VDSS Sodba Pdp 195/2020

Jedro

Na podlagi 9. člena pogodbe o zaposlitvi in 36. člena ZDR-1 je bila tožnica dolžna delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, vključno z vsemi spremembami podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podatek o naslovu prebivališča pomemben že z vidika vročanja pisanj delodajalca, kadar se delavcu pisanje ne more vročiti na delovnem mestu. Prav tako mora, v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1, delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela in pri povračilu stroškov v zvezi z delom velja osnovno načelo, da delavcu pripada povračilo le, če mu stroški dejansko nastanejo. Ker kraj bivanja ni vedno kraj, od koder se delavec dejansko vozi na delo in ker je delavec upravičen le do povračila dejanskih stroškov prevoza, mora delavec delodajalcu, na podlagi 36. člena ZDR-1, sporočiti vse spremembe podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je ni obvestila o spremembi dejanskega prebivališča in naslova, od koder tožnica prihaja na delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali je tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki spremenila naslov, od koder je prihajala na delo, in o tem ni obvestila tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je prekinitev delovnega razmerja z dne 18. 4. 2019, ko je tožena stranka tožnico odjavila iz vseh obveznih socialnih zavarovanj, nezakonita; da delovno razmerje tožnici ni prenehalo dne 18. 4. 2019, temveč traja do odločitve sodišča prve stopnje in da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter se razveljavi; da je dolžna tožena stranka tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od dne 18. 4. 2019 dalje, do odločitve sodišča; da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati bruto zneske nadomestil plače v višini 628,14 EUR mesečno, plačati od teh zneskov davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je dolžna plačati tožnici denarno povračilo v višini 11.306,52 EUR in ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku v povezavi z 19. členom ZDDS-1, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je bilo v predmetnem sporu med strankama predvsem sporno, od kod je tožnica dejansko prihajala na delo in ali bi morala o morebitni spremembi kraja, od koder je prihajala na delo, obvestiti toženo stranko. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki, v mesecu septembru 2017, spremenila prebivališče in naslov, od koder je prihajala na delo. Nesporno je tudi, da mora delavec, na podlagi 36. člena ZDR-1, delodajalcu sporočiti spremembo kraja, od koder dejansko prihaja na delo. Napačna pa je ugotovitev sodišča, da je tožnica na delo prihajala z naslova A. v B., saj iz pričevanja prič jasno izhaja, da je delavka tudi po mesecu septembru 2017, na delo prihajala iz C., in sicer z naslova D. v C., kjer je stanovala pri prijateljici E.E.. Ker je delavec delodajalcu dolžan sporočiti zgolj spremembo kraja, od koder prihaja na delo, tožnica torej določbe 36. člena ZDR-1 ni kršila. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve zapisalo, da priča F.F. ne potrjuje tožničinih navedb, da je septembra 2017 prebivala in prihajala na delo iz C.. Res, da iz izjave izhaja, da je tožnica občasno bivala na naslovu A. v B., vendar zgolj zato, ker je čuvala sinove otroke. Tožnica kraja bivanja ni spremenila, saj še vedno biva v C., če pa je kakšen dan ali dva ostala v B., pa to še ni razlog, da bi morala delodajalcu sporočiti novo bivališče. Sodišče se je sklicevalo na poročilo detektivske agencije, ki pa je vprašljivo, saj predlagane priče na zaslišanju niso potrdile navedb v poročilu. Priče so namreč zanikale, da bi detektiv z njimi opravil razgovor, v živo, in tudi ne po telefonu (G.G., H.H.). Navedeno pa pušča dvom, ali je poročilo sploh verodostojno. Iz poročila namreč ni mogoče ugotoviti, da so bile priložene fotografije dejansko posnete na dneve, kot se to v poročilu navaja. Iz poročila detektivske agencije z dne 8. 4. 2019 izhaja, da je tožnica v obdobju 12 dni na delo prihajala oziroma se z dela vrnila na naslov A. v B., vendar navedeno ni bilo dokazano v sodnem postopku. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izjavo prič I.I. in J.J., vendar iz prepisa zvočnega posnetka z dne 12. 12. 2019 jasno izhaja, da sta navedeni priči izjavi podpisali po tem, ko sta bili klicani v kadrovsko službo tožene stranke. Obe priči sta dogodek opisali kot stresen in nista povedali točno, kaj se je dogajalo. Zato sodišče sodbe ne bi smelo opreti na pričanja navedenih prič, ki so bile pod vplivom tožene stranke. Nasprotno pa je sodišče pričanje E.E., ki je izpovedala, da je tožnica od leta 2017 ves čas živela pri njej v C., ocenilo kot neprepričljivo. Priča E.E. je zainteresirana za tožničin uspeh v pravdi ravno toliko, kolikor sta I.I. in J.J. zainteresirana za uspeh tožene stranke v sporu. Priča K.K. je prav tako izpovedala, da tožnica prebiva v C. pri E.E., vendar sodišče njeni izpovedi prav tako ni sledilo. Res podatek o spremembi kraja, od koder se delavec dejansko vozi na delo, vpliva na izpolnjevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, saj je od tega odvisen obračun povračila potnih stroškov, vendar pa sta priči E.E. in K.K. jasno izpovedali, da tožnica prebiva na naslovu D. v C.. Priči G.G. in H.H. nista vedeli izpovedati nič bistvenega, priči I.I. in J.J. pa sta pričali pod vplivom tožene stranke. Zato bi sodišče moralo slediti prepričljivi izpovedi E.E. in K.K.. Dejstvo je, da je tožnica prihajala na delo iz C., če pa je občasno prespala v B. na naslovu A.., pa navedeno ne more predstavljati naklepnega kaznivega dejanja goljufije. Nihče ni dolžan delodajalcu sporočiti, kje občasno prenoči in posledično na delo ne pride iz dejanskega kraja bivanja. Sodišče je sicer zapisalo, da ni sledilo trditvam tožnice o trpinčenju, zato ker tožnica ni predložila dokazov, vendar pa je zelo težko dokazati šikaniranje na delovnem mestu, ker to običajno ni vidno. Tožnica je prepričana, da razlog za njeno odpoved niso potni stroški, temveč njen odškodninski zahtevek toženi stranki v zvezi s poškodbo pri delu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo vse izvedene dokaze ter pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka spremenila naslov dejanskega prebivališča, od koder je prihajala na delo, pri čemer delodajalca s spremembo dejanskega bivališča ni seznanila. Sodišče je svojo odločitev oprlo na številne izvedene dokaze ter izpovedi prič, nenazadnje tudi na navedbe tožnice same. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnica na naslovu A. v B. prijavila začasno bivališče in naslov za vročanje. Iz pričanja I.I. pa celo izhaja, da o prebivanju tožničinega sina z otroki na naslovu A. v B. nič ne ve in da je tožničina vnuka videl morda enkrat na mesec.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in naslednji, ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožnica pa v pritožbi ni konkretizirala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih očita sodišču prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 16. 4. 2019, iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami; ZDR-1). V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka istega člena pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala, da je kršila 5. alinejo 9. člena pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja obveznost delavca pisno sporočiti delodajalcu vsako spremembo podatkov, pomembnih za delovno razmerje, takoj po nastali spremembi. Tožena stranka je tožnici očitala, da je ni obvestila o spremembi naslova ter da je tako prikazovala lažne podatke o prebivališču oziroma je toženi stranki prekrivala podatke o dejanskem prebivališču, s tem pa povzročila, da ji je tožena stranka neupravičeno izplačevala višje stroške prevoza na delo. Delodajalec je tožnico tudi kazensko ovadil zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 211. členu Kazenskega zakonika.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2015 (priloga A1), pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu proizvodni delavec. Na podlagi 9. člena pogodbe o zaposlitvi in 36. člena ZDR-1 je bila tožnica dolžna delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, vključno z vsemi spremembami podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podatek o naslovu prebivališča pomemben že z vidika vročanja pisanj delodajalca, kadar se delavcu pisanje ne more vročiti na delovnem mestu. Prav tako mora, v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1, delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela in pri povračilu stroškov v zvezi z delom velja osnovno načelo, da delavcu pripada povračilo le, če mu stroški dejansko nastanejo. Ker kraj bivanja ni vedno kraj, od koder se delavec dejansko vozi na delo in ker je delavec upravičen le do povračila dejanskih stroškov prevoza, mora delavec delodajalcu, na podlagi 36. člena ZDR-1, sporočiti vse spremembe podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je ni obvestila o spremembi dejanskega prebivališča in naslova, od koder tožnica prihaja na delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali je tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki spremenila naslov, od koder je prihajala na delo, in o tem ni obvestila tožene stranke.

8. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2015 navedla naslov L. v C. in kasneje naslova ni spremenila. Tožena stranka je trdila, da tožnica že več let ne prebiva na naslovu L. v C. in da dejansko prebiva na naslovu A. v B., kjer ima od 24. 10. 2018 prijavljeno začasno prebivališče in naslov za vročanje. Ker je tožnica na delo prihajala z naslova A., ni bila upravičena do stroškov prevoza na relaciji L., C. - B.. Tožena stranka je prejela informacijo, da tožnica ne stanuje na naslovu L. v C., zato je angažirala detektivsko agencijo, ki je ugotovila, da tožnica prebiva na naslovu A. v B. (poročilo detektivske agencije) in da z tega naslova prihaja na delo. Tožnica pa je trdila, da na delo prihaja iz C., kjer stanuje pri prijateljici E.E., ter da na naslovu A., prebiva le občasno, kadar pazi na sinove otroke.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnica na A. v B. ni bivala le občasno ter da iz poročila detektivske agencije z dne 8. 4. 2019 (priloga B5) izhaja, da je tožnica v času 12 dni, ko so spremljali tožnico, na delo odšla oziroma se je z dela vrnila, na navedeni naslov. Dokazna ocena dokazov, izvedenih za ugotavljanje tega dejstva, ni neustrezna in v nasprotju z načelom proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP, kot sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pritožba. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da tožnica ni dokazala, da je na A. v B. bivala le občasno pri sinu, kjer je ostajala teden dni oziroma dvajset dni, da pa je sicer prebivala pri prijateljici E.E., na naslovu ulica D. v C. in je na delo k toženi stranki prihajala s tega naslova.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sta priči G.G. in H.H. zanikali, da bi detektiv z njima opravil razgovor, kar kaže, da poročilo detektiva ni verodostojno. Po mnenju tožnice iz poročila naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, da so bile priložene fotografije dejansko posnete na dneve, kot se to navaja v poročilu. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče svojo odločitev oprlo na neverodostojni izpovedi I.I. in J.J., ki sta svoji izjavi podpisala v kadrovski službi tožene stranke, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo njuni izpovedi oceniti kot neverodostojni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na številne izvedene dokaze ter izpovedi prič in izpoved tožnice, ki je sama izpovedala, da je bila ob koncu leta 2017 pri sinu. Sin tožnice je v pisni izjavi zapisal, da je tožnica občasno bivala pri njem na naslovu A. v B.. Tožnica je izpovedala, da je bila pogosto pri sinu in da je ostala različno dolgo, včasih tudi 20 dni. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi tožnica v B. prespala kakšen dan ali dva in zato poročilo detektivske agencije z dne 8. 4. 2019, iz katerega izhaja, da je tožnica v obdobju od 31. 1. 2019 do 1. 4. 2019 na delo prihajala z naslova A. in se na ta naslov tudi vračala, ni verodostojno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica vsaj od konca oktobra 2018 prebivala na A. in to ne le občasno, saj je tožnica dne 24. 10. 2018 prijavila na tem naslovu začasno bivališče in naslov za vročanje. Poštni predalčnik s priimkom tožnice na tem naslovu pa je glede na detektivsko poročilo tožnica, vsaj v obdobju od 31. 8. 2019 do 1. 4. 2019, redno pregledovala in praznila, kar v primeru občasnih obiskov ne bi bi bilo logično in življenjsko. Tudi priča K.K., sicer predlagana s strani tožnice, je potrdila, da je tožnico spoznala na naslovu A., kjer ji je pomagala pri obešanju perila. Tudi I.I. je izpovedal, da je tožnica na naslovu A. živela in jo je videval tudi zvečer, ter da so enkrat do dvakrat na teden skupaj hodili v službo in iz službe, kar je potrdila tudi J.J., ki je izpovedala, da je tožnica bila soseda in je s tožnico hodila v službo in domov (naslov A.).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnica na naslovu A. v B. prijavila začasno prebivališče in naslov za vročanje, pri čemer je I.I. izpovedal, da mu ni znano, da tožničin sin z otroki prebiva na naslovu A.. Za tožničina vnuka je izpovedal, da ju je videl morda enkrat na mesec. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožena stranka dokazala, da tožnica na delo ni prihajala z naslova L. v C. in tudi ne z naslova D. v C., temveč je na delo prihajala iz A. v B.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi primerno utemeljilo, zakaj ni verjelo priči E.E., da je tožnica leto in pol živela pri njej na naslovu D. v C.. Priča E.E. ni znala izpovedati nič konkretnega o tožničinih navadah, glede odhoda v službo, jutranjem vstajanju, kdaj se je vračala iz službe, kako se je tožnica prehranjevala, zato je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da izpoved priče ocenjuje kot neprepričljivo, saj ni logično, da priča, pri kateri bi naj tožnica živela eno leto in pol, ne bi vedela ničesar o navadah tožnice.

12. Ker je tožena stranka tožnici očitano kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazala, je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnice, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica uveljavljanja odškodnine v zvezi z delovno poškodbo tožnice. Sodišče prve stopnje je, na podlagi izpovedi priče M.M., pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno zaradi očitane kršitve, v posledici katere je tožena stranka tožnici izplačevala višje potne stroške, kot bi ji pripadali. Sicer pa, kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, tožnica niti ni konkretizirala svojih trditev, da je zoper toženo stranko uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi poškodbe pri delu in v ta namen ni predložila nobenega dokaza.

13. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanimi zahtevki pravilna in zakonita in je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 775/2016
• VDSS Sklep Pdp 482/2020
• VDSS Sodba Pdp 249/2019