VDSS Sodba in sklep Pdp 234/2020

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica v druge kraje, niso redne poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa glavni kraj opravljanja dela (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj za obdobje od maja 2015 do decembra 2017 tožnici izplača razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili stroškov za uporabo lastnega avtomobila v službene namene (kilometrino) v višini 1.504,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek glede zneskov 24,94 EUR, 12,00 EUR in 21,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) Toženi stranki je naložilo še, naj tožnici povrne 745,64 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (z izjemo sklepa o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče ni uporabilo določbe 82. člena KPDŽP, ki ureja polni delovni čas in režijska potovanja. Prav tako ni obrazložilo, v čem je razlika med režijskim in službenim potovanjem, zato zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka vsakokrat skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ker da je kraj opravljanja dela bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, glede na 31. člen ZDR-1. Da zakon ni tako tog, izhaja iz 33. člena ZDR-1, ki ureja možnost odreditve drugega dela na podlagi kolektivne pogodbe. Tožena stranka je z odredbami za opravljanje drugega dela te odredbe časovno omejevala. Šlo je namreč za modernizacijo proge, torej za stanja začasnega značaja. Po njenem mnenju je bistveno vprašanje, ali je določba 49. člena KPDŽP skladna z zakonom v času njene uporabe. Zakonitost samih odredb ne more biti predmet sodne presoje, saj odredbam tožnica ni ugovarjala in zoper njih ni zahtevala sodnega varstva. Tako so bile zakonite in obe stranki sta z njimi soglašali. Tožnica ni bila napotena na službeno pot. Navodilo 637 je tožena stranka sprejela v soglasju z reprezentativnimi sindikati, zato se upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena pogodbena volja pogodbenih strank. Če sta pogodbeni stranki soglasni glede vsebine kolektivne pogodbe, sodišče ne more ugotavljati njene prave vsebine. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe oziroma jih je uporabilo zmotno. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, so v nasprotju s tretjim odstavkom 215. člena KPDŽP. Navodilo 637 ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba in ne gre za presojo skladnosti splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tega navodila. Sodne odločbe, na katere se sklicuje, so bile sprejete v zadevah, ki niso primerljive. S 1. 1. 2017 je začelo veljati Navodilo 637/2017, ki jasno določa višino povračila za prevoz na delo in z dela v primeru odredbe o opravljanju drugega dela. Za leti 2015 in 2016 je treba upoštevati sklep Komisije za razlago KPDŽP z dne 17. 12. 2017. Pogodbena volja strank kolektivne pogodbe je popolnoma jasna, zato ne gre za spor o skladnosti splošnega akta in kolektivne pogodbe. Navodilo 637 predstavlja ureditev vprašanj povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in se šteje, da je v smislu 3. odstavka 215. člena KPDŽP vprašanje povračila stroškov urejeno s kolektivno pogodbo. Napačno je tudi stališče sodišča, da to navodilo nima veljave, ker ni bilo objavljeno v Uradnem listu RS. Splošni akti, sprejeti na podlagi izrecnih določb KPDŽP, se objavljajo v Službenih obvestilih, ki so dostopna vsem delavcem, zato se šteje, da so bili z njimi seznanjeni, tako odločba pritožbenega sodišča Pdp 153/2015. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo, tako tudi v delu, ki ga izrecno izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do navedb tožene stranke, ki jih ponavlja v pritožbi. Tako se je v točki 9 obrazložitve opredelilo tudi glede uporabe določbe 82. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 95/07 in nasl.). Ta v tretji alineji določa, da se poleg opravljanja dela v polni delovni čas všteva tudi režijsko potovanje, v četrtem odstavku pa določa, da je režijsko potovanje vsako potovanje v odhodu in povratku iz mesta nastopa na delo in nazaj, ki je potrebno zaradi izvršitve posameznih del in nalog. Pri tožnici ni šlo za takšno potovanje.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o tem, ali tožena stranka tožnici dolguje razliko med priznanimi in izplačanimi stroški za prevoz na delo in z dela ter stroški za uporabo lastnega avtomobila na službeni poti po 208. členu KPDŽP. Bistveno je, ali je treba poti, ki jih je po posameznih odredbah za delo v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, opravila tožnica, šteti kot službena potovanja po 205. členu KPDŽP. S tem je povezana vtoževana razlika med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnica odredb ni izpodbijala, vendar njihova veljavnost ne vpliva na vprašanje upravičenosti do višje kilometrine. Za odločitev tudi ni bistveno, ali je tožena stranka tožnici izdala potne naloge ter ji plačala dnevnice.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica v druge kraje, in sicer na postaje A., B. in C., niso redne poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 1. 2013 je kraj opravljanja dela D.). Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa glavni kraj opravljanja dela (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožnici začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti na navedena delovišča za službena potovanja, za katera tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo tudi na pravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na navedene judikate, ki se nanašajo na v bistvenem podobno dejansko stanje in upravičujejo uporabo materialnega prava na način, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je bil judikat Vrhovnega sodišča sprejet še v času veljavnosti prejšnjega zakona, saj se ZDR-1 od prejšnjega zakona v zvezi s tem vprašanjem ni spremenil.

9. Na pravilnost ugotovitve o tem, da je pri spornih poteh šlo za službena potovanja, za katera je tožnica upravičena do kilometrine, ne vpliva, da so ji bili v odredbah za delo v navedenih krajih izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z lastnim avtomobilom, da je tožnica vedela, da ima spremenjen kraj opravljanja dela ter da ji tožena stranka priznava (le) pravico do uporabe lastnega avtomobila za prevoz na to delovno mesto, in da je tožnica od doma odhajala na delo na kraje, navedene v odredbah, in se od tam vračala domov. Navedeno za odločitev v zadevi ni bistveno.

10. Navodilo 637 je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. V obravnavanem primeru pa ni šlo za tožničin prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te ugotovitve, zaradi katere je tožnica upravičena do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom. To velja tudi za čas od 1. 1. 2017 dalje, ko je tožena stranka uporabljala navodilo 2017, s katerim je izrecno določila, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da to ne more biti predmet enostranskega odločanja delodajalca, ampak je glede na tretji odstavek 9. člena ZDR-1 in 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nasl.), lahko le predmet kolektivne pogodbe, sprejete po določenem postopku.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki pri odločanju ni upoštevalo mnenja in ugotovitvenega sklepa z dne 19. 12. 2017 Komisije za razlago kolektivne pogodbe KPDŽP. Sodišče prve stopnje je svoje stališče ustrezno obrazložilo, to pa je tudi materialnopravno pravilno. S pritožbenimi trditvami tožena stranka ni uspela izpodbiti stališča, da predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb te pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz te pogodbe; da je bila objavljena le v internem glasilu družbe, in ne na drug običajen način in tudi ne priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj ter da komisija za razlago ni pristojna za presojanje, ali je določen akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne, saj so ta vprašanja v pristojnosti delovnega sodišča (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je navedene ugotovitve in stališča ustrezno obrazložilo. Na to ugotovitev ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma dejstvo, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v priglašeni višini 250 točk (tar. št. 15/4 OT) in materialne stroške v višini 5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožnici plačati znesek 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 113/2020
• VDSS Sodba Pdp 376/2019
• VDSS sodba in sklep Pdp 680/2007