VDSS Sodba Pdp 20/2020

Jedro

Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Ker je zaradi toženčevega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku med koledarskim letom odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, je dolžan toženec tožniku povrniti preveč izplačani regres, saj bi bil toženec sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena OZ).

Glede na to, da se je toženec v Dogovoru zavezal dolgovani znesek regresa povrniti do 31. 3. 2014, tožnik od neto zneska regresa (glede na bruto znesek 400,00 EUR) utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Zmotno pa tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje tudi od glavnici pripadajočega zneska pogodbenih obresti. Skladno s 381. členom OZ (v zvezi s prvim odstavkom 375. člena OZ) je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato lahko tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti šele od vložitve predloga za izvršbo dne 31. 3. 2017 dalje.

Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec z organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače, kot je to storil tožnik v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se na novo glasi:

"I. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29322/2017 z dne 5. 4. 2017 se v 1. odstavku vzdrži v veljavi glede zneska 400,00 EUR bruto s pogodbenimi zamudnimi obrestmi (po obrestni meri 2,25 % od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska pogodbenih obresti od 31. 3. 2017 do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 17. 4. 2014 dalje do plačila, v ostalem pa se 1. odstavek ter 3. odstavek izreka sklepa razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati regres za letni dopust v ustreznem neto znesku glede na bruto znesek 400,00 EUR s pogodbenimi obrestmi od neto zneska po 2,25 % obrestni meri od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako dobljenega zneska pogodbenih obresti od 31. 3. 2017 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 17. 4. 2014 dalje do plačila.

II. Zavrne se višji tožbeni zahtevek za plačilo:

- razlike med bruto in neto zneskom regresa za letni dopust;

- zakonskih zamudnih obresti od zneska pogodbenih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za čas od 17. 4. 2014 do vključno 30. 3. 2017,

- zneska 2.408,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila,

- pogodbenih obresti od zneska 1.901,77 EUR v višini 2,25 % obrestne mere od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila.

III. Tožeča stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 593,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 57,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29322/2017 z dne 5. 4. 2017 v 1. in 3. odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.851,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 4. 2014 dalje do plačila (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sodne odločbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 925,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter tožencu naloži povrnitev pravdnih stroškov. Tožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženec pri tožniku zaposlen v obdobju od 1. 4. 2006 do 16. 7. 2013. Tožnik je tožencu dne 14. 6. 2013 izplačal celotni regres za leto 2013, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da tožnik zaradi kasnejšega prenehanja delovnega razmerja ni upravičen do sorazmernega vračila regresa. Tožnik se sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Pd 1684/2017 z dne 20. 6. 2019, s katero je v identičnem sporu med isto tožečo stranko in njenim delavcem glede preveč izplačanega regresa sodišče že odločilo, da je toženec upravičen le do sorazmernega dela regresa za letni dopust (glede na datum prenehanja delovnega razmerja med letom 2013). Po sodbi sodišča v zadevi I Pd 1684/2017 z dne 20. 6. 2019 je odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, toženec je ta znesek neupravičeno pridobil in je toženec zato dolžan povrniti tožniku preveč izplačan regres. Tožnik dodaja, da dogovor o poplačilu dolga, ki se nanaša na toženčevo obveznost vrniti preveč izplačan regres za letni dopust, ni ničen, saj je v skladu z zakonskimi določili. Glede povrnitve akontacije plače tožnik nadalje zatrjuje, da sodišče prve stopnje neutemeljeno označuje za nično soglasje delavca za pobot, ki ga je toženec podpisal 6. 3. 2013. V soglasju za pobot se je toženec obvezal, da bo v primeru prenehanja delovnega razmerja povrnil vso preveč nakazano akontacijo. Ukrepi so bili predhodno dogovorjeni leta 2013 na ravni družbe in usklajeni s Sindikatom delavcev podjetja A. d. o. o., s katerim je bil dne 1. 3. 2014 podpisan Sklep o prerazporeditvi delovnega časa, dne 11. 3. 2013 pa še podpisan dogovor, po katerem se za čas prerazporeditve delovnega časa za neopravljene ure plačuje akontacija v višini 80 % osnove. Toženec je imel v času od 1. 3. 2013 do 16. 7. 2013 429 neopravljenih ur, kar sta pravdni stranki ravno tako sporazumno ugotavljali v dogovoru o poplačilu dolga št. ... Ukrepi glede izplačila akontacije so bili dogovorjeni za celotno družbo, dogovor o prerazporeditvi delovnega časa pa je bil dogovorjen s sindikatom, saj je bila s sindikatom podpisana tudi podjetniška kolektivna pogodba. Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tožnik naj ne bi zagotavljal dela svojim zaposlenim. Razlog so bile razmere na trgu, ko je sicer tožnik imel dovolj dela, do zastoja pa je prihajalo s strani investitorjev, ki niso uspeli pravočasno zagotavljati uvedbe v delo in nadaljevanja del, posledično pa plačevanja pogodbenih obveznosti za že izvedena dela. Zatrjuje, da takšna odločitev sodišča postavlja v neenak položaj ostale zaposlene in sili tožnika v odpuščanje zaposlenih. Podpisan je bil sklep o prerazporeditvi delovnega časa in dogovor, po katerem se za čas prerazporeditve delovnega časa za neopravljene ure plačuje akontacija v 80 % osnove, pri čemer bi ure, ko delavci niso delali, oddelali v času, ko bi delo bilo. Zaposleni so s tem ohranjali svoje dohodke bistveno nad višino minimalne plače, ukrepi so veljali za celotno družbo in se izvajali za vse zaposlene. V kolikor zaposleni ne bi podpisali soglasja o pobotu po dogovoru s sindikatom, zaposlenim tožnik te akontacije ne bi izplačeval. Pritožba graja tudi izračun pravdnih stroškov in opozarja, da paricijski rok za povračilo stroškov znaša 15 dni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba pa pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

6. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju preizkušalo pritožbeni očitek glede nepravilne uporabe materialnega prava. Toženec je bil v obravnavanem primeru pri tožniku zaposlen v obdobju od 1. 4. 2006 do 16. 7. 2013. Tožnik mu je dne 14. 6. 2013 izplačal celotni regres za leto 2013 v višini 800,00 EUR bruto. Dne 16. 7. 2013 sta stranki sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta ugotovili, da je bil tožencu izplačan celotni regres za leto 2013 in da mu je bilo iz naslova prerazporeditve delovnega časa za obdobje od 1. 3. 2013 do 16. 7. 2013 izplačana plača za 429 neopravljenih ur. Dne 16. 7. 2013 sta stranki sklenili tudi dogovor o poplačilu dolga (v nadaljevanju: "Dogovor"), iz katerega izhaja, da ima toženec iz naslova prerazporeditve delovnega časa, to je neopravljenih ur, dolg 1.901,77 EUR, iz naslova preveč izplačanega regresa pa dolg 400,00 EUR, skupaj torej 2.301,77 EUR. V Dogovoru sta stranki določili, da mora toženec povrniti 2.301,77 EUR do 31. 3. 2014 z 2,25 % obrestmi do poplačila. V postopku na prvi stopnji je tako tožnik zahteval od toženca povrnitev 2.301,77 EUR in 43,05 EUR iz naslova pogodbenih obresti, skupaj 2.344,82 EUR in na ta znesek še plačilo DDV v višini 506,39 EUR, skupno torej 2.851,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila.

Glede zahtevka zaradi preveč izplačanega regresa

7. Sodišče prve stopnje stopnje je glede vračila sorazmernega dela izplačanega regresa odločilo, da tožnik do sorazmernega dela ni upravičen, ker je toženec pridobil pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 še v času veljave Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) (161. člen ZDR), ne glede na to, da mu je delovno razmerje prenehalo že po uveljavitvi ZDR-1. Dogovor z dne 16. 7. 2013 iz katerega izhaja, da toženec dolguje tožniku 400,00 EUR regresa za leto 2013, je po presoji sodišča prve stopnje v tem delu ničen, ker je takšen zapis v nasprotju s kogentnimi pravili o tem, do kolikšnega zneska regresa je bil upravičen toženec. Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je napačno, čeprav se je sodišče prve stopnje oprlo na judikat VDSS Pdp 1620/2014. V tej zadevi in še nekaterih podobnih zadevah iz tistega obdobja je VDSS zavzelo stališče, da je v takšnih primerih, kot je obravnavani (ko je delavcu, zaposlenemu daljše obdobje pri delodajalcu, prenehalo delovno razmerje po 1. 7. 2013), potrebno uporabiti določbe prej veljavnega ZDR in delavcu priznati pravico do celotnega dopusta in regresa. Štelo je, da ni pravilna uporaba spremenjene določbe iz Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po kateri bi mu pripadal v takem primeru le sorazmerni del dopusta (in regresa). Argument za takšno stališče je, da je delavec v letu 2013, pred uveljavitvijo ZDR-1, že pridobil pravico do celotnega dopusta in s tem do celotnega regresa v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZDR), le do prenehanja delovnega razmerja je prišlo v času po uveljavitvi novega zakona, ki ni več vseboval enake določbe kot 162. člen ZDR, ampak je vsem delavcem, ne le tistim, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred 1. julijem v tekočem letu, priznaval le pravico do sorazmernega letnega dopusta. Pritožbeno sodišče je izhajalo s stališča, da bi drugačna presoja pomenila poseg v že pridobljene pravice, vendar pa je Vrhovno sodišče RS v teh primerih zavzelo drugačno stališče, to je, da ne gre za poseg v pridobljene pravice in da je delavcu mogoče priznati le sorazmerni del dopusta in s tem tudi regresa za letni dopust. Kot bistven je štelo le datum prenehanja delovnega razmerja v letu 2013 – če je delavcu delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi ZDR-1 (to je po 12. 4. 2013), je po stališču VS RS za presojo pravice do dopusta in s tem povezane pravice do regresa za letni dopust relevanten le novi zakon (ZDR-1), tako da ima tudi delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo po 1. 7. 2013, pravico le do sorazmernega dopusta in regresa.

8. Glede na opisano stališče VS RS v podobnih primerih, je pritožbeno sodišče tudi v obravnavani zadevi upoštevalo stališče VS RS glede uveljavljanja navedenih pravic, torej tudi pravice do regresa za leto 2013.

9. Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 21/13 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZDR‑1). Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, ima pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve (prvi odstavek 161. člena ZDR-1). Regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta (drugi odstavek 131. člena ZDR-1). Toženec ne izpodbija ugotovitve v Dogovoru, da je dne 14. 6. 2013 prejel regres za letni dopust za leto 2013 v bruto višini 800,00 EUR. Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Ker je zaradi toženčevega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku med koledarskim letom odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, je dolžan toženec tožniku povrniti preveč izplačani regres, saj bi bil toženec sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nadaljnji; v nadaljevanju: OZ).

10. Nadalje je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da je Dogovor ničen, ker je v nasprotju z veljavnim pravnim redom. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Vendar pa zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (delna ničnost - prvi odstavek 88. člena OZ). Dogovor v delu, ki se nanaša na toženčevo obveznost vrniti preveč izplačan regres za letni dopust, ni ničen, saj je v skladu z določili ZDR-1. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik od toženca zmotno zahteva vračilo bruto zneska regresa za letni dopust (v tem delu, torej glede vračila bruto zneska, namesto zgolj neto zneska regresa, je Dogovor ničen), saj je tožencu izplačal le neto znesek regresa, medtem ko je od bruto zneska regresa odvedel davek pristojnemu davčnemu organu. Tožnik torej od toženca utemeljeno zahteva le povračilo neto zneska regresa za letni dopust glede na bruto znesek 400,00 EUR.

11. Tožnik je od toženca neutemeljeno zahteval plačilo 22 % DDV na navedeni znesek regresa (v višini 88,00 EUR). Za to ni nobene pravne podlage, tako kot tudi ni pravne podlage za izstavitev računa za vračilo regresa za letni dopust. Tožnik namreč tožencu ni zaračunal dobave blaga ali oprave storitve (prim. 3. člen Zakona o davku na dodano vrednost; Ur. l. RS št. 13/11 in naslednji; ZDDV).

12. Skladno z Dogovorom je dolžan toženec tožniku poleg neto zneska regresa za letni dopust (glede na bruto znesek 400,00 EUR) plačati tudi dogovorjene pogodbene obresti po 2,25 % obrestni meri od navedenega neto zneska regresa od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014 (3. člen Dogovora).

13. Ker je toženec v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, tožnik od njega utemeljeno zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti (378. člen OZ). Tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Glede na to, da se je toženec v Dogovoru zavezal dolgovani znesek regresa povrniti do 31. 3. 2014, tožnik od neto zneska regresa (glede na bruto znesek 400,00 EUR) utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Zmotno pa tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje tudi od glavnici pripadajočega zneska pogodbenih obresti. Skladno s 381. členom OZ (v zvezi s prvim odstavkom 375. člena OZ) je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato lahko tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti šele od vložitve predloga za izvršbo dne 31. 3. 2017 dalje.

14. Toženec je torej dolžan tožniku vrniti regres za letni dopust v ustreznem neto znesku glede na bruto znesek 400,00 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od neto zneska po obrestni meri 2,25 % za čas od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako dobljenega zneska pogodbenih obresti od 31. 3. 2017 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 17. 4. 2014 do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz naslova vračila regresa pa ni utemeljen, zato je bil v tem delu v izpodbijani sodbi tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen, in sicer v delu, ki se nanaša na vračilo celotnega bruto zneska regresa (namesto neto) oziroma na vračilo razlike med bruto zneskom 400,00 EUR in od tega bruto zneska izračunanega neto zneska, vračilo 22 % DDV na regres v znesku 88,00 EUR (ta znesek je v izreku sodbe zajet v zavrnjenem delu zahtevka kot del zavrnjene glavnice 2.408,16 EUR, ki zajema še vtoževani znesek za neopravljene ure 1.901,77 EUR z 22 % DDV na slednji znesek – 418,39 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti od neto zneska regresa za čas od 17. 4. 2014 do vključno 30. 3. 2017.

15. Ker so v tem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (to je zmotna uporaba materialnega prava ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju), in je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter v skladu z določbo 5. alineje 353. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Glede zahtevka za povračilo preveč izplačanih plač zaradi neopravljenih ur

16. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povračilo preveč izplačanih plač. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Toženec je bil v delovnem razmerju pri tožniku in temeljna obveznost delodajalca iz delovnega razmerja je zagotavljanje plačila (44. člen ZDR-1) in zagotavljanje dela (43. člen ZDR-1). Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tožnik je tožencu plačeval plačo v višini 80 % osnove za neopravljene ure dela zaradi pomanjkanja dela. V skladu z drugim odstavkom 138. člena ZDR-1 ima delavec v primeru čakanja na delo pravico do nadomestila plače v višini 80 %. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec z organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače, kot je to storil tožnik v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek za vračilo plače za neopravljene ure dela v znesku 1.901,77 EUR, pravilno pa je tudi ugotovilo, da sta Dogovor in soglasje za pobot nična v delu, v katerem se je toženec zavezal v primeru prenehanja delovnega razmerja povrniti plačo oziroma nadomestilo plače, ko mu tožnik ni zagotavljal dela, saj je takšen dogovor v nasprotju s citiranimi določili ZDR-1.

Glede stroškov postopka

17. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi določil drugega odstavka 154. člena ZPP, torej glede na uspeh v postopku. Tožnik je v postopku uspel le glede zahtevka za vračilo regresa za letni dopust, kar znaša 14 % tožbenega zahtevka (400,00 EUR iz naslova regresa / (1.901,77 EUR iz naslova neopravljenih ur + 400,00 EUR iz naslova regresa + celotni vtoževani DDV v višini 506,39 EUR; skupaj torej 2.808,16 EUR), zato je v tem delu upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Zneskov pogodbenih in zamudnih obresti sodišče pri odločanju o pravdnih stroških ni upoštevalo, saj gre za stranske terjatve. Toženec pa je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 86 %.

18. Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi njegovega stroškovnika in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške prvostopenjskega postopka: 150 točk za sestavo predloga za izvršbo, 300 točk za sestavo pritožbe zoper sklep o zavrženju, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 7. 2017, 300 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 5. 6. 2019 in 50 točk urnine za narok 5. 6. 2019, nadalje 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2019, 150 točk za zastopanje na naroku dne 4. 10. 2019 ter za odsotnost iz pisarne za dva naroka 80 točk in materialne stroške (v višini 2 % oziroma 2 % nad 1000 točk), kar je skupaj z 22 % DDV 1.835,85 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znašajo stroški tožnika 1.101,51 EUR, skupaj s sodno takso (151,00 + 195,00 EUR) pa 1.447,51 EUR. Upoštevaje 14 % uspeh v postopku, je tožnik upravičen do povračila stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 202,65 EUR.

19. Pritožbeno sodišče ni priznalo potnih stroškov za pristop pooblaščenca tožnika na dva naroka za relacijo B. – C. – B. in parkirnine (za katero tudi sicer ni bilo izkazano dokazilo). V skladu s sodno prakso višjega sodišča (VDSS Pdp 962/2012, VDSS Pdp 588/2015) si namreč stranka lahko izbere pooblaščenca tudi izven kraja sedeža sodišča, vendar povečanih stroškov, ki nastanejo zaradi tega, nasprotna stranka ni dolžna nositi. Sodišče tožniku tudi ni priznalo povračila stroškov za odsotnost pooblaščenca iz pisarne za prihod na narok in vrnitev v pisarno nad 80 točkami. Skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT je odvetnik upravičen do 20 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure, kar pomeni, da je za prihod na narok in vrnitev v pisarno upravičen v vsakem primeru do 40 točk (2 x 20 točk), oziroma za dva naroka 80 točk. Vendar pa mora stranka v primeru, če si izbere odvetnika izven kraja sedeža sodišča, iz razlogov, ki so pojasnjeni zgoraj, višje stroške za čas odsotnosti iz pisarne nositi sama. Urnine za narok 4. 10. 2019 sodišče ni priznalo, ker narok ni trajal več kot eno uro. Prav tako ni priznalo stroška za pregledovanje zapisnikov, vlog nasprotne stranke, poročila stranki..., saj so ti stroški že vključeni v priznanih stroških.

20. Sodišče prve stopnje je tožencu odmerilo pravdne stroške v višini 925,67 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče pa je glede na toženčev uspeh v postopku (86 %) njegove pravdne stroške na prvi stopnji odmerilo na 796,07 EUR. Po pobotanju priznanih tožnikovih in toženčevih pravdnih stroškov v postopku na prvi stopnji je tožnik dolžan plačati tožencu plačati stroške v višini 593,42 EUR.

21. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ob delni spremembi sodbe delno ugodilo tudi pritožbi tožnika glede stroškov postopka in delno spremenilo izpodbijano sodbo tudi v stroškovnem delu, tako kot izhaja iz izreka. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do povračila pritožbenih stroškov glede na delni uspeh (154., 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je nadalje tožnikove pritožbene stroške presojalo po načelu uspeha v celotnem postopku, tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v postopku s pravnim sredstvom. V postopku s pravnim sredstvom je pritožbeno sodišče tožniku na podlagi njegovega stroškovnika in v skladu z določili OT priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za sestavo pritožbe ter 2 % za materialne stroške, kar skupaj z 22 % DDV in sodno takso v znesku 130,00 EUR znaša 410,00 EUR. Upoštevaje 14 % uspeh v postopku, je tožnik upravičen do povračila pritožbenih stroškov v znesku 57,40 EUR. Ostalih priglašenih pritožbenih stroškov tožniku pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so zajeti v že priznanih stroških oziroma so priznanih nagradah po drugih tarifnih številkah OT (pregled sodne odločbe in poročilo stranki) in ne gre za samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika glede paricijskega roka glede stroškov postopka, pritožbeno sodišče pripominja, da je določitev osemdnevnega paricijskega roka v skladu z določbo 29. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

01.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 251/2010
• VDSS sodba Pdp 70/2012
• VDSS Sodba Pdp 309/2018