<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 193/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.193.2020
Evidenčna številka:VDS00038054
Datum odločbe:15.07.2020
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - reparacija - delovna uspešnost

Jedro

Naziranje, da tožnik ni upravičen do dela plače za poslovno uspešnost, ker v delu leta 2017 in v letu 2018 dejansko ni delal, nasprotuje bistvu reparacije, kot je uveljavljen v sodni praksi. Toženka je s svojim nezakonitim ravnanjem sama povzročila, da tožnik ni mogel sodelovati v delovnem procesu od avgusta 2017 v letu 2017 in v celotnem letu 2018 ter tako ni mogel prispevati h gospodarskemu uspehu delodajalca. Delavec mora biti s premoženjskega vidika po opravljeni reparaciji na istem, kot če bi ves čas delal, zato je tožnik iz tega naslova upravičen do izplačila dela plače za poslovno uspešnost tako za leto 2017 kot tudi za leto 2018.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta, potrdita se izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki bruto znesek 329,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska po obračunu in odvodu zakonsko predpisanih davkov in prispevkov od 23. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe), nadalje plačati bruto znesek 293,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska po obračunu in odvodu zakonsko predpisanih davkov in prispevkov od 22. 12. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe), višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno dobo, in sicer 160,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2017 dalje do plačila, 160,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2017 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2017 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2018 dalje do plačila, 164,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2018 dalje do plačila, 169,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2018 dalje do plačila, 169,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 dalje do plačila in za 65,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 818,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz pritožbenih razlogov absolutne kršitve pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da toženi stranki (toženki) naloži v plačilo tudi dodatek za delovno dobo. Navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in nadaljnji), ki določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo. Toženka dodatka za delovno dobo ni plačala s tem, ko je izpolnila obveznost določeno po pravnomočni sodbi pod opr. št. Pd 200/2017, pri čemer sama izpolnitev obveznosti po sodbi pod opr. št. Pd 200/2017 s strani toženke ni sporna. Tožnik je v zadevi pod opr. št. Pd 200/2017 resnično zahteval izplačilo plače v višini 890,00 EUR in ne izplačilo osnovne plače v navedeni višini, vendar je toženka določila urno postavko tožnika v višini 5,00 EUR, kot je tudi navedeno na plačilni listi. Od te urne postavke je toženka obračunala vse dodatke, razen dodatka za delovno dobo. Pravnomočno odločene zadeve pod opr. št. Pd 200/2017 ni mogoče razlagati na način, da se je tožnik plačilu dodatka odpovedal oziroma, da je dodatek za delovno dobo plačan. Sodišče prve stopnje je pri tem kršilo načelo materialne resnice, po katerem mora biti prepričano o vseh dejstvih, na katere opira svojo odločitev, toženka pa je neupravičeno obogatena na račun tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo drugi odstavek 319. člena ZPP, saj je v teku obravnavanega postopka ugotovilo, da je tožnik v postopku pod opr. št. Pd 200/2017 zahteval izplačilo plače brez dodatkov, pa je kljub temu odločilo, da je o zahtevku za izplačilo dodatka za delovno dobo že odločeno. Zakon opredeljuje iz česa vse je plača sestavljena, kaj je od sestavin plače v konkretnem primeru bilo resnično plačano, pa je dejansko vprašanje. Tožnik je v sporu pod opr. št. Pd 200/2017 zahteval le plačo za redno delo brez dodatkov (in ne bruto plače), osnovna plača pa je prav tako lahko v bruto znesku. Če je sodišče ugotovilo, da je toženka z izpolnitvijo obveznosti po sodbi pod opr. št. Pd 200/2017 plačala zgolj plačo za redno delo brez dodatkov, je zaključek, da je o plačilu dodatka za delovno dobo že pravnomočno odločeno, protispisen, zato so razlogi sodišča nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče naloži toženki plačilo vseh stroškov in priglaša pritožbene stroške v višini sodne takse.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se tožba v izpodbijanem delu zavrže, podredno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. Toženka navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, da tožniku pripada dodatek za poslovno uspešnost za leti 2017 in 2018. Iz dogovora o izplačilu poslovne uspešnosti za leto 2017 in 2018 med delodajalcem in Sindikatom A. ter Sindikatom B. izhaja, da je izplačilo poslovne uspešnosti namenjeno delavcem, ki so dejansko opravljali delo. Obenem je tudi višina izplačila poslovne uspešnosti sorazmerna z dejanskim delom delavca. Dogovor izrecno določa, da pravice do izplačila poslovne uspešnosti nimajo tisti delavci, ki so v času od 1. 1. do dneva izplačila uspešnosti prejeli pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v letu 2017 prejel pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato mu izplačilo poslovne uspešnosti za leto 2017 ne pripada. Pravilen tudi ni zaključek sodišča prve stopnje, da iz obrazložitve sodbe pod opr. št. Pd 200/2017 izhaja, da tožnik očitane kršitve ni storil, zato izdanega pisnega opozorila ni mogoče upoštevati. Pravnomočen postane le izrek sodbe, ta pa morebitne ugotovitve o neutemeljenosti pisnega opozorila ne vsebuje in ga zato ne odpravi. Tudi v primeru, da bi tožniku plačilo poslovne uspešnosti za leto 2017 pripadalo, pa tožniku plačilo poslovne uspešnosti ne pripada za celotno leto 2017, temveč le za del, ko je dejansko delal, torej do 18. 8. 2017, ko je bila tožniku izrečena prepoved opravljanja dela. Sodba v tem delu ni pravilna tudi po višini, saj bi tožniku pripadalo zgolj 7/11 prisojenega zneska. Izplačilo za poslovno uspešnost za leto 2018 sodišče prve stopnje prav tako nepravilno veže na dejstvo zaposlitve pri toženki in ne na dejansko opravljeno delo, kot je to določeno z dogovorom o izplačilu poslovne uspešnosti za leto 2018. Delavcu po dogovoru pripada dodatek za poslovno uspešnost glede na število opravljenih ur rednega in nadurnega dela, in ne zgolj glede na obdobje zaposlitve. Če delavec dela v tem obdobju ni opravljal iz razlogov na svoji strani ali na strani delodajalca to pri izračunu poslovne uspešnosti ni pomembno, pomembno je zgolj, ali je delo dejansko opravljal in s tem prispeval k poslovnemu rezultatu delodajalca. Odvisnost pravice do dodatka za poslovno uspešnost od dejansko opravljenega dela oziroma efektivnega delovnega časa neposredno določajo že nekatere kolektivne pogodbe, kar sodna praksa v celoti priznava (VDSS sodba in sklep X Pdp 363/2017 v povezavi s 35. členom Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije). Pravica do izplačila poslovne uspešnosti se ne sme določati drugače, kot predvideva dogovor o izplačilu poslovne uspešnosti, ker je bil dogovorjen med toženko in sindikatoma, za leto 2017 pa ga je podpisal tudi tožnik kot predsednik sindikata. Prav tako ni pravilno tudi stališče, da dodatek za poslovno uspešnost spada med „ostale pravice iz delovnega razmerja“, te pa po vsebini in višini naj ne bile zajete v plačo v ožjem pomenu besede. Na drugi strani iz sodbe izhaja ugotovitev, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in je v tem delu sodba sama s seboj v nasprotju. Sestavni del skupne bruto plače, ki jo je uveljavljal tožnik in je o njej pravnomočno odločeno, pa je tudi plačilo za poslovno uspešnost. ZDR-1 v zvezi s poslovno uspešnostjo ne govori o osnovni plači, ampak o plači. O tožnikovi skupni bruto plači, kamor je vključena tudi poslovna uspešnost, pa je bilo od 29. 8. 2017 dalje pravnomočno odločeno s sodbo z dne 11. 4. 2018. Toženka priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika zatrjuje, da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožnik v sporu pod opr. št. Pd 200/2017 s postavitvijo tožbenega zahtevka sam določil znesek plače 890,00 EUR (in ne znesek osnovne plače), ki jo zahteva od toženke za obdobje, na katerega se sodna odločitev razteza. Dejstva, da tožnik v postopku pod opr. št. Pd 200/2017 ni pravilno postavil tožbenega zahtevka zaradi pravnomočnosti sodbe ne more sanirati v obravnavanem postopku. Toženka je pravnomočno odločitev izpolnila, očitek, da naj bi bila s tem neupravičeno obogatena, pa je neprimeren. Opozarja, da je tožnik z očitkom o neupravičeni obogatitvi toženke prekludiran. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi strank nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah strank. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v obeh pritožbah uveljavljata tožnik in toženka, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določbe pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 319. člen ZPP o učinku razsojene stvari. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja kot sledi v nadaljevanju.

8. Glede dejanskega stanja iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila tožnik in toženka v delovnem razmerju od 18. 1. 2007 za dogovorjeno osnovno bruto plačo tožnika v višini 121.118,90 SIT (506,27 EUR) in dodatkov, kot so določeni s toženkinimi splošnimi akti in kolektivno pogodbo. Toženka je tožniku dne 10. 8. 2017 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, dne 11. 4. 2018 pa je sodišče razsodilo, da je bila odpoved nezakonita ter naložilo toženki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja tako, da od bruto plače v višini 890,00 EUR obračuna in za tožnika vplača davke in prispevke, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek sodbe pod opr. št. Pd 200/2017). Tožnik pri toženki ni opravljal dela voznika zaradi odredbe o začasni prepovedi opravljanja dela z dne 18. 8. 2017, in sicer od izteka letnega dopusta 29. 8. 2017 dalje. Za čas prepovedi opravljanja dela pri toženki je prejemal s strani toženke nadomestilo plače. Tožnik je bil brez zaposlitve od 30. 1. 2018 do konca leta 2018. Iz obračunskih listov tožnikove plače od junija do septembra 2017 je razvidno, da mu je toženka obračunavala dodatek za delovno dobo v višini 18 % od vsote zneska za efektivni delovni čas, čas priprave in posprave ter ostalih opravil po nalogu delodajalca. Urna postavka za redno delo, od katerega je toženka obračunavala dodatek za delovno dobo, kakor tudi ostale dodatke, kot je dodatek za nočno delo, za praznik, za delo v izmeni, sobotno delo, je znašala 5,00 EUR. Tožnik pa je v sporu pod opr. št. Pd 200/2017 višino tožbenega zahtevka iz naslova plače določil v zmnožku 5,00 EUR in 178 ur, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek določil v višini plače za redno delo brez dodatkov. Toženka mu je za čas od 29. 8. 2017 do prenehanja delovnega razmerja obračunala razliko med dejansko prejetim nadomestilom plače po tretjem odstavku 110. člena ZDR-1 (v višini njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi) in zneskom 890,00 EUR bruto, od prenehanja dalje do ponovnega nastopa dela pa v višini 890,00 EUR bruto. Toženka in Sindikat A. ter Sindikat B. so dne 12. 12. 2017 sklenili Dogovor o izplačilu poslovne uspešnosti za leto 2017 (Dogovor 2017), ki določa, da se izplačilo poslovne uspešnosti za leto 2017 izvede najkasneje do 22. 12. 2017. Nadalje sta toženka in omenjena sindikata dne 17. 12. 2018 sklenila Dogovor o izplačilu poslovne uspešnosti za leto 2018 (Dogovor 2018), ki določa, da se izplačilo za poslovno uspešnost izplača najkasneje do 21. 12. 2018. Tako Dogovor 2017 kot tudi Dogovor 2018 določata, da zaposleni pri toženki nima pravice do izplačila za poslovno uspešnost, če mu je v zadevnem letu do izplačila poslovne uspešnosti bilo izrečeno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga.

K pritožbi tožnika

9. Naziranje tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo relevantne določbe ZDR-1 glede sestavin plače, je napačno. Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov; prav tako pa je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Nadalje ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, višina pa se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (prvi in drugi odstavek 129. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je toženka tožniku v časovnem obdobju od julija do septembra 2017 obračunavala dodatek za delovno dobo v višini 18 % od vsote zneska za efektivni delovni čas, čas priprave in posprave ter ostalih opravil po nalogu delodajalca, tožnik pa je višino zahtevka iz naslova plače določil v mnogokratniku 5,00 EUR in 178 ur, kar pomeni, da ga je tožnik določil v višini plače za redno delo brez dodatkov (4. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik v sporu pod opr. št. Pd 200/2017 postavil tožbeni zahtevek za obračun bruto plače v višini 890,00 EUR (čeprav tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za delo opredeljuje v osnovni bruto plači, 5. člen pogodbe o zaposlitvi, A1), zato so v vtoževani reparacijski zahtevek vključene vse ob vložitvi tožbe v sporu pod opr. št. Pd 200/2017 določljive sestavine plače. Sodišče je vezano na postavljeni zahtevek (drugi odstavek 2. člena ZPP; načelo dispozitivnosti), tožnik pa se samostojno odloča, ali bo vložil tožbo in v kakšni višini bo postavil tožbeni zahtevek.

10. Glede na obrazložitev iz prejšnje točke je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 129. člena ZDR-1, ker je dodatek za delovno dobo vsebovan v tožnikovem tožbenem zahtevku za obračun in izplačilo bruto plače v višini 890,00 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka glede pravnomočno razsojene stvari. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, takšno tožbo zavrže (drugi odstavek 319. člena ZPP). O delu tožbenega zahtevka za izplačilo delovne dobe je bilo že pravnomočno odločeno v sporu pod opr. št. Pd 200/2017, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.

K pritožbi toženke

12. Pritožbeni ugovor toženke, da tožnik ni upravičen do izplačila dela plače za poslovno uspešnost, ker mu je bilo v letu 2017 izrečeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, besedilo dogovora o izplačilu poslovne uspešnosti kot upravičence do izplačila poslovne uspešnosti opredeljuje vse zaposlene v podjetju na dan 30. 11., razen predsednika uprave (drugi odstavek 2. člena Dogovora 2017 in Dogovora 2018). V 3. členu Dogovora 2017 in Dogovora 2018 je določena višina izplačila poslovne uspešnosti z razveznim pogojem za zaposlenega, ki mu je bilo izrečeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodna praksa se je že opredelila, da mora biti opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno, neutemeljeno opozorilo pa pomeni nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sledi takšnemu opozorilu (VSRS VIII Ips 314/2016). Tako je bilo tudi v tožnikovem primeru, ko je sodišče v sporu Pd 200/2017 ugodilo reparacijskemu (in reintegracijskemu) zahtevku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadomestilo plače zaradi odprave nezakonitega stanja, ki ga je povzročil delodajalec, pa ne sme biti višje ali manjše od plače, ki bi jo delavec dobil, če tega stanja ne bi bilo.

13. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do izplačila dela plače za poslovno uspešnost za leto 2018. Naziranje, da tožnik ni upravičen do dela plače za poslovno uspešnost, ker v delu leta 2017 in v letu 2018 dejansko ni delal, nasprotuje bistvu reparacije, kot je uveljavljen v sodni praksi. Toženka je s svojim nezakonitim ravnanjem sama povzročila, da tožnik ni mogel sodelovati v delovnem procesu od avgusta 2017 v letu 2017 in v celotnem letu 2018 ter tako ni mogel prispevati h gospodarskemu uspehu delodajalca. Delavec mora biti s premoženjskega vidika po opravljeni reparaciji na istem, kot če bi ves čas delal, zato je tožnik iz tega naslova upravičen do izplačila dela plače za poslovno uspešnost tako za leto 2017 kot tudi za leto 2018.

14. Pri tem pritožbeno sodišče tudi izpostavlja, da se učinek pravnomočne odločitve iz spora pod opr. št. Pd 200/2017 ne razteza na del plače za poslovno uspešnost, kot nepravilno zatrjuje toženka v pritožbi. Toženka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 10. 8. 2017, tožnik pa je pravočasno vložil tožbo za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (kar izhaja iz odločitve sodišča prve stopnje v zadevi pod opr. št. Pd 200/2017). V trenutku, ko je tožnik vložil tožbo za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2017, je tožbo vložil glede znanih ali vsaj določljivih zahtevkov iz delovnega razmerja. Predmet obveznosti mora biti določen ali določljiv (drugi odstavek 34. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001; OZ). Predmet obveznosti pa je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi (prvi odstavek 38. člena OZ). Pri tem zahtevek iz naslova dela plače za poslovno uspešnost v trenutku vložitve tožbe ni bil določljiv, ker je objektivno nastal kasneje, saj je bil Dogovor 2017 sklenjen dne 12. 12. 2017, Dogovor 2018 pa dne 17. 12. 2018. Zahtevek za izplačilo dela plače iz naslova poslovne uspešnosti tako ni mogel biti vsebovan v reparacijskem tožbenem zahtevku za obračun bruto plače v višini 890,00 EUR v zadevi pod opr. št. Pd 200/2017, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo tožniku v obravnavanem sporu.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno opredelilo pravico do dela plače za poslovno uspešnost kot „ostale pravice iz delovnega razmerja“, ker gre v resnici za sestavino bruto plače po drugem odstavku 126. člena ZDR-1. Ta opredelitev pa ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče še dodaja, da toženkine pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na odvisnost pravice do dela plače za poslovno uspešnost od efektivnega delovnega časa (pritožba se sklicuje na sodbo in sklep VDSS X Pdp 363/2017 v povezavi s 35. členom Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije) za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvene iz razlogov navedenih v 12. in 13. točki te obrazložitve, saj je toženka s svojim nezakonitim ravnanjem povzročila, da tožnik ni mogel delati.

17. Ker niso podani v pritožbah uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, toženka pa z odgovorom na pritožbo tožnika k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno pripomogla, zato stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 126, 126/2, 129, 129/1, 129/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwOTQz