VDSS Sodba Pdp 318/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil tožnik v spornem obdobju upravičeno odsoten, ker to izhaja iz odločbe ZZZS, pojasnjuje, da mu tožena stranka za to obdobje ni očitala neupravičenega izostanka z dela, ampak neobveščanje delodajalca o tem, da ga na delo ne bo. Tožnik bi moral o tem, da po zaključenem bolniškem staležu še ni zmožen nastopiti dela, delodajalca obvestiti, saj mu to še posebej nalaga drugi odstavek 4. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, ki določa tudi, da je tožnik dolžan izpolnjevati tudi vse obveznosti, določene z ZDR-1, s kolektivno pogodbo in s splošnimi akti in sklepi delodajalca. Tožnik bi moral skladno z določbo 33. člena ZDR-1 vestno opravljati delo na delovnem mestu (se po odmoru vrniti na delo), toženo stranko na podlagi 36. člena ZDR-1 obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje delovnih obveznosti (torej tudi o tem, da ga na delo ne bo), česar pa ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2019 ni zakonita in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 6. 2019, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od 8. 6. 2019 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo in ga za to dobo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu obračunati pripadajočo mesečno nadomestilo bruto plače od 8. 6. 2019 dalje za delovno mesto, ki ga je zasedal, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožniku drugo opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo vročeno, prav tako mu ni bila vročena seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor. Tožnik je izkazal, da je bil od 20. 10. 2018 do 30. 11. 2018 z dela upravičeno odsoten, kar izhaja iz odločbe ZZZS z dne 13. 11. 2018. Tožena stranka je tako vedela za tožnikovo zdravstveno stanje in njegova bolniška odsotnost ni bila presenečenje. Zaradi te priznane odsotnosti tožniku ni bilo potrebno glede odsotnosti z dela 2. 11. 2018 in 5. 11. 2018 posebej obveščati tožene stranke, zato A.A. o tem dne 6. 11. 2018 ni obvestil prepozno. Dodaja še, da je tožena stranka vedela za razlog tožnikove odsotnosti z dela, zato dejstvo, da je tožnik toženko o odsotnosti obvestil šele 23. 10. 2018 in ne 22. 10. 2018, ni takšna kršitev, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Sodišče s tem, ko navaja, da bi se moral tožnik vsaj na dneve 29. 10. 2018, 30. 10. 2018, 2. 11. 2018 in 5. 11. 2018 zglasiti na delo in ga opravljati, grobo posega v delavčeve pravice in pravico do bolniškega staleža, saj tožnik na delo zaradi bolezni ni mogel priti. Prav tako bi moralo biti sodišče bolj kritično do očitka tožene stranke, da je 29. 10. 2018 in 30. 10. 2018 z dela odšel predčasno, čeprav mu zaradi bolniškega staleža na delo sploh ni bilo potrebno priti. Tožnik je toženo stranko o svoji odsotnosti obvestil takoj, ko je lahko, to pa je bilo 13. 11. 2018, ko je bila izpodbijana odločba ZZZS razveljavljena, saj za to pred tem ni vedel. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitanimi kršitvami za dne 21. 2. 2019, ko naj bi delo zapustil po 2 urah in 45 minutah ter za 27. in 28. 3. 2019, ko naj dela ne bi opravljal vestno, sledilo le izpovedi nadrejenega B.B. ne pa tudi tožniku. V zvezi s stališčem sodišča, da je imel tožnik zaščitno opremo na razpolago, opozarja, da je tožnik s potrdilom z dne 15. 5. 2019 izkazal, da mu je bila ta zagotovljena šele tega dne. Ker je ugotovitev v nasprotju z dokazi v spisu, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je s posnetki onesnaženosti parkirišča delodajalcu dokazoval, kaj vse je moral počistiti, ni pa računal, da mu bo z njimi delodajalec dokazoval, da dela ni opravil. Sodišče je tudi v zvezi z osebnim predalom, ki naj bi ga imel tožnik v pisarni voznega parka v celoti sledilo izpovedi priče B.B., ni pa verjelo tožniku in C.C.. Glede na to, da B.B. na določena postavljena vprašanja ni znal odgovoriti, je jasno, da tožnik v voznem parku ni imel svojega predalčka. Delavci so imeli le en skupen prostor, v katerem so bili plastični predalčki, v katerih se je puščala oprema in ne dokumenti. C.C. je izpovedal, da je od tožene stranke prejel list papirja, na katerem je bilo opozorilo tožniku z dne 29. 3. 2019, kar je podpisal. Tako tožena stranka ni dokazala, da je bila priča prisotna pri vročanju opozorila tožniku. Enako velja za vročitev seznanitve in vabila na zagovor z dne 13. 5. 2019. Tožena stranka vročitve ni opravila skladno z določbo 2. odstavka 88. člena ZDR-1. Tudi glede kršitve z dne 9. 4. 2019 je sodišče v celoti sledilo izpovedi priče B.B. in ne tožniku, ki je dokazal, da je bil v službi do 18.00 ure. Tožnik pa je tudi pojasnil, da se je pri zapisu datuma zmotil, saj je pomotoma napisal dopust od 11. 4. 2019 dalje, čeprav je bilo mišljeno od 10. 4. 2019 dalje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz te zakonske določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, izhaja, da je:

- bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2017 za nedoločen čas na delovnem mestu voznik kombija in da je od 8. 8. 2018 do 4. 9. 2018 s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno opravljal delo smetarja, kar sta se stranki dogovorili v skladu z odločbo ZZZS z dne 30. 7. 2018 in zdravniškim potrdilom z dne 14. 8. 2018;

- bilo tožniku dne 9. 11. 2018 vročeno prvo pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi datirano z dne 7. 11. 2018, v katerem mu je tožena stranka očitala, da je ni nemudoma obvestil o odsotnostih in razlogih zanje za dneva 22. in 23. 10. 2018, da je 29. in 30. 10. 2018 pred iztekom delovnega časa prenehal opravljati delo in je zapustil delovno mesto in prostore delodajalca ter da 2. 11. 2018 in 5. 11. 2018 ni prišel na delo, o tem pa delodajalca ni obvestil o odsotnostih in razlogih zanju, če prav bi to moral in mogel storiti;

- dne 2. 4. 2019 tožnik prejel še drugo opozorilo z dne 29. 3. 2019, iz katerega izhaja, da je tožnik dne 21. 2. 2019 delo zapustil po 2 urah in 45 minutah, o čemer delodajalca ni obvestil in da 27. in 28. 3. 2019 dela ni opravljal oziroma ga ni opravljal vestno in po navodilih delodajalca;

- tožnik prejel še dve pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor, in sicer prvo z dne 18. 4. 2019, v katerem mu je bilo očitano, da se dne 9. 4. 2019 po koriščenju odmora ni vrnil na delo, in drugo z dne 13. 5. 2019, zaradi neopravičenega izostanka z dne 10. 4. 2019;

- tožena stranka tožnika v zvezi z zadnjima dvema kršitvama vabila na zagovor dne 13. 5. 2019 in dne 17. 5. 2019 in da je tožnik zagovora podal;

- tožena stranka dne 21. 5. 2019 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s 15 dnevnim odpovednim rokom iz odpovednega razloga po 3. alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) zaradi kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, torej iz krivdnega razloga. Tožniku je bila odpoved vročena 23. 5. 2019, delovno razmerje pa mu je prenehalo z dnem izteka odpovednega roka dne 7. 6. 2019;

- tožnik storil kršitve, ki so mu bile očitane v pisnih opozorilih, kar izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, prav tako pa tudi kršitve 9. in 10. 4. 2019;

- tožena stranka tožniku iz utemeljenih razlogov podala redno odpoved iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer je spoštovala tako določbe 2. odstavka 85. člena ZDR-1 kot tudi določbo 3. odstavka 89. člena istega zakona.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in razlogi, na podlagi katerih je sprejelo odločitev v obravnavani zadevi. Odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. V točkah 19, 20 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče temeljito obrazložilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da sta bila opozorilo z dne 29. 3. 2019, prav tako pa tudi pisna seznanitev s kršitvami in vabilom na zagovor z dne 13. 5. 2019 tožniku vročena skladno s 144. členom ZPP. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da opozorila z dne 29. 3. 2019 ni prebral in da vročitve listine ni hotel podpisati, ker ni poznal njene vsebine. Zato je tožena stranka opozorilo tožniku vročila na način določen s 144. členom ZPP, in sicer mu je pisanje pustila v prostorih, kjer ta oseba dela in sestavila zapisnik o vročitvi. Kot izhaja iz izpovedi vseh zaslišanih prič (tudi C.C.), je pisarna avto parka skupen prostor, zato bi v njej lahko to listino prevzel, saj je tudi sam izpovedal, da je tam puščal stvari, ker je opravljal zunanje delo. Da je tožnik odklonil prevzem te listine, je razvidno tudi iz izpovedi priče C.C., ki je potrdila, da je zapisnik o vročitvi opozorila z dne 29. 3. 2019 podpisala. Priča namreč ni zanikala, da tožnik ob podpisu zapisnika o vročitvi ni bil navzoč, dejala pa je, da se tega ne spomni, je pa zapisnik na hitro prebrala, preden ga je podpisala, kar kaže na to, da se je z zapisanim strinjala.

9. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil tožnik od 20. 10. 2018 do 30. 10. 2018 ter 2. in 5. 11. 2018 z dela upravičeno odsoten, ker to izhaja iz odločbe ZZZS z dne 13. 11. 2018, pojasnjuje, da mu tožena stranka za to obdobje ni očitala neupravičenega izostanka z dela, ampak neobveščanje delodajalca o tem, da ga na delo ne bo. Tožnik bi moral o tem, da po zaključenem bolniškem staležu še ni zmožen nastopiti dela, delodajalca obvestiti, saj mu to še posebej nalaga drugi odstavek 4. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, ki določa tudi, da je tožnik dolžan izpolnjevati tudi vse obveznosti, določene z ZDR-1, s kolektivno pogodbo in s splošnimi akti in sklepi delodajalca. Tožnik bi moral skladno z določbo 33. člena ZDR-1 vestno opravljati delo na delovnem mestu (se po odmoru vrniti na delo), toženo stranko na podlagi 36. člena ZDR-1 obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje delovnih obveznosti (torej tudi o tem, da ga na delo ne bo), česar pa ni storil.

10. Tožena stranka je vedela, da je bil tožnik v bolniškem staležu do 19. 10. 2018, ni pa vedela razloga, zakaj tožnika po zaključenem bolniškem staležu na delo ni bilo. Tožnik je o tem, da se slabo počuti oziroma, da ni zmožen za delo, ni obvestil. Po odločbi ZPIZ z dne 13. 11. 2018, ki jo je tožena stranka prejela šele 15. 11. 2018 (priloga pod B4), je bil tožnik od 20. 10. 2018 do 30. 11. 2018 začasno nezmožen za delo. Tako so pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka vedela za tožnikovo zdravstveno stanje in da tožniku, glede na to, da mu je bila kasneje priznana bolniška odsotnost z dela, tožene stranke o odsotnosti ni bil dolžan obveščati, neutemeljene.

11. V zvezi z očitanimi kršitvami z dne 21. 2. 2019 in 27. ter 28. 3. 2019 je sodišče v točkah 15, 16 in 17 pojasnilo, kaj verjame priči B.B. in tudi, kaj verjame tožniku. Tožnik ni dokazal svojih trditev, da je B.B. 27. in 28. 3. 2019 z SMS obvestil, da gre na malico na drugo parkirišče, ta pa je to zanikal in izpovedal, da je viden celoten obseg obeh parkirišč in da tožnika tam ni bilo. Ker je tožnik že večkrat zapustil delovno mesto in B.B. o tem z SMS ni obvestil, je sodišče upravičeno verjelo priči tudi, da tožnik dne 21. 2. 2019 ni imel dovoljenja za odhod z dela.

12. Tožena stranka je tudi seznanitev s kršitvami in vabilom na zagovor z dne 13. 5. 2019 tožniku vročila na enak način, kot mu je vročila opozorilo z dne 29. 3. 2019, in sicer v skupnem prostoru v avto parku, kar je razvidno iz zapisnika o vročitvi.

13. Sodišče je tudi utemeljeno sledilo izpovedi tožnikovega neposredno nadrejenega B.B., da tožnik dne 9. 4. 2019 dela ni opravljal do 18.00 ure. Iz listine o beleženju delovnega časa sicer res izhaja, da naj bi bil tožnik na delu do 18.00 ure, vendar pa ta listina dokazuje le, da je bil ob tej uri zabeležen tožnikov odhod z delovnega mesta, ne dokazuje pa, da je tožnik svoje delo do te ure dejansko opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedi tožnikovega predpostavljenega.

14. Tudi če bi se tožnik dejansko zmotil pri datumu začetka koriščenja letnega dopusta, to na odločitev v obravnavani zadevi nima vpliva, saj je tožnik, kot je bilo pravilno ugotovljeno, storil v opozorilih očitane kršitve in tudi kršitev z dne 9. 4. 2019, zato so izpolnjeni zakonsko določeni utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

15. Iz potrdila z dne 15. 5. 2019 v prilogah pod A6 izhaja, da je tožnik tega dne prejel delovna oblačila in zaščitno opremo. To pa ne pomeni, da tožnik pred tem ni imel na voljo delovnih sredstev, kot so npr. metla, lopata, palica za pobiranje smeti in vrečke za smeti, s katerimi se delo opravlja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz posnetkov v prilogi pod A8 izhaja, da je imel tožnik že pred 15. 5. 2019 na razpolago vsaj palico za pobiranje smeti in vrečke za smeti, zato so pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik svoje pritožbene stroške krije sam, saj s pritožbo ni uspel. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 847/2008
• VDSS sodba Pdp 1339/2006
• VDSS sodba Pdp 1557/2006