VDSS Sodba in sklep Pdp 133/2020

Jedro

Ključna je ugotovitev, da je bilo tožniku naloženo toliko rednega dela, da ga v obsegu tedenskega delovnega časa ni zmogel in je tako tudi ob nedeljah moral opravljati delo, da je zadostil zahtevam delovnega procesa. Tožnik je bil edini finančnik za celoten kontingent. Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju tedenskega obsega dela ni oprlo le na izpoved tožnika, kot navaja pritožba, temveč tudi na vsebino pisno izjavo priče, ki je bil s tožnikom v vsakodnevnem kontaktu, in na izpoved priče, ki je izpovedal o tem, da sta se s tožnikom marsikatero nedeljo srečala v delovnih prostorih. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje sta bili navedeni priči bolje seznanjeni z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot priča (poveljnik), ki ni v celoti in natančneje poznal vsebine tožnikovega dela na področju finančnega poslovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 3.674,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 153,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.477,19 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Z dopolnilnim sklepom z dne 6. 1. 2020 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 150,00 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka v pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe ter zoper sklep o nadaljnjih stroških postopka uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja zmotno dokazno oceno. Navaja, da je sodišče zgolj na podlagi izpovedi tožnika zaključilo, da zaradi velikega obsega ni mogel v celoti opraviti nalog v okviru tedenskega delovnega časa in da je zato opravljal naloge tudi ob nedeljah, medtem ko sta izpovedi prič A.A. in B.B. glede kratenja tožnikove pravice do tedenskega počitka splošni in nekonkretizirani. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved nadrejenega C.C., ki je poudaril, da se delovne naloge ob nedeljah niso izvajale. Nasprotuje zaključku sodišča, da sta obseg in narava tožnikovega dela, ki zahteva natančnost in ažurnost, tožniku preprečevala izvedbo vseh finančnih nalog na misiji tako, da bi bil lahko ob nedeljah prost. Delo tožnika ni bilo vezano na roke, zaradi česar bi moral opravljati delovne obveznosti ob nedeljah. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja tudi zato, ker je tožnik dežurstvo predal do 8.00 ure naslednjega dne. Upoštevati bi moralo evidence, ki jih je vodila tožena stranka in ki jim tožnik ni ugovarjal. Glede narave sestankov, nošenja uniforme in dopustnosti izhodov iz baze sodišče ni sledilo stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 21/2018 in VIII Ips 31/2019. Izpodbija tudi sklep o nadaljnjih stroških postopka v posledici zatrjevane neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani dopolnilni sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v pretežni meri ugodilo. Ključna je ugotovitev, da je bilo tožniku naloženo toliko rednega dela, da ga v obsegu tedenskega delovnega časa ni zmogel in je tako tudi ob nedeljah moral opravljati delo, da je zadostil zahtevam delovnega procesa. Tožnik je bil edini finančnik za celoten kontingent. Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju tedenskega obsega dela ni oprlo le na izpoved tožnika, kot navaja pritožba, temveč tudi na vsebino pisno izjavo priče A.A., ki je bil s tožnikom v vsakodnevnem kontaktu, in na izpoved priče B.B., ki je izpovedal o tem, da sta se s tožnikom marsikatero nedeljo srečala v delovnih prostorih. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje sta bili navedeni priči bolje seznanjeni z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot priča C.C. (poveljnik D.), ki ni v celoti in natančneje poznal vsebine tožnikovega dela na področju finančnega poslovanja.

7. V zvezi s pritožbenim očitkom zmotne uporabe materialnega prava ni relevantno sklicevanje pritožbe na zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 21/2018 in VIII Ips 31/2019, saj presoja sodišča prve stopnje o tem, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, v tem sporu ne temelji na ugotovitvi o sestankih, nošenju uniforme in dovoljenosti zasebnih izhodov iz baze. Ne gre torej za zadevi, ki bi obravnavali primerljivo situacijo.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je moral tožnik opravljati delo ob nedeljah tudi v posledici predhodnega koriščenja misijskega dopusta, primopredaje ob začetku in zaključku misije, priprav na inšpekcijski nadzor ter dežurstev. Četudi pritožba vztraja, da je tožnik predal dežurstvo do 8.00 ure naslednjega dne, pa iz izpovedi tožnika in prič A.A. in B.B. ter dnevnika dežurnega izhaja, da dežurstvo ni bilo predano pred 8.30 uro, kar pomeni, da tožniku do 8.00 ure naslednjega dne ni bil zagotovljen tedenski počitek v trajanju 24 ur. Kot priča zaslišan C.C. je izpovedal, da je evidence vodila njegova namestnica, torej niti ne on sam. Zgolj vodenje evidenc, s katerimi so bili tožnik, A.A. in B.B. prvič seznanjeni šele v tem sporu, pa še ne pomeni, da so bile tudi pravilno izpolnjene. Tako npr. iz evidence izhaja, da je bil tožnik (med drugim) prost dne 29. 9. 2013 in 16. 3. 2014, čeprav iz predložene dokumentacije tožene stranke glede dežurstev izhaja, da je tožnik na navedena dneva izvajal dežurno službo, torej mu ni bil omogočen tedenski počitek.

9. Sodišče prve stopnje je torej ob pravilnih pravnih izhodiščih in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožniku ni bilo zagotovljenih 24 dni tedenskega počitka, s tem da pritožba sicer podlage in višine prisojene odškodnine ter dosojenega teka zakonskih zamudnih obresti ne problematizira.

10. Ker je odškodninski zahtevek zaradi nemožnosti izrabe tedenskega počitka v pretežni meri utemeljen, je posledično pravilna tudi odločitev v sklepu o povračilu sodne takse (3. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).

11. Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga niti razloga, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani dopolnilni sklep (353. člen ZPP in 2. alineja 365. člena ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020