VDSS Sodba Pdp 601/2019

Jedro

Prav porušeni odnosi so privedli do določenih ravnanj direktorice, ki pa jih sodišče ni ocenilo kot trpinčenje.

Ugotovljena ravnanja direktorice ne predstavljajo nedopustnih ravnanj trpinčenja, zlasti ne z namenom žaljenja, poniževanja ali diskreditacije tožnice, temveč je šlo za izvajanje pristojnosti navedene kot direktorice. Ni šlo za sistematična, graje vredna ravnanja, usmerjena proti tožnici, ampak za izvajanje nalog v delovnem procesu, kar pa je bilo oteženo glede na porušen odnos med tožnico in direktorico tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici zaradi posega v njene pravice do osebnega dostojanstva in s tem povezane duševne bolečine plačati 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 167,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je ne obrazloži. Navaja, da je dokazala, da jo je direktorica tožene stranke trpinčila in s tem kršila 7. člen ZDR-1. Sodišče je napačno presodilo očitke - zlasti tiste, ki jih izpostavlja v pritožbi. Izpostavilo je, da je k poslabšanju odnosa z direktorico tožene stranke prispevala tudi sama tožnica, pri čemer se je oprlo predvsem na izpoved prič A.A. in B.B.. Ta je izpovedal, da je C.C. zaradi tožničinega vedenja podal odpoved, vendar pa navedeni tega v izpovedi ni potrdil. Sodišče ne vidi nič spornega v tem, da je direktorica poskrbela, da je bilo tožnici odvzeto pooblastilo za nadomeščanje direktorice zaradi njunega slabega odnosa, ne pa npr. zaradi nestrokovnosti tožnice. Sledilo je razlogom direktorice v zvezi s tem. Ta je tožnico na kolegiju 10. 1. 2017 očitno želela ponižati, saj ji je na vprašanje, zakaj so ji bila odvzeta pooblastila, odgovorila, da "kar tako". Obrazložitev v 11. točki sodbe ne drži. Gre za banalno zadevo glede pravilnika, ki je bil sicer sprejet s sklepom direktorice, sestavila pa ga je tožnica. Torej si ni lastila tujega dela, ampak je z zapisom svojega imena ter podpisom prevzela odgovornost za vsebino dela. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica opravila ogromno dela, direktorica pa je želela biti le podpisana. Zgodba s podpisi je pretirana, kaže na to, da se direktorica ni imela ukvarjati s čim bolj pametnim. Sodišče je napačno presodilo prekinitev ustne komunikacije. Direktorica ji je naloge odrejala preko elektronske pošte in preko drugih zaposlenih, čeprav sta imeli pisarni v bližini. Elektronsko sporočilo, preposlano preko D.D., kaže na ignorantski in ponižujoč odnos. Zato je tožnica zahtevala, naj ji direktorica navodila da neposredno, kar je sodišče napačno presodilo. Tudi je direktorica nedopustno naročila svoji tajnici, da naj ravno v času odsotnosti tožnice vzame iz njene pisarne ključe direktoričine pisarne. Šlo je za načrtovani vdor v zasebnost. To kaže na zaničevalen odnos. Tudi glede ocene dela za leto 2016 je sodišče napačno presodilo, da ni šlo za trpinčenje, čeprav iz sodbe izhaja, da je tudi samo ocenjevanje zaznalo kot norčevanje in diskreditacijo tožnice. V točki 22 obrazložitve je na podlagi izpovedi direktorici naklonjene priče zmotno ugotovilo, da je šlo za glasno govorjenje, namesto za kričanje direktorice. V 25. točki obrazložitve je napačno ocenilo okoliščine glede zaposlitve novega delavca na področju računalništva, saj tožnica z C.C. ni imela praktično nič. Ni mu imela kaj predati. Navaja še, da ji je direktorica odpoved vročila preko uniformiranega vročitelja. Četudi je bil njun odnos slab, sodišče takšno vročenje ne bi smelo opredeliti kot primerno. Šlo je za ponižanje. Direktorica je imela stalne zahteve po izročitvi dokumentacije, ki je tožnica ni imela. Ni šlo za pomoto v komunikaciji, ampak za psihične pritiske. Direktorica je 8. 1. 2017 tožnici podala neformalno pismo, ki ga je sodišče napačno presodilo. V pismu so res tudi pohvale na račun tožnice, s tem se je želela direktorica zgolj zavarovati pred morebitnim ukrepanjem tožnice. Sodišče je napačno presodilo, da ravnanja direktorice niso bila nedopustna.

3. Tožena stranka v dogovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot pomočnica direktorja. Sodišče prve stopnje v njenih očitkih zoper takratno direktorico tožene stranke E.E. pravilno ni našlo elementov trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek pravilno že po temelju zavrnilo.

7. Po četrtem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu. ZDR-1 v 8. členu določa, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, tožnica pa to v pritožbi priznava, da so bili od sredine leta 2016 dalje odnosi med njo in direktorico tožene stranke dejansko slabi. To so potrdili tudi zaposleni, zaslišani kot priče, pri čemer razloga za poslabšanje odnosov niso poznali. Ker so bili priče njunemu odnosu večinoma le na kolegijih, so izpovedali o teh svojih opažanjih. Potrdili so nesoglasja, zanikali pa so, da bi bilo na kolegijih prisotno vpitje. Po oceni sodišča so bili razlogi za težavno in zaostreno komunikacijo med njima na strani direktorice in tožnice - kot posledica porušenih odnosov med njima. Prav porušeni odnosi so privedli do določenih ravnanj direktorice, ki pa jih sodišče ni ocenilo kot trpinčenje.

9. Priča B.B. je resda izpovedal, da se je tožnica neprimerno vedla do C.C., zaradi česar naj bi ta podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa to niso odločilna dejstva spora, saj ni tožnica tista, ki bi ji tožba očitala trpinčenje, da bi se morala razbremeniti tovrstnih očitkov. Vztrajanje pritožbe v tej smeri tako ni odločilno za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke.

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča glede tožničinih očitkov v zvezi z odvzemom pooblastila za nadomeščanje v njeni odsotnosti. To pooblastilo ni bilo del opisa delovnega mesta pomočnice direktorja. Pooblastilo je bilo s strani direktorice dano od 8. 5. 2013 dalje, preklicano pa 23. 12. 2016. Pritožba prikazuje, da je bilo tožnici po ugotovitvi sodišča pooblastilo odvzeto le zaradi slabih odnosov, kar pa ne drži. Sodišče je upoštevalo izpoved direktorice, ki je pojasnila razloge, zaradi katerih tožnici ni mogla več zaupati (npr. zaradi neustreznega podpisovanja dokumentov, kar je sodišče ustrezno obrazložilo v 11. točki sodbe), zato je za nadomeščanje pooblastila vodjo finančnega sektorja. To je bilo v skladu s Statutom tožene stranke, v katerem je določeno, da lahko direktorja nadomešča pomočnik ali pa kateri drugi vodja sektorja. Tožnica vztraja, da ji je bilo pooblastilo odvzeto zgolj s pojasnilom "kar tako", sodišče pa je verjelo takratni direktorici, da je tožnici razloge za odvzem pooblastila tudi osebno pojasnila. Slednje iz zapisnika kolegija z dne 10. 1. 2017 res ne izhaja, direktorica pa je izpovedala, da je to kasneje vendarle storila. Sodišče v opisanem pravilno ni našlo podlage za zaključek, da je do odvzema pooblastila prišlo le z namenom ponižanja tožnice, pri čemer neutemeljeno vztraja pritožba.

11. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo niti tožničinim očitkom, da je E.E. od nje zahtevala, da se v končnem besedilu uvoda k Poslovniku kakovosti, pri navedbi vodstva zavoda, izbriše njeno ime. Četudi je tožnica, ki je pripravljala poslovnik, želela, da je to njeno delo zabeleženo, pa je sodišče utemeljeno poudarilo, da pod vodstvo zavoda sodi direktor zavoda, ne pa namestnik oziroma pomočnik. Sodišče prve stopnje je sicer podobne zaplete pri podpisovanju ugotovilo tudi v zvezi z drugimi dokumenti. Po pravilniku tožene stranke se namreč na desni strani dokumentov napiše direktor, na levi pa pripravljalec, tožnica pa je na več dokumentih napisala le sebe, direktorico pa izpustila. Zato zahteve direktorice, naj se to upošteva, niso bile nedopustne.

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zaključke sodišča, ki se nanašajo na komunikacijo med tožnico in direktorico. Tožnica je izpovedala, da je E.E. z njo od jeseni 2016 dalje komunicirala le preko elektronske pošte, tretjih oseb oziroma na kolegiju. Priča E.E. je očitano zanikala in pojasnila, da je bilo ravno obratno - da tožnica z njo ni želela več delati, da je zavračala naloge, delala stvari brez njene vednosti. Tožnica je v zvezi z navedenim izpostavila več primerov, katere pa je navedena priča po oceni sodišča prepričljivo zavrnila. Pritožba izpostavlja primer, ko je direktorica tožničinemu podrejenemu D.D. naročila, naj ji reče oziroma naroči, naj odgovarja za vodstveni pregled. Ko je tožnica D.D. rekla, da želi to slišati od direktorice in ne od podrejenega, ji je nato E.E. v vednost preposlala elektronsko sporočilo, v katerem je D.D. naročila, naj ji to naroči. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje opisano ne daje podlage za ugotovitev trpinčenja.

13. Pritožba glede dogodka, povezanega s tem, da je direktorica svoji tajnici naročila, da iz tožničine pisarne v njeni odsotnosti vzame ključe direktoričine pisarne, neutemeljeno vztraja, da je šlo za nedopustni poseg v tožničino zasebnost. Verjelo je toženi stranki, da je imela direktorica za takšno postopanje utemeljen razlog. Izpovedala je o zapletu, ko je tajnico prosila za ključ, ker so se njena vrata zataknila, da bi z drugim ključem preverili, ali je razlog za okvaro ključ ali pa je kaj narobe z vrati. Izrecno je zanikala, da bi tajnici rekla, da mora to storiti v času, ko tožnice ni v pisarni. Tudi tajnica (priča F.F.) ni potrdila, da bi ji direktorica naročila naj ključ vzame ob tožničini odsotnosti, sicer pa je ključ vzela iz nezaklenjenega predala. Opisano ne kaže na zaničevalen odnos do tožnice.

14. Pritožba glede navedene priče neutemeljeno izpodbija dokazno oceno v 22. točki obrazložitve sodbe, češ da je sodišče na podlagi izpovedi direktorici naklonjene priče zmotno ugotovilo, da je šlo za glasno govorjenje, namesto za kričanje direktorice. Sodišče je pri tem ustrezno poudarilo, da je bila priča zaslišana na predlog tožnice, torej niti ne na predlog tožene stranke, pa je kljub temu potrdila navedbe tožene stranke ter izpoved priče E.E., da ni šlo za kričanje.

15. Tožnica neutemeljeno vztraja, da je sodišče prve stopnje glede ocene dela za leto 2016 napačno presodilo, da ni šlo za trpinčenje. Tožnica je bila za leto 2016 ocenjena prav dobro. Glede na delo, ki ga je opravila pri toženi stranki, je menila, da si zasluži več kot odlično oceno. Bila je ena izmed štirih, ki so dobili oceno prav dobro, drugi so bili ocenjeni odlično, kar je opredelila kot norčevanje in diskreditacijo. Sodišče je v obrazložitvi sodbe res navedlo, da glede na izpoved E.E. kot ocenjevalke ter obrazložitev sklepa komisije za preizkus ocene, zaključuje, da je imela E.E. za oceno prav dobro konkretne in dejanske razloge in ta ni bila podana zgolj z namenom norčevanja in diskreditacije tožnice. Vendar pa iz takšnega zapisa ni možno sklepati, da je tudi sodišče zaznalo norčevanje in diskreditacijo tožnice, kot to neutemeljeno sklepa pritožba.

16. Direktorica tožnici odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni vročila sama, pač pa po posebnem vročevalcu, kar pa že ne pomeni trpinčenja. Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi tožnica neutemeljeno nasprotuje obrazložitvi sodbe, ki se nanaša na predajo poslov in dokumentacije novo zaposlenemu delavcu na področju računalništva.

17. Pritožba vztraja, da je imela direktorica stalne zahteve po izročitvi dokumentacije, ki je tožnica ni imela. Sodišče je ugotovilo, da so se zahteve direktorice nanašale na tehnično dokumentacijo o dobavljeni opremi za postavitev internetnega omrežja. Direktorica je od tožnice zahtevala dokumentacijo, ki bi jo tožnica morala prevzeti od dobavitelja opreme, nakar je ugotovila, da tožnica dokumentacije sploh ni prevzela, četudi je zatrjevala njeno predajo. Sodišče pa je iz tožbenih navedb razbralo, da naj bi bila za tožnico sporna predaja določene dokumentacije za konfiguriranje, ki jo je imel G.G.. Zato je sodišče sklepalo, da je glede tega, za katero dokumentacijo je sploh šlo, v komunikaciji med direktorico in tožnico prišlo do pomote oziroma nesporazuma, kar je imelo za posledico večkratne pozive za predložitev dokumentacije s strani direktorice, ni pa tega mogoče opredeliti kot psihični pritisk, za kar se zavzema pritožba.

18. Tudi neformalno pismo z dne 8. 1. 2017, ki ga tožnica izpostavlja v pritožbi, ne kaže na trpinčenje s strani direktorice tožene stranke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče E.E., da je bilo to pismo njen tretji poskus, da bi se doseglo normalno funkcioniranje zavoda. Sodišče je pravilno ocenilo, da tudi iz vsebine pisma izhaja takšen namen, v smeri poskusa razrešitve konflikta.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugotovljena ravnanja E.E. ne predstavljajo nedopustnih ravnanj trpinčenja, zlasti ne z namenom žaljenja, poniževanja ali diskreditacije tožnice, temveč je šlo za izvajanje pristojnosti navedene kot direktorice. Ni šlo za sistematična, graje vredna ravnanja, usmerjena proti tožnici, ampak za izvajanje nalog v delovnem procesu, kar pa je bilo oteženo glede na porušen odnos med tožnico in direktorico tožene stranke.

20. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

01.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 402/2020
• VDSS Sodba Pdp 864/2017
• VDSS Sodba Pdp 613/2017