VDSS Sklep Psp 134/2020

Jedro

V zadevi, kot je predmetna gre za tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja. Regulacijske začasne odredbe pa so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda. Obstoj težko nadomestljive škode je potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru ugotavljanja začasne zadržanosti od dela, torej v zvezi z opravljanjem dela in predvsem zdravstvenega stanja, kot bistvenega razloga za zadržanost od dela. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložila izvršitev izpodbijanih upravnih aktov tožene stranke do izdaje pravnomočne sodbe v sporni zadevi. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama trpi stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je priložila vrsto dokazov, iz katerih izhaja, da se njeno zdravstveno stanje ves čas slabša in da ni sposobna za opravljanje svojega dela niti po 4 ure dnevno. Pri tožnici je indiciran bolniški stalež na podlagi izvida PB A. z dne 21. 4. 2020. Tožnica je bila na pregledu pri psihiatru 21. 4. 2020, to je takoj, ko je lahko šla na pregled zaradi nastale epidemije. Iz izvida izhaja, da je utemeljen bolniški stalež brez omejitve gibanja, najmanj do 16. 6. 2020. Tega pri odločitvi ni upoštevala niti tožena stranka niti sodišče. Le-to je svojo odločitev oprlo le na dokumentacijo, ki datira pred 15. 4. 2020. Zaradi izpodbijanih odločb je bila tožnica prisiljena koristiti redni letni dopust, dokler ji ga je delodajalec odobril. Nato pa je morala 14. 5. 2020 in 15. 5. 2020 nazaj na delo, kjer je kot vodja vpisnika v okviru delovnih zadolžitev brala sodni red ter rezala odpadni papir. 13. 5. 2020 je doživela napad, tako da je morala poiskati pomoč urgentnega zdravnika. Le z dodatnimi pomirjevali se je uspela toliko umiriti, da je lahko dne 14. 5. 2020 odšla na delo. S tem, če bi tožnica morala delati, pa tega ne bi zmogla, bi za tožnico nastala nepopravljiva škoda, tako na njenem zdravju kot tudi glede njene zaposlitve (lahko bi ostala brez dela). Negotovost in nenehno vznemirjanje pa slabša njeno bolezen. Nesprejemljivo je zavračanje in citiranje zakonskih dikcij sodišča glede zavrnitve predlagane začasne odredbe. Sodišče v obrazložitvi pride samo s seboj v nasprotje, ko navaja izvid z dne 17. 3. 2020, ki pa sploh ne obstaja. Očitno pa je sodišče spregledalo novejši izvid specialista psihiatra ter dejstvo, da je tožnica ponovno v bolniškem staležu od 18. 5. 2020 dalje. Če pa je sodišče menilo, da tožnica ni predložila dovolj dokazov glede nastanka nepopravljive škode na njenem zdravju, pa bi moralo tožnico zaslišati oziroma izvesti druge predlagane dokaze. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Pazilo je na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je sodišče skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ v zvezi s 366. členom ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnica je vložila tožbo zoper drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 5. 2020, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 7. 4. 2020. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnica od 4. 4. 2020 do 15. 4. 2020 začasno nezmožna za delo (bolezen). S tem dnem je začasna nezmožnost za delo zaključena. Tožnica s tožbo uveljavlja odpravo navedenih odločb v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 15. 4. 2020 zmožna za delo, ter da se ugotovi, da je začasno nezmožna za delo zaradi posledic bolezni od 16. 4. 2020 do pravnomočno končanega postopka št. V Ps 1384/2019. Tožnica predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložila izvršitev izpodbijanih upravnih aktov do izdaje pravnomočne sodbe v predmetni zadevi.

6. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)² v prvem odstavku 70. člena določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti:

- odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali

- naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače, kar pomeni, da je pri odločanju o izdaji začasne odredbe potrebno uporabiti tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).³

7. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje je predlogu za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta mogoče ugoditi le v primeru, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda (1. alineja prvega odstavka 70. člena ZDSS-1). Tudi po stališču pritožbenega sodišča pa tožnica ni dokazala, da je izpolnjen navedeni pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnica namreč ni izkazala nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

8. V zadevi, kot je predmetna gre za tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja. Regulacijske začasne odredbe pa so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda. Obstoj težko nadomestljive škode je potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru ugotavljanja začasne zadržanosti od dela, torej v zvezi z opravljanjem dela in predvsem zdravstvenega stanja, kot bistvenega razloga za zadržanost od dela. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati⁴.

9. Tožnica je bila zaradi zdravstvenih težav že dlje časa v bolniškem staležu. Iz sodbe V Ps 3059/2012 z dne 22. 10. 2013 (priloge A/4 sodnega spisa) izhaja, da je bila tožnica tudi že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja.

10. V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe ne gre za vprašanje presoje izpodbijanih odločb tožene stranke, s katerima je bilo odločeno, da se bolniški stalež zaključi s 15. 4. 2020. Ali so bile odločbe tožene stranke pravilne in zakonite bo predmet presoje v okviru rednega sojenja pred sodiščem. Za samo odločitev tako tudi ni bistveno sklicevanje tožnice na nove izvide v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem. Bistveno za odločitev je zgolj vprašanje, ali bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta tožnici nastala težko nadomestljiva škoda. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da tožnica nastanka težko nadomestljive škode ni izkazala. Tudi sama v pritožbi navaja, da je najprej koristila letni dopust, nato pa nastopila delo, ki pa ga po njenih navedbah ni zmogla. Vse omenjeno je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, kot tudi dejstvo, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z odločbo z dne 28. 2. 2019 v zvezi z dokončno odločbo z dne 18. 11. 2019 odločil, da se tožnici prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihično manj zahtevno delo, z uporabo zaslonske opreme do 2 uri dnevno s prekinitvami, brez vsiljenega ritma in tempa dela, brez sodelovanja na razpravah in brez dela s strankami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Navedena odločitev je prav tako predmet presoje v drugem postopku, ki je voden pod opr. št. V Ps 1384/2019. Iz potrdila Zdravstvenega doma B. z dne 19. 5. 2020 pa izhaja, da je tožnica od 18. 5. 2020 ponovno v bolniškem staležu. Že zaradi tega, ker je tožnici ponovno odprt bolniški stalež, ni mogoče govoriti, da bi ji z izvršitvijo upravne odločbe nastala težko popravljiva škoda. S tem v zvezi pa so tudi neutemeljene hipotetične pritožbene navedbe, da ji tožena stranka verjetno ne bo odobrila bolniškega staleža in da bo lahko tudi ostala brez zaposlitve.

11. Ker tožnica ni konkretizirala škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, razen tega pa ji je bil zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tudi že priznan nov bolniški stalež od 18. 5. 2020 dalje, pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji po določbi 70. člena ZDSS-1 za izdajo predlagane začasne odredbe.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
³ Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.
⁴ Glej sklep Psp 431/2018 z dne 5. 12. 2018.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 86/2012
• VSL sklep I Cp 4227/2011
• VSL sklep I Cp 3556/2011