VDSS Sodba Psp 72/2020

Jedro

Pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo so izpolnjeni, če je pri upokojencu podan dejanski stan in prvega ali drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Torej, da je pri upokojencu podano takšno (trajno) zdravstveno stanje, da zaradi njega kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, ne more opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 2. 2019 in iste št. zadeve in dosjeja z dne 28. 9. 2018 ter da mora tožena stranka izdati tožnici novo odločbo, s katero odloči, da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je invalid I. kategorije invalidnosti s telesno okvaro. Po operaciji težko hodi in sedi. Plačuje si nego na domu, ker na sodišču postopek traja zelo dolgo, čeprav razpolaga z vso dokumentacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 12. 2. 2019, s katero je zavrnilo tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 28. 9. 2018. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnica upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, uživalec pravice ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar uživalec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine prej naštetih osnovnih življenjskih potreb, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalni nadzor.

Glede na takšno pravno ureditev so pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo izpolnjeni, če je pri upokojencu podan dejanski stan in prvega ali drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Torej, da je pri upokojencu podano takšno (trajno) zdravstveno stanje, da zaradi njega kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, ne more opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.

7. Takšnega dejanskega stanja pa sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca fiziatra. Ta je po proučitvi vse medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter tudi v zdravstvenem kartonu, tožnico pa je še osebno pregledal na domu, menil, da bi tožnica delno pomoč potrebovala pri slačenju spodnjih oblačil ter pri obuvanju in sezuvanju čevljev, ki so namenjeni za uporabo zunaj stanovanja, z vezalkami in trakovi (ježki). Lahko pa obuje in sezuje natikače ali ustrezno drugo lahko obutev, ki je namenjena znotraj stanovanja. Lahko, čeprav s težavo in počasi, si lahko sleče tudi enostavna spodnja oblačila. Po mnenju izvedenca pri tožnici mišična moč, gibljivost in spretnost gornjih udov povsem zadostuje za oblačenje in slačenje oblačil za zgornji del telesa in za samostojno hranjenje in uživanje pripravljene hrane. Tožnica hrano pri mizi v sedečem položaju lahko brez težav razkosa oziroma razreže z nožem, vilico ali z žlico, jo zaužije, prežveči in pogoltne. Tožnica se lahko, čeprav s težavo in s hoduljo giblje zunaj stanovanja na kratke razdalje. Glede na gibljivost in mišično most zgornjih udov, si je tožnica sposobna sama umiti roke in obraz ter druge dele telesa. Tožnica ima ohranjeno kontrolo sfinktrov za odvajanje blata in urina in ima tudi zadostno gibljivost lokomotornega sistema, da sama pride do stranišča in obvlada sedeči položaj.

8. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca pravilno ugotovilo, da pri tožnici nezmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb ni popolna, saj je sposobna samostojno obleči in tudi sleči enostavna spodnja oblačila in obuti te sezuti obuvala, ki ne zahtevajo zavezovanja vezalk. Čeprav se tožnica v stanovanju in izven njega giblje počasi in s pomočjo ortopedskega pripomočka – hodulje, v stanovanju doseže vse funkcionalne prostore, zunaj pa tudi določeno razdaljo, ki je sicer krajša od 100 metrov, je sodišče pravilno štelo, da se tožnica giblje samostojno. Samostojna pa je tudi pri ostalih aktivnostih, se samostojno hrani v smislu uživanja hrane in enostavno hrano še sama skuha, sposobna je skrbeti za osebno higieno, to je umivanje obraza in rok ter drugih delov telesa, pri čemer kopanje in tuširanje, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, glede na sodno prakso, ne štejeta med osnovne življenjske potrebe. Tožnica je zmožna sama opravljati tudi fiziološke potrebe.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je tožnica, čeprav z večjimi in dodatnimi napori ter prizadevanji in s pomočjo ortopedskih pripomočkov, še zmožna opravljati večine osnovnih življenjskih potreb sama. Dejstvo, da se tožnica ni zmožna samostojno kopati in tuširati in da ji je potrebna delna pomoč pri obuvanju in sezuvanju, kadar gre za obutev z vezalkami ali trakovi ter delno pomoč pri slačenju spodnjih oblačil, ne pa pri enostavnih oblačilih, ne pomeni nezmožnosti zadovoljevanja večine osnovnih življenjskih potreb. Navedbe v pritožbi, da si plačuje nego na domu, ne samo, da tožnica ni z ničemer izkazala, tudi ne predstavlja abstraktnega dejanskega stanu iz prvega oziroma drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 in zato ne more biti odločilna.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Psp 627/2008
• VDSS sodba in sklep Psp 633/2008
• Sodba VIII Ips 120/2005