VDSS Sodba Pdp 230/2020

Jedro

Pritožba napačno navaja, da tožnik v sodnem sporu ne more doseči priznanja višjega dodatka za nevarne naloge, češ da gre za nedopusten poseg v izvršilno vejo oblasti oziroma pristojnost delodajalca. Zavzema se za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse drugačno - da so pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na ravnanje ministra.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 5.419,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2018 dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.068,39 EUR s pripadki. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 604,98 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper ugodilno odločitev iz naslova dodatka za nevarne naloge ter s tem povezano odločitvijo o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 9. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Sodišče je priznanje dodatka vezalo le na dejstvo, da je tožnik na misiji opravljal tudi naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja, za kar je v 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe določen dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR. Ni upoštevalo, da je presoja okoliščin v zvezi s tem in določitev višine dodatka v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. To jasno izhaja iz drugega odstavka 9. člena Uredbe. Ni pomemben tretji, ampak četrti odstavek 9. člena Uredbe. Minister je izdal odredbo z dne 5. 10. 2012, s katero se je za vsa območja napotitve določila višina dodatkov iz Uredbe. Za misijo na območju Libanona je bil določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR. Zato je bil tožniku v odločbi o plači določen dodatek za nevarne naloge v tej višini. Patruljiranje lahko predstavlja rutinsko in manj nevarno nalogo, če pa se izvaja v poostrenih varnostnih razmerah, gre za večjo nevarnost. Ocena stopnje nevarnosti je v pristojnosti ministra, GŠSV oziroma tožene stranke. Tožniku je bil tudi dodatek za nevarnost na območju delovanja (iz 8. člena Uredbe) določen glede na nižjo stopnjo nevarnosti (v višini 600,00 EUR). Naloga patruljiranja je le formalno - z Uredbo ovrednotena z višjim dodatkom (1.000,00 EUR), a se po stališču strokovne službe GŠSV takšen dodatek priznava le v primerih, ko se naloge izvajajo v poostrenih razmerah, za kar pa v tožnikovem primeru ni šlo. Tudi v izpovedih prič (npr. A.A.) ni podlage za priznanje višjega dodatka. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z odločitvami Pdp 298/2019 in Pdp 386/2019. Bistveno za odločitev je pravilno razumevanje Uredbe, sodišče ne sme posegati v pristojnost izvršilne veje oblasti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo razlike dodatka za nevarne naloge med 750,00 EUR in 1.000,00 EUR in se tožniku v zvezi s tem naložijo stroški postopka tožene stranke.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ugodilna odločitev sodišča temelji na jasnih dejanskih ugotovitvah, da je bila osnovna naloga tožnika na misiji patruljiranje in zagotavljanje prisotnosti na območju delovanja (tretja točka prvega odstavka 9. člena Uredbe). Pripadniku se glede na dejansko delo lahko prisodi višji dodatek za nevarne naloge kot ga določi tožena stranka v odločbi o plači. Zadevi Pdp 298/2019 in Pdp 386/2019 nista primerljivi. Uredba ne razlikuje med patruljiranjem v običajnih in poostrenih varnostnih razmerah. Določitev višine dodatkov iz prvega odstavka 9. člena Uredbe ni v pristojnosti ministra. Za njegovo pristojnost gre v zvezi s tretjim odstavkom 9. člena Uredbe (če se spremenijo okoliščine, na predlog GŠSV) ter v zvezi s četrtim odstavkom 9. člena Uredbe (če gre za določitev nalog izven prvega odstavka 9. člena Uredbe), za kar pa v obravnavni zadevi ni šlo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugodilo pretežnemu delu zahtevka iz naslova plačila razlike dodatka za nevarno delo za čas opravljanja vojaške službe izven države, v Libanonu, v okviru sodelovanja Republike Slovenije in SV v mirovni operaciji UNIFIL .... Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo 9. člena Uredbe, ki ureja dodatek za nevarne naloge. Tožena stranka je tožniku ta dodatek plačevala v višini 750,00 EUR, kot je bilo določeno v tožnikovi odločbi o plači. Uredba, ki je veljala v času tožnikove misije, je za naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja določala višino dodatka 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo razliko med prejetim dodatkom in dodatkom v višini 1.000.00 EUR, kot je ovrednoten v 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe.

7. Pritožba napačno navaja, da tožnik v sodnem sporu ne more doseči priznanja višjega dodatka za nevarne naloge, češ da gre za nedopusten poseg v izvršilno vejo oblasti oziroma pristojnost delodajalca. Zavzema se za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse drugačno - da so pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na ravnanje ministra. Tako tudi ne drži, da že iz drugega odstavka 9. člena Uredbe (ki določa zgolj to, da se dodatek iz prvega odstavka določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM) izhaja, da je presoja navedenih okoliščin in določitev višine dodatka zgolj v pristojnosti ministra, ne pa sodišča.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na primer Pdp 298/2019, saj se ta ni nanašal na dodatek za nevarne naloge, ampak na dodatek za poveljevanje. V zadevi Pdp 386/2019, v kateri pripadnik ni uspel doseči priznanja dodatka za nevarne naloge, pa mu ta že z odločbo o plači ni bil priznan. Zato navedena primera nista relevantna za odločitev o pritožbi.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (predvsem evidenc, kot tudi izpovedb) pravilno zaključilo, da je bilo patruljiranje, s tem pa tudi zagotavljanje prisotnosti na območju delovanja (zaradi vzdrževanja miru na tem območju), tožnikova osnovna naloga na misiji, kot je izpovedal tudi njegov nadrejeni, priča A.A.. Pravzaprav tožena stranka niti ne izpodbija tega dejanskega zaključka glede patruljiranja, pač pa se zavzema, da ni pravne podlage za priznanje višjega dodatka iz tega naslova. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik že zato, ker je opravljal naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja, skladno s 3. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe upravičen do dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR in ne zgolj v višini 750,00 EUR, kot mu je priznavala tožena stranka.

10. Iz Uredbe ne izhaja, da se v njej določen dodatek za naloge patruljiranja lahko zniža, če se patruljiranje ne izvaja v poostrenih varnostnih razmerah - Uredba ne razlikuje med patruljiranjem v običajnih ali v poostrenih varnostnih razmerah, kot skuša prikazati pritožba. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje iz določil Uredbe ne izhaja, da lahko tožena stranka za navedene naloge določi dodatek v nižji višini, kot je odločen v Uredbi, za kar se pravzaprav zavzema tožena stranka. S tem v zvezi neutemeljeno vztraja pri sklicevanju na odredbo z dne 5. 10. 2012 o določitvi dodatkov za nevarnost na območju delovanja, dodatka za nevarne naloge in posebne pogoje bivanja in delovanja pripadnikov v MOM z razpredelnico, iz katere izhaja, da je tožena stranka oziroma ministrstvo za obrambo za misijo v Libanonu določila, da znaša višina dodatka za nevarne naloge 750,00 EUR. Tako določena višina dodatka za nevarne naloge na konkretni misiji, kjer je tožnik kot osnovno nalogo opravljal patruljiranje in zagotavljal prisotnost na območju delovanja, je v nasprotju z določili Uredbe, ki za navedeno nalogo predpisuje dodatek v znesku 1.000,00 EUR. Pritožba neutemeljeno poudarja pristojnost ministra. Iz Uredbe namreč ne izhaja, da lahko minister za izrecno določene naloge v prvem odstavku 9. člena Uredbe določi nižji dodatek od predpisanega. V četrtem odstavku 9. člena, ki ga izpostavlja pritožba, Uredba določa le, da lahko minister določi višino dodatka za nevarne naloge, ki niso določene v prvem odstavku 9. člena Uredbe, kar pa za naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja ne velja.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe, dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 1039/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 37/2021
• VDSS Sodba Pdp 618/2020