<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 273/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.273.2020
Evidenčna številka:VDS00037738
Datum odločbe:06.07.2020
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Silva Donko (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:prekinitev postopka - ni predhodno vprašanje - razrešitev s funkcije

Jedro

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča v predmetni zadevi ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila tožnikova razrešitev s položaja direktorja tožene stranke zakonita. Zakonitost sklepa občinskega sveta o predčasni razrešitvi tožnika ne predstavlja predhodnega vprašanja v zvezi s presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Pri predhodnem vprašanju gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, razlogi za razrešitev pa niso ne eno ne drugo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi.

II. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prekinilo do odločitve Upravnega sodišča RS Zunanji oddelek v Novi Gorici v zadevi opr. št. III U 24/2020 o razrešitvi tožnika.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravic do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP1, ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se postopek opr. št. Pd 13/2020 ne prekine oziroma se nadaljuje. V pritožbi navaja, da je tožnik pred naslovnim sodiščem vložil tožbo, s katero zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja vse do odločitve naslovnega sodišča na prvi stopnji. Tožnik je tožbo vložil, ker je bil s sklepom o razrešitvi predčasno razrešen s funkcije direktorja tožene stranke. Tožniku je skladno s členom 13 (2) pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje samodejno prenehalo že s sprejemom sklepa o razrešitvi. Sodišče prve stopnje ni opravilo podrobne in potrebne pravne analize, ali gre v konkretnem primeru res za predhodno vprašanje. Z opustitvijo navedbe razlogov je sodišče toženi stranki vzelo pravico do izjave. Odločitev sodišča o prekinitvi postopka pa je tudi v nasprotju z načelom pospešitve postopka, ki določa, da je treba v postopku v delovnih sporih postopati hitro. Odločitev sodišča v predmetni delovno pravni zadevi ni odvisna od rešitve vprašanja, ali je bila tožnikova razrešitev s položaja direktorja tožene stranke zakonita. Ne gre za predhodno vprašanje v smislu člena 21 ZDSS-1. Tudi če bi tožnik pred Upravnim sodiščem RS uspel z zakonitostjo sklepa o razrešitvi, to ne bi privedlo do drugačne odločitve sodišča v tem postopku. Tožena stranka se je sklicevala na sodno prakso, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče RS v podobnih zadevah (VIII Ips 257/2016 in VIII Ips 105/2018). V pritožbi je sodišče še navedlo, da je tudi v podobnem primeru Višje delovno in socialno sodišče odločilo, da ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu predsednika oziroma člana uprave delniške družbe, ki je imel v individualni pogodbi o zaposlitvi določen odpoklic kot poseben razlog za prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica nezakonito. Tožena stranka glede na navedeno navaja, da rešitev tega statusno pravnega vprašanja (presoja zakonitosti razrešitve) v predmetnem delovnem sporu ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka, zato ne gre za predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev sodišča v predmetni zadevi in niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit in se je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da se predmetni delovno pravni postopek prekine do pravnomočne odločitve Upravnega sodišča RS pravilno oprlo na določbo 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko, kot njenim delodajalcem, je mogoče razbrati, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, to je za obdobje štirih let od 1. 11. 2016 do vključno 31. 10. 2020, torej za čas veljavnosti mandata. Iz navedenega jasno izhaja, da je vprašanje veljavnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi odvisna od vprašanja veljavnosti razrešitve s funkcije direktorja na podlagi sklepa o predčasni razrešitvi. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrže oziroma jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti in se da v celoti preizkusiti. Navedeni so vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od prehodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopke le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prekinilo do odločitve Upravnega sodišča RS o razrešitvi tožnika. Obrazložilo je, da tožbeni zahtevek tožnika izhaja iz delovno pravnega razmerja pri toženi stranki, odločitev o tem pa naj bi bila odvisna ravno od zakonitosti oziroma nezakonitosti sklepa o razrešitvi. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre pri vprašanju zakonitosti sklepa o razrešitvi za predhodno vprašanje. Pravilno navaja pritožba, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo zgolj zaključek, ni pa opravilo podrobne in potrebne pravne analize, ali gre v konkretnem primeru res za predhodno vprašanje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča v predmetni zadevi ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila tožnikova razrešitev s položaja direktorja tožene stranke zakonita. Zakonitost sklepa občinskega sveta mestne občine A. o predčasni razrešitvi tožnika z dne 19. 12. 2019 ne predstavlja predhodnega vprašanja v zvezi s presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Pri predhodnem vprašanju gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, razlogi za razrešitev pa niso ne eno ne drugo.

8. Tožnik je bil s sklepom občinskega sveta mestne občine A. z dne 27. 10. 2016 imenovan za direktorja sklada B. mestne občine A. oziroma sedaj tožene stranke, za obdobje štirih let. V pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 11. 2016 sta se stranki v 2. členu dogovorili, da sklepata delovno razmerje za obdobje mandata štirih let od 1. 11. 2016 do 31. 10. 2020 za polni delovni čas. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 9. 11. 2016 (priloga A1) ureja njegov statusnopravni in delovnopravni položaj, ki sta neločljivo povezana. V 13. členu pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da pogodba preneha veljati s potekom časa, za katerega je direktor imenovan, v primeru predčasnega prenehanja mandata pa z dnem razrešitve. Z razrešitvijo je prenehal mandat tožnika in je zato prenehal tudi delovnopravni položaj tožnika pri toženi stranki. Zato odločitev sodišča prve stopnje v predmetni zadevi ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila tožnikova razrešitev s položaja direktorja tožene stranke zakonita. Vrhovno sodišče RS je v sodbah opr. št. VIII Ips 105/2018 z dne 19. 3. 2019, VIII Ips 47/2019 z dne 10. 9. 2019 zavzelo jasno stališče, da ugotovitev ničnosti odpoklica člana uprave oziroma nezakonitosti razrešitve direktorja ne pomeni avtomatično nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je v smislu sosledja dogodkov posledica odpoklica. Odpoklicani direktor nima pravice do reintegracije na funkcijo, četudi bi bila v upravnem postopku ugotovljena nezakonitost razrešitve.

9. Pogodbeni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 11. 2016 (13. člen) izrecno dogovorili, da bo delovno razmerje, med drugim, prenehalo tudi v primeru odpoklica (razrešitve) direktorja, za kar pa sta imeli pravno podlago v 79. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.). Stranki sta se lahko zakonito dogovorili, da se pogodba sklepa za čas opravljanja mandata (2. člen pogodbe) in da v primeru odpoklica (razrešitve) s funkcije direktorja pogodba preneha veljati (drugi odstavek 13. člena pogodbe).

10. Glede na navedeno je v okoliščinah konkretnega primera napačna presoja sodišča, da zatrjevana nezakonitost sklepa o razrešitvi vpliva na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni navedlo argumentov, ki bi utemeljevali odstop od dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba opr. št. VIII Ips 47/2019 z dne 10. 9. 2019, sodba opr. št. VIII Ips 105/2018 z dne 19. 3. 2019 in VIII Ips 257/2016). Ne glede na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 358/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je potrebno upoštevati sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

11. Pravilno je torej stališče tožene stranke v pritožbi, da četudi bi pred Upravnim sodiščem RS bila ugotovljena morebitna nezakonitost sklepa o razrešitvi, to ne bi imelo bistvenega vpliva na odločitev sodišča v tem postopku. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker je tožena stranka s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 21.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 79.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNTQy