<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 26/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.26.2020
Evidenčna številka:VDS00036567
Datum odločbe:11.06.2020
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Silva Donko (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - razsodnost - izvedensko mnenje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije

Jedro

Alkoholiziranost na delovnem mestu je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti delavca, kar je že večkrat potrdila ustaljena sodna praksa. V konkretnem primeru tožniku ni mogoče očitati ne naklepa in ne hude malomarnosti v zvezi z očitano kršitvijo. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri tem oprlo na 136. člen OZ, ki določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega razloga ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v odločitvi o denarnem povračilu (IV. točki izreka) tako, da se denarno povračilo namesto reintegracije zniža iz 16 bruto plač tožnika na 9 bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2018 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da se pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 11. 2010 razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje, torej 14. 10. 2019 (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku od 6. 12. 2018 do 14. 10. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, vključno z bruto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto zneske, ki tečejo od zapadlosti vsakokratne mesečne plače, to je vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 16 bruto plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v roku 15 dni (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika na vrnitev nazaj na delo (V. točka izreka) ter zavrglo je tožbo v delu, ko tožnik zahteva odvod davkov in prispevkov (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.920,64 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti naslonilo na mnenje sodne izvedenke in ga nekritično povzelo v svojo sodbo. Sodišče dokaza s sodnim izvedencem ni presojalo dovolj vestno, predvsem pa ne skupaj z ostalimi dokazi, s tem pa je kršilo 8. člen ZPP. Sodišče je dokazno oceno z izvedencem naredilo zelo pavšalno in na način, da je povzelo zapis ZPP glede dokazovanja z izvedenci. Tožene stranke dokazna ocena ne prepriča, saj iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali je bilo izvedensko mnenje sploh podvrženo dokazni oceni. Izvedenka je v svojem izvedenskem mnenju zelo nekritično povzela izjavo tožnika, da nikoli prej ni posegel po alkoholu na delovnem mestu in da je v službo hodil trezen. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da se je tožnik zdravil zaradi odvisnosti od alkohola in je glede tega v mnenju izvedenke in njenem zaslišanju kar nekaj nedoslednosti in sicer med izvedenskim mnenjem z dne 19. 7. 2017, dopolnilnim izvedenskim mnenjem z dne 4. 9. 2019 in zaslišanjem izvedenke na obravnavi dne 14. 10. 2019. Tako je izvedenka v mnenju z dne 19. 7. 2019 zapisala, da če je tožnik res spil toliko, kot je povedal, je bila dovolj visoka doza, da je bila njegova sposobnost obvladovanja bistveno zmanjšana, ne pa nična, saj se večine dogodkov spominja in je bil po nekaj urah spanja motorično in telesno dovolj sposoben, da je odšel v službo. V dopolnitvi mnenja pa je izvedenka zapisala, da je v času, ko je šel dne 11. 11. 2019 tožnik v službo, bil v stanju akutne stresne reakcije in je bila njegova presoja hudo zmanjšana ter stanje njegove takratne neprištevnosti ne izhaja le iz njegove opitosti, temveč tudi akutne stresne reakcije. Zaslišana dne 14. 10. 2019 pa je izvedenka povedala, da je bil tožnik ob odločitvi, da gre v službo, v takšnem stanju, da ni bil sposoben trezne odločitve in sicer tako zaradi zaužitega alkohola kot zaradi stresa, v katerem se je nahajal ter da je svojo odločitev odhoda na delo sprejel v stanju zožene zavesti. Glede na to tožena stranka ocenjuje, da mnenje izvedenke ni jasno in prepričljivo, saj temelji na preveč domnevah in verjetnostih, ki v glavnem izhajajo zgolj iz izjav tožnika, ki so seveda izredno interesno naravnane v smeri uspeha v pravdi. Tožena stranka ima zato utemeljen dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja, zato je predlagala postavitev novega izvedenca, ki je bil s strani sodišča zavrnjen z zelo skopim pojasnilom. Sodišče je prav tako zavrnilo zaslišanje specialistke medicine dela, dr. A.A., ki bi naj pojasnila večletne težave tožnika z alkoholom in njegovim zdravljenjem. Toženi stranki se postavlja dvom, na kakšen način je sodna izvedenka sploh lahko ugotovila stanje človeka na točno določen dan v preteklosti, saj je svoje mnenje podala za dogodek v preteklosti in za stanje tožnika na konkreten dan v novembru 2018. Po mnenju tožene stranke gre pri depresiji in stresni reakciji za znake, ki jih vsak povprečen človek lahko zelo hitro preuči in izjave prilagodi. Sodišče je kot dokaz dopustilo izjavo B.B. z dne 14. 10. 2019 o tem, da mu je tožnik glede opitosti na delovnem mestu omenil težave z nespečnostjo in martinovanjem. Sodišče se do dopuščenega dokaza ni opredelilo in ga ni upoštevalo pri presoji vseh dokazov skupaj. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali je sodišče dokaz ocenilo kot nerelevanten, ali pa ga je morda spregledalo. Izid pravde nima posledic samo za toženo stranko, ampak dolgoročno lahko negativno vpliva tudi na zaposlovanje ljudi z duševnimi težavami, saj se jih bodo delodajalci bali zaposlovati zaradi možnosti, da v primeru pravd zelo hitro izkažejo nerazsodnost in nosi delodajalec posledice. Tožena stranka se ne strinja tudi z višino denarnega povračila v višini 16 bruto plač. Sodišče je pri določitvi denarnega nadomestila upoštevalo zgolj okoliščine na strani tožnika in popolnoma spregledalo okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter da je sodišče tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja (najmanj 10 plač) za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da je tožena stranka vodila postopek izredne odpovedi zakonito in korektno ter so bili izpolnjeni objektivni razlogi hujše kršitve. Te okoliščine je sodišče popolnoma spregledalo, se do njih ni opredelilo ter jih pri odmeri denarnega povračila ni upoštevalo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3, 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in je pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri odločitvi o višini denarnega povračila.

5. Tožena stranka je tožniku dne 5. 12. 2018 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1, ker je bil dne 11. 11. 2018 na delovnem mestu pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno z alkotestom in navedenemu tožnik tudi ni oporekal. Tožnik je v postopku izredne odpovedi in tudi kasneje tekom sodnega postopka navajal, da je dne 10. 11. 2018 posegel po alkoholu izključno zaradi hude psihične stiske zaradi bolezenskega stanja očeta, ki je imel možgansko kap in tožnika ni več prepoznal. Tožnik je navajal, da ga je dogodek z očetom popolnoma sesul in je zaradi nespečnosti tožnik ponoči 10. 11. 2018 posegel po alkoholu, da bi se sprostil in končno lahko zaspal, kar pa je imelo za posledico, da je naslednjega dne tožena stranka s preizkusom z alkotestom ugotovila alkoholiziranost tožnika na delovnem mestu. Sodišče je zato v zvezi z okoliščinami storjene kršitve pravilno postavilo izvedenca medicinske stroke, glede vprašanja razsodnosti tožnika v času storitve kršitve.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je alkoholiziranost na delovnem mestu utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti delavca, kar je že večkrat potrdila ustaljena sodna praksa, hkrati pa je tudi pravilno zaključilo, da pa v konkretnem primeru tožniku ni mogoče očitati ne naklepa in ne hude malomarnosti v zvezi z očitano kršitvijo. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri tem oprlo na 136. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001), ki v 136. členu določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega razloga ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče dokaza s sodno izvedenko ni presojalo dovolj vestno, predvsem pa ne skupaj z ostalimi dokazi in da bi naj s tem sodišče kršilo 8. člen ZPP. O tem, kateri dokazi bodo izvedeni in kateri ne, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člena ZPP), pri tej odločitvi pa je omejeno s pravili ZPP glede izvajanja dokaza in z omejitvijo ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev novega sodnega izvedenca, čeprav je tožena stranka ocenila, da je v mnenju izvedenke prof. dr. C.C., dr. medicine, kar nekaj nedoslednosti in kontradiktornosti. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP dolžno postaviti novega izvedenca le, če samo (in ne katera od strank) oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja in pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi v pravilnost podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Če sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično, oziroma da so bile pomanjkljivosti odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca oziroma dopolnitvijo izvedenskega mnenja, postavitev novega izvedenca ni potrebna.

8. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno (9. točka obrazložitve), da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje prof. dr. C.C. ocenilo kot jasno, prepričljivo in popolno in da je izvedenka v okviru svojega zaslišanja vse nejasnosti pojasnila. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče. Izvedenka je v podanem izvedenskem mnenju z dne 19. 7. 2019 odgovorila na vsa postavljena vprašanja sodišča in sicer, kakšno je bilo psihično stanje tožnika dne 11. 11. 2018, ko se mu očita vinjenost na delovnem mestu ter kakšno je bilo psihično stanje tožnika dne 10. 11. 2018 zvečer, ko je tožnik zaužil alkohol. Sodišče prve stopnje je izvedenki postavilo tudi vprašanje, kako je ugotovljeno psihično stanje tožnika dne 10. 11. 2018 (ko je užival alkohol), vplivalo na tožnikovo sposobnost, pravilnost zaznavati svet okoli sebe in imeti sebe v oblasti naslednjega dne 11. 11. 2018, pri čemer pa naj izvedenka upošteva, da je imel tožnik v preteklosti že težave z alkoholom ter da se je tožnik zavedal, da antidepresivna zdravila niso združljiva z alkoholom. Izvedenka je na vsa postavljena vprašanja sodišča odgovorila in tožena stranka je na izvedensko mnenje podala pripombe in predlagala zaslišanje izvedenke. Na pripombe tožene stranke je izvedenka podala dopolnilno izvedensko mnenje, v katerem je zapisala, da pri tožniku ne gre le za škodljivo rabo alkohola, temveč za ponavljajočo se depresivno motnjo, zaradi katere je bil večkrat obravnavan v psihiatričnih bolnišnicah in ambulantno. Tožnik prejema antidepresivna zdravila in ima temu ustrezno diagnozo. Diagnoze in zapiski iz medicinske dokumentacije dokazujejo njegovo večjo občutljivost na stres. Izvedenka je tudi zapisala, da je res, da poseganje po alkoholu poslabšuje tožnikovo psihično stanje, vendar je bilo predvsem njegovo psihično stanje vzrok za poseganje tožnika po alkoholu spornega dne. Tožnik vsaj 10 do 15 let trpi ponavljajoče se hude depresivne motnje, ki so se po očetovi kapi, ko oče tožnika več ni prepoznal kot sina, še stopnjevale. Izvedenka je zapisala, da je zaradi bolezenskega stanja očeta pri tožniku prišlo do akutne stresne reakcije in zanjo je značilna mešana klinična slika, zožena zavest in nezmožnost presoje. Glede na to, da je tožnik posebno občutljiv na stres in ker je bil globoko navezan na očeta ter od njega odvisen, se mu je psihično ravnotežje porušilo, zato je bila njegova presoja motena oziroma zmanjšana. Tožnik je zaradi hudih psihičnih stisk posegel po alkoholu, ker mu je ta nudil takojšnje lajšanje hudih psihičnih stisk, predvsem v nočnem času, ko je imel težavo z nespečnostjo. Tožnik v trenutku hudih psihičnih stisk ni razmišljal o nezdružljivosti antidepresivov in alkohola, želel je le ublažiti obup in bolečino ter se naspati. Naslednje jutro pa je tožnik avtomatsko sledil svoji dnevni rutini in se je odpravil v službo.

9. Sodišče prve stopnje je glede na podano izvedensko mnenje pravilno zaključilo, da tožnik ne v času, ko je užil alkohol (10. 11. 2018) in ne v času, ko je še vedno pod vplivom alkohola, drugi dan odšel v službo, ni nadziral svojega ravnanja in ga ni imel v oblasti. Kot je zapisala izvedenka, je akutni stres stanje zbeganosti in zožene zavesti, ki je popolnoma omejil tožnikovo zmožnost razsojanja. Tožniku zato ni mogoče očitati, da si je sam z uporabo alkohola povzročil stanje nerazsodnosti. V času, ko je šel tožnik v službo, je bil v stanju akutne stresne reakcije. Izvedenka je pojasnila, da stanje njegove takratne neprištevnosti ni bilo posledica opitosti (če bi bil neprišteven zaradi pitja alkohola, bi bile koncentracije alkohola višje in se ne bi spominjal, kaj se je dogajalo), temveč akutne stresne reakcije (gre za stanje zbeganosti, disociacije, zožene zavesti). Izvedenka je še zapisala, da kombinacija akutnega stresa pri psihično zelo občutljivi osebi in uživanje alkohola privede do popolnoma napačne presoje situacije. Razlog za takšno stanje ni v škodljivi rabi ali odvisnosti od alkohola, temveč v hudi psihični stiski, ki je nastala ob stresu in povzročila reakcije, ki se sicer v običajnih okoliščinah ne bi zgodile.

10. Po mnenju pritožbenega sodišča mnenje izvedenke prof. dr. C.C., dr. medicine, ni pomanjkljivo in nerazumljivo. Nasprotno, izvedenka se je opredelila do vseh pripomb tožene in tožeče stranke in podala jasno mnenje, s katerim pa se tožena stranka ne strinja. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve tožene stranke, da je izvedenka favorizirala tožnika ter upoštevala trditve tožnika, ki se jih je lahko tožnik naučil iz literature o znakih depresije in stresne reakcije. Izvedenka je pri izdelavi izvedeniškega mnenja upoštevala zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je bil tožnik tudi v psihiatrični obravnavi zaradi odvisnosti od alkohola, ki je trajala 8 let, vendar pa iz medicinske dokumentacije prav tako izhaja, da se je tožnik tudi zdravil zaradi depresije, zaradi katere je bil obravnavan tudi na Psihiatrični kliniki v D..

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo zaslišanje specialistke medicine dela, dr. A.A., s pojasnilom, da med strankama glede večletnih težav tožeče stranke z alkoholom ni bilo bistvenih razhajanj. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zaslišanje specialistke medicine dela iz razloga, ker med strankama dejansko stanje glede večletnih težav tožnika z alkoholom ni bilo sporno, saj navedeno izhaja tudi iz zdravniške dokumentacije, ki jo je upoštevala izvedenka pri izdelavi mnenja. V dopolnilnem izvedeniškem mnenju in zaslišanju izvedenke na naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2019, je podala jasno mnenje, da pri tožniku ne gre le za škodljivo rabo alkohola, temveč za hudo depresivno motnjo, ki jo je tožnik blažil spornega dne oziroma ponoči 10. 11. 2018 z zaužitjem alkohola. Poudarila je, da pri tožniku ni osnovna težava odvisnost od alkohola, kar se je pri njemu v preteklosti že izkazalo, saj je očitno lahko abstiniral. V času, ko je šel tožnik v službo dne 11. 11. 2018, je bil po mnenju izvedenke, v stanju akutne stresne reakcije in je bila njegova presoja hudo zmanjšana. Odločitev, da je odšel v službo je bila sprejeta v stanju zožene zavesti in da bi temu stanju težko rekli prištevnost.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do izpovedb E.E. in B.B. z dne 14. 10. 2019. Sodišče prve stopnje se je dovolj jasno opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke in glede na to, da je ugotovilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti, ker je bil dne 11. 11. 2018 na delovnem mestu v delovnem času pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno z zapisnikom tožene stranke o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti, se mu ni bilo potrebno posebej opredeljevati še do pričanja nadrejenega delavca E.E., ki je izpovedal, da je tožnik kritičnega dne deloval zaspan ter da je zaznal vonj po alkoholu in do izjave priče B.B., s katerimi je tožena stranka dokazovala znake vinjenosti tožnika na delovnem mestu. Sodišče je ugotovilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker tožniku ni mogoče očitati ne naklepa, ne hude malomarnosti v zvezi z očitano kršitvijo. Navedeno pa je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke za psihiatrijo prof. dr. C.C., za katerega pa je pritožbeno sodišče že zapisalo, da je strokovno in prepričljivo ter v njem ni najti protislovij in nasprotij ter predložene zdravniške dokumentacije. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

13. Utemeljena pa je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko denarno povračilo namesto reintegracije v višini 16 bruto plač. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR‑1). ZDR-1 v drugem odstavku 118. člena določa kriterije za določitev višine denarnega povračila in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019 zapisalo, da kriteriji za višino denarnega povračila niso izrecno omejeni le na zakonske kriterije in da je tudi poudarek na teži posameznih kriterijev lahko nekoliko različen, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera.

14. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo, da je bil zaposlen pri toženi stranki 26 let, da je bil tožnik brez pravice do denarnega nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje, da je star 59 let in bo pogoj za starostno upokojitev izpolnil šele februarja leta 2025 ter da boleha za hudo depresijo. Glede na starost in zdravstveno stanje je sodišče ocenilo, da je tožnik težko zaposljiva oseba in ne bo uspešen z iskanjem primerljivega dela v regiji, kjer je največji delodajalec prav toženka.

15. Glede na vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo je tožniku odmerilo denarno povračilo v višini 16 plač, kar pa je glede na veljavno sodno prakso previsoko. V podobnih primerih je sodišče tožnikom odmerilo denarno povračilo do največ 14 plač. Tudi v citirani sodbi Vrhovnega sodišča z dne 18. 6 .2019 je sodišče tožnici, ki je bila zaposlena pri delodajalcu 37 let, stara 63 let in je bila težje zaposljiva dosodilo denarno povračilo v višini 14 tožničinih plač. Tožena stranka zato v pritožbi pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (tožena stranka je zoper tožnika vodila zakonit postopek odpovedi in ni šlo za zlorabo instituta odpovedi) in pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja (sodišče je tožniku priznalo 10 nadomestil plač do razveze pogodbe o zaposlitvi). Ob upoštevanju teh okoliščin in veljavne sodne prakse pritožbeno sodišče meni, da je primerno denarno povračilo 9 bruto plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in je zato ustreno znižalo dosojeno denarno povračilo tožniku.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožniku prisojeno povračilo v višini 16 bruto plač, znižalo na 9 bruto plač (prvi odstavek 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 136.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5NDAy