VDSS Sodba Pdp 124/2020

Jedro

Bistveno je, da določbe Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznostih, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba) ne razlikujejo med pomorskim prestrezanjem v običajnih ali bojnih razmerah, za kar se zavzema pritožba. Prav tako iz določb Uredbe ne izhaja, da se dodatek za naloge pomorskega prestrezanja v območju operacije lahko zniža, če pripadniki naloge pomorskega prestrezanja opravljajo z nekaterimi omejitvami.

Zmotno je stališče pritožbe, da je presoja o tem, ali opravljanje konkretnih nalog na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev višjega dodatka, v izključni pristojnosti ministra za obrambo. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno zavzema za podobno tolmačenje, kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe), in sicer da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog Generalštaba SV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe je stališče sodne prakse drugačno ‒ pripadniki so lahko upravičeni do višjega dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to (Pdp 230/2020). Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 386/2019. V tej zadevi pripadnik ni uspel doseči priznanja dodatka za nevarne naloge, ki mu že z odločbo o plači ni bil priznan, zato ne gre za primerljivo zadevo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno (glede odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek in stroškov postopka) spremeni tako, da se I. točka izreka sodbe na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati:

- iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek znesek 2.304,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2016 dalje do plačila,

višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za plačilo zneska 1.344,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2016 dalje do plačila) se zavrne;

- iz naslova dodatka za nevarne naloge znesek 2.171,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016 dalje do plačila;

- stroške postopka v znesku 1.046,65 EUR, v roku 8 dni od dneva prejema sodbe na fiduciarni račun odvetnika A.A.: ..., odprt pri Banki B. d. d., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 162,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova odškodnine za neizkoriščeni tedenski počitek znesek 3.648,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2016 do plačila in iz naslova dodatka za nevarne naloge znesek 2.171,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016 do plačila. Naložilo ji je tudi povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 1.647,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča ne izhaja, da je moral tožnik čistiti orožje, se udeleževati jutranjih postrojev in telovaditi prav na dneve, ko je imel predviden tedenski počitek. Tega tožnik niti ni zatrjeval. Sklicuje se na izpoved priče C.C., da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen v času, ko je bila ladja zasidrana v pristanišču. Nasprotuje presoji sodišča, da skrb za psihofizično pripravljenost predstavlja delovno obveznost. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožniku, da je telovadbo izvajal prav vsak dan. Če je to počel tudi na proste dni, je bilo to po njegovi volji. Glede na zadevo VIII Ips 18/2019 je napačno presodilo udeležbo na jutranjih postrojih. Kot je ugotovilo sodišče, je imela tretjina posadke v času, ko je bila ladja zasidrana v pristanišču, počitek. Kot je povedal priča C.C., je bil tožnik razporejen na stražo na mostu le od 4. do 8. ure zjutraj, nato pa mu je bil do 8. ure naslednjega dne zagotovljen počitek. Tožnik ni upravičen niti do prisojene razlike iz naslova dodatka za nevarne naloge. Sodišče je z opredelitvijo operacije kot pomorsko prestrezanje prekoračilo svoje pristojnosti, saj je presoja okoliščin in določitev dodatka v izključni pristojnosti ministra za obrambo. Tako izhaja tudi iz sodbe Pdp 386/2019 z dne 21. 11. 2019. Dodatek za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR je po uredbi predviden le v primeru opravljanja nalog pomorskega prestrezanja brez omejitev, ladja D, pa ni izvajala bojnega delovanja in ni dosegala standarda neprekinjenega operativnega delovanja na morju v času 7 dni. Priča C.C. je izpovedal, da je termin "pomorske prestrezne operacije" pojasnjen v dokumentu ... in da takih operacij tožnik na misiji ni izvajal.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka.

6. Tožnik je bil za čas od 16. 10. 2015 do 13. 3. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske (SV) v operaciji Evropske unije G.. Dela in naloge je opravljal kot pripadnik skupine za vkrcanje, njegova enota pa je bila napotena v mesto E. v F. na večnamensko ladjo D.. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku, da mu tožena stranka na misiji ni zagotovila 19 dni tedenskega počitka in mu je iz tega naslova prisodilo celotno vtoževani znesek. V celoti je ugodilo tudi zahtevku iz naslova razlike dodatka za nevarne naloge.

Glede odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek:

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 in nasl.), ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila večnamenska ladja v času misije 72 dni na morju, 78 dni pa zasidrana v pristanišču. Tožniku v času plovbe tedenski počitek ni bil zagotovljen. Tudi iz izpovedi priče C.C. (tožniku nadrejenega), na katero se na več mestih sklicuje pritožba, izhaja, da je bil tedenski počitek tožniku lahko zagotovljen le v času, ko je bila ladja zasidrana v pristanišču.

9. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da je tožniku (v času, ko je bila ladja zasidrana v pristanišču) zagotovila 24 dni tedenskega počitka¹, kar je med drugim izkazovala s svojimi evidencami. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožniku za 12 dni, in sicer na dneve 20., 23. in 31. oktober 2015, 11., 26. in 29. november 2015, 21., 24. in 27. december 2015, 14. in 17. januar 2016 ter 17. februar 2016 (ki so bili v evidenci sicer označeni kot prosti, vendar z oznako ''straža na mostu''), tedenski počitek zaradi izvajanja straže ni bil omogočen. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno poudarja, da je tožnik na sporne dneve stražo izvajal le od 4.00 do 8.00 ure zjutraj, nato pa bil naslednjih 24 ur (do 8.00 ure zjutraj naslednjega dne) prost obveznosti. Napačna je namreč razlaga tožene stranke, naj se pri presoji tedenskega počitka v trajanju 24 ur upošteva seštevek ur, ki se razdeli na dva dneva. Zatrjevanje pritožbe, da je med delovnimi obveznostmi preteklo polnih 24 ur, zato ne more privesti do zaključka, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen, nenazadnje pa bi takšna razlaga privedla tudi do kršitve tožnikove pravice do dnevnega počitka.

10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je posadka delo v času, ko je bila ladja zasidrana v pristanišču, opravljala v treh izmenah: ena izmena je morala biti 24 ur prisotna na ladji, druga je opravljala redno delo od 8. do 17. ure, tretja pa je imela počitek, pri čemer pripadniki na počitku niso bili vključeni v nobene (operativne) naloge in so bili prosti. Glede na evidenco tožene stranke je bil tožnik v izmeno, ki je imela počitek, razporejen na naslednje dneve: 1., 21. in 27. november 2015, 3., 12., 25. in 31. december 2015, 3. in 15. januar 2016, 25. in 28. februar 2016 in 2. marec 2016. Sodišče prve stopnje je tudi za te dneve ugotovilo kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka. Pritožba utemeljeno nasprotuje sodišču prve stopnje, ki je presodilo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, ker se je udeležil jutranjih postrojev. Sodelovanje vojaka pri tem opravilu namreč ne izključuje možnosti tedenskega počitka oziroma ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen (VIII Ips 18/2019). Enako velja za ugotovitve, da je tožnik na misiji vsakodnevno telovadil in čistil svoje orožje. Kot pravilno navaja pritožba, opravljanje teh opravil tudi na dan tedenskega počitka samo po sebi ne utemeljuje zaključka o kršitvi pravice do tedenskega počitka. Podlaga za prisojo odškodnine iz tega naslova bi bila podana kvečjemu v primeru, če bi tožena stranka tožniku izvajanje teh opravil kot del delovnih obveznosti izrecno odredila tudi na proste dni, kar pa ni bilo ugotovljeno niti tega tožnik ni določno uveljavljal. Za 7 dni (od vtoževanih 19 dni) torej pritožba utemeljeno uveljavlja, da podlaga za prisojo odškodnine ni podana, ker sodišče ni ugotovilo opravil ali delovnih obveznosti, ki bi pomenile kršitev pravice do tedenskega počitka.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek znižalo s 3.648,76 EUR na 2.304,48 EUR (pritožba ne nasprotuje ugotovitvi, da odškodnina za en dan znaša 192,04 EUR) oziroma je zahtevek za znesek 1.344,28 EUR (glede 7 dni tedenskega počitka) zavrnilo (358. člen ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del izpodbijane odločitve glede tedenskega počitka potrdilo (353. člen ZPP).

Glede dodatka za nevarne naloge:

12. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku glede višjega dodatek za nevarno delo (1.500,00 EUR), četudi je bil tožniku v odločbi o plači dodatek za nevarno delo določen v višini 1.000,00 EUR. Ni sledilo toženi stranki, da naj bi tožnik opravljal le naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja ter zagotavljanja varnih plovnih poti v območju operacije, za katere je Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznostih, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2009 in nasl.) v 3. točki 9. člena določala dodatek v višini 1.000,00 EUR.

13. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo poslanstvo operacije G. izvajanje sistematične aktivnosti za identifikacijo, zajetje in/ali zaplembo ter odstranitev plovil in drugih sredstev, ki jih uporabljajo (oziroma obstaja sum, da jih uporabljajo) tihotapci oziroma trgovci z ljudmi in s tem prispevati k širšim naporom EU za motenje modela tihotapljenja ter trgovskih mrež v južnem delu Sredozemlja. Sodišče je na podlagi izpovedi priče C.C. ugotovilo, da so pripadniki na obravnavni misiji izvajali ukrepe za preprečevanje tihotapljenja ljudi v Evropo in lovljenje tihotapcev, in sicer patruljiranje, nadzor prometa, iskanje in reševanje migrantov ter preglede sumljivih plovil. Pravilne so tudi ugotovitve o tem, da je bilo v času misije opravljenih 10 nadzorov, 9 aktivno izvedenih reševanj in rešenih 1072 migrantov, posadka pa je odkrila še več drugih plovil z migranti, katerim so pomoč nudile druge ladje, uničenih je bilo 9 čolnov in ena lesena ladja, zaplenjenih 8 izvenkrmnih motorjev in izvedena dva pregleda sumljivega plovila, kar vse izhaja iz zaključnega poročila poveljnika z dne 21. 3. 2016. Da je ladja izvajala ukrepe za preprečevanja tihotapljenja ljudi v Evropo in lovljenje tihotapcev, in v tem okviru patruljiranje, nadzor prometa, iskanje, reševanje migrantov in preglede sumljivih plovil, je potrdila tudi priča C.C.. Zato je sodišče glede narave tožnikovih nalog (in upoštevanje opredelitev pojma "pomorske prestrezne operacije" v Predlogu za določitev dodatka za nevarne naloge na operaciji G. z dne 11. 8. 2015 ‒ da so to naloge, ki so izvajane z namenom preprečevanja pomorskih premikov specifičnih kategorij oseb ali materiala znotraj določenega geografskega področja, pri čemer so pomorske prestrezne operacije običajno omejene na prestrezanje plovil, v primeru izkazane potrebe pa tudi vkrcavanje z namenom pregleda, preusmeritve ali zasega tovora v podpori izvajanja ekonomskih ali vojaških sankcij) pravilno zaključilo, da je tožnik na misiji dejansko izvajal (tudi) naloge pomorskega prestrezanja v območju operacije, za katere je v 4. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe predpisan dodatek za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR.

14. Bistveno je, da določbe Uredbe ne razlikujejo med pomorskim prestrezanjem v običajnih ali bojnih razmerah, za kar se zavzema pritožba. Prav tako iz določb Uredbe ne izhaja, da se dodatek za naloge pomorskega prestrezanja v območju operacije lahko zniža, če pripadniki naloge pomorskega prestrezanja opravljajo z nekaterimi omejitvami.

15. Sodišče pri svoji odločitvi ni vezano na to, da je bil v Predlogu za določitev dodatka za nevarne naloge na operaciji G. z dne 11. 8. 2015 za pripadnike misije predlagan dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR za naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja ter zagotavljanja varnih plovnih poti v območju operacije. Čeprav po ugotovitvi sodišča prve stopnje pripadniki na navedeni ladji pregledov tujih plovil v primeru odpora niso izvajali (gre za t. i. naloge "opposed boarding"), to ne pomeni, da tožnik ni upravičen do dodatka za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR.

16. Sodišče prve stopnje je torej tožniku na podlagi dejanskih ugotovitev, da je na misiji opravljal tudi nevarnejše naloge, za katere Uredba določa dodatek v višjem znesku od izplačanega, utemeljeno prisodilo vtoževano razliko. Sicer pa tudi iz omenjenega predloga izhaja, da bo "glede na načrte delovanja SV na operaciji G. zmogljivost večnamenske ladje D. deklarirana za naloge pomorskega prestrezanja".

17. Zmotno je stališče pritožbe, da je presoja o tem, ali opravljanje konkretnih nalog na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev višjega dodatka, v izključni pristojnosti ministra za obrambo. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno zavzema za podobno tolmačenje, kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe), in sicer da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog Generalštaba SV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe je stališče sodne prakse drugačno ‒ pripadniki so lahko upravičeni do višjega dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to (Pdp 230/2020). Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 386/2019. V tej zadevi pripadnik ni uspel doseči priznanja dodatka za nevarne naloge, ki mu že z odločbo o plači ni bil priznan, zato ne gre za primerljivo zadevo.

18. Ker je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo razliko iz naslova dodatka za nevarne naloge v skupnem znesku 2.171,76 EUR (pritožba višini ne nasprotuje), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper to odločitev zavrnilo in v tem nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka:

19. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je s 100 % znižal na 77 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP poseglo tudi v odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku glede na priglašen stroškovnik in v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) utemeljeno priznalo 1.647,42 EUR stroškov postopka, kar v 77 % znaša 1.268,51 EUR. Tožena stranka je za postopek na prvi stopnji utemeljeno priglasila: 300 točk za odgovor na tožbo, po 225 točk za tri pripravljalne vloge, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo in 50 točk urnine, 150 točk za drugi narok za glavno obravnavo in 100 točk urnine ter 26 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 1.601 točk oziroma 960,60 EUR, kar skupaj s stroški za pričo C.C. v višini 4,00 EUR (sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 11. 2019) znaša 964,61 EUR, v 23 % pa 221,86 EUR. Po poračunu priznanih stroškov obeh strank je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.046,65 EUR stroškov postopka, svoje stroške postopka pa krije sama. Zaradi slednjega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tudi zoper II. točko izreka sodbe in sodbo še v tem delu potrdilo (353. člena ZPP).

20. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v 23 % deležu. Njeni stroški so: 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR, v 23% pa 52,79 EUR. Tožnikovi stroški so: 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar z DDV znaša 279,99 EUR, v 77% pa 215,59 EUR. Po poračunu navedenih stroškov pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 162,80 EUR (drugi odstavek 154., prvi odstavek 155. in drugi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ In sicer na dneve 20., 23. in 31. oktobra 2015, 1., 11., 21., 26., 27. in 29. novembra 2015, 3., 12., 21., 24., 25., 27. in 31. decembra 2015, 3., 14., 15. in 17. januarja 2016, 17., 25. in 28. februarja 2016 in 2. marca 2016.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 2/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 1039/2018
• VDSS Sodba Pdp 230/2020