VDSS Sklep Pdp 188/2020

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 odločilo, da je zmotna materialnopravna presoja, da opravila kot so: nošenje službene uniforme, prevzemanje vode za pitje, oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih, varnostna opremljenost, nadzorni izhodi iz baze ter dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ne pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Zahteva po popolnem svobodnem gibanju brez vsakršnih omejitev, brez vsakršnih opravil, tudi takšnih, ki so namenjena zadovoljevanju vsakršnih dnevnih bivalnih potreb je v takšnih razmerah neživljenjska in tudi neskladna z naravo delovanja in bivanja na vojaški misiji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.068,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 4. 2015 dalje do plačila, v osmih dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.068,64 EUR od 23. 9. 2013 do 4. 4. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 999,81 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Sodišče je izdalo sklep, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse v znesku 140,00 EUR v roku 8 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, posledično pa vlaga tudi pritožbo zoper sklep ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka, v roku 8 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila, podrejeno pa, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka v času napotitve na mednarodno operacijo in misijo na Kosovo od 29. 3. 2013 do 22. 4. 2013 in sicer za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Sodišče je zaključilo, da je tožnik opravljal delo vsak dan v tednu in da mu tožena stranka 21 dni tedenskega počitka ni zagotovila, čeprav bi to morala storiti. Sodišče ni poklonilo vere podatkom o koriščenju tedenskega počitka iz evidenc mesečne obremenjenosti, čeprav sta s strani tožene stranke predlagani priči obe skladno potrdili, da evidence obremenjenosti odražajo realno stanje. Prav tako je sodišče v celoti spregledalo pisni izjavi A.A.- poveljnika kontingenta in B.B.- namestnika poveljnika kontingenta. Vsem v kontingentu je bilo jasno, da je potrebno pripadnikom zagotavljati en dan počitka na teden in da se v ta namen vodijo evidence obremenjenosti. Temu vprašanju so namenili veliko pozornosti. Tako je A.A. v izjavi zapisal: „Že v fazi priprav na misijo, pa tudi na misiji smo poudarjali, da se mora striktno zagotavljati čas za počitek, tako dnevni kot tudi tedenski. Kot poveljnik kontingenta sem striktno zahteval od svojih prvo podrejenih, da zagotavljajo ustrezen počitek za pripadnike kontingenta, oziroma, da me obvestijo, če to ni mogoče zagotoviti zaradi specifičnosti določenega načina dela. V svojem službenem rokovniku imam večkrat zabeleženo, ko sem na to temo podajal usmeritve že v času priprav in tudi na območju izvajanja misije. V času misije so me podrejeni le v enem primeru obvestili, da za enega pripadnika ni mogoče zagotoviti dneva za počitek.“ Prav tako pa iz pisne izjave A.A. izhaja, da so poročila (katerih sestavnih del so tudi evidence obremenjenosti) in evidence uradni dokumenti, ki odražajo stanje delovanja kontingenta, opredeljujejo izvedeno delo v preteklem mesecu, problematiko in izzive. Sodišče navedbam oziroma izjavam navedenih štirih častnikov ni sledilo, pač pa je poklonilo vero izpovedi tožnika in njegovima dvema podrejenima pripadnikoma. Navedeno je potrebno osvetliti iz več zornih kotov. Noben poveljnik, niti A.A., B.B., C.C. ali D.D. si ne bi smel privoščiti, da bi kakorkoli lažno poročal, oziroma so morali v kolikor neke naloge ni bilo mogoče izvršiti, o tem poročati višje nadrejenemu in končno na Poveljstvo sil Slovenske vojske oziroma v Generalštab Slovenske vojske. To pomeni, da so podatki v evidencah morali biti točni. V tem kontekstu in ob upoštevanju načel enostarešinstva in subordinacije je edini, ki lahko verodostojno izpove o tem, koliko je nekdo bil na MOM obremenjen, ali mu je bil zagotovljen počitek, kaj sploh so operativne naloge in kakšna je bila sama organizacija in način dela, pove njegov nadrejeni. Sodišče je pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi D.D. in C.C. glede verodostojnosti evidenc, ker njuna izpoved naj ne bi bila skladna. Iz izpovedb D.D. in C.C. ni mogoče zaključiti, da bi navedeni priči izpovedovali različno. Iz zvočnega posnetka glavne obravnave izhaja drugače. Evidence prav tako naj ne bi bile verodostojne, ker za 16 strani izkazujejo, da je bil celoten vod prost. To bi bilo nemogoče, ker so se morale izvajati naloge. Takšen zaključek ne more vzdržati pravne presoje. Naloge, ki so navedene v sodbi (8. točka) so v času počitka voda, v katerega je bil razporejen tožnik, izvajali pripadniki drugih vodov oziroma drugih čet Slovenskega kontingenta, nekatere (varovanje baze) pa tudi pripadniki vojska drugih držav, ki so bili nastanjeni v isti bazi. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kaj pomeni E. (...). Pripadniki, ki so bili v E. so bili v neki fazi pripravljenosti, kar je izpovedal tudi D.D., vendar pa tudi v tem primeru je potrebno izhajati z namena počitka, ki je, da delavec obnovi svojo delovno sposobnost za nadaljnjo delo, zlasti v smislu preprečevanja obolenj in poškodb. V primeru aktiviranja bi se štelo, da počitek ni bil zagotovljen. Podobno velja za F. (taktična rezerva - gre za neko stanje pripravljenosti enote, ki se po potrebi angažira). Sodišče je odločitev o presoji verodostojnosti evidenc utemeljevalo tudi z izvidovanjem in spoznavanjem območja delovanja dne 14. 4. 2013, 15. 5. 2013 in 30. 6. 2013. Tožnik dne 15. 5. 2013 ni bil na koriščenju počitka, kar izhaja tako iz evidence obremenjenosti za maj 2013 kot tudi iz relevantnega poročila o realizaciji mesečnega načrta in usposabljanja. Če tožnik obišče kraje, kjer je vrsta lokalov, trgovin, specializirane trgovine ameriškemu načinu življenja, ni mogoče šteti, da tožnik ni imel zagotovljenega počitka.

Glede ostalih razlogov za odločitev sodišča in ugoditev tožbenemu zahtevku v pretežni meri, tožena stranka ocenjuje, da je sodišče dalo preveliko težo navedbam tožnika in izpovedim z njegove strani predlaganih prič. Tožnik je bil poveljnik oddelka, nastanjen skupaj s svojimi podrejenimi v istem bivalniku. Jasno je, da je bil seznanjen z njihovimi problemi, težavami, tegobami, ki so se zgodile pri opravljanju nalog. Tako ni mogoče šteti, da je tožnik svoje podrejene vsakodnevno nadziral, o svojem nadzoru pa poročal nadrejenemu. Tožnikov nadrejeni ni poročal, da bi mu tožnik kdaj nadziral o svojih podrejenih. Tudi C.C. je izpovedal, da tožniku ni bilo ukazano, da bi moral ob prostih dnevih poročati. Tako tožnik svojim podrejenim in nadrejenim ni bil ves čas na razpolago. Glede zaključka sodišča, da tožnik ni bil seznanjen, da ima ob zatrjevanih dnevih tedenski počitek zaključek ni pravilen, to ne izhaja niti iz izpovedbe tožnika, ki je izpovedal naslednje: „Saj pravim prosti dan je bil, ampak ti si zjutraj vseeno šel na dvig zastave v uniformi, moral si biti urejen, pa tudi, če si potem popoldne, bom rekel mogoče koristil prosti dan, ampak vseeno si mogoče zvečer dobil če si imel na naslednji dan na patruljo, si dobil nalogo. Ti si se moral pripraviti.“. Glede uniforme, dviga in urejenosti se je Vrhovno sodišče že opredelilo (VIII Ips 31/2019). Glede vsakodnevnih sestankov se je prav tako Vrhovno sodišče že opredelilo v zadevi 31/2019 in zavzelo stališče, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan nujno ni nemoteno delovanje ustroja, kakršna je vojaška misija. Tožena stranka se tudi ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje glede dosojene višine odškodnine. Sodišče je štelo, da je tožnik na dan, ko naj bi bil prost opravljal delo 8 ur. Tega tožnik ni navajal. Tožena stranka se pritožuje tudi glede povračila stroškov postopka.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep z dne 16. 1. 2020, ko je sodišče odločilo, da mora plačati tožniku stroške sodne takse.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožnika, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik opozarja na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sicer VIII Ips 54/2019 z dne 31. 1. 2019, ko je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da v konkretnih okoliščinah poveljnika oddelka udeležba na vsakodnevnih sestankih pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka. Tožnik je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. Tožnik in z njegove strani predlagani priči so jasno izpovedali, da na misiji niso imeli dneva tedenskega počitka ter opisali, da je imel tožnik vsak dan na misiji delovne obveznosti. Vse delovne obveznosti, ki onemogočajo koriščenje dneva tedenskega počitka pomenijo, da gre za obvezne delovne naloge. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba zoper sodbo in sklep je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

7. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.068,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2015 dalje do plačila. V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu plačila zakonskih zamudnih obresti od 3. 9. 2013 do 4. 4. 2015. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot pripadnik stalne sestave SV in bil z ukazom o napotitvi napoten v obdobju od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013 na opravljanje vojaške službe na mirovne sile Joint Enterprise - KFOR na Kosovo pod poveljstvom NATA z mandatom OZN. Bil je razporejen na formacijsko dolžnost poveljnika in opravljal naloge kot poveljnik oddelka. Ob tem mu je bilo določeno plačilo v višini 1.670,09 EUR, dodatek za nevarnost na območju delovanja v višini 600,00 EUR, dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanje v višini 300,00 EUR in dodatek za poveljevanje v višini 300,00 EUR. Tako je njegova plača v času misije znašala 3.620,09 EUR mesečno. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnik v času od 11. 7. 2013 do 30. 7. 2013 koristil poseben misijski dopust, prav tako je bil v bolniškem staležu od 19. 4. 2013 do 25. 4. 2013.

8. Med značilnosti vojaške službe in tudi mednarodne misije v tujini spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije. Ta režim vključuje tudi različna pravila ravnanja in obnašanja, nastanitve in reda, pravila varovanja itd., ki so prilagojena zahtevam vojaške organizacije, nenazadnje pa tudi okoliščinam in pogojem (skupne) nastanitve in bivanja v vojašnicah ali vojaških taborih, ki že sami po sebi zahtevajo spoštovanje hišnega reda, ukazov, pravil obnašanja itd. Pravila med drugim predpisujejo nošenje uniforme in primeren izgled ter določajo, da vojaško službo opravljajo vojaške osebe v predpisani uniformi. Kdor nosi uniformo Slovenske vojske, predstavlja Slovensko vojsko. Zahteva za nošenje uniforme je glede na naravo napotitve na misijo tudi logična, saj omogoča prepoznavanje med udeleženci misije. Med pravila nastanitve in reda spada tudi nedovoljenost oziroma omejitev zasebnih izhodov in v tem okviru tudi dosegljivost. Prav tako mora pripadnik skrbeti za svojo fizično pripravljenost – ukvarjanje s športom, kar pa ne predstavlja njegove nemožnosti koriščenja tedenskega počitka oziroma ne predstavlja delovne obveznosti. Tudi čiščenje (svojih) prostorov ali čiščenje svojega orožja ne posega v pravico do tedenskega počitka, saj je pripadnik vojske lahko čistil orožje kadarkoli in mu ni bilo odrejeno, da čisti orožje prav v času tedenskega počitka. O navedenem vprašanju se je revizijsko sodišče že opredelilo v podobnih zadevah VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 in VIII Ips 94/2019 z dne 22. 4. 2020.

9. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 odločilo, da je zmotna materialnopravna presoja, da opravila kot so: nošenje službene uniforme, prevzemanje vode za pitje, oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih, varnostna opremljenost, nadzorni izhodi iz baze ter dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ne pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Zahteva po popolnem svobodnem gibanju brez vsakršnih omejitev, brez vsakršnih opravil, tudi takšnih, ki so namenjena zadovoljevanju vsakršnih dnevnih bivalnih potreb je v takšnih razmerah neživljenjska in tudi neskladna z naravo delovanja in bivanja na vojaški misiji.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo upoštevati tudi vsa stališča Vrhovnega sodišča RS, zlasti v zadevi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, ter v zadevi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, kot to utemeljeno navaja tožena stranka. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da so nižja sodišča vezana na stališča Vrhovnega sodišča RS v primerljivih zadevah.

11. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožnika, v ničemer pa ni verjelo zaslišanim pričam D.D., poveljnika voda in C.C., ki sta izpovedala, da so mesečne evidence obstajale in navajala, da so odražale realno stanje. Sodišče je nepravilno štelo, da so bile njune izjave neskladne. Za tožnika je sodišče štelo, da je kot poveljnik voda oddelka vsakodnevno prevzemal naloge in svojo enoto obveščal in jo pripravljal na operativne naloge. D.D. je izpovedal, da v primeru tedenskih nalog ni bilo potrebe po vsakodnevnih sestankih, tako da pritožba utemeljeno navaja, da je bil tožnik kot poveljnik oddelka nastanjen skupaj s svojimi podrejenimi v istem bivalniku, torej se ni posebej ukvarjal oziroma se seznanjal s problematiko podrejenih vojakov, saj je bil sicer ves čas ob skupnem bivanju (razen morda nekaj minut dnevno). Šlo je za eno ekipo, ki je med seboj komunicirala o zadevah vsakodnevno. Tako nekajminutni pogovor z nadrejenimi oziroma podrejenimi na dan, ko je posameznik koristil dan tedenskega počitka, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve pravice do počitka. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da tožnik nikoli ni poročal svojim nadrejenim o morebitnih težavah vojakov, katerim je bil nadrejen.

12. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče ni ocenilo pisne izjave A.A., ki je bil poveljnik kontingenta Slovenske vojske, kot to izhaja iz listinske številke B8. Ta je pojasnil, da je v praksi delovni čas glede na lokacije nekoliko odstopal od predpisanega dela, vendar v večini primerov v dobro za pripadnike kontingenta. Prav tako iz pisne izjave izhaja, da so določene naloge potekale tudi preko vikendov, vendar se je vojakom počitek prenesel na prvi možni dan v naslednjem tednu. Izrecno je poudaril, da je kot poveljnik kontingenta striktno zahteval od svojih prvo podrejenih, da zagotavljajo ustrezen počitek za pripadnike kontingenta, oziroma, da ga obvestijo, če to ni bilo mogoče zaradi specifičnosti določene baze oziroma načina dela. Navedel je, da ima v službenem rokovniku večkrat zabeleženo, ko je na to temo podal usmeritve že v času priprav in tudi na območju izvajanja misije. V času misije so ga podrejeni le v enem primeru obvestili, da za enega pripadnika ni mogoče zagotoviti dneva počitka. Navedeno izjavo bo moralo sodišče dokazno oceniti v ponovljenem postopku in ugotoviti, koliko je imel tožnik nujnih sestankov in koliko časa so trajali iz razloga, ker je bil tretji nivo organizacije vodenja vojske, hkrati pa je tudi bival z vojaki. Prav tako bo moralo ugotoviti, kolikokrat je bil tožnik sicer v posebni pripravljenosti aktiviran za izvedbo posebne operacije.

13. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi glede na naloge „izvidovanja in spoznavanja posebnosti območja delovanja – po ...“. Tožena stranka je že med postopkom navajala, da je šlo za izlete, ki so bili organizirani pripadnikom na proste dneve v okviru celostne skrbi za pripadnike vojske. Po trditvah tožene stranke je šlo za turistične kraje na Kosovem. Glede tega vprašanja se bo moralo sodišče posebej opredeliti v ponovljenem postopku.

14. Tako bo sodišče v ponovljenem postopku moralo dokazno oceniti vse izvedene dokaze in ne le tistih, ki so v korist tožniku. Sodišče bo moralo upoštevati tudi trditve tožnika podane v tožbi in do prvega naroka z glavno obravnavo, ker je tožnik zahteval v tožbi, da je bil „vsak dan razporejen na razne dolžnosti, tako da prostih dni sploh ni imel. Prost je bil le takrat, ko je bil na rednem letnem dopustu, ki ga je koristil v Republiki Sloveniji.“

15. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da za nezagotavljanje pravice do tedenskega počitka zadostujejo že manjše aktivnosti tožnika sodišče ni ugotavljalo, koliko časa oz. kaj točno je bil tožnik dolžan delati na dneve, ko naj bi bil po evidencah prost, je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje neugotovljeno, tožnik pa bo imel glede na spremenjeno materialnopravno stališče tudi možnost dopolniti svoje trditve in predlagati dokaze za svoje trditve. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek oziroma na novo dokazno oceniti vse izvedene dokaze, upoštevaje pri tem trditveno podlago tožnika v zvezi z vsebino nalog in obveznosti. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranki. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS. Glede na okoliščine primera in pomen odločitve v predmetni zadevi za podobne zadeve pa je treba dati prednost pravici do pritožbe.

16. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je ugodilo pritožbi tožene stranke v celoti v glavni stvari, posledično ugodilo tudi pritožbi glede plačila sodne takse, kar bo moralo upoštevati sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

17. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje o plačilu sodne takse razveljavilo na podlagi 354. in 365. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na 165. členu ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020