VDSS Sodba Psp 111/2020

Jedro

Le za čas, ko je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, se to obdobje šteje v pokojninsko dobo in ta čas je bil tožniku tudi pravilno upoštevan. Ni pa pravne podlage, da bi se tožniku v pokojninsko dobo upoštevalo obdobje, ko je bil sicer prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar ni bil prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 12. 2018 in začasna odločba št. zadeve..., št. ... z dne 18. 5. 2018 v delu, ki se nanaša na višino starostne pokojnine ter da se tožniku odmeri pokojnina v višjem znesku.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da pokojnina v znesku 338,98 EUR v nobenem primeru ne more in tudi ne sme biti nižja od socialnih transferjev, ki jih prejemajo osebe, katere v Republiki Sloveniji dejansko sploh nimajo prijavljenega bivanja in niti enega dneva delovne dobe. Navedena pokojnina tudi na omogoča samega preživetja. Tudi če je tožena stranka mogoče pravilno odmerila višino pokojnine, pa je dejstvo, da je njena višina v nasprotju tako z Ustavo RS kot s temeljnimi človekovimi pravicami po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Pokojnina ne zagotavlja preživetja, kaj šele socialnega minimuma in je vsekakor v nasprotju z drugim in 50. členom Ustave RS. Pomeni tudi negacijo pravice do socialne varnosti in negacijo 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država. Država je tista, katera je izredno slabo gospodarila s tožnikovim denarjem. V kolikor bi navedeni denar, ki ga je vplačeval v pokojninsko blagajno, tožnik dajal na stran oziroma ga imel položenega na banki, bi mu navedeno ravnanje danes omogočilo normalno preživetje. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-1/11 z dne 10. 3. 2001 je pravica do pokojnine pravica iz socialne varnosti, ki temelji na zavarovalnem načelu, zato je premoženjska pravica, ki uživa dvojno varstvo po prvem odstavku 50. člena in po 33. členu Ustave RS. Ustavno varovalno jedro pravice do pokojnine zajema pravico dobiti pokojnino, ki zagotavlja socialno varnost. Tudi sama sodba je zato neskladna z načelom enakosti pred zakonom. Sodišče bi v primeru tožnika moralo upoštevati dobo, ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje pod šifro 1 in mu upoštevati tudi dobo, ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, pri čemer pa ni prejemal nadomestila za brezposelnost. Sodišče tudi ni upoštevalo nobeno od tožnikovih navedb, v katerih je dejansko natančno opisal celotno stanje in tudi predlagal vpogled v določene dokaze. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 4. 12. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper začasno prvostopenjsko odločbo z dne 18. 5. 2018. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 338,98 EUR na mesec od 1. 5. 2018 dalje.

6. V zadevi je sporna odmera pokojnine. Tožnik se namreč ne strinja z višino priznane starostne pokojnine.

7. Na višino starostne pokojnine vpliva izračunana pokojninska osnova in pa dolžina pokojninske dobe. V prvem odstavku 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² je tako določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. V 37. členu pa je nadalje določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da znaša tožnikova skupna pokojninska doba 26 let, 8 mesecev in 27 dni. Za izračun pokojninske osnove je bilo upoštevano najugodnejše 23 letno obdobje zavarovanj (od 1973 do 2016) in sicer v višini 715,25 EUR.

9. Tožniku se je pokojnina izračunala po določbi 37. člena ZPIZ-2 tako, da se mu je le-ta glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmerila v višini 40,38 % pokojninske osnove. Tako odmerjena pokojnina bi znašala 288,81 EUR. Ker pa je navedeni znesek nižji od zneska starostne pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove je bila tožnikova pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove. ZPIZ-2 namreč v tretjem odstavku 36. člena določa, da se zavarovancu odmeri starostna pokojnina od najnižje pokojninske osnove, določene v posameznem koledarskem letu, če starostna pokojnina s pripadajočimi uskladitvami v letu uveljavitve pravice, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, ne dosega znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjenega od najnižje pokojninske osnove. V času tožnikove upokojitve je najnižja pokojninska osnova znašala 839,48 EUR³. Pokojnina je bila tako odmerjena v višini 338,98 EUR na mesec (40,38 % od 839,48 EUR).

10. Kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje, tožnik navedenega izračuna substancirano ni prerekal. Tega ne prereka niti v pritožbi. Tožnik v pritožbi zgolj navaja, da bi moralo sodišče upoštevati dobo, ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje pod šifro 1 ter mu upoštevati tudi dobo, ko je bil prijavljen na zavodu kot brezposelna oseba brez pravice do nadomestila. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve, je bilo tožniku kot prejemniku nadomestila za brezposelnost pri Zavodu RS za zaposlovanje v pokojninsko dobo, upoštevano obdobje od 3. 7. 2014 do 2. 8. 2016 in od 3. 8. 2017 do 30. 4. 2018. Omenjeno je razvidno iz podatkov o pokojninski dobi v listinski dokumentaciji sodnega spis (številka dokumenta: ... z dne 18. 5. 2018). Obdobje, ko je bil tožnik prijavljen na zavodu, pri čemer ni prejemal nadomestila za brezposelnost, pa tožniku pravilno ni bilo upoštevano v pokojninsko dobo, saj v tem primeru tožnik tudi ni bil vključen v zavarovanje. Kot je to določeno v prvem odstavku 19. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, za katere tako določajo predpisi, ki urejajo trg dela in sicer brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki so do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, upravičene do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri Zavodu RS za zaposlovanje. Podobno je bilo urejeno tudi v 22. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)⁴. Torej le za čas, ko je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, se to obdobje šteje v pokojninsko dobo in ta čas je bil tožniku tudi pravilno upoštevan. Ni pa pravne podlage, da bi se tožniku v pokojninsko dobo upoštevalo obdobje, ko je bil sicer prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar ni bil prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti.

11. Sodišče se je tudi opredelilo do tožnikovih navedb ter obrazložilo tako dejanske ugotovitve kot uporabljeno materialno pravo in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Predlagani dokazi za rešitev zadeve namreč niso relevantni. Pritožbeno sodišče s tako presojo sodišča prve stopnje soglaša.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tako odmerjena pokojnina ne omogoča preživetja in mu tudi ne zagotavlja nobene socialne varnosti, s čemer naj bi bile kršene določbe ustave in EKČP pa pritožbeno sodišče poudarja, da je višina pokojnine odvisna od dosežene pokojninske dobe in pa pokojninske osnove, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2). Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v drugi zadevi⁵ je za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo. Zakonodajalec je vprašanje odmere in s tem višine pokojnin uredil v določbah ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča s tako ureditvijo ni kršil določb ustave. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS⁶ in tudi Ustavno sodišče RS, ko je presojalo 49. člen ZPIZ-1⁷. Poudarjeno je, da zakonodajalec v okviru svojega polja proste presoje oblikuje različne ukrepe, za katere meni, da bodo najbolje dosegli opredeljene cilje. Tako tudi na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja v mejah svoje proste presoje določa omejitve pokojninske osnove tako, da določa najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo in razmerje med njima. Z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove je zakonodajalec sledil načelu solidarnosti. Spoštovanje tega načela ne nasprotuje načelu socialne države (2. člen ustave) in tudi ne iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti (50. člen ustave).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Glej Ur. l. RS, št. 33/18.
⁴ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁵ Glej Psp 379/2018 z dne 22. 11. 2018.
⁶ Glej VIII Ips 242/2008 z dne 15. 12. 2009.
⁷ Glej odločbo US RS št. U-I-36/2000 z dne 11. 12. 2003 in št. U-I-29/96 z dne 8. 5. 1997.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 192/99
• Sodba VIII Ips 222/2008
• VDSS Sodba Psp 35/2022