VDSS Sodba in sklep Pdp 19/2020

Jedro

Tožnik poudarja, da je bil na podlagi odločbe ZZZS začasno nezmožen za delo do 31. 10. 2018, kar zajema tudi čas izteka pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zaradi tega ni možno šteti, da je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi oziroma, da mu delovno razmerje s 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Bolniška odsotnost delavca prepreči prenehanje delovnega razmerja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (116. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnikom v 15 dneh skleniti pogodbo o zaposlitvi za obdobje 10-ih let od dneva sklenitve pogodbe, v ostalem pa z enako vsebino, kot je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 7. 10. 2008, ki je tudi sestavni del sodbe, sicer bo sklenitev take pogodbe nadomestila sodba. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

S sklepom je zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Tožnik v uvodu pritožbe zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka krije svoje stroške postopka) uveljavlja kršitev 338. člena ZPP ter 8., 14. in 3. točke 339. člena ZPP. Navaja, da ni bilo razumnega razloga za to, da tožena stranka z njim ni sklenila nove pogodbe. Gre za nadaljevanje večletnega šikaniranja. Sodišče je napačno izločilo v ločeno obravnavanje del zadeve iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja, saj gre za povezane dejanske okoliščine. Z zlorabo procesnega vodstva je poskušalo izvesti postopek brez tožnika. Čeprav se je pravočasno opravičil z dokazili, sodišče ni preklicalo obravnave. Zmotno je uporabilo 61. člen ZSSloV. Tožena stranka je zamudila rok 120 dni iz tega člena, gre za grobo kršitev. Tožnika je hotela ekonomsko in socialno uničiti. Iz odločbe ZZZS z dne 21. 9. 2018 izhaja, da je bil od 15. 9. 2018 do 31. 10. 2018 začasno nezmožen za delo. To pomeni, da mu delovno razmerje 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Tega dne vez med strankama zaradi navedene odločbe, ki je tožena stranka ni izpodbijala, ni bila pretrgana. Tudi mu je bil izplačan celoten regres. Prav tako tožena stranka tožnika ni pozvala na vračilo opreme. Bolniški stalež ustreza situaciji kot da je tožnik ostal na delu v smislu navedene zakonske določbe, zaradi česar je njegov zahtevek utemeljen. Tožnik opisuje socialni položaj svoje družine. Izraža nezadovoljstvo s postopanjem državne odvetnice A.A., ki tožene stranke ni zastopala le v predmetni zadevi, ampak tudi v ostalih zadevah – npr. v tistih, v katerih njegova žena ni uspela (npr. VIII Ips 119/2015). Meni, da odločitev o tem, s kom bo podaljšala pogodbo o zaposlitvi, ne bi smela biti prepuščena toženi stranki. Ostalim je bila pogodba podaljšana, le tožniku ne. Glede tega je predlagal pridobitev dokumentacije. Bil je diskriminiran. Tožena stranka ni dokazala nasprotnega.

3. Tožnik v uvodu pritožbe zoper sklep prav tako uveljavlja kršitev 338. člena ZPP ter 8., 14. in 3. točke 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišču pravočasno poslal opravičilo glede naroka za dne 3. 10. 2019 in prošnjo za preložitev na nedoločen čas. Šele 17. 10. 2019 je prejel neobrazložen odgovor sodišča, da narok ne bo preložen. Sodišče mu je protipravno odvzelo pravico do udeležbe na naroku. Iz neznanega razloga mu ni poslalo telegrama. Narok je zamudil zaradi razlogov na strani sodišča - ker ni bil pravočasno obveščen, da narok ne bo preložen. Tako izhaja tudi iz sklepa. Ni sam zakrivil zamude. Sodišče je obvestil, da ima kontinuirane težave že skoraj 2 leti, povezane tudi z operacijami. Zaradi nenadne situacije ni uspel pridobiti zdravniškega potrdila na predpisanem obrazcu. Pri tem pripominja, da je sodišče, ob sodelovanju imenovanega zdravnika, napačno ocenilo predhodno zdravniško potrdilo na predpisanem obrazcu. Tudi je sodišče nedopustno poseglo v pravnomočno odločbo ZZZS in tako znova privilegiralo toženo stranko.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev (s tem da pritožba zgolj uvodoma našteva tovrstne kršitve, ki pa jih ne obrazloži), da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu z možnostjo iz 300. člena ZPP iz skupnega obravnavanja (s predmetnim prioritetnim zahtevkom iz naslova prenehanja pogodbe o zaposlitvi) dopustno izločilo ostale denarne zahtevke (med katerimi je tudi odškodnina zaradi trpinčenja, ki jo izpostavlja pritožba). V sodbi je obrazložilo, da bi njihovo obravnavanje zavleklo postopek, ne bi pa moglo prispevati k odločitvi o zahtevku za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Navedena obrazložitev niti ni bila potrebna, saj zoper tovrstno odločitev ni pritožbe (270. člen ZPP). Posledično pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje razdružitvi spisa, niso upoštevne.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2008 od 7. 10. 2008 do 6. 10. 2018 na dolžnosti vojak. Tožena stranka ga je z dopisom z dne 18. 9. 2018 obvestila, da mu pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala in mu bo delovno razmerje z iztekom pogodbe o zaposlitvi prenehalo. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovemu stališču, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo in da je njegov zahtevek utemeljen že iz razloga, ker je zamudila rok 120 dni iz 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). O tem se je že izrekla sodna praksa (npr. Pdp 75/2013 v zvezi z VIII Ips 136/2013).

8. Skladno z 61. členom ZSSloV se vojaški osebi pisno ponudi podaljšanje pogodbe o zaposlitvi najpozneje 120 dni pred iztekom s pogodbo o zaposlitvi določenega roka. Na enak način in v enakem roku je obveščena oseba, ki se ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšala. Če poteče pogodbeno dogovorjeni rok, pa pogodba o zaposlitvi ni podaljšana niti ni oseba obveščena v roku, da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana, in oseba ostane na delu, se šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo.

9. Čeprav torej tožena stranka tožnika o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi ni obvestila 120 dni pred iztekom pogodbe, se zgolj zaradi tega ne šteje, da ima s toženo stranko sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi za 10 let. Prepozno obvestilo ne povzroči nastopa domneve, da je sklenjena nova pogodba o zaposlitvi.

10. Za zaključek, da je med strankama sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, bi morala biti izpolnjena dva pogoja - da tožnik ne bi bil obveščen in da je ostal na delu po izteku časa. Ta dva pogoja pa nista izpolnjena.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da tožnik ni ostal na delu po izteku časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi - po 6. 10. 2018. Po ugotovitvi sodišča, ki ji pritožba niti ne nasprotuje, se je tožnik s 7. 10. 2018 celo zaposlil pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Tožnik poudarja, da je bil na podlagi odločbe ZZZS z dne 21. 9. 2018 začasno nezmožen za delo - do 31. 10. 2018, kar zajema tudi čas izteka pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zaradi tega ni možno šteti, da je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi oziroma, da mu delovno razmerje s 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Bolniška odsotnost delavca prepreči prenehanje delovnega razmerja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (116. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pritožba bolniški stalež zmotno prikazuje kot nekakšno odločilno vez med strankama, zaradi katere delovno razmerje ni moglo biti prekinjeno. Tožnik se sklicuje še na druge ti. vezi (kot npr. da mu je bil izplačan celoten regres za letni dopust, da ga tožena stranka ni pozvala na vračilo opreme, ter da ni izpodbijala navedene odločbe ZZZS), ki pa prav tako niso pomembne za odločitev v tem sporu, saj nimajo večje teže kot ključna okoliščina spora, da je tožniku dopustno prenehalo delovno razmerje s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (79. člen ZDR-1).

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec z delavcem ni dolžan skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnik neutemeljeno nasprotuje pogodbeni svobodi delodajalca do proste odločitve, s katerim kandidatom bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (24. člen ZDR-1), kar je materialnopravno pravilno. Tožnikov zahtevek, s katerim zahteva, da naj sodišče toženi stranki naloži, da mora z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi, pa je sporen tudi s procesnega vidika. Sodišče delodajalcu ne more naložiti, da je dolžan z določenim delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi (staro stališče od primera VIII Ips 348/2006 dalje), zato bi bil (glede na določbo 181. člena ZPP) bolj ustrezen zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 7. 10. 2018 do 6. 10. 2028, kot je nakazalo že sodišče prve stopnje, kar pa za odločitev o pritožbi zoper sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, niti ni odločilno.

13. Tožnik v pritožbi vztraja, da mu pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana zaradi trpinčenja in diskriminacije, vendar pa tudi, če bi navedeno držalo, to ne bi predstavljalo relevantne podlage za ugoditev postavljenemu zahtevku. Za tovrstne trditve velja drugačno sodno varstvo - iz naslova odškodnine (Pdp 75/2013).

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v obravnavanem primeru predvsem za pravno vprašanje. Toliko bolj so zato neutemeljeni očitki tožnika v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj odločilna dejstva primera niti niso sporna. S tem, ko ga je sodišče pozvalo, ali se strinja, da o zadevi odloči brez glavne obravnave (na podlagi 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS. št. 2/2004 in nasl.), ni storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Neprimerni so očitki o zlorabi procesnega vodstva s strani sodišča ter tudi očitki zoper državno odvetnico, sploh ob sklicevanju na njeno zastopanje v že končanih zadevah, ki niso v nobeni relevantni zvezi z obravnavanim primerom.

15. V pritožbi zoper sodbo tožnik le na kratko izpodbija razloge sodbe, ki se nanašajo na zaključni narok 3. 10. 2019. Neutemeljeno poudarja, da se je opravičil z ustreznimi dokazili, sodišče pa naroka ni preklicalo. Odločba ZZZS z dne 18. 9. 2019, da tožnik ni zmožen za delo od 19. 9. 2019 do 6. 10. 2019 namreč še ne dokazuje, da mu je bil iz upravičenih zdravstvenih razlogov onemogočen prihod na sodišče.

16. Le v pritožbi zoper sklep o zavrnjenem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (ki se nanaša na narok 3. 10. 2019), ne pa tudi v pritožbi zoper sodbo, podaja navedbe, s katerimi nasprotuje razlogom iz sodbe, ki se nanašajo na opravičila in neprihode na predhodne naroke, kar pa za odločitev o pritožbi zoper sklep ne more biti relevantno.

17. Pred tem je namreč sodišče na podlagi drugega odstavka 115. člena ZPP zahtevalo presojo utemeljenosti zdravniškega opravičila z dne 11. 6. 2019, ki je bilo podano glede razpisanih narokov z dne 13. 6. 2019 in 11. 7. 2019. Imenovani zdravnik je podal mnenje z dne 30. 7. 2019, da tožniku zdravstveno stanje ne onemogoča prihoda na narok in zaključilo, da je bilo zdravniško opravičilo izdano neupravičeno.

18. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče tožniku 30. 7. 2019 vročilo vabilo na narok za 3. 10. 2019. Tožnik je 27. 9. 2019 vložil prošnjo za preložitev naroka, ki jo je utemeljeval s slabim zdravstvenim stanjem. Sodišče mu ni sledilo, zato naroka ni preklicalo in preložilo. O tem je tožnika obvestilo z dopisom z dne 30. 9. 2019, ki mu je bil vročen 17. 10. 2019. Ker na narok ni pristopil, je sodišče narok izvedlo v tožnikovi nenavzočnosti. Še pred vročitvijo sodbe (ta je bila tožniku vročena 11. 11. 2019 - po predhodnem poskusu vročitve 25. 10. 2019) je tožnik 4. 11. 2019 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je navedel, da sodišče ni upoštevalo njegovega pravočasnega in obrazloženega opravičila in da je v nasprotju zakonskimi določili izvedlo narok, tožnik pa se naroka ni udeležil in je bil o odločitvi sodišča, da naroka ne bo preložilo, obveščen šele 17. 10. 2019. Predhodni neuspeli poskus vročitve obvestila sodišča je bil opravljen 2. 10. 2019.

19. Tožnik v pritožbi zoper sklep neutemeljeno navaja, da je narok zamudil iz upravičenih vzrokov, ki so bili na strani sodišča - ker mu to ni pravočasno odgovorilo na njegovo prošnjo z dne 23. 9. 2019 za preložitev naroka, saj je odgovor prejel šele 17. 10. 2019. Sklicuje se še na nenadno situacijo, zaradi katere ni uspel pridobiti zdravniškega potrdila na predpisanem obrazcu (kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto – prvi odstavek 337. člena ZPP), tako da je predložil le odločbo ZZZS o začasni nezmožnosti za delo.

20. Če stranka zamudi narok in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Tožnik ni uveljavljal nezakrivljenega ravnanja iz svoje sfere, ampak iz sfere sodišča. Napake, ki se očitajo sodišču, pa se ne štejejo za razlog, ki bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje (VSL I Cpg 530/2010, I Cp 2063/2014, II Cp 3353/2014), ampak gre za razlog, ki ga lahko stranka uveljavlja v pritožbi zoper končno odločitev, tega pa tožnik v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljal.

21. Upravičeni vzroki za zamudo procesnega dejanja so lahko le tiste okoliščine, ki jih stranka sama ni zakrivila oz., ki jih stranka kljub izkazani skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti, tožnik pa bi po pravilni oceni sodišča prve stopnje ob ustrezni skrbnosti zamudo naroka lahko predvidel in preprečil, saj je vedel, da je narok razpisan, pa nanj ni pristopil bodisi sam bodisi po pooblaščencu, čeprav s strani sodišča ni bil obveščen o preklicu naroka.

22. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

23. Tožnik je v zvezi z vsako pritožbo priglasil po 20,00 EUR pritožbenih stroškov. Ker s pritožbama ni uspel, jih krije sam (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

01.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1049/2012
• Sodba VIII Ips 68/2008
• Sodba VIII Ips 539/2007