VDSS Sodba Pdp 264/2020

Jedro

Omejevanje pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca s pogodbeno kaznijo je v nasprotju z ustavo (49. člen Ustave RS) in prisilnim predpisom (83. člen ZDR-1), zaradi česar je takšno pogodbeno določilo nično na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, ... z dne 8. 9. 2017 v nerazveljavljenem delu, in sicer v prvem, tretjem in četrtem odstavku. Zahtevek je zavrnilo (točka I izreka sodbe). Glede terjatve v višini 4.174,29 EUR je postopek ustavilo (točka II izreka - sklep). Odločilo je, da je dolžna tožnica tožencu plačati pravdne stroške v višini 1.805,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je v okviru delovnega razmerja s tožencem kot delodajalec izpolnila vse obveznosti. Toženec je opravljal delo kot strokovni delavec, zahteval je izrabo dopusta in predčasno plačilo plače. Prejšnjemu direktorju tožnice A.A. je grozil s silo. Julija 2017 je bil opravljen razgovor s tožencem, na podlagi katerega je pripravil obračun. Ugotovljeno je bilo, da tožnica tožencu ničesar ne dolguje, ampak je bilo izvedeno preplačilo. Po tem je toženec ponovno zahteval predčasno plačilo plače. To mu je zavrnil operativni vodja del B.B., ki je sedaj zakoniti zastopnik tožnice. Tožnica je uvedla disciplinski postopek zoper toženca in mu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno mesto toženca monter III - samostojni strojni monter je bilo razvrščeno v IV. tarifni razred, dogovorjena je bila osnovna plača v višini 1.083,30 EUR bruto. Ta plača, preračunana na posamezno uro dela z upoštevanjem drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pomeni urno postavko v višini 5,00 EUR neto, ki jo je tožnica upoštevala in na takšen način obračunala toženčevo plačo. Za vsak mesec mu je obračunala plačo in stroške v zvezi z delom, pri čemer v pritožbi opisuje način obračuna in izplačila za posamezni mesec od februarja 2017 do julija 2017. Iz konto kartice je razvidno preplačilo v višini 2.325,51 EUR, ki ga tožnica uveljavlja v tem sporu. Urna postavka v višini 5,00 EUR na letni fond ur pomeni plačilo v višini 10.440,00 EUR. Toženec je opravil 734 ure dela, prejel je 5.817,88 EUR, kar je bistveno preveč glede na urno postavko 5,00 EUR. Ko je delo opravljal na C., mu je tožnica zagotovila prenočišče in prehrano. Njegovo bivališče v Sloveniji v D. je bilo 12,5 kilometrov oddaljeno od E., kjer je nato opravljal delo, to delo se ne šteje za terensko delo. Tožnica mu je plačala stroške prehrane med delom v višini 4,50 EUR. Skupaj s temi stroški bi bilo letno plačilo za delo v višini 11.580,00 EUR. Toženec je bil pred zaposlitvijo pri tožnici brezposeln, v Srbiji ni imel prihodkov. Njegova žena ima nizke prejemke, skrbeti mora za sedem majhnih otrok in vnukov. Zato mu je tožnica plačala akontacijo. Sodišču prve stopnje je predložila verodostojne dokaze - konto kartico, ki je overjena z njene strani, in izpiske bančnih nakazil. Toženec jim je ugovarjal pavšalno. Sodišče prve stopnje bi moralo pridobiti REK- 1 obrazce in opraviti poizvedbe pri Finančni upravi Republike Slovenije. Toženec listinam v času delovnega razmerja ni ugovarjal. Tožnica je vse obveznosti iz delovnega razmerja izpolnila. S tožencem se je dogovorila za način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki ga toženec ni spoštoval. Podana je njegova odškodninska odgovornost, tožnica se je zakonito dogovorila za pavšalno odškodnino. Nastala ji je škoda zaradi izgube prihodkov iz projekta, za katerega je bil zadolžen toženec, izgube projektov, poleg tega ji je nastala materialna škoda in škoda zaradi nadomestne zaposlitve, skupaj 16.470,00 EUR. Tožnica je utemeljeno uveljavljala izvršbo za plačilo 8.825,31 EUR (preplačila v višini 2.325,51 EUR in odškodnina v višini 6.499,80 EUR). Toženca je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi predhodno neuspešno pozvala na plačilo. Toženec ni podal zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je z delom prenehal in se nameraval zaposliti pri družbi F., d. o. o.. To nezakonito ravnanje je preprečil B.B.. Gre za disciplinsko kršitev toženca. Sodišče prve stopnje nezakonitega ravnanja oziroma disciplinske kršitve ni ugotavljalo, kar ni pravilno. Tožnica pristojnosti delovnega sodišča ni ugovarjala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novi Gorici v novo sojenje oziroma jo spremeni in zahtevku v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih tožnica smiselno uveljavlja v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek v delu, v ki se nanaša na preplačila v višini 2.325,51 EUR, saj tožnica ni podala jasnih in določnih navedb, kako je do preplačil prišlo in na kakšni podlagi. Sodišče prve stopnje je preverilo verodostojnost njenih pavšalnih navedb, da je tožencu plačala nadomestilo za letni dopust, do katerega glede na prenehanje delovnega razmerja v juliju 2017 ni bil upravičen, regres za letni dopust in akontacijo ter ugotovilo, da glede teh plačil ni prišlo do neupravičene obogatitve, ki jo ureja prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Pritožbene navedbe, da je bilo toženčevo delovno mesto monter III - samostojni strojni monter razvrščeno v IV. tarifni razred, da je bila dogovorjena osnovna plača v višini 1.083,30 EUR bruto, da je tožnica izhajala iz urne postavke v višini 5,00 EUR neto in na takšen način obračunala toženčevo plačo, da je tožencu za vsak mesec obračunala plačo in stroške v zvezi z delom s konkretnim opisom način obračuna in izplačila za posamezni mesec od februarja 2017 do julija 2017, da je toženec opravil 734 ur dela, da je delo opravljal na C., kjer je tožnica zagotovila prenočišče in prehrano, da je bilo njegovo bivališče v Sloveniji v D., 12,5 kilometrov oddaljeno od E., kjer je nato opravljal delo, da mu je tožnica plačala stroške prehrane med delom v višini 4,50 EUR, da je bil toženec pred zaposlitvijo pri tožnici brezposeln, v Srbiji ni imel prihodkov, da ima njegova žena nizke prejemke in da mora skrbeti za sedem majhnih otrok ter vnukov, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), v pretežni meri pa tudi nebistvene za odločitev.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje neizvedbo poizvedb pri Finančni upravi Republike Slovenije oziroma nepridobitev REK-1 obrazcev za toženca. Neizvedbo teh dokazov je ustrezno utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje, da gre za listine, s katerimi razpolaga tožnica kot delodajalec, in ni razlogov, da bi jih pridobivalo samo. Prav tako pritrjuje dokazni oceni izvedenih listinskih dokazov - konto kartica in izpiski bančnih nakazil. Zgolj na podlagi podatkov konto kartice, na kateri so na eni strani navedeni debet zneski, ki so bili tožencu nakazani, in na drugi strani kredit zneski, ni mogoče sklepati o neupravičeni obogatitvi toženca, delavca. Tožnica je bila kot delodajalec dolžna obračunati in izplačati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja skladno s pogodbo o zaposlitvi in zakonom, če pa je, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedi toženca, njemu izplačala še prejemke iz delovnega razmerja za drugega delavca, teh zneskov ne more uspešno uveljavljati od toženca z vrnitvenim (ali obogatitvenim) zahtevkom.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni v višini 6.499,80 EUR, kot je dogovorjena v prvem odstavku 28. člena med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi za primer prekinitvi pogodbe o zaposlitvi brez krivdnih razlogov na strani druge pogodbene stranke. Kot je iz predloženih listinskih dokazov - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2017, ki jo je podala tožnica, in upoštevaje njeno navedbo, da je bil tožnik na podlagi te odpovedi odjavljen iz zavarovanj, pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožencu delovno razmerje prenehalo po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca. Navedbe o razlogih za podajo odpovedi (da je toženec z delom prenehal in da se je nameraval zaposliti pri družbi F., d. o. o.) so kot pritožbene novote neupoštevne, pri čemer niti niso bistvene kot tudi ni bistveno, da toženec zoper odpovedi ni uveljavljal sodnega varstva.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje, da je omejevanje pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca s pogodbeno kaznijo v nasprotju z ustavo (49. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) in prisilnim predpisom (83. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), zaradi česar je takšno pogodbeno določilo nično na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sta se s tožencem dogovorila o načinih prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tudi takšno pogodbeno določilo je nično, saj ZDR-1 to področje ureja na kogenten način (razen za poslovodne osebe ali prokuriste; 6. alineja prvega odstavka 73. člena ZDR-1). Njene pritožbene navedbe glede uveljavljanja odškodnine oziroma škode, ki ji je nastala (škoda zaradi izgube prihodkov iz projekta, za katerega je bil zadolžen toženec, izgube projektov, materialna škoda in škoda zaradi nadomestne zaposlitve, skupaj 16.470,00 EUR), so kot pritožbene novote neupoštevne, pri čemer tožnica niti ni uveljavljala odškodninskega zahtevka, ampak plačilo pogodbene kazni, kot jasno izhaja iz njenih navedb pred sodiščem prve stopnje.

9. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 501/2022
• VDSS sodba Psp 428/2014
• VDSS sodba Psp 236/2014