VDSS Sodba Pdp 381/2020

Jedro

Prav tako ni pomembno, da zakon kot razlog ne predvideva ''nadomeščanje delavca, ki nadomešča drugega (trajno) odsotnega delavca.'' Bistveno je, da je bil v obravnavanem primeru formalno in dejansko podan razlog nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zaradi česar je bila s tožnico zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 20. 12. 2018 za delovno mesto receptor V sklenjena za nedoločen čas in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 28. 7. 2019, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz navedene pogodbe o zaposlitvi; da je tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi in tožnici za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo ter jo vpisati v matično evidenco pri ZPIZ; ter da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečno nadomestilo osnovne plače v znesku 857,83 EUR, z vsemi dodatki, pripadajočimi delovnemu mestu receptor V, od bruto zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezni neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je pogodbo o zaposlitvi za določen čas dopustno skleniti le izjemoma - iz razloga po 54. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kar v tožničinem primeru ni bilo izpolnjeno. V pogodbi o zaposlitvi ni bilo izrecno navedeno, da je šlo za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Razlog je nujna sestavina pogodbe (31. člen ZDR-1). V njej mora biti razlog jasno opredeljen (VIII Ips 251/2017), prav tako tudi čas. V konkretnem primeru tudi čas ni bil jasno opredeljen, saj je bilo navedeno le, da se sklepa za čas do vrnitve začasno odsotnega delavca na delovno mesto receptor V. Takšna opredelitev ne zagotavlja varnosti. Poleg tega ne 54. člen ZDR-1 ne Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, 56/2002 in nasl.) ne predvidevata kot razlog ''nadomeščanje delavca, ki nadomešča drugega trajno odsotnega delavca.'' Poleg tega je obstajala stalna potreba po zasedbi delovnega mesta receptor V. Sklicuje se na primer Pdp 113/2018. Meni, da bi bilo potrebno raziskati zdravstveno stanje A.A. (zaposlen na delovnem mestu gasilec, po mnenju tožnice trajno odsoten), ki ga je v času njegove odsotnosti – največ do 13. 8. 2019 - nadomeščal B.B., tožnica pa je nadomeščala slednjega – do njegove vrnitve na delovno mesto receptor V. Začasno prerazporejanje delavcev v primeru stalnih potreb ni dopustno. S tem je izigrano načelo zaposlovanja za nedoločen čas. V posledici nejasne določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bil dejanski razlog prenehanja te pogodbe v tem, da je tožena stranka zvedela za tožničino nosečnost. Zaradi nejasne določitve časa sklenitve pogodbe tudi ni bilo zagotovila, da se ne bo preseglo omejitev trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnici je na podlagi obvestila z dne 20. 6. 2018 delovno razmerje prenehalo 28. 7. 2018, ko se je B.B. vrnil na delovno mesto receptor V. Torej še pred 13. 8. 2019, čeprav se A.A. še ni vrnil z bolniške odsotnosti. Tudi v tožničini pogodbi bi moralo biti navedeno, zakaj in najkasneje do kdaj bo nadomeščala B.B.. Sedaj drugi gasilec C.C., ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nadomešča A.A.. Sodišče ni zaslišalo D.D., ki bi lahko potrdil, da je slišal pogovore zaposlenih o tem, da je bila tožničina nosečnost razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožnica je zanosila maja 2018 in to zaupala nekaterim sodelavcem. O dogajanju v zvezi s tem bi lahko izpovedal tudi E.E., ki ga sodišča prav tako ni zaslišalo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov je sodišče bistveno kršilo določbe postopka in je sodba že zato nepravilna in nezakonita. Tožnica pred sodiščem ni bila enakopravno obravnavana.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da razlog odsotnosti delavca, ki ga je tožnica nadomeščala, ni pomemben. Navaja, da se tožnica napačno sklicuje na ZJU. Izraža strinjanje z razlogi izpodbijane sodbe ter posledično zavrača tudi očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo tako, da se pritožbeno sodišče strinja z vsemi razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je torej pravilno izpostavilo ključne okoliščine spora, bistvo katerega so pravna, ne pa dejanska vprašanja, pri katerih neutemeljeno vztraja tožnica v pritožbi in se zavzema za zaslišanje predlaganih prič. Ker za odločitev v tem sporu zadostujejo predložene listine, zaslišanja prič, pri katerih vztraja pritožba, za ugotovitev pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja niso bila potrebna, prav tako tudi pritožbeni očitek neenake obravnave v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v zvezi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 20. 12. 2018, ki sta jo stranki sklenili za opravljanje del in nalog na delovnem mestu receptor V, in sicer za čas od 1. 1. 2019 do vrnitve začasno odsotnega sodelavca B.B. ni podlage za transformacijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

8. Po 56. členu ZDR-1 se, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom šteje, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Izostanek navedbe razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot to zahteva 31. člen ZDR-1) lahko privede do ugotovitve transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Pritožba napačno vztraja, da sporna pogodba ni bila sklenjena iz zakonitega razloga, saj je bila sklenjena iz razloga, navedenega v 2. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 - nadomeščanje začasno odsotnega delavca. To, da je tožena stranka razlog za sklenitev pogodbe navedla opisno, kot je zgoraj povzeto, ne pomeni, da je bila pogodba sklenjena brez opredelitve razloga za sklenitev.

9. Prav tako ne drži, da čas, za katerega je sklenjena tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas (kar je prav tako zahtevana sestavina pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 31. členu ZDR-1), ni bil dovolj določno opredeljen. Zato drugi odstavek 12. člena ZDR-1 (če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas) ne pride v poštev. V sporni pogodbi je bilo jasno navedeno, da se sklepa za čas od 1. 1. 2019 do vrnitve začasno odsotnega sodelavca B.B.. Pritožbene navedbe o tem, da takšno pogodbeno določilo tožnici ni zagotavljalo gotovosti trajanja delovnega razmerja oziroma s tem povezane varnosti, z vidika ključne podlage za ugotovitev transformacije (56. člen ZDR-1) niso relevantne.

10. Podobno velja za ugovor tožnice, da ji s tem, ko trajanje zaposlitve v pogodbi ni bilo datumsko določeno, ni bilo zagotovljeno, da delovno razmerje ne bo preseglo zakonskih omejitev trajanja pogodbe za določen čas. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi ustrezno pojasnilo, da ZDR-1 v 2. odstavku 55. člena določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, vendar pa določa tudi, da ta omejitev ne velja za primer iz 2. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1, torej ravno v primeru, kot je obravnavani, ko je pogodba o zaposlitvi sklenjena zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca.

11. Tudi navedba razloga oziroma vrste odsotnosti delavca, ki se ga nadomešča, ni zakonska zahteva. Zato tudi ta zatrjevana kršitev s tem v zvezi ne more privesti do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Prav tako zakon pri razlogu nadomeščanja začasno odsotnega delavca ne zahteva natančnejše opredelitve začasnosti (daljša/krajša).

12. Pomembnejše je vprašanje, ali se je v pogodbi navedeni razlog tudi dejansko izvajal, kar pa v obravnavanem primeru niti ni bilo sporno. S tem pa je povezano odločilno dejstvo, da je pogodba prenehala veljati ravno zato, ker se je B.B. vrnil na delovno mesto receptor V in tako tožničino nadomeščanje navedenega delavca ni bilo več potrebno. To posledično pomeni, da za odločitev v sporu ni pomembno raziskovanje upravičenosti tožničine domneve, da naj bi ji pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, ker je tožena stranka zvedela za njeno nosečnost (zanosila je maja 2018).

13. Okoliščine v zvezi s tem, koga in za koliko časa je nadomeščal B.B. (Ta je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu receptor V. Tožena stranka ga je zaradi bolniške odsotnosti gasilca A.A. začasno zaposlila na to delovno mesto, in sicer za čas od 13. 8. 2018 do vrnitve A.A. z bolniške odsotnosti oz. največ do 13. 8. 2019, tožnica pa je nadomeščala B.B. na delovnem mestu receptor.) za predmetni spor niso pomembne. Pritožba tako neutemeljeno vztraja, da bi morale biti tudi v tožničini pogodbi za določen čas povzete sestavine (zlasti čas) iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je sklenil B.B.. To ni pomembno za presojo zakonitosti tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 20. 12. 2018 z vidika transformacije. Prav tako ni pomembno, da zakon kot razlog ne predvideva ''nadomeščanje delavca, ki nadomešča drugega (trajno) odsotnega delavca.'' Bistveno je, da je bil v obravnavanem primeru formalno in dejansko podan razlog nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zaradi česar je bila s tožnico zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

14. Sodišče prve stopnje pravilno ni dalo pomena trditvam tožnice, da je pri toženi stranki obstajala trajna potreba po zaposlitvi na delovnem mestu receptorja V. To bi bilo relevantno, če bi bila sklenjena pogodba za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela, za kar pa v spornem primeru ni šlo. Toliko manj je za presojo obravnavanega primera relevantno, ali je pri toženi stranki obstajala trajna potreba po zaposlitvi gasilca, saj to presega okvir odločilnih okoliščin za presojo transformacije, ki se nanaša na delovno mesto receptor V, ne na delovno mesto gasilec. Potrebe po zaposlitvi na delovnem mestu gasilec niso v relevantni vzročni zvezi za presojo transformacije v zvezi z delovnim mestom receptor V.

15. Pritožba se pri tem neustrezno sklicuje na zadevo Pdp 113/2018. V tej zadevi je na strani delavke, ki je nadomeščala tožnico, prenehala okoliščina začasne odsotnosti, ker je nastopila njena trajna odsotnost, s tem pa tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas in je prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Navedeno se v ničemer ne nanaša na transformacijo, ampak na vprašanje zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (prvi odstavek 79. čelna ZDR-1).

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 77/2010
• VDSS Sodba in sklep Pdp 149/2017
• Sodba VIII Ips 423/2006