VDSS Sklep Pdp 180/2020

Jedro

Pri regulacijskih začasnih odredbah gre za izjemno sredstvo zavarovanja, ki je upravičeno le v nujnih in ustavno upravičenih primerih, ko upniku grozi težko nadomestljiva škoda oziroma da se prepreči uporaba sile, torej gre za strožje pogoje iz 272. člena ZIZ. Izjemnost pa je potrebno razlagati strogo in celovito tehtati položaj obeh strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od dne 17. 1. 2019 dalje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu direktor za nedoločen čas in za polni delovni čas od dne 17. 1. 2019 dalje, s pripadajočo plačo v višini 2.800,00 EUR bruto na mesec, z izplačilom najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu priznati tudi druge pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni.

Podredno k 2. točki:

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalec direktorja v družbi za nedoločen čas in za polni delovni čas od dne 17. 1. 2019 dalje, s pripadajočo plačo v višini 2.800,00 EUR bruto na mesec, z izplačilom najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu priznati tudi druge pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v socialna zavarovanja in za čas od dne 17. 1. 2019 urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od dne 17. 1. 2019 do pravnomočnosti sodbe obračunati plačo za opravljeno delo v višini 2.800,00 EUR bruto na mesec, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati morebitno razliko med neto zneskom mesečne plače in že izplačanimi denarnimi prejemki za posamezni mesec ter mu izplačati tudi pripadajoča mu povračila stroškov, povezanih z delom, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v posameznem mesecu za prejšnji mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

5. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2020 in z dne 21. 2. 2020 nezakonita in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 21. 2. 2020, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

6. V primeru, da tožena stranka ne bi ravnala tako, kot je določeno v 1., 2., 3., 4. in 5. točki izreka, se ji izreka denarna kazen v višini 100.000,00 EUR. V primeru, da tudi po izreku denarne kazni ne bi spoštovala svoje obveznosti, bo sodišče izvršilo sklep o denarni kazni in ponovno izreklo poostreno denarno kazen. Če tožena stranka tudi tedaj ne bi izpolnila svoje obveznosti, bo sodišče najprej postopalo s poostrenimi denarnimi kaznimi, vse dokler seštevek denarnih kazni posameznih sklepov ne bo dosegel 10-kratnega zgoraj navedenega.

7. Začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 60 dni po pravnomočnosti.

8. Ugovor ali pritožba ne zadržita njene izvršitve.

9. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka zavarovanja, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep v celoti, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Takšna odločitev je nepravilna in nezakonita. Tožnik je prepričan, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo navedb in predloženih dokazov. Pravilna je ugotovitev, da tožnik predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe in navaja, da je le-ta potrebna zaradi začasne ureditve spornega razmerja, to je zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode v konkretnem primeru. Res je, da je po pravni teoriji in sodni praksi regulacijska začasna odredba izjemno sredstvo zavarovanja in je kot taka upravičena le v nujnih in ustavno upravičenih primerih, zaradi česar je potrebno strogo in celovito tehtati položaj obeh strank. Ob navedenem pa tožnik zatrjuje, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke, prav tako je izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Tožnik je izkazal verjetnost obstoja terjatve, kot tudi pogoj, da mu grozi nastanek težko nadomestljive škode, ki je ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo začasne odredbe, pri čemer izdaja ne bo nedopustno posegla v pravni položaj tožene stranke. Obrazložitev sodišča je izjemno skopa, pavšalna in neargumentirana, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, izpodbijani sklep pa je že iz tega razloga nezakonit. Tožnik je podal obsežno trditveno podlago in številne dokaze, sodišče pa je le pavšalno obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je dolžno natančno in precizno opraviti tehtanje vseh argumentov in dokaznih listin. Sodišče zmotno navaja, da v tej fazi postopka tožnik ni izkazal za verjetno, da obstoji njegova nedenarna terjatev, ki izvira iz delovnega razmerja. Tožnik je obstoj delovnega razmerja izkazal, ne zgolj s stopnjo verjetnosti, temveč celo s stopnjo gotovosti - sodišče se do vseh predlaganih dokazov ni opredelilo, niti ni pojasnilo, zakaj jim ne sledi. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju s toženo stranko že od 4. 1. 2017 dalje, torej že bistveno pred obdobjem, za katerega zatrjuje obstoj delovnega razmerja. Ravno okoliščina, da je tožnik dela za toženo stranko formalno opravljal po pogodbi o poslovnem sodelovanju, dejansko pa je njegovo delo imelo vse elemente delovnega razmerja, izkazuje utemeljenost tožbenega zahtevka in predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnik je v imenu tožene stranke sklepal pravne posle s poslovnimi partnerji in torej ni bil le pogodbeni sodelavec. Prav tako iz odgovora tožene stranke na tožnikovo zahtevo za odpravo kršitev z dne 9. 3. 2020 izhaja, da tožena stranka obstoja delovnega razmerja ne priznava. Iz predloženih dokazov izhaja, da je tožnik imel nadrejeno vlogo nad vsemi zaposlenimi, ki so se nanj obračali in iskali navodila za svoje delo, da je skrbel za prodajo, edini komuniciral s ključnim kupcem tožene stranke - A., da je vodil vse posle, imel dostop do spletne banke, B., opravil selitev proizvodnje v nove poslovne prostore, skratka opravljal je vsa dela direktorja družbe. Tožnik je priložil tudi sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 117/2020 z dne 11. 2. 2020, iz katerega izhaja, da je sodišče ugodilo njegovemu predlogu in zakoniti zastopnici tožene stranke prepovedalo razpolagati s 100 % poslovnim deležem tožene stranke, saj le-ta predstavlja skupno premoženje tožnika in zakonite zastopnice tožene stranke. Nekdanja zunajzakonska partnerja sta skupaj opravljala vsa dela v družbi. Neutemeljena je tudi obrazložitev, da tožnik ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, to je nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče prav tako šteje, da v obravnavanem primeru ni izpolnil pogoja reverzibilnosti, ki se zahteva za izdajo regulacijske začasne odredbe, pri čemer je obrazložitev sodišča neargumentirana. Sodišče nikjer ne pojasni, kakšen vpliv tožnika na delovni proces v vmesnem obdobju bi lahko bil takšen, da ga ne bi bilo mogoče odpraviti. Ni jasno, zakaj, v kolikor bi sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in tožniku omogočilo, da se vključi v organiziran delovni proces tožene stranke in opravlja delo direktorja oziroma njegovega svetovalca in s tem vpliva na poslovanje tožene stranke, ob morebitni kasnejši zavrnitvi zahtevka tega ne bi bilo mogoče odpraviti brez posledic za toženo stranko. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je prejelo predmetno zadevo Pdp 234/2020 dne 8. 4. 2020, pri čemer iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje zadevo posredovalo pritožbenemu sodišču dne 31. 3. 2020.

6. Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi obstoja delovnega razmerja in predlog za izdajo začasne odredbe dne 12. 3. 2020, v nadaljevanju pa še dopolnitev predloga za izdajo začasne odredbe dne 13. 3. 2020. Tako je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti in zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 17. 1. 2019 na delovnem mestu direktor za nedoločen čas in posledično izplačilom plače v višini 2.800,00 EUR bruto, prav tako je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalec direktorja za nedoločen čas s plačo 2.800,00 EUR bruto, prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ, posledično pa tudi izplačilo mesečnih plač in ugotovitvijo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2012 nezakonita in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

7. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 in nadalj. - Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj. - ZIZ), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

8. Po določbi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednji postavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatnost škode.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da je obrazložitev sodišča izjemno skopa, pavšalna in neargumentirana, v sled česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je obrazložilo vse bistvene elemente, pomembne za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče lahko izpodbijani sklep preizkusilo in ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe ZDSS-1 in 272. člen ZIZ.

10. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo in kar pritrjuje tudi tožnik v pritožbi, je tožnik podal tako imenovano regulacijsko začasno odredbo, pri čemer se je sodišče ustrezno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 26. 7. 1998. Pri regulacijskih začasnih odredbah gre za izjemno sredstvo zavarovanja, ki je upravičeno le v nujnih in ustavno upravičenih primerih, ko upniku grozi težko nadomestljiva škoda oziroma da se prepreči uporaba sile, torej gre za strožje pogoje iz 272. člena ZIZ. Izjemnost pa je potrebno razlagati strogo in celovito tehtati položaj obeh strank. Tožnik pri tem zmotno ocenjuje, da je njegova terjatev izkazana ne le s stopnjo verjetnosti, pač pa celo s stopnjo gotovosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnikova terjatev še ni izkazana s stopnjo verjetnosti. Poudariti je, da tožena stranka niti še ni imela možnosti izjasniti se o tožnikovih zatrjevanjih, kar bo lahko storila v nadaljevanju v rednem kontradiktornem postopku.

11. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je direktor podjetja, po drugi strani pa tudi uveljavlja zahtevek za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec podjetja, ob tem tudi sam s sabo prihaja v nasprotje. Delovno sodišče je pristojno le za delovne spore, ne pa za statusne spore, za kar bi bilo pristojno redno sodišče v gospodarskem sporu. Sodišče je odločalo glede primarnega zahtevka v predmetni zadevi, ker tožnik zahteva izdajo pogodbe o zaposlitvi, kar nakazuje pristojnost delovnega sodišča, pri čemer kot navedeno delovno sodišče ne postavlja direktorjev. Vendar navedeno niti ni pomembno za rešitev spora, saj v nadaljevanju sodišče odloči tudi o podrednem predlogu k točki 2 in s tem za izdajo pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalec direktorja. Sodišče v nadaljevanju jasno poudari, zakaj je zavrnilo predlagano začasno odredbo tožnika za delovno mesto svetovalec direktorja, saj je ugotovilo, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju št. ... z dne 4. 1. 2017 za nedoločen čas, navedeni razlog pa ne more biti avtomatično razlog, da je med strankama dejansko obstajalo delovno razmerje z vsemi elementi delovnega razmerja, kot to določa 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) in sicer da gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, ko se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Pri tem tožnik v pritožbi celo navaja, da je bil on tisti, ki je imel nadrejeno vlogo nad vsemi zaposlenimi, ki so se nanj obračali in iskali navodila za svoje delo, da je skrbel za prodajo, edini komuniciral s ključnim kupcem tožene stranke - A., da je vodil vse posle, imel dostop do spletne banke, B., opravil selitev proizvodnje v nove poslovne prostore, skratka, da je opravljal vsa dela direktorja družbe.

12. Sodišče je tudi obrazložilo, da tožnik ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, to je nastanka težko nadomestljive škode. Zatrjeval je, da zakonita zastopnica s svojimi ravnanji finančno izčrpava toženo stranko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik predložil v spis odločitev sodišča P 117/2020-II z dne 11. 2. 2020, kjer je bilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev 100 % poslovnega deleža v družbi, prepoved obremenitve in odtujitve poslovnega deleža se ob tem vpiše v sodni register Okrožnega sodišča, ugodeno. Začasna odredba pa stopi v veljavo takoj in traja še 60 dni do pravnomočnosti. Ob tem je sodišče tudi zavzelo stališče, da se odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja pogodbe o poslovnem sodelovanju med C.C. s. p., odstopi v reševanje za to pristojnemu gospodarskemu oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani. Poudariti je, da je sodišče v zadevi P 117/2020-II odločalo o ugotovitvi obstoja skupnega premoženja in deležev na njem. Glede na navedeno torej nevarnost nastanka težko nadomestljive škode v tem postopku ni izkazana. Tudi sicer delavec v delovnem razmerju ne odloča o poslovnih odločitvah tožene stranke, pač pa je za to pristojen le zakoniti zastopnik tožene stranke – direktor kot delodajalec.

13. Sodišče je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru tudi ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti, ki se zahteva za izdajo regulacijske začasne odredbe. Tožnik je postavil tudi zahtevek za plačilo davkov in prispevkov, ki jih tožena stranka ne bi mogla izterjati nazaj od pristojnih institucij v primeru, da tožnik s svojim zahtevkom ne bi uspel. Tudi sicer, kot že navedeno, je tožnik uspel z začasno odredbo v postopku glede delitve skupnega premoženja, kar seveda nima vpliva na konkretni individualni delovni spor glede obstoja delovnega razmerja za delovno mesto svetovalec direktorja.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v drugi točki 366. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 646/2021
• VSL sklep II Cp 482/2014
• VDSS Sklep X Pdp 61/2022