VDSS Sodba Pdp 776/2019

Jedro

Tudi če je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da je tožnik opravil usposabljanje za varno delo in je bil usposobljen za opravljanje dela po zahtevah 24. člena ZVZD-1, da so bile transportne poti ustrezno označene, delovno mesto oziroma območje varno urejeno, osvetljenost na transportni poti pa ustrezna, je bistveno, da je drugotoženka odredila delo dvema delavcema v nevarnem območju delovanja viličarja. Ni namreč poskrbela, oziroma z ustreznim nadzorom preprečila, da se tožnik ne bi nahajal v območju, v katerem lahko pri padcu tovora z viličarja pride do poškodbe. Glede na to, da sta tako tožnik kot sodelavec morala delo opravljati na način, da se je tožnik nahajal preblizu viličarja, so protispisne pritožbene navedbe, da drugotoženka delavcem ni nikoli odrejala dela na način, da bi se morala oba delavca hkrati nahajati na delovnem območju viličarja, niti ni bil delavni proces tako organiziran, da bi bilo to potrebno.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka za nastanek poškodbe v smislu določbe tretjega odstavka 153. člena in prvega odstavka 171. člena OZ, saj mu ni mogoče očitati neskrbnosti za to, da se je tedaj tam nahajal.

V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki zato že v izhodišču narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. To potrjuje tudi definicija objektivne odgovornosti kot odgovornosti za škodo od dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Ne sme torej iti za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim običajno izpostavljeni in ki ne predstavljajo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi. Prav tak pravni položaj je podan v konkretnem primeru, saj bi z upoštevanjem varnostne razdalje delo potekalo brez večje povečane nevarnosti. V primeru upoštevanja varnostne razdalje oziroma gabaritov, ki določajo nevarno območje delovanja stroja, namreč iz dejavnosti delovanja in premikanja ročnega viličarja ne izhaja večja nevarnost za okolico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Strani sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati 52.200,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 4.380,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, vse v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka Ia izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnin za čas od 21. 11. 2014 do izteka izpolnitvenega roka, zoper drugotoženo stranko za plačilo še 70.800,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, zoper drugotoženo stranko za plačilo še 19.060,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, zoper tretjetoženo stranko pa za plačilo 123.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko in za plačilo 23.440,00 EUR za premoženjsko škodo z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (točka Ib izreka). Nadalje je drugotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati razliko v nadomestilu plače za obdobje od novembra 2011 do vključno novembra 2018 v znesku 5.842,43 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske od mesečnih bruto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz izreka sodbe za vsak posamični mesečni znesek (točka IIa izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika zoper drugotoženo stranko za plačilo zamudnih obresti od prisojenih zneskov nadomestila plače za čas pred 1. 10. 2012 (točka IIb izreka) ter zahtevek zoper tretjetoženo stranko za plačilo 2.187,57 EUR bruto iz naslova razlike v nadomestilu plače z zahtevanimi zamudnimi obrestmi se zavrne (točka IIc izreka). Drugotoženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 80,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila, ter plačati 3.227,93 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. 01100 6370501417, sklic na ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IIIa izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan drugotoženi stranki plačati 602,76 EUR stroškov postopka (točka IIIb izreka), tretjetoženi stranki pa 612,00 EUR stroškov postopka (točka IIIc izreka), obema v roku 8 dni. Drugotožena stranka pa je dolžna v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. 01100 8450086454, sklic na ..., plačati sodno takso v znesku 1.107,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točke Ia, IIa, IIIa in IIIč izreka se pritožuje drugotoženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je 28. 8. 2011 utrpel poškodbo pri delu. Sodelavec A.A. naj bi dva RC vozička naložil na viličarja ter ju peljal oziroma premaknil na neprimerni višini enega metra, pri čemer naj bi se zataknila ob obstoječe vozičke, se prevrnila in padla na tožnika. Drugotoženka naj bi odgovarjala objektivno in krivdno. Tožnik ni utrpel vidnih poškodb, niti tako hude poškodbe, kot jo zatrjuje. Med poškodbami, za katere vtožuje odškodnino, in škodnim dogodkom, ni podane vzročne zveze. Drugotoženka je poskrbela za varno delo, k nastanku škode pa je prispeval tožnik sam. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da je tožnik opravil usposabljanje za varno delo in je bil usposobljen za opravljanje dela po zahtevah 24. člena ZVZD, transportne poti so bile ustrezno označene, delovno mesto oziroma območje varno urejeno, osvetljenost na transportni poti pa ustrezna. Tožnik in A.A. sta imela opravljeno usposabljanje za varno delo z viličarjem in sta bila oba poučena o tem, da se tožnik ne bi smel nahajati v manevrskem (delovnem) območju viličarja. Bistvena je ugotovitev izvedenca, da opis delovne nezgode, kot ga je podal tožnik, ni bil možen, ter da je pravilnik, ki določa gabarite nevarnega območja, sestavni del programa usposabljanja za voznike viličarjev. Drugotoženka je pojasnila, kar so potrdile tudi zaslišane priče, da delavcem ni nikoli odrejala dela na način, da bi se morala oba delavca hkrati nahajati na delovnem območju viličarja, niti ni bil delovni proces tako organiziran, da bi bilo to potrebno.

Pritožba nadalje povzema dosedanje odločitve sodišč ter izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju zaključilo, da je drugotoženka za nastanek škode objektivno odgovorna, saj skladno s sodno prakso delujoči viličarji pri premikanju predstavljajo nevarno dejavnost. Podana naj bi bila tudi njena krivdna odgovornost, ker je prišlo do padca vozička zaradi neskrbnega ravnanja delavca drugotoženke A.A.. Ugotovilo je, da bi tožnik sicer lahko preprečil nezgodo, če se ne bi nahajal v manevrskem prostoru viličarja, vendar je kljub temu odločilo, da kljub obstoju te "naravne vzročnosti" po presoji sodišča tožniku za nastalo škodo ni mogoče pripisati prispevka zanjo, saj mu ni mogoče očitati neskrbnosti.

Glede škodnega dogodka je sodišče glede na nasprotujoč si opis škodnega dogodka med navedbami tožnika ter ugotovitvami izvedenca sledilo le opisu škodnega dogodka, ki ga je podal izvedenec. Zato je odločitev sodišča nezakonita, saj temelji izključno na ugotovitvah izvedenca, ki popolnoma nasprotujejo trditveni podlagi tožnika. Sodišče tudi ni ugotovilo, ali naj bi na tožnika padel en ali dva RC vozička, ali naj bi imel viličar dvignjene vilice, ali je voziček na tožnika padel ali ga zgolj udaril, itd. Izpovedi tožnika in prič glede teh vprašanj so si bile povsem nasprotujoče, sodišče pa ni pojasnilo ali in zakaj sledi izpovedbi tožnika in kako naj bi do škodnega dogodka sploh prišlo.

Pritožba nadalje navaja, da je tožnika seznanila o varnem delu in pravilnem gibanju po delovnem prostoru, še posebej, da se v območju delujočega viličarja ne sme zadrževati. Tožnik bi moral biti pozoren na premike viličarja, ki ga je zagotovo slišal (pa tudi videl, kot je sam potrdil) v neposredni bližini, ter nikakor ne bi smel biti obrnjen stran od sodelavca, ki je upravljal z viličarjem. Kot je pojasnil sodni izvedenec, voznik viličarja pri nalaganju in zaradi višine tovora in vilic ni ravnal nepravilno, do morebitne prevrnitve tovora pa lahko pride tudi ob pravilnem delu z viličarjem — ravno zato je potrebno pri delu v bližini viličarja spremljati njegove premike ter se nahajati izven njegovega delovnega oziroma nevarnega območja. Če bi tožnik spremljal delo, ki sta ga opravljala s sodelavcem A.A., bi se lahko umaknil. Zaključek sodišča, da bi bilo neutemeljeno od tožnika pričakovati, da bo vas čas skrbel za to, da se ne nahaja na delovnem območju viličarja ter da spremlja delo viličarja, je povsem zgrešen, saj je ob opravljanju dela v bližini viličarja to nesporno potrebno.

Do nesreče je prišlo zaradi nepazljivosti tožnika. Stališče, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka za nesrečo, je materialnopravno zmotno. Napačno in nepopolno je tudi ugotovljeno dejansko stanje. Izvedenec je ugotovil, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik videl, da voziček pada in bi se umaknil. To ugotovitev izvedenca je sodišče povsem prezrlo, kljub temu, da predstavlja dodatno okoliščino na strani tožnika, ki je ne samo prispevala k nastanku škode, pač pa mu škoda sploh ne bi nastala. Drugotoženka nepravilnega ravnanja tožnika, v posledici katerega je šele mogoče govoriti o nevarni dejavnosti ni mogla pričakovati, niti se izogniti posledicam ali jih odstraniti. Njena odgovornost je popolnoma izključena, do škodnega dogodka pa je prišlo izključno zaradi opustitve dolžne skrbnosti tožnika. V kolikor se je tožnik kljub drugačnim navodilom ter kljub usposobljenosti za varno delo, nahajal na delovnem območju viličarja, pri tem pa je bil celo obrnjen stran od viličarja, odgovornosti za škodo nikakor ne more nositi drugotoženka. Upoštevaje sodno prakso (npr. zadeva VDSS sodba Pdp 1624/2014 z dne 15. 4. 2015) je zaradi neskrbnosti tožnika mogoče govoriti vsaj o prispevku tožnika k nastanku škode. Sodišče je navedlo, da je sledilo jasnemu, analitičnemu in prepričljivemu mnenju sodnega izvedenca mag. B.B., glede na zgoraj navedeno pa je njegove ugotovitve selektivno upoštevalo in povsem spregledalo tiste ugotovitve, na podlagi kateri bi bilo potrebno zahtevek zavrniti. Drugotoženka pri tem sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, konkretno 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (npr. izrazito pomanjkljiv opis škodnega dogodka v nasprotju z opisom tožnika, ki temelji zgolj na domnevah izvedenca), prav tako se sodišče v razlogih sodbe sklicuje na ugotovitve izvedenca iz varstva pri delu, pri čemer je zaradi selektivnega povzemanja njegovih ugotovitev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o njegovih ugotovitvah, ter dejanskimi ugotovitvami izvedenca, kot so razvidne iz njegovega izvida in mnenja oziroma zaslišanja.

Glede dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 52.200,00 EUR, od tega 28.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, 2.200,00 EUR za strah ter 22.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pritožba meni, da je nesorazmerno višja od sodne prakse v primerljivih zadevah. Sodišče bi moralo skrbno ovrednotiti vse okoliščine primera, ki so povezane z nastankom ter obsegom nastale škode. Tako je sodišče sâmo ugotovilo, da je tožnik po predočenju dejstva, da je določena obdobja po škodnem dogodku še opravljal delo, svojo izpoved o intenziteti bolečin deloma spremenil ter izpovedal, da je bila takrat stopnja bolečin nižja. Tožnik je po samem škodnem dogodku še delal, saj je prišlo do vmesnega izboljšanja stanja (npr. maja 2012). Kljub temu mu je dosodilo odškodnino za pretežno zelo hude bolečine, kar iz podatkov v spisu ne izhaja. Prav tako je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da se tožnik pred poškodbo npr. ni ukvarjal s športom. Glede na navedeno je neutemeljena tudi odločitev sodišča o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za negmotno in gmotno škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe na delu dne 28. 8. 2011, ko ga je pri opravljanju dela transportnega delavca v hrbet in kolk udaril RC voziček, ki je padel z viličarja. V posledici udarca je prišlo pri tožniku do hernije diska, kar je zahtevalo trikratno operativno zdravljenje.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1054/2015 z dne 22. 3. 2018 razsodilo, da sta druga toženka in tretja toženka dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino 37.654,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v I. točki izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zoper vse toženke zavrnilo in odločilo o plačilu stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 485/2018 z dne 15. 11. 2018 med drugim razveljavilo odločitev v delu, ki se nanaša na drugo in tretjo toženko, potrdilo pa je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvotoženko, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede razveljavljenega dela sodbe je pritožbeno sodišče med drugim navedlo, da ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede poteka delovne nezgode 28. 8. 2011, da pa bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek tako, da bo izvedlo dokaz z izvedencem varstva pri delu glede zatrjevanih opustitev drugotoženke v zvezi z neupoštevanjem ukrepov za varno delo. V novem sojenju je sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je natančno raziskalo in ugotovilo okoliščine nastanka škodnega dogodka, pri čemer je bistveno, da je poškodba tožnika nastala zaradi padca rol kontejnerja (v nadaljevanju: RC voziček) z viličarja, pri čemer je tožnik utrpel udarec v predel hrbtenice in kolk ter je v posledici pri tožniku nastalo bolezensko stanje hernije diska.

9. Tudi če se sodišče prve stopnje ni strinjalo z navedbo tožnika, da so vozički padli vzvratno z viličarja, temveč da so se prevrnili naprej, kot je to v novem sojenju sklepal izvedenec za področje varstva pri delu mag. B.B., in tako poškodovali tožnika, ni mogoče šteti, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, ki se je v bistvenem izkazala za pravilno. Le če bi bil vzrok nesreče povsem drug, npr. padec na spolzki podlagi, bi bilo mogoče šteti, da trditvena podlaga ni zadostna. Ugotovitev izvedenca torej tudi ne vpliva na samo bistveno ugotovitev, da je tožnika poškodoval RC voziček in da je prišlo do padca RC vozičkov z viličarja zaradi nepravilnega ravnanja tožnikovega sodelavca A.A.. O tem, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, je bilo pritožbeno sodišče prepričano že na podlagi zaključkov sodišča prve stopnje v prvem sojenju. Izvedenec za ortopedijo dr. C.C., dr. med. spec., namreč ni izključil možnosti poteka delovne nezgode, kot jo je opisal tožnik, na podlagi izpovedi tožnika in listinskih dokazov. Prav tako iz obrazca - poročilo o nesreči/poškodbi pri delu, ki ga je izpolnila drugotoženka, izhaja, da je pri pripravi montažne linije transportni delavec A.A. zaradi nepazljivosti prevrnil RC voziček, ki je padel in udaril tožnika v predel hrbtenice in kolka. To je razvidno tudi iz opisa delovne nezgode v prijavi delovne nezgode in zapisnika o raziskavi nesreče pri delu. D.D. je po škodnem dogodku A.A. povedal, da je prišlo do nesreče in da je tožnika udaril RC. Da je vsaj pretežno verjetno, da je tožnik pri delu transportnega delavca utrpel poškodbo (in sicer udarnino v predelu hrbta), je lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke (v povezavi z izpovedjo tožnika), ki je ob upoštevanju okoliščin in mehanizma nastanka obravnavane delovne nezgode potrdil nastanek poškodbe pri delu. Okoliščine samega škodnega dogodka so torej v celoti ugotovljene, sodbo pa je mogoče v tem delu preizkusiti. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče selektivno povzelo ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, saj je upoštevalo tako njegove ugotovitve glede škodnega dogodka kot tudi ugotovitve, ki se nanašajo na nepravilnosti v ravnanju drugotožene stranke.

10. V zvezi s potekom škodnega dogodka je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni ugotovilo, ali naj bi na tožnika padel en ali dva RC vozička, ali naj bi imel viličar dvignjene vilice, ali je voziček na tožnika padel ali ga zgolj udaril, ter da ni pojasnilo, ali in zakaj sledi izpovedbi tožnika in kako naj bi do škodnega dogodka sploh prišlo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku nastala škoda pri opravljanju dela za drugotoženko, ter obrazložilo, v katerem delu sprejema ugotovitve izvedenca, tožnika ter prič ter s tem jasno ugotovilo, kako je do škodnega dogodka prišlo. Izvedenec je ugotovil, čemur je sledilo sodišče prve stopnje, da je bil zgornji del tovora, ki ga je z ročnim električnim paletnim viličarjem premeščal sodelavec A.A., na višini najmanj 4,35 metra oziroma vilice viličarja na višini najmanj 1,45 metra. To pomeni, da bi moral biti tožnik od ročnega paletnega viličarja s tovorom oddaljen najmanj 4,35 metra, do nezgode pa je prišlo, ker se je tožnik v času premeščanja tovora nahajal v manevrskem prostoru viličarja oziroma v nevarnem območju, ki predstavlja povečano tveganje za nezgodo pri delu. Glede na ugotovitve izvedenca o višini zgornjega dela tovora, ter glede na izpoved A.A., da so se vozički, ki jih je naložil z ročnim električnim viličarjem, zataknili ob druge vozičke ter nato padli, pri čemer pa je izpovedal, da tožnika niso udarili oz. da tožnika ni bilo v bližini, da ga on ni videl, je pa padel en voziček, je pravilna ugotovitev sodišča, da je tožnika zadel RC voziček. Glede na ugotovitve izvedenca, da sta bila na viličarju naložena dva vozička, izpoved tožnika, ki je trdil, da je A.A. naložil dva RC vozička in tudi glede na izpoved in A.A., ki je govoril o vozičkih (v množini), je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo tako o višini tovora kot o dejstvu, da je (vsaj en) voziček padel z viličarja in udaril tožnika.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Pritožbeni očitki v tej smeri se nanašajo na to, da se sodišče v razlogih sodbe sklicuje na ugotovitve izvedenca iz varstva pri delu, pri čemer je zaradi selektivnega povzemanja njegovih ugotovitev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o njegovih ugotovitvah, ter dejanskimi ugotovitvami izvedenca, kot so razvidne iz njegovega izvida in mnenja oziroma zaslišanja. Kot je bilo že zgoraj navedeno, takšnega nasprotja v sodbi ni.

12. Dokazni standard za dokazovanje vzročne zveze je nižji - ne zahteva se prepričanje oziroma gotovost, kot navaja drugotoženka, pač pa nadpolovična verjetnost - in ta je v konkretni zadevi dosežen. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov glede nastanka škodnega dogodka korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj ter pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku in ne priči A.A., ki je spreminjal svoje izjave o nastanku in okoliščinah škodnega dogodka. Glede na zgoraj naveden potek škodnega dogodka, ter glede na ugotovite izvedenca ortopeda, da je udarec pri tožniku lahko povzročil hernijo diska, niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnikova poškodba sploh ni bila vidna oziroma da ni bila tako huda, da bi lahko uveljavljal odškodnino, saj je vzročna zveza med ravnanjem A.A. in nastalo škodo podana.

13. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka odgovarja po načelu krivdne odškodninske odgovornosti. V prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi drugega odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo. Skladno s sodno prakso je delavcu škodo, ki mu nastane pri delu, dolžan povrniti uporabnik, pri katerem je delo opravljal.

14. V zvezi z obstojem krivdne odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in sprejelo materialnopravne zaključke, ti pa so:

- Tožnik se je od ročnega viličarja, naloženega s tovorom, nahajal bližje od 4,35 metra oziroma v manevrskem (delovnem) prostoru v nevarnem območju.

- Delo na način, kot je bilo organizirano, ni bilo organizirano varno oziroma skladno z zahtevami 62. člena Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (Uradni list SFRJ, št. 17/66), ki določa, da se med nakladanjem in razkladanjem tovora z viličarjem ne sme v manevrskem (delovnem) prostoru muditi ali gibati nihče, razen tistih, ki so zaposleni pri nakladanju oziroma razkladanju, saj bi moralo biti organizirano na način, da se tožnik ne bi nahajal v manevrskem (delovnem) območju viličarja.

- Delo na način, kot je bilo organizirano, ni bilo organizirano varno oziroma skladno z zahtevami iz omenjene določbe pravilnika, saj bi moralo biti organizirano na način, da se tožnik ne bi nahajal v manevrskem (delovnem) območju viličarja.

- Drugotoženka je opustila ukrep varne organizacije dela, saj ne bi smela odrediti dela obema delavcema hkrati na način, da se eden izmed njiju nahaja v manevrskem (delovnem) prostoru drugega delavca oziroma v nevarnem območju.

- Tožnik in upravljalec viličarja A.A. sta imela opravljeno usposabljanje za varno delo z viličarjem in sta bila oba podučena o tem, da se tožnik ne bi smel nahajati v manevrskem (delovnem) območju viličarja.

- Drugotoženka bi morala tožnika nadzirati, vendar pa se stalnega nadzora ne zahteva, pač pa po potrebi občasni nadzor. V kolikor pa je drugotoženka naročila tožniku, da izvaja delo na nevarnem območju, bi morala poskrbeti za dodatni nadzor nad izvajanjem del.

- Do nezgode je prišlo, ker se je viličar premikal oziroma, če se ne bi premikal, ne bi zadel vogala in ne bi prišlo do padca bremena.

- Viličarist je tisti, ki mora zagotoviti, da svoje delo opravlja varno, in je dolžan opozoriti delavca, da se umakne iz nevarnega območja, sicer pa prekiniti z delom. Pričakuje se, da se bosta oba držala pravil, vendar bi v danem primeru moral viličarist opozoriti delavca oziroma tožnika, da se umakne iz nevarnega območja, drugi delavec pa nima naloge, da se umakne, ker ne pozna gabaritov oziroma nevarnega območja.

- Do padca vozička z viličarja je prišlo zaradi neskrbnega ravnanja delavca – A.A.. Iz mnenja izvedenca mag. B.B. izhaja, da ta pri samem nalaganju in zaradi višine naloženega tovora in vilic ni ravnal nepravilno. Je pa vprašljivo njegovo ravnanje pri vožnji mimo vogala, glede na to, da je s tovorom zadel vogal, mimo katerega je vzvratno peljal.

15. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je drugotoženka poskrbela za varno delo, k nastanku škode pa je prispeval tožnik sam. Tudi če je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da je tožnik opravil usposabljanje za varno delo in je bil usposobljen za opravljanje dela po zahtevah 24. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Uradni list RS, št. 43/11), da so bile transportne poti ustrezno označene, delovno mesto oziroma območje varno urejeno, osvetljenost na transportni poti pa ustrezna, je bistveno, da je drugotoženka odredila delo dvema delavcema v nevarnem območju delovanja viličarja. Ni namreč poskrbela, oziroma z ustreznim nadzorom preprečila, da se tožnik ne bi nahajal v območju, v katerem lahko pri padcu tovora z viličarja pride do poškodbe. Glede na to, da sta tako tožnik kot sodelavec A.A. morala delo opravljati na način, da se je tožnik nahajal preblizu viličarja, so protispisne pritožbene navedbe, da drugotoženka delavcem ni nikoli odrejala dela na način, da bi se morala oba delavca hkrati nahajati na delovnem območju viličarja, niti ni bil delavni proces tako organiziran, da bi bilo to potrebno.

16. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka za nastanek poškodbe v smislu določbe tretjega odstavka 153. člena in prvega odstavka 171. člena OZ, saj mu ni mogoče očitati neskrbnosti za to, da se je tedaj tam nahajal. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženki nista uspeli dokazati, da je bil tožnik poučen o tem, na kakšni razdalji se lahko nahaja od ročnega viličarja oziroma, da je bil usposobljen določiti območje nevarnega oziroma manevrskega prostora viličarja v posamezni situaciji. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da je opravil izpit za viličar, da je bil poučen, kako vzeti, dvigovati, naložiti material, drugega pa ne. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenju izvedenca mag. B.B., da drugotoženka o vsebini tožnikovega usposabljanja ni podala dokazov, zlasti ne programa usposabljanja za voznike viličarja. Prav tako toženki nista podali niti navedb o tem, na kakšni razdalji od viličarja bi se tožnik še smel nahajati ob nezgodi, temveč sta navajali le neposredno bližino. Zato je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da je mogoče, da je bil tožnik ob nezgodi od viličarja oddaljen tudi 4 m, pravilno presodilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitve pravil, o katerih naj bi bil poučen – da se ne sme zadrževati v neposredni bližini delovnega stroja, saj mu ni bilo predstavljeno, največ na kakšno razdaljo se mu lahko približa.

17. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da četudi bi bil tožnik poučen in usposobljen določiti območje nevarnega oziroma manevrskega prostora viličarja v posamezni situaciji, mu v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati krivdnega ravnanja. Upoštevalo je namreč izpoved tožnika, da sta že kake pol ure pred nezgodo s A.A. RC vozičke jemala iz približno istega kraja in jih vozila po isti poti vsak na svoj konec in se na njej srečevala. Pred nezgodo je bil sodelavec tisti, ki je prišel za njim k RC, kjer se je tožnik že nahajal. Tožnik je bil s hrbtom obrnjen proti A.A., vendar ga je videl, ko je jemal RC vozičke. Ni se umaknil, ker je moral opraviti svoje delo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik vedel, da se v bližini nahaja sodelavec z viličarjem in da ga je videl, vendar pa to še ne potrjuje, da je tožnik videl in vedel, kakšen tovor in zlasti kako visoko ga je sodelavec vozil tik pred nezgodo. Le ob vednosti o tej okoliščini bi lahko tožnik ugotovil oziroma ocenil, na kakšni razdalji od viličarja se lahko še nahaja, tega pa tožnik ni znal povedati. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je vedel, da se nahaja preblizu viličarja in da bi se zato moral umakniti dlje stran.

18. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da drugotoženka od tožnika pričakuje pretirano skrbnost s tem, ko od njega zahteva, da bi se ves čas moral umikati izven območje manevrskega prostora viličarja. Tožnik bi namreč za to moral – ob opravljanju svojega dela - ves čas opazovati viličar - kje in kakšen tovor nalaga ter zlasti, kako visoko in kam ga vozi. Tožnik torej tudi po stališču pritožbenega sodišča ni kršil tiste skrbnosti, ki jo je treba v obravnavani situaciji pričakovati od povprečno skrbnega delavca, četudi bi ta znal določiti gabarite manevrskega prostora viličarja. Pri tem je bistveno tudi, na kar je opozoril izvedenec, da je skrb za to, da se nihče ne nahaja v manevrskem prostoru viličarja, na viličaristu. On je tisti, ki ve, kam se namerava premikati, s kakšnim tovorom oziroma na kakšni višini vozi, zato mora on določiti obseg nevarnega območja viličarja in zagotoviti, da se v njem nihče ne nahaja.

19. Posledično so neutemeljene obsežne pritožbene navedbe, da je do nesreče prišlo zaradi nepazljivosti tožnika. Sodišče tudi ni spregledalo ugotovitve izvedenca, da do nesreče ne bi prišlo, če bi bil tožnik videl, da voziček pada in bi se umaknil. Kot je že zgoraj povzeto, je sodišče prve stopnje glede na to, da je drugotoženka tožniku odredila delo v nevarnem območju delovanja viličarja, ter da bi moral predvsem viličarist paziti na to, da se v nevarnem območju delovanja viličarja ne nahaja noben delavec, pravilno štelo, da tožniku ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ko ni stalno pazil na to, kje se nahaja viličarist in kako visok tovor ima naložen, da bi lahko v primeru padca RC vozička uspel odskočiti na varno razdaljo. Zato je v nasprotju s pritožbenem stališčem prav drugotoženka tista, ki nosi odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala.

20. Pritožba pa utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je drugotoženka za nastanek škode objektivno odgovorna. V okoliščinah konkretnega primera namreč ni mogoče šteti, da ročni viličar pomeni nevarno stvar oziroma nakladanje in prevoz RC vozičkov nevarno dejavnost. Šteje se, da takšna škoda izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Odgovornosti je lahko oproščen iz razlogov po določilih 153. člena OZ. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej napolniti ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Presoja, ali je konkretna stvar oziroma dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostnost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki zato že v izhodišču narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. To potrjuje tudi definicija objektivne odgovornosti kot odgovornosti za škodo od dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Ne sme torej iti za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim običajno izpostavljeni in ki ne predstavljajo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi. Prav tak pravni položaj je podan v konkretnem primeru, saj bi z upoštevanjem varnostne razdalje delo potekalo brez večje povečane nevarnosti. V primeru upoštevanja varnostne razdalje oziroma gabaritov, ki določajo nevarno območje delovanja stroja, namreč iz dejavnosti delovanja in premikanja ročnega viličarja ne izhaja večja nevarnost za okolico. Vendar pa takšno stališče prve stopnje ne vpliva na drugačno odločitev o pritožbi, saj za dosojo odškodnine zadošča, da je podana krivdna odgovornost drugotoženke.

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče odškodnino za posamezno obliko nepremoženjske škode (za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) tožniku prisodilo v previsokem znesku.

22. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

23. Tožnik je utrpel udarnino hrbta, ob udarcu v hrbet in padcu pa je prišlo do poslabšanja degenerativne bolezni hrbtenice. Poškodba je le sprožilni dejavnik, zaradi katerega se je hernija diska že predhodno degenerirane medvretenčne ploščice pričela klinično manifestirati. Po nesreči je bil tožnik en dan hospitaliziran, prejemal je analgetike ter infuzijo proti bolečinam ter bil rentgensko slikan. Zaradi zdravljenja je opravil številne obiske pri osebni zdravnici - na pregledu pri osebni zdravnici je bil najmanj vsakih 10 dni. Opravil je 40 pregledov v ortopedski ambulanti v E.. Opravil je štiri preglede v Ortopedski bolnišnici F., dvakrat je bil obravnavan v ambulanti za terapijo bolečine, nekajkrat je bil pregledan s strani specialistov fizikalne in rehabilitacijske medicine, opravil je številna rentgenska slikanja hrbtenice in šest magnetno-resonančnih preiskav. Opravil je EMG spodnjih okončin, ki je boleča preiskava. Štirikrat je bil hospitaliziran, trikrat operiran v splošni anesteziji. Po eni operaciji je prišlo do okužbe rane, zaradi česar je sledila hospitalizacija in zdravljenje z antibiotiki. Jemal je večje število analgetikov, kar je škodljivo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ves čas jemlje zdravila, ki imajo stranske učinke - pozablja, slabo mu je, ima privide, težave z želodcem. V bolniškem staležu je bil tožnik - tudi z vmesnimi prekinitvami, več let, bolniški stalež pa še traja.

24. V času hospitalizacije na Travmatološki kliniki (28. 8. 2011 - 29. 8. 2011) je tožnik trpel izredno hude bolečine, naslednja dva tedna je trpel hude bolečine, kasneje so bolečine povezane s poslabšanjem degenerativne bolezni hrbtenice (gre za posledice, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom) in so se občasno stopnjevale do zelo hudih. Tožnik ima še vsakodnevne bolečine v križu in desni nogi, vsakodnevno jemlje zdravila proti bolečinam, bolečine se intenzivirajo, če sedi ali hodi. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da ves čas od škodnega dogodka trpi bolečine. Prav zaradi zmanjšanja bolečin je bila tožniku svetovana še četrta operacija, ki pa jo je upravičeno odklonil, saj bi s to operacijo tožniku disk odstranili, zato bi morali ta segment hrbtenice stabilizirati z vijaki in železnimi palicami, ter bi postal ta segment hrbtenice negibljiv, obremenitve na hrbtenici pa bi se prenesle na en segment više, kjer ne bi bilo zatrditve. Glede tega je pritožbeno sodišče že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 485/2018 navedlo, da odklonitev te operacije ne more vplivati na višino dosojene odškodnine zaradi bolečin, saj ta operacija pomeni dodatno tveganje za druge segmente hrbtenice, lahko pa bi prišlo do dodatnih komplikacij (poškodba živca, pareza po nogi, slabša mišično moč, klecanje pri hoji).

25. Glede na vse nevšečnosti pri zdravljenju, številne obiske zdravnikov, hospitalizacije, trajanje in intenzivnost bolečin se tudi pritožbeno sodišče strinja z dosojenim zneskom odškodnine iz tega naslova v višini 28.000,00 EUR, ki je v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. Pritožba zgolj povsem pavšalno in nekonkretizirano navaja, da višina odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, kar pa ni utemeljeno.

26. Glede na škodni dogodek, ko je tožnika zadel težak RC voziček, se pritožbeno sodišče glede odškodnine za strah strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel primarni strah ob nepričakovanem udarcu v hrbet in kolk, ter ko je zaradi sunka padel na tla. Prav tako na dosojeni znesek odškodnine iz naslova strahu v višini 2.200,00 EUR vpliva tudi dejstvo, da je bil tožnik kar trikrat operiran na hrbtenici v splošni anesteziji. Vsak operativni poseg v splošni anesteziji pomeni določen strah, zaradi možnih zapletov. Prav tako je bil tožnik kot relativno mlada oseba utemeljeno zaskrbljen za svoje zdravstveno stanje in zmožnost opravljanja dela. Vse to utemeljuje dosojeni znesek iz tega naslova.

27. V zvezi z dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik vsakodnevne bolečine v križu in desni nogi, vsakodnevno jemlje zdravila proti bolečinam, bolečine se intenzivirajo, če sedi ali hodi, zmore hojo le do približno 50 metrov. Avtomobila ne more voziti, omejen je pri vsakodnevnih aktivnostih, za svoje delo ni zmožen. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 29. 5. 2017 je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez prisilnih drž hrbtenice, brez predklanjanja, s premeščanjem bremen do 5 kilogramov s polnim delovnim časom.

28. Glede na to, da je sodni izvedenec skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika ocenil s stopnjo 3 (50 % - 95 %), ter da tožnik pogosto pade, da večino časa po škodnem dogodku preživi doma, počuti se kot v hišnem priporu, hodi z uporabo bergel, večino časa preleži, tudi pri sedenju ima težave, ter upoštevaje, da je bil v času nezgode star 30 let, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku pravilno dosojen znesek 22.000,00 EUR denarne odškodnine iz tega naslova. Tudi v tem delu je pritožba povsem pavšalna, da je znesek previsok, saj je tožnik trpel bolečine in nevšečnosti, ki večkrat presegajo tiste, ki so navedene v zadevi II Ips 721/2008.

29. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

31. Drugotoženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

32. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 77/2018
• VDSS Sodba Pdp 203/2017
• VDSS Sodba Pdp 893/2016