VDSS Sklep Pdp 380/2020

Jedro

Pritožba pravilno uveljavlja, da je pri odmeri stroškov postopka v predmetni zadevi treba upoštevati, da tožniku ni bila priznana brezplačna pravna pomoč že od začetka postopka, temveč šele od 25. 6. 2019 dalje, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo o znižanju nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Tako je tožnikov pooblaščenec upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi le za tisto delo, ki ga je opravil po 25. 6. 2019.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da:

- tožnik je v roku 15 dni dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 407,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila,

- tožena stranka je v roku 15 dni dolžna za tožnika plačati stroške postopka v znesku 1.292,63 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic št. ..., v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 379,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o stroških v V. in VI. točki izreka sodbe odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 939,27 EUR, tožena stranka pa je zanj na račun sodišča prve stopnje dolžna plačati stroške postopka v znesku 1.011,86 EUR, oboje v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep o stroških (V. in VI. točko izreka sodbe) vlaga pritožbo tožnik. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je sodišče prve stopnje pri odločanju prezrlo, da je bila tožniku v postopku odobrena brezplačna pravna pomoč šele od 25. 6. 2019 dalje, in ne za celoten postopek. Sklicuje se na peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu, ki pa je uporabljiv zgolj za del nagrade in stroškov zastopanja od 25. 6. 2019 dalje. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo za storitve in stroške zastopanja, nastale od 2. 10. 2017 do 25. 6. 2019, tožniku priznati nagrado in stroške zastopanja skladno z veljavno Odvetniško tarifo brez upoštevanja navedene določbe Zakona o odvetništvu, torej v celoti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa o stroških postopka in vrnitve zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje o tem delu oziroma njuno spremembo tako, da pritožbeno sodišče samo odloči o stroških postopka ob upoštevanju, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč od 25. 6. 2019 dalje, ter ob upoštevanju že vloženega stroškovnika. Priglaša stroške pritožbe. V dopolnitvi pritožbe se tožnik sklicuje na sklep Bpp 436/2019 z dne 12. 6. 2020 iz katerega je razvidno, da je bilo njegovemu pooblaščencu iz naslova nudenja brezplačne pravne pomoči priznana nagrada in stroški le za zastopanje oziroma storitve, opravljene od 25. 6. 2019 dalje. Navedeni sklep tudi prilaga in uveljavlja stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Pritožba pravilno uveljavlja, da je pri odmeri stroškov postopka v predmetni zadevi treba upoštevati, da tožniku ni bila priznana brezplačna pravna pomoč že od začetka postopka, temveč šele od 25. 6. 2019 dalje, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo o znižanju nagrade iz petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl. – ZOdv). Tako je tožnikov pooblaščenec upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi le za tisto delo, ki ga je opravil po 25. 6. 2019. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče samo izračunalo stroške postopka skladno z Odvetniško tarifo (OT) in ob upoštevanju prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).

6. Tožniku so v zvezi z zastopanjem do priznanja brezplačne pravne pomoči nastali naslednji stroški: za sestavo tožbe v višini 400 točk, za vlogo z dne 13. 11. 2017 20 točk, za dve pripravljalni vlogi (z dne 15. 3. 2018 in 24. 5. 2018) po 300 točk, za zastopanje na glavni obravnavi 18. 6. 2019 400 točk, urnina 50 točk in odsotnost iz pisarne 80 točk, skupaj torej 1.550 točk, čemur je treba prišteti materialne stroške v višini 25,5 točk. Skupni stroški zastopanja tožnika torej znašajo 1.575,50 točk oziroma glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR 945,30 EUR. Temu znesku je treba prišteti še kilometrino za pristop na narok v višini 25,00 EUR, pričnino 2,60 EUR ter 22 % DDV v višini 207,97 EUR, tako da skupni tožniku priznani stroški znašajo 1.180,86 EUR, od tega mu je tožena stranka glede na uspeh v postopku dolžna povrniti 45 %, to je 531,39 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede na uspeh v postopku tožnik toženi stranki dolguje 939,27 EUR, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje, je po pobotanju stroškov tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 407,88 EUR. V primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

7. Od priznanja brezplačne pravne pomoči (sklep A 37) dalje je sodišče prve stopnje tožniku priznalo strošek sestave štirih pripravljalnih vlog po 300 točk, stroške za zastopanje na drugem naroku v višini 200 točk, urnino 50 točk in odsotnost iz pisarne 80 točk, zastopanje na tretjem naroku v višini 200 točk in odsotnost iz pisarne 80 točk, kar skupaj znaša 1.810 točk, glede na peti odstavek 17. člena ZOdv pa pripada tožniku povračilo za zastopanje v višini 905 točk. Temu je treba prišteti še materialne stroške v višini 28,10 točk, tako da skupni stroški zastopanja znašajo 933,10 točk oziroma 559,87 EUR. Temu je treba prišteti še kilometrino v višini 50,00 EUR ter DDV 123,17 EUR, tako da skupni stroški tožnika od priznanja brezplačne pravne pomoči dalje znašajo 733,04 EUR, skladno z uspehom (45 %) pa mu tako iz tega naslova pripada 329,87 EUR. Ker je tožnik s svojim zahtevkom v predmetnem individualnem delovnem sporu deloma uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti celotne stroške izvedenskih mnenj v višini 446,27 EUR (sklep z dne 14. 11. 2019) ter 516,49 EUR (sklep z dne 15. 1. 2020). Tožena stranka je tako za tožnika na račun sodišča dolžna povrniti 1.292,63 EUR.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških spremenilo tako, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 407,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa je za tožnika na račun sodišča dolžna povrniti 1.292,63 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

9. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in materialne stroške v višini 7,5 točk, skupaj torej 382,50 točk oziroma 229,50 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 50,49 EUR in sodno takso v višini 100,00 EUR. Tožena stranka je tožniku skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 379,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 662/2016
• VDSS Sklep Psp 22/2019
• VDSS Sklep Psp 182/2020