesku 6.400,00 EUR, pri čemer je šlo za spolno nadlegovanje na delovnem mestu (vstopanje nadrejenega delavca v tožničin osebni prostor, dotikanje in naslanjanje na delavko, dajanje pripomb o postavi in videzu, spraševanje "za koga se je uredila", mežikanje, nagovarjanje na skupna potovanja, itn.), ki je pri delavki povzročilo podobne psihične težave. Vse navedeno utemeljuje zaključek, da je v obravnavani zadevi primerna višina odškodnine 6.000,00 EUR, višji dosojeni znesek pa ne bi bil v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, saj je natančno ugotovljena vsebina protipravnih ravnanj ter škoda, ki jo je tožnica utrpela, je pritožbi delno ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je znesek odškodnine z 9.000,00 EUR znižalo na 6.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na navedeno ni utemeljeno zavzemanje pritožbe za dosojo nižjega zneska odškodnine, višji zneski pa so bili dosojeni v zadevah, v katerih je šlo glede narave kršitve, trajanje mobinga in posledica za težje primere.

14. Posledično je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških sodišča prve stopnje, saj se je spremenil uspeh tožnice (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da skupni stroški tožnice znašajo 3.052,29 EUR, tožene stranke pa 2.905,45 EUR. Pred spremembo sodbe sodišča prve stopnje je tožničin uspeh znašal 34 % oziroma 66 % tožene stranke, po spremembi sodbe pa znaša tožničin uspeh 22,3 %, uspeh tožene stranke pa 77,7 %. Glede na takšen uspeh je tožnica upravičena do stroškov postopka v znesku 680,66 EUR, tožena stranka pa do 2.257,53 EUR, po medsebojnem pobotu pa je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.576,87 EUR.

15. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je v skladu z določbami 165. in 154. člena ZPP upravičena do sorazmernega povračila stroškov za pritožbo. Glede na višino izpodbijanega dela sodbe znaša njen uspeh 33 %.V skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) je upravičena do 500 točk za pritožbo (tar. št. 15/4), 10,00 EUR za poštne storitve (tretji odstavek 11. člena OT), do 22 % DDV in sodne takse v znesku 494,00 EUR, glede na vrednost točke (0,60 EUR). Tako celotni stroški znašajo 872,20 EUR in je tožena stranka ob upoštevanju uspeha upravičena do povračila pritožbenih stroškov v znesku 287,82 EUR.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 523/2016
• VDSS Sklep Pdp 1060/2016
• VDSS sodba Pdp 1461/2014