VDSS Sodba Psp 100/2020

Jedro

Kadar je sodna odločba odvisna od predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja pa o njem še ni odločeno, lahko sodišče v skladu s 13. členom ZPP samo reši to vprašanje, če s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Če sodišče vprašanja, ki je temeljno za razsojo konkretne zadeve ne reši samo, postopek v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP prekine do pravnomočne razrešitve pravnega razmerja iz predhodnega vprašanja. Neuporaba navedenih določb ZPP v okoliščinah konkretnega primera predstavlja bistveno kršitev procesnega prava iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Zaradi odprave upravnih odločb ter vrnitve v ponovno upravno odločanje je namreč odpadla podlaga v tem sodnem postopku presojanih posamičnih upravnih aktov o preplačilu in vračilu pokojninskih prejemkov.

Toženi zavod bo o spornem preplačilu in višini vračila pokojninske dajatve na temelju 194. člena ZPIZ-2 lahko zakonito odločal šele po izdaji novih posamičnih upravnih aktov o tožničini upravičenosti do starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja zaradi njene vključenosti v pokojninsko invalidsko zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja v skladu z napotili in usmeritvami pritožbenega sodišča v drugi sodni odločbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Odločbi št. ... z dne 19. 10. 2018 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 29. 8. 2018 se odpravita in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je v 15 dneh od prejema sodbe dolžna tožnici povrniti 391,91 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je v 15 dneh od prejema sodbe dolžna tožnici povrniti 279,91 EUR stroškov pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citiranih upravnih odločb, vrnitev zadeve v ponovno predsodno odločanje ter izreklo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Zaključilo je, da sta izpodbijana upravna akta o neupravičeno prejeti starostni pokojnini v obdobju od 1. 8. 2015 do 30. 4. 2018 in vračilu 15.748,36 EUR, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in povračilo stroškov sodnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Izpostavlja, da sta odločbi z dne 21. 5. 2018 in 18. 10. 2018 s sodbo opr. št. II Ps 1359/2018 z dne 26. 9. 2019 odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje. Z odločbama, ki sta bili podlaga upravnima aktoma, izpodbijanima v tem sodno socialnem sporu, je bilo ugotovljeno, da nima pravice do starostne pokojnine od 4. 12. 2008 ter da se izplačevanje z 21. 5. 2018 ustavi. Čeprav je predlagala prekinitev postopka do ponovne upravne odločitve o upravičenosti do starostne pokojnine, sodišče predlogu ni sledilo in je zato izpodbijana sodba preuranjena. Temelji na listinah INPS in E 205 I v italijanskem jeziku, ki nista prevedeni v slovenski jezik. Ker ni imela možnosti spremljanja postopka v slovenskem jeziku v skladu z 62. členom ZUP-a, je kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Do listin E 205 I in INPS v tujem jeziku se ni mogla opredeliti.

Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj se sodišče do navedb, da je v Italiji delala tudi krajši čas od polnega in na drugih podlagah, ni niti opredelilo. Toženec in sodišče bi navedeno dejstvo lahko razjasnila, če bi vpogledala v evidenco o delu s krajšim delovnim časom. Po 2. odst. 178. člena ZPIZ-1 bi bila upravičena do pokojnine za polovico delovnega časa. Zaradi dela na različnih podlagah v Italiji ni razčiščena niti višina vračila od 1. 8. 2015 do 30. 4. 2018. Določba 194. člena ZPIZ-2 o vrnitvi pokojninskih prejemkov v skladu z določbami obligacijskega zakonika, ni uporabljena pravilno. Toženec ni pojasnil podlage odškodninske odgovornosti, sodišče pa je povračilo presojalo na temelju neupravičene obogatitve, ki ni podana, saj je pokojnino prejemala na podlagi pravnomočne odločbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) je potrebno pritrditi pritožnici, da je zavrnilna sodba izdana preuranjeno. Podana je bistvena kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj ima neuporaba določb ZPP o reševanju predhodnega vprašanja za posledico nepravilnost in nezakonitost zavrnilne sodbe. Ker o pravno odločilnem razmerju oz. pravici zaenkrat ni upravne odločitve, v konkretnem primeru ni mogoč niti preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

Predmet sodno socialnega spora

5. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 29. 8. 2018 in 19. 10. 2018, po katerih je zavarovanka (v sodnem sporu: tožnica) od 1. 8. 2015 do 30. 4. 2018 zaradi vključenosti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Italiji neupravičeno prejela starostno pokojnino in letni dodatek v višini 15.748,36 EUR (3-letni zastaralni rok), zato je ta znesek dolžna vrniti v 12 mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani odločbi o preplačilu in vračilu pokojnine sta izdani v povezavi z odločbama z dne 18. 10. 2018 in 21. 5. 2018 o prenehanju pravice do starostne pokojnine, priznane z dnem 4. 12. 2008 in ustavitvi izplačevanja z dnem 21. 5. 2018. Ker sta bili slednji upravni odločbi v sodnem postopku odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, ni dejanskega temelja upravnima odločbama, presojanima v tem sodno socialnem sporu, kot pravilno poudarja pritožba.

Procesno in materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

6. Pravilnost ter zakonitost upravnih odločb o preplačilu in vračilu pokojnine, priznane od 4. 12. 2008 dalje je pogojena z zakonitostjo odločitve o prenehanju pravice do starostne pokojnine z dnem 4. 12. 2008 in ustavitvi izplačevanja z dnem 21. 5. 2018 zaradi vključenosti v pokojninsko invalidsko zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja. Vprašanje upravičenosti ali neupravičenosti uživanja pokojninske dajatve od 4. 12. 2008 dalje je odločilno za zakonito ugotovitev preplačila in vračila denarne dajatve. Gre za predhodno vprašanje, ki je bistvenega pomena za pritožbeno rešitev zadeve.

7. Kadar je sodna odločba odvisna od predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja pa o njem še ni odločeno, lahko sodišče v skladu s 13. členom ZPP samo reši to vprašanje, če s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Če sodišče vprašanja, ki je temeljno za razsojo konkretne zadeve ne reši samo, postopek v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP prekine do pravnomočne razrešitve pravnega razmerja iz predhodnega vprašanja. Neuporaba navedenih določb ZPP v okoliščinah konkretnega primera predstavlja bistveno kršitev procesnega prava iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Zaradi odprave upravnih odločb z dne 8. 10. 2018 in 21. 5. 2018 ter vrnitve v ponovno upravno odločanje² je namreč odpadla podlaga v tem sodnem postopku presojanih posamičnih upravnih aktov o preplačilu in vračilu pokojninskih prejemkov.

8. Iz sodbe opr. št. II Psp 14/2020 o presoji zakonitosti odločitve o prenehanju pravice do starostne pokojnine s 4. 12. 2008 in ustavitvi izplačevanja z 21. 5. 2018³ izhaja, da sta upravni odločbi odpravljeni zaradi kršitve 9. člena ZUP-a o zaslišanju stranke in odločanja na podlagi listin v tujem jeziku. Ostalo je odprto, ali je bila tožnica v zavarovanje v Republiki Italiji vključena ravno 4. 12. 2008, kakšna je bila podlaga zavarovanja, ali je šlo za 8-urni ali krajši delovnik od polnega, s tem zavarovanje za krajši delovni čas ter morebitno upravičenost do delne namesto starostne pokojnine. Prvostopenjska sodba o odpravi odločb in vrnitvi v ponovno upravno odločanje je izdana 26. 9. 2019. Torej le 2 dni pred izdajo v tem pritožbenem postopku izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je zato absolutno preuranjena. Gre za spor o zakonitosti upravnih odločb o ugotovljenem preplačilu in vračilu pokojninskih dajatev, čeprav o prenehanju pravice do starostne pokojnine in prenehanju izplačila, še sploh ni upravne odločitve.

9. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve niti ni odločilno, je vendarle potrebno izpostaviti, da je procesno stanje v predmetni zadevi tudi posledica neuporabe 300. člena ZPP, ki daje sodišču možnost združitve večih zadev med istima strankama, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Določba 300. člena ZPP sicer res ni kogentne narave, saj sodišču ne nalaga obvezne združitve postopkov, kot je pravilno razlogovano v 12. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Vendar pa se prav v okoliščinah konkretnega primera izkaže, da neuporaba 300. člena ZPP ni v skladu z načelom koncentracije in ekonomičnosti sodnega postopka, saj si po 11. členu ZPP mora tudi sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Iz predhodnih dejanskih, procesnih in materialno pravnih razlogov je potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi 1. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁴ (ZDSS-1) spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Torej upravni odločbi z dne 29. 8. 2018 in 19. 10. 2018 zaradi pravnomočno odpravljenih odločb z dne 18. 10. 2018 in 21. 5. 2018 prav tako odpraviti in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje (1. odstavek I. točke izreka).

Toženi zavod bo o spornem preplačilu in višini vračila pokojninske dajatve na temelju 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁵ (ZPIZ-2) lahko zakonito odločal šele po izdaji novih posamičnih upravnih aktov o tožničini upravičenosti do starostne pokojnine od 4. 12. 2008 in ustavitvi izplačevanja zaradi njene vključenosti v pokojninsko invalidsko zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja v skladu z napotili in usmeritvami pritožbenega sodišča v sodni odločbi opr. št. Psp 14/2020 z dne 5. 3. 2020.

11. Ker je tožnica zaradi spremembe prvostopenjske sodbe s tožbenim zahtevkom uspela, ji je toženec v skladu s 155. v zvezi s 154. členom ZPP in Odvetniško tarifo⁶ (OT) dolžan v 15 dneh povrniti 391,91 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je v skladu z OT priznanih 300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, kar skupaj znese 525 točk, z dodatnimi 10,4 točkami za materialne stroške, 535,40 točk povečanih za 22 % DDV (70,67 EUR) pa 391,91 EUR, kot je razvidno iz drugega odstavka I. točke izreka te sodne odločbe.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP ter OT potrebno hkrati odločiti, da je toženi zavod v 15 dneh dolžan tožnici povrniti še 279,91 EUR stroškov pritožbe. Priznanih je 375 točk za pritožbo, 7,4 točke za materialne stroške, torej 382,40 točk po 0,60 EUR, kar znese 229,44 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 279,91 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka te sodne odločbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Sodba opr. št. II Ps 1359/2018 z dne 26. 9. 2019 potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 14/2020 z dne 5. 3. 2020.
³ Psp 14/2020 z dne 5. 3. 2020.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 634/2015
• VDSS sodba Psp 73/2010
• VDSS sodba Psp 564/2015