<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 103/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.103.2020
Evidenčna številka:VDS00034896
Datum odločbe:21.05.2020
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - INVALIDI
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti

Jedro

ZPIZ-1 ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali, da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) za ugotovitev, da sta odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 16. 8. 2016, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, in sklep sveta tožene stranke št. ... o pritožbi tožnika zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2016, nezakonita in se razveljavita; (2) da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 16. 8. 2016 ni prenehalo, ampak je trajalo do vključno dne 31. 3. 2019 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2009 za delovno mesto "kuhar - vodja izmene"; (3) da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno dne 19. 10. 2016, do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je do vključno dne 31. 3. 2019, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem ga za ta čas prijaviti v vsa obvezna zavarovanja in v matično evidenco ZPIZ ter mu za ta čas, razen za obdobje, ko je prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo, to je od 19. 10. 2016 do 18. 7. 2017, obračunati mesečno plačo, kakršna bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi, če bi dejansko delal pri toženi stranki, po odvedbi predpisanih davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 6. delovnega dne v naslednjem mesecu do dneva plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; (4) da je tožena stranka dolžna za obdobje, ko je tožnik prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo, to je od 19. 10. 2016 do 18. 7. 2017, tožniku obračunati razliko med bruto plačo, kakršna bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi, če bi dejansko delal pri toženi stranki, vključno z vsemi pripadajočimi dodatki, in zneski denarnih nadomestil, ki jih je prejemal zaradi brezposelnosti, po odvedbi predpisanih davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 6. delovnega dne v naslednjem mesecu do dneva plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; (6) da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 v višini 15.271,20 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila; (7) obračunati pripadajoči regres za letni dopust za leto 2017 v znesku 790,73 EUR, na ustrezne račune pristojnih organov plačati predpisane davke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2017 dalje, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo; (8) obračunati sorazmerni del pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2018 v znesku 842,79 EUR, na ustrezne račune pristojnih organov plačati predpisane davke ter izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo; obračunati sorazmerni del pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2019 v znesku 221,66 EUR, na ustrezne račune pristojnih organov plačati predpisane davke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 dalje, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo ter (9) tožniku obračunati jubilejno nagrado v znesku 288,76 EUR, na ustrezne račune pristojnih organov plačati predpisane dajatve ter mu izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2018 dalje, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da ga razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj delovna mesta "varnostnik (receptor)", "dnevni vratar" in "kuhar", ki so bila v času dokončnosti odločbe ZPIZ prosta, za tožnika glede na omejitve iz odločbe ZPIZ niso bila ustrezna, pri čemer se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje izvedenke medicine dela dr. A.A.. Prav tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka delovnih mest, ki so bila v relevantnem obdobju prosta, ni bi bila dolžna prilagoditi tožnikovi preostali delovni zmožnosti tako, da bi ustrezala omejitvam po odločbi ZPIZ, ker da naj take dolžnosti ne bi urejala ne evropska ne slovenska zakonodaja. Sodišče je svojo odločitev glede neustreznosti delovnih mest oprlo na nestrokovno, neprepričljivo in nepravilno izvedensko mnenje, ki temelji na nedopustnem širjenju del in nalog delovnih mest, kar je posledica nestrokovno in neobjektivno opravljenega ogleda delovnih mest, nekritični presoji in povzemanju tega, kar je bilo izvedenki s strani tožene stranke povedano, predstavljeno in prikazano na ogledu. Pri izdelavi izvedenskega mnenja je bil tožnik neenako obravnavan, ker je izvedenka, kljub nasprotovanju tožnika, opravila le ogled delovnih mest, ne pa tudi osebnega pregleda tožnika. Ker je glede obstoja ustreznega delovnega mesta za tožnika odločilno stanje v času od izdaje odločbe ZPIZ do izdaje odpovedi (16. 12. 2015 do 17. 8. 2016), ogled delovnih mest pri toženi stranki na današnji dan niti osebni pregled tožnika na današnji dan nista relevantna. Zato bi bilo treba v obeh primerih uporabiti in izhajati zgolj iz razpoložljive listinske dokumentacije. Kljub izrecnim opozorilom tožnika, naj se uporabi enoten kriterij in naj se ali opravi tako ogled delovnih mest kot osebni pregled tožnika, ali pa nič od tega, je izvedenka za odločitev o tem, kaj od tega bo izvedla in kakšno stanje bo upoštevala, uporabila različen kriterij, sodišče pa je s tem soglašalo, s čimer je onemogočilo objektivno in enakopravno presojo relevantnih okoliščin na strani obeh pravdnih strank. Zaključki sodišča prve stopnje so v tem delu v medsebojnem nasprotju. Tožnik nasprotuje tudi zaključku sodišča, da bi bilo izvedensko mnenje enako, tudi če izvedenka ogleda ne bi opravila.

Ob ogledu delovnih mest, zlasti na recepciji, je tožena stranka, skupaj s svojimi zaposlenimi, konkretno B.B., ki so bili neupravičeno in nepravilno pritegnjeni k ogledu, navajala dodatna dela in naloge, ki iz opisa delovnih mest iz sistemizacije ne izhajajo. V kuhinji pa je bil delovni prostor, vključno z delovnimi sredstvi in delovnimi procesi, prirejen samemu ogledu. Ker se delovni proces ni izvajal, si ga izvedenka ni mogla ogledati. Izvedensko mnenje je že zaradi te nepravilnosti pristransko in nestrokovno. B.B., ki je bil prisoten na ogledu, je tožena stranka vnaprej poučila o tem, kaj mora povedati (obhodi po stavbah, stopnice, dvigovanje težjih predmetov, delo v težjih razmerah — zima, ipd). Vprašanje obhodov po stavbah, hoja po stopnicah, dvigovanje težjih bremen, delo v zimskih razmerah ne izhaja in ni neposredno razvidno iz omejitev, določenih v odločbi ZPIZ, niti ne izhaja iz opisa del in nalog, ampak gre za trditve tožene stranke, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku tožnika. Izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na delovna mesta v recepciji, temelji na nepravilnih in neupravičeno upoštevanih opisih delovnih mest in tožnikovo nezmožnost za delo utemeljuje izključno na delovnih nalogah, ki iz opisov delovnih mest ne izhajajo in so bile na nedopusten način dodane med ogledom delovnih mest s strani tožene stranke in njenih zaposlenih, izvedenka pa je vse to nekritično sprejela. Izvedenka tudi ni upoštevala, kaj dejansko sodi pod posamezno delovno nalogo kuharja in kdo ter kako te naloge dejansko opravlja. Sodišče se je opredelilo zgolj do tožnikovega očitka o nedopustnem širjenju delovnih nalog, pa še le s pavšalnim zanikanjem, brez vsebinske obrazložitve. Šlo naj bi zgolj za specifikacijo delovnih nalog, oziroma naj bi bilo iz opisa opravil, ki jih je navedla izvedenka v mnenju in dopolnitvi, razvidno, da ni šlo za nedovoljeno širjenje delovnih nalog varnostnika (receptorja) in dnevnega vratarja, ker naj bi šlo za nalogo "skrb za varnost dijakov, stavb in opreme pri delovnem mestu dnevni vratar" oziroma za "skrb za splošno varnost stavbe in opreme" pri delovnem mestu varnostnik (receptor). Povzeta zaključka sta že sama po sebi možna le z dodatno razlago in dodajanjem vsebine tem delovnim nalogam, kar pa lahko pomeni le, da gre za dodajanje opravil, pri čemer je jasno, da izvedenka za vključitev teh opravil oz. njihovo razlago ali specifikacijo ni imela nobene podlage v listinski dokumentaciji in jih ne bi dodala, če ji to ne bi bilo povedano na samem ogledu. Z upoštevanjem teh opravil, ki jih tekom postopka tožena stranka ni nikoli zatrjevala ali opisovala, so bila kršena temeljna načela pravdnega postopka o nepristranskosti sodišča in izvedenke, enaki obravnavi pravdnih strank in kontradiktornosti postopka. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi drugega izvedenca izvedenca medicinske stroke — medicine dela, podanem na podlagi 254. člena ZPP, čeprav so bili za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Ni šlo zgolj za tožnikovo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, temveč za očitne nepravilnost in pomanjkljivosti, ki so posledica tega, da izvedensko mnenje temelji na nedopustnih izhodiščih, nestrokovno opravljenem ogledu delovnih mest in nepravilnih zaključkih.

Nadalje navaja, da je treba v zvezi z dvigovanjem gasilnih aparatov upoštevati, da gašenje požara ni delovna naloga delavca, zaposlenega v recepciji oziroma vsaj ni njegova primarna naloga. Vsi zaposleni pri toženi stranki so deležni enakega izobraževanja s področja požarne varnosti, zato delavec v recepciji v primeru požara v zvezi z njegovim gašenjem nima posebnih ali izključnih zadolžitev, ki jih drugi zaposleni ne bi imeli. Glede na to, da delavec v recepciji le-te ne sme zapuščati, bi lahko požar gasil le, če bi do njega prišlo na sami recepciji, ne pa kjerkoli v stavbi. Tožena stranka mora dokazati, da jo standardi zavezujejo k temu, da ima vsaj 6 kg gasilne aparate. Glede premeščanja poškodovane ali obolele osebe in s tem povezanim nudenjem prve pomoči, je sodišče sprejelo nepravilne zaključke. Ta naloga iz opisa delovnega mesta ne izhaja. Ocena sodišča, da naj bi zadolžitev glede varnosti dijakov vključevala tudi nudenje prve pomoči, je brez vsake podlage. Sodišče ugotavlja, da bi šlo za delo v sklonjenem ali klečečem položaju tudi v primeru, ko bi moral delavec zapreti ventile kotličkov, če bi puščali. Ta ugotovitev ni pravilna. Ta naloga ne izhaja iz opisa nalog, obenem pa ni jasno in si ni mogoče predstavljati, kako naj bi zapiranje vode in kotličkov predstavljalo delo v globoko sklonjenem položaju. Sodišče zmotno in v nasprotju s podatki spisa zaključuje, da delovno mesto varnostnik (receptor) zaradi opravljanja obhodov vključuje hojo na daljše razdalje, zato to delovno mesto za tožnika ni ustrezno. Sodišče ni upoštevalo zatrjevanega dejstva, da dnevno delo v recepciji, ne glede na to, na katero delovno mesto se nanaša, na vključuje hoje na daljše razdalje, ker delavec, ki podnevi dela na recepciji, te ne sme zapuščati in obhodov ne opravlja. Nadalje navaja, da niso pravilne ugotovitve o tožnikovem vidu. Tožnik dvomi, da se za delo z monitorji, rokovanje z denarjem in vodenje evidenc zahteva ostrina vida, kot jo je navajala izvedenka, ki konkretne podlage za to ni navedla. Iz izvidov, ki jih je v izvedensko mnenje povzela izvedenka je razvidno, da je tožnikova ostrina vida od pregleda do pregleda nihala in ni bila vedno enake vrednosti, praviloma pa je znašala 0,7 ali 0,8, kar pomeni, da tožnik, če drži, da je kriterij za dobro ostrino vida 0,7, ta kriterij dosega, zaradi česar so ugotovitve izvedenke in na tem temelječi zaključki prvostopenjskega sodišča nepravilni. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da delovno mesto kuhar za tožnika ni ustrezno, ker gre za dvigovanje bremen nad 5 kg (posode in živila), ker bi pri delu prehodil več kot 400 do 500 m (dnevno po kuhinji okoli 5 km, ob upoštevanju polovičnega delovnega časa pa 2,5 km), ker naj bi delo vključevalo delo v globoko sklonjenem položaju (tehtanje, čiščenju posod in kotlov), in je za delo potrebna dobra ostrina vida.

Ocena, da je neprekinjene hoje v kuhinji dnevno vsaj 5 km, ob polovičnem delovnem času pa 2,5 km, je povsem pavšalna in nepreverljiva, saj izhaja iz netočnih in s strani tožene stranke podanih ocenah o tem, kolikokrat delavec prehodi razdaljo v kuhinji. Nadalje je izkustveno nerealna ocena izvedenke, da so vsa živila, večina posod in kotlov, bremena težja od 5 kg, in da se živil ne da razdeliti, razpakirati, razdreti, ipd. Ne izvedenka ne sodišče nista upoštevala, da se največjih loncev, kotlov, živil v večjih paketih ali vezih, ipd. ne dviguje in prenaša, temveč kvečjemu vleče ali potiska in na ta način premakne na pripomoček (transportni voziček, dvigalo), ki omogoča prenos bremena. Nepravilna je tudi ugotovitev, da naj bi se tehtanje ali čiščenje kotlov opravljalo v globoko sklonjenem položaj. Tožena stranka bi morala to delovno mesto prilagoditi.

Materialnopravno je zmoten zaključek, da določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl.), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in relevantne kolektivne pogodbe ne določajo obveznosti delodajalca, da invalidu prilagodi delovno mesto. Pri tem se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo do relevantne pravne podlage, ki jo je tožnik navajal v svoji 4. pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2019, predvsem pa je očitno spregledalo, da je samo dolžno poznati relevantno materialno pravo in ga tudi ustrezno uporabiti, četudi ga nobena od pravdnih strank izrecno ne navaja. Obveznost izrecno izhaja tako iz slovenske kot evropske zakonodaje, obenem pa tudi iz mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. ZZRZI v prvem dostavku 37. člena določa, da delodajalci pri planiranju zaposlovanja in zaposlovanju invalidov upoštevajo Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu tako, da zagotavljajo enake možnosti invalidov, njihovo zaposlovanje in ohranitev njihove zaposlitve. Poglavje 6 navedenega Kodeksa z naslovom Ohranjanje zaposlitve se nanaša na ravnanje delodajalcev v primerih, ko invalidnost delavca nastane v času zaposlitve. ZZRZ1 v 72. členu ureja plačilo stroškov prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo v primeru, da delodajalec zaposli invalida na zanj prilagojeno delovno mesto ali da invalidu prilagodi delovna sredstva. V kolikor obveznost delodajalca, da delavcu invalidu prilagodi delovno mesto, ne bi obstajala, kot to nepravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, bi bila zakonska ureditev povračila stroškov takšne prilagoditve delodajalcu nesmiselna in predvsem nepotrebna. ZPIZ-2 v 81. in 82. členu ureja pravico do premestitve zavarovanca in do dela s krajšim delovnim časom, v drugem odstavku 73. člena pa določa, da če je za ohranitev zaposlitve zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost, potrebna prilagoditev prostorov in delovnih sredstev, zavod delno ali v celoti prevzame stroške prilagoditve. Ta določba ureja zakonsko možnost oziroma dolžnost delodajalcev, da invalidom tudi prilagajajo delovna mesta, če je to možno, pri čemer ne gre le za prilagajanje delovnih mest v zvezi s poklicno rehabilitacijo, temveč tudi v zvezi s pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. To izhaja tudi iz podzakonskega predpisa, sprejetega za izvrševanje določbe 73. člena ZPIZ-2 (oziroma prej smiselno enake določbe 82. člena ZPIZ-I), to je Sklepa o kriterijih, merilih in postopku za določanje višine sredstev za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev ter usposabljanja za zaposlitev za delovne invalide (Ur. l. RS, št. 6/2014). Sodišče je spregledalo Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ključen element te direktive so določbe o razumnih prilagoditvah za invalide s strani delodajalcev. Razumne prilagoditve za hendikepirane osebe so podrobneje urejene v 5. členu direktive — da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja kar zadeva hendikepirane osebe, se zagotovijo razumne prilagoditve. Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, ki se na podlagi 8. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št 33/91-I in nasl.) uporablja neposredno, v 2. členu določa, da diskriminacija zaradi invalidnosti pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti z namenom ali posledico zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju; vključuje vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev primerne prilagoditve. V 27. členu Konvencija med drugim določa, da države pogodbenice varujejo in spodbujajo uresničevanje pravice do dela tudi tistim, pri katerih nastane invalidnost med trajanjem zaposlitve, tako da sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi prepovedujejo diskriminacijo zaradi invalidnosti v zvezi z vsemi zadevami, ki se nanašajo na kakršnokoli obliko zaposlitve, vključno s pogoji za ohranjanje zaposlitve (del določbe 1.a), in s katerimi zagotavljajo primerne prilagoditve na delovnem mestu za invalide (določba 1.i).

Tožena stranka bi tožniku delovna mesta lahko in morala prilagoditi, in to brez nesorazmernih bremen ali stroškov. Ugotovitve sodišča, da je tožena stranka v preteklosti delovna mesta invalidom prilagodila, da pa je C.C. pojasnil, da je to omogočil njegov predhodnik, sam pa je takšno stanje podedoval, ni pa mogel storiti enako tudi pri tožniku, potrjujejo, da je v zvezi z ohranitvijo tožnikove zaposlitve in morebitne prilagoditve delovnega mesta njegovim omejitvam tožena stranka ravnala očitno diskriminatorno. Noben od razlogov, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v potrditev njegovega zaključka o tem, da naj bi prilagoditev delovnega mesta tožniku ovirala delovni proces pri toženi stranki, ni smiseln in ne pravilen. C.C. se z vprašanjem zaposlovanja invalidov že na načelni ravni sploh ni želel ukvarjati, ter se je odločil, da invalidov ne bo več zaposloval zato, ker se z odgovornostmi in obveznostmi ni želel ukvarjati. V ozadju ravnateljeve odločitve, da tožniku ne omogoči uveljavitve pravic iz odločbe ZPIZ, tako niso obstajali utemeljeni razlogi o neobstoju delovnih mest, njihovi neustreznosti ali nezmožnosti prilagoditve, ampak načelna odločitev ravnatelja, da invalida ne bo zaposlil zgolj zato, ker je invalid, kar je očitno diskriminatorno. Navaja, da je sodišče sprejelo pomanjkljivo dokazno oceno. Zlasti npr. izpoved C.C. bi sodišče glede na njeno vsebinsko nekonsistentnost in iz nje izhajajoča načelna negativna stališča moralo sodišče kritično vrednotiti in oceniti, tudi v povezavi z drugimi dokazi, glede na to, da izpoved te priče v celoti sledi, pa tega ni storilo. S tem je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1320/2016 z dne 29. 6. 2017 zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da tožena stranka ob podaji odpovedi za tožnika ni imela prostega ustreznega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 699/2017 z dne 11. 1. 2018 pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 74/2018 reviziji tožnika ugodilo ter sodbi nižjih sodišč razveljavilo. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke in stališča Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je namreč med drugim pojasnilo, da je za presojo, ali je tožena stranka imela prosto ustrezno delovno mesto za tožnika, relevanten čas od dokončnosti odločbe ZPIZ do podaje odpovedi, in le trenutek podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu mestu kuhar – vodja izmene. Z odločbo ZPIZ št. ... z dne 20. 11. 2015 je bil uvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažje delo, delno sede, delno stoje in s hojo na krajše razdalje, brez dvigovanja bremen nad 5 kg in brez dela v globoko sklonjenem položaju, ni zmožen za delo, pri katerem je potrebna dobra ostrina vida ter binokularni vid, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno (20 ur tedensko) od 9. 11. 2015 dalje. Odločba je postala dokončna dne 16. 12. 2015. Komisija za ugotavljanje podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je na predlog tožene stranke 8. 7. 2016 podala mnenje, da podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstaja. Tožena stranka je tožniku 17. 8. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

8. ZDR-1 v prvem odstavku 116. člena določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti opravljanja dela in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oz. s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. ZZRZI v 40. členu določa, da lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi ravnatelja tožene stranke C.C., čeprav naj bi njegovo izpoved upoštevalo pri svojih dokaznih zaključkih. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno utemeljilo, zakaj tožena stranka ni ravnala diskriminatorno, zato je mogoče sodbo v tem delu preizkusiti tudi glede s stališča ravnatelja do možnosti prilagoditve delovnega mesta tožnikovim zdravstvenim omejitvam. Pritožbo je v tem delu mogoče razumeti kot nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevane nepravilnosti izvedenskega mnenja sodne izvedenke s področja medicine dela, prometa in športa dr. A.A.. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da pritožba neutemeljeno izpostavlja, da sodna izvedenka ne bi smela opraviti ogleda pri toženi stranki, če ni opravila tudi osebnega pregleda tožnika. Ne gre namreč za dva enaka dejanska položaja, kot to zmotno meni tožnik. Izvedenka je namreč prepričljivo pojasnila, zakaj ni osebno pregledala tožnika. Pojasnila je, da je relevantno (le) zdravstveno stanje tožnika v letu 2015 in 2016, ne pa v letu 2019, saj se je v vmesnem času lahko zdravstveno stanje tožnika spremenilo. Zato je bilo mogoče objektivno zdravstveno stanje ugotoviti le na podlagi zdravniških izvidov iz leta 2015 in 2016. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedensko mnenje ni neprepričljivo ali neobjektivno zgolj zaradi tega, ker je izvedenka opravila ogled delovnih mest, saj bi lahko enako mnenje pripravila zgolj upoštevajoč opis del in nalog v sistemizaciji, z ogledom pa je mnenje bolj verodostojno. Po naravi stvari ni mogoče osebnega zdravniškega pregleda in ogleda prostorov in delovnih mest pri delodajalcu enačiti v smislu, da je treba za obe dejanji uporabiti enak kriterij ter opraviti obe dejanji hkrati, ali pa nobenega. Tožnik tudi ne pojasni, kako bi lahko osebni pregled vplival na ugotovitve izvedenke in sodišča glede primernosti delovnih mest, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče onemogočilo objektivno in enakopravno presojo relevantnih okoliščin na strani obeh pravdnih strank. Pritožba torej na podlagi dejstva, da izvedenka tožnika ni osebno pregledala, neutemeljeno izpostavlja, da je bil tožnik diskriminatorno obravnavan.

11. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu v medsebojnem nasprotju, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Pritožbeni očitki v tej smeri so neutemeljeni, saj so razlogi sodišča prve stopnje glede tožnikovega zdravstvenega stanja v letih 2015 in 2016, ki sta relevantni za presojo, pravilni in niso v nasprotju z medicinsko dokumentacijo v spisu, prav tako pa so tudi zaključki sodišče glede (ne)primernosti delovnih, ki niso protispisni.

12. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo izvedensko mnenje enako, tudi če izvedenka ogleda ne bi opravila. Tožnik namreč v pritožbi navaja, da je izvedenka neutemeljeno upoštevala, kar ji je bilo s strani tožene stranke oziroma njenih delavcev predstavljeno na ogledu, s tem pa se je posledično na škodo tožnika nedopustno širil opis delovnih obveznosti posameznih delovnih mest, v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, katera delovna mesta je imela tožena stranka prosta v obdobju od dokončnosti odločbe ZPIZ do odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika, v smislu stališča, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 74/2018 z dne 19. 2. 2019, kakšen je bil opis del in nalog teh delovnih mest in kaj je bila vsebina dela na teh delovnih mestih. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri presoji tožnikove zmožnosti opravljanja prostih delovnih mest upoštevalo opravila, ki jih tekom postopka tožena stranka ni nikoli zatrjevala ali opisovala, ter tako postopalo nepristransko oziroma kršilo načelo enakosti strank in kontradiktornosti postopka.

13. V zvezi s prostima delovnima mestoma dnevnega vratarja in varnostnika (receptorja) je sodišče prve stopnje delovne naloge pravilno povzelo iz opisa delovnih nalog (B2), pri tem pa delovnih nalog ni nedopustno širilo iz izvedenskega mnenja, temveč je upoštevalo, da je tožena stranka le dodatno obrazložila zaposlitev varnostnikov. Izvedenka je namreč svoje mnenje o ustreznosti navedenih delovnih mest podala glede na opis del pod B2, to pa je opis del, ki je veljal v letu 2015 in 2016. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izvedenka v svojem mnenju upoštevala opis del in nalog iz sistemizacije za leti 2015 in 2016, ter navedla konkretna opravila, ki so se opravljala v letu 2015 in 2016 ter sodijo pod opis posameznih delovnih nalog, gre tudi po stališču pritožbenega sodišča zgolj za specifikacijo delovnih nalog iz opisa, ne pa za nedopustno širjenje delovnih nalog navedenih delovnih mest.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ena izmed nalog dnevnega vratarja in varnostnika (receptorja) tudi skrb za požarno varnost. Delavci, zaposleni na delovnih mestih dnevni vratar in varnostnik (receptor) imajo v opisu svojih delovnih nalog določeno skrb za požarno varnost in varnost dijakov. Ker so vsi gasilni aparati pri toženi stranki težji od 5 kg, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da že zaradi tožnikove omejitve glede dvigovanja bremen, težjih od 5 kg, ti dve delovni mesti nista primerni. S tem v zvezi niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da ne bi mogla uporabljati lažjih gasilnih aparatov, saj po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni prerekal njenih navedb, da jo standardi zavezujejo k temu, da ima vsaj 6 kg gasilne aparate.

15. Glede na to, da je naloga varnostnika in vratarja, da pokliče gasilce, niso utemeljene pritožbene navedbe, da mora v primeru požara vsak zaposleni pri toženi stranki uporabiti gasilni aparat. Njegov položaj varnostnika je v tem smislu drugačen, ker gre primarno za obveznost varnostnika. Tožnik se torej implicitno zavzema za stališče, da bi v primeru požara moral poiskati drugega zaposlenega pri toženi stranki, ki bi potem pogasil začetni požar z gasilnim aparatom, težjim od 5 kg.

16. V zvezi z nalogo nudenja prve pomoči je izvedenka pravilno izhajala iz ugotovitve, da sta tako dnevni vratar kot varnostnik (receptor) zadolžena za varnost dijakov. Ta naloga tudi po stališču pritožbenega sodišča vključuje nudenje prve pomoči. Sodišče prve stopnje ni širilo delovnih obveznosti s tem, ko je upoštevalo, da je tožnik ob zaslišanju izvedenke pripomnil, da bi bila njegova naloga, da pokliče pomoč in pomaga dijaku do prihoda pomoči, torej da mu nudi prvo nujno pomoč. Glede na takšno zadolžitev tožnika je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje izvedenke, da bi moral tožnik ob nudenju prve pomoči delati v globoko sklonjenem položaju (kar je tudi zdravstvena omejitev za tožnika), osebo, ki bi bila v nezavesti, pa bi moral tudi položiti v položaj za nezavestnega, kar presega omejitve glede dela z bremeni nad 5 kg. Glede na to, da gre pri dijakih za odrasle osebe, pritožbe neutemeljeno izpodbija to ugotovitev izvedenke. Tudi po stališču pritožbenega sodišča premikanje, obračanje (prevalitev na bok), tudi dvigovanje dela telesa nezavestnega pomeni obremenitve, ki presegajo težo 5 kg za tistega, ki nezavestnemu nudi prvo pomoč. Pri tem ne gre za prekoračitev trditvene podlage, če izvedenka svoje ugotovitve glede naloge, ki je določena v opisu del in nalog, natančneje utemelji tudi z uporabo lastnega strokovnega znanja in izkušenj.

17. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora varnostnik (receptor) v sklonjenem ali klečečem položaju zapreti ventile kotličkov, če bi puščali. Delo v sklonjenem položaju in dvigovanje bremen, težjih od 5 kg, pa je po ugotovitvah izvedenke za tožnika nevarno tudi zaradi nevarnosti odstopa mrežnice. Že te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da navedeni delovni mesti za tožnika nista primerni.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zaključka sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik na delovnem mestu varnostnik (receptor) v času ene izmene opraviti hojo na daljšo razdaljo. Svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedenke, da se glede na standarde varnosti in zdravja pri delu šteje, da gre za hojo na daljše razdalje, če mora delavec prehoditi več kot 400 oz. 500 metrov. Glede na površino stavb tožene stranke bi tožnik takšno razdaljo prekoračil, saj bi že izvedba enega ogleda, ki ga varnostnik (receptor) mora izvršiti (na izmeno bi moral opraviti vsaj en obhod). Glede na takšno ugotovitev niso namreč utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ne sme zapuščati svojega delovnega mesta. Tožnik kot varnostnik bi namreč moral po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v vsakem primeru opraviti obhod ob določenem času. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča delovno mesto varnostnik (receptor) za tožnika ni ustrezno, ker vključuje hojo na daljše razdalje, kar je v nasprotju z omejitvami pri delu iz tožnikove odločbe ZPIZ.

19. Tožnik izpodbija izvedensko mnenje tudi glede ugotovitev o stanju tožnikovega vida. Po eni strani namreč naprezanja pri delu lahko pri tožniku povzročijo odstop mrežnice, po drugi strani pa je sodišče na podlagi ugotovitev izvedenke tudi pravilno zaključilo, da tožnik zaradi slabega vida ne more opravljati zgoraj navedenih del. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz med strankama nespornega dejstva, da morata varnostnik (receptor) in dnevni vratar pri svojem delu uporabljati monitor, rokujeta pa tudi z denarjem in vodita evidence prihodov in odhodov dijakov. Za delovni mesti se zahteva ostrina vida vsaj 0,7, tožnik pa ima ostrino vida manj kot 0,5, zato tožnik ne izpolnjuje zdravstvenih standardov glede zahtevane ostrine vida za delo z ekranom. Tožnik je na desno oko slep, na levo pa slaboviden, z ostrino manj kot 0,5. Na zaključek, da delovni mesti za tožnika nista primerni, ne more odločilno vplivati pritožbena navedba, da naj bi ostrina tožnikovega vida varirala med 0,7 in 0,8, in da naj bi torej izpolnjeval pogoj za opravljanje dela, saj že zgornje omejitve ne dopuščajo takšnega zaključka. Zato v tem delu ostrina tožnikovega vida niti ne more biti odločilna.

20. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikove zdravstvene omejitve glede opravljanja dela delovnega mesta kuhar - vodja izmene. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da mora tožnik pri opravljanju tega dela dvigovati bremena nad 5 kg, saj ima tožena stranka tudi posode, ki so težje od 5 kg, prav tako so nekatera pakirana živila v embalaži, ki presega to omejitev. Tožnik bi pri delu moral prehoditi tudi več kot 400 do 500 metrov, ob upoštevanju polovičnega delovnega časa 2,5 km. Delati bi moral v globoko sklonjenem položaju, in sicer ko se tehta količina hrane, čisti posodo ali kotle. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za delo (rezanje, sekljanje) potrebna dobra ostrina vida, pa tudi zaradi same higiene (umivanje hrane, posode). Pritožba tožnika nekonkretizirano in pavšalno izpodbija ugotovitve izvedenke, tudi glede strokovne ocene, da mora kuhar v 8-urni izmeni prehoditi 5 kilometrov, v polovičnem delovnem času pa 2,5 kilometra. Tožnik namreč na načelni ravni oporeka ugotovitvam izvedenke, ki temeljijo na strokovnem znanju, pravilih stroke in izkušnjah. Tožnik ne navaja, koliko bi prehodil v času 4-urnega delavnika, zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi sicer, povsem izkustveno pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve izvedenke, da delo v kuhinji terja veliko hoje, vsekakor bistveno več, kot to izhaja iz omejitve, ki so bile ugotovljene pri tožniku. Tožnik namreč ni zmožen daljše hoje, ki se po pravilih stroke šteje med 400 in 500 m.

21. Glede na to, da izvedenka ni diskriminatorno obravnavala tožnika, da je podala strokovno utemeljeno in prepričljivo izvedensko mnenje, da je odgovorila na vse relevantne pripombe tožnika, sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z 254. člena ZPP, ker ni imenovalo novega sodnega izvedenca za področje medicine dela.

22. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na načelno nepripravljenost takratnega ravnatelja tožene stranke C.C. za "ukvarjanje" z invalidi, ter da se je odločil, da invalidov ne bo več zaposloval zato, ker se z odgovornostmi in obveznostmi ni želel ukvarjati. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z izpovedjo ravnatelja sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki je v skladu z določbo 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Dokazna ocena tudi v tem delu ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična. Sodišče je upoštevalo prepričljivo izpoved ravnatelja, da se je s tožnikom res pogovarjal, da bi prevzel delo v recepciji po upokojitvi D.D., vendar se D.D. ni upokojil (dela še danes), poleg tega pa je bila za tožnika izdana odločba ZPIZ s takšnimi omejitvami, da ga ni mogel zaposliti kot varnostnika. Iz njegove izpovedi izhaja, da je tožena stranka imela potrebo po delu varnostnika, ki ne bo imel omejitev take narave, kot jih ima tožnik, temveč bo lahko opravljal vse naloge tega delovnega mesta. Varnostnikov pri toženi stranki je premalo, zato je težko organizirati delovne izmene. Izpoved je potrdil tudi sedanji ravnatelj E.E.. Povedal je, da če nekdo od varnostnikov, ki dela 8 ur, zboli, nastane problem, saj morata v takem primeru ostala dva delati po 12 ur, da lahko pokrijeta njegovo odsotnost. Potrebovali bi 4 varnostnike za polni delovni čas, ki bi lahko opravljali vse naloge tega delovnega mesta. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka dela varnostnika (receptorja) oziroma dnevnega vratarja ni prilagodila tožniku, ker bi to oviralo njen delovni proces in ne zaradi zavržnih razlogov, ker naj bi se tožnik zameril ravnatelju, ker je dne 4. 11. 2014 naslovil dopis s predlogi in vprašanji.

23. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka dolžna prilagoditi delovno mesto tožnikovim omejitvam. Take dolžnosti ne ureja ne evropska ne slovenska zakonodaja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZPIZ-1 ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali, da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida. ZPIZ-1 v 101. členu predvideva le možnost poklicne rehabilitacije delovnega invalida oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delovnemu mestu, glede na preostalo delovno zmožnost in izobrazbo oziroma usposobljenost invalida ter delo s skrajšanim delovnim časom. Dolžnosti prilagoditve delovnih mest oz. ustanovitve novega delovnega mesta ne predvideva niti ZPIZ-2, ki v členih 81. in 82. ureja pravico do premestitve zavarovanca in do dela s skrajšanim delovnim časom, vendar pri tem nikjer ne določa dolžnosti delodajalca, da delovna mesta prilagodi tako, da bodo ustrezala preostali delovni zmožnosti invalida. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora delodajalec invalida premestiti na že obstoječo delovno mesto, ki je ustrezno delavčevi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti za tako delo oz. mu omogočiti delo s skrajšanim delovnim časom, enako pa izhaja iz 40. člena ZZRZI in 196. člen ZDR-1.

24. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje spregledalo Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L št. 303 z dne 2. decembra 2000, str. 16), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je navedena direktiva že prenešena v slovenski pravni red na podlagi določbe 1. člena ZPIZ-1, ter upoštevana tako, kot je zgoraj navedeno v zvezi s 101. členom ZPIZ-1.

25. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na določbo 31. člena ZZRZI, ki v prvem odstavku določa, da delodajalci pri planiranju zaposlovanja in zaposlovanju invalidov upoštevajo Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu tako, da zagotavljajo enake možnosti invalidov, njihovo zaposlovanje in ohranitev njihove zaposlitve. Načeloma se torej določba nanaša na zaposlovanje invalidov in ne zavezuje delodajalca k prilagoditvi delovnega mesta. Le v kolikor se delodajalec odloči za takšno prilagoditev, potem mora v skladu s četrtim odstavkom 37. člena ZZRZI posebnosti take zaposlitve urediti v pogodbi o zaposlitvi.

26. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na 72. člen ZZRZ1. Določba sicer ureja možnost povračila stroškov prilagoditve delovnega mesta, vendar ne daje podlage za zaključek, da je takšna prilagoditev obligatorna. Smiselno enako določa 73. člen ZPIZ-2, oziroma pred tem 82. člen ZPIZ-1.

27. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 27. člen Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, saj gre za določbo, ki zgolj na načelni ravni poziva države pogodbenice k varovanju in spodbujanju uresničevanja pravice do dela tudi tistim, pri katerih nastane invalidnost med trajanjem zaposlitve, na način, da sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi prepovedujejo diskriminacijo zaradi invalidnosti v zvezi z vsemi zadevami, ki se nanašajo na kakršnokoli obliko zaposlitve.

28. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Do ostalih obsežnih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

30. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 116, 116/1, 196.
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) - ZZRZI - člen 31, 31/1, 40, 72.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 254.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 82, 101.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 73, 81, 82.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NjEx