VDSS Sodba Pdp 754/2019

Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena OZ odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke - delodajalca, ki je zahtevala, naj ji toženec vrne del zadržanih akontacij denarnih sredstev, namenjenih pokrivanju stroškov na službenih poteh, ki jih je opravil kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 190. člena OZ, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na njeno škodo, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč prejel prav toliko akontacije, kot je je porabil za stroške, ki so mu dejansko nastali na službeni vožnji v mednarodnem prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 4.194,43 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od posameznih, v I. točki izreka navedenih zneskov in datumov do dne plačila, skupaj z odmerjenimi pravdnimi stroški (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki plača stroške postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo še nevrnjenih zneskov akontacij, ki jih je za namen možnih stroškov na službeni poti izročila tožeča stranka tožencu, da v imenu in za račun tožeče stranke poravna tako nastale stroške. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da svojega zahtevka ni uspela izkazati po višini ter da predloženi dokazi ne omogočajo natančnejše presoje tožbenega zahtevka po višini, saj je že ob vložitvi tožbe predložila bančne izpiske, iz katerih izhajajo točni zneski akontacij, ki jih je prejel toženec, navedla pa je točne zneske stroškov, ki jih je toženec priglasil in zanje predložil račune. Navaja, da so bili izkazani stroški v celoti odšteti od akontacije, razliko pa je bil toženec dolžan vrniti, kar je deloma storil, deloma pa si jo je samovoljno in protipravno zadržal ter zatrjeval, da je imel na poti t. i. "črne stroške" – podkupnine uradnim osebam pri prehodih meje. Meni, da so predloženi dokazi omogočali natančnejšo presojo tožbenega zahtevka po višini, zaradi česar zatrjuje, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Enako zatrjuje za del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožeča stranka ni izkazala, da si je skladno s 191. členom OZ pridržala pravico naknadno zahtevati nazaj razliko plačane akontacije. Očita mu, da je zanemarilo, da gre v konkretnem primeru izključno za del akontacije, ki naj bi bil uporabljen za storitev kaznivega dejanja podkupovanja. Zatrjuje moralno nesprejemljivost in neustavnost stališča, da so stroški podkupovanja zakoniti stroški, ki jih je tožeča stranka kot delodajalec dolžna priznati. Meni, da določba 191. člena OZ v konkretnem primeru ni uporabljiva oziroma da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o tem, da ni ravnala ustrezno skrbno ter meni, da tak očitek nima pravne podlage in nasprotuje določbam OZ o zastaranju terjatev. Opozarja na dolžno skrbnost toženca, ki je bil dolžan varovati interese in integriteto delodajalca ter opustiti dejanja, ki škodijo delodajalcu. Zanika odgovornost za kazniva dejanja podkupovanja, ki jih je storil toženec in opozarja, da ga k temu ni napeljeval nihče s strani tožeče stranke, niti ni bilo v tej smeri groženj ali prisile. Toženec je sam navedel, da je uradne osebe podkupoval zato, da bi preskočil čakalno vrsto. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi ji toženec iz naslova razlike med prejeto in porabljeno akontacijo v vtoževanem obdobju karkoli dolgoval. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri, da se vodi šest praktično enakih postopkov zoper šest delavcev – voznikov tožeče stranke, da sta obe priči hkrati tudi toženi stranki v zadevah z enakim dejanskim stanjem in imata tudi interes po uspehu v sporu, da je vseh šest toženih strank dogovorjenih, da toženec ni prišel na sodišče in ni bil zaslišan ter da je priča A.A. ekonomistka z visoko šolo, kot taka kvalificirana in odgovorna oseba glede potrditve ali zavrnitve obstoja "črnega fonda". Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi imela t. i. "črni fond". Meni, da tožena stranka ni dokazala obstoja takega fonda, poleg tega gre za vprašanje, povezano s kazenskim pravom (kaznivi dejanji davčne zatajitve in pranje denarja). Za obstoj "črnega fonda" bi bilo treba izvesti strokovno podprto forenzično preiskavo. Sodišče bi moralo slediti izpovedi A.A., ne pa izpovedi prič. Nasprotuje ugotovitvi, da je denarna sredstva iz "črnega fonda" upoštevala pri izračunu skupnih stroškov vožnje ter zatrjuje, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ni sporno, da je toženec prejemal sredstva na svoj bančni račun, kar je 100 % sledljiva finančna transakcija, ki je povsem zakonita in pri kateri ni bilo nedovoljenih plačil. V sodbi manjka pojasnilo, kako naj bi se upoštevala sredstva "črnega fonda", ter da tehnično ni bilo mogoče takoj in sproti poračunavati akontacij, vozniki namreč niso oddali obračunov takoj po vrnitvi, ampak šele po dveh ali treh dneh, včasih pa celo po dveh vožnjah skupaj. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pristna listina z naslovom "Pregled črnih stroškov". Sklicuje se na svoje kategorično zanikanje, da bi bila seznanjena s podkupovanjem ob prečkanju mej. Nasprotuje dokazni oceni, da ji je bilo znano, da na ukrajinski in ruski meji nastajajo takšni stroški. Tožeča stranka ni imela motiva, da bi napeljevala svojega zaposlenega h kaznivemu dejanju zato, da bi dva ali tri dni prej prešel mejo s preskokom čakajoče vrste. Meni, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče priznava podkupovanje kot zakonit strošek, ki ga je delodajalec dolžan priznati delavcu. Sklicuje se na prepoved zakonitega zastopnika, da bi zaposleni ravnali nezakonito. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem je opredeljena odgovornost tožeče stranke za "črne stroške", ker gre za kazensko pravno vprašanje. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do splošnega akta Pravil službe, ki je začel veljati 1. 7. 2016. Zatrjuje kršitev temeljnih ustavnih pravic takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke, glede na opis kaznivih dejanj na način, po katerem je lahko zanje odgovoren izključno on in pa računovodja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke – delodajalca, ki je zahtevala, naj ji toženec vrne del zadržanih akontacij denarnih sredstev v višini 4.194,43 EUR, namenjenih pokrivanju stroškov na službenih poteh, ki jih je opravil kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu v letih 2015 do 2017. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženec celotne prejete akontacije porabil za na službenih vožnjah nastale stroške, med njimi tudi t. i. "črne stroške" (plačila za vožnjo po določenih cestah, za prečkanje določenih cestnih poti, za parkiranje na določenih parkiriščih in za plačila policistom, carinikom in drugim delavcem na mejnih prehodih z Rusijo in Ukrajino), za katere ni dobil računa in ki so bili tožeči stranki znani, saj jih je upoštevala pri izpolnjevanju obrazca "Pregled stroškov prevoza in obračuni stroškov" in imela za njihovo beleženje izdelan tudi posebni obrazec "Pregled črnih stroškov". Odločitev je pravilna, zanjo pa so navedeni tudi pravilni in prepričljivi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče tudi sklicuje.

6. Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem t. i. "črnih stroškov". V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved toženca in prič B.B., C.C., D.D. in E.E., da so v obrazec za obračun stroškov na vožnji vnašale tudi t. i. "črne stroške" ter da je bila prejeta akontacija stroškov namenjena tudi za plačevanje teh, njihove izpovedi pa so potrjene tudi z listinskimi dokazi. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da iz pregleda stroškov prevoza in obračunov stroškov in iz pregledov "črnih stroškov" jasno izhaja, da gre za listine, ki jih je sestavila tožeča stranka (opremljene so z žigom oziroma z logotipom oziroma "glavo" družbe tožeče stranke) in jih toženec niti ne bi mogel sam sestaviti. Zgolj dejstvo, da je priča A.A. ekonomistka z visoko šolo, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo njeni izpovedi dati večjo težo kot izpovedi toženca ter navedenih prič, saj bi bilo to v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, pri kateri niti ni bilo odločilno, da je v teku kar šest istovrstnih individualnih delovnih sporov zoper voznike tožeče stranke, temveč dejstvo, da so izpovedi toženca in prič povsem skladne z listinskimi dokazi. Teh tožeča stranka ni ovrgla s splošnih zanikanjem, da bi poznala obrazec za pregled "črnih stroškov", niti s trditvami, da je njen zakoniti zastopnik prepovedal kakršnokoli podkupovanje.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo navedene izračune stroškov na službenih vožnjah toženca, iz katerih izhaja, da so bila sredstva, ki jih je plačal za "črne stroške", za katere ni prejel računa, v celotnem vtoževanem obdobju upoštevana pri izračunu skupnih stroškov in pri ugotavljanju razlike oziroma obračunavanju akontacij za prihodnje obdobje oziroma prihodnjo službeno vožnjo. Tako na pravilnost odločitve nima vpliva pritožbena trditev o tem, da za izračun zahtevka zadošča preprosta računska operacija odštevanja zneskov "črnih stroškov" od zneskov akontacij.

8. Na odločitev v zadevi ne vpliva sicer utemeljena pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z določbo 191. člena OZ. Ta v predmetni zadevi res ni uporabljiva, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 190. člena OZ, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na njeno škodo, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč prejel prav toliko akontacije, kot je je porabil za stroške, ki so mu dejansko nastali na službeni vožnji v mednarodnem prometu. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

9. Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka skuša prikazati ravnanje toženca v zvezi s plačilom "črnih stroškov" na službenih vožnjah kot kaznivo dejanje, za katero naj ne bi vedela oziroma naj bi tako ravnanje svojim delavcem celo izrecno prepovedala. V predmetni zadevi se sodišče sploh ni ukvarjalo z vsebino stroškov, ki jih je dejansko imel toženec na mednarodnih vožnjah, pa zanje ni prejel računov, zaradi česar so se v dogovoru s tožečo stranko beležili kot "črni stroški". Ne drži torej pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje podkupnine priznalo kot dopusten strošek, niti da bi sodišče prve stopnje odločalo o odgovornosti tožeče stranke ali pri njej zaposlenih za kakršnokoli kaznivo dejanje. Glede na to se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker za odločitev niso pomembne. Enako velja tudi za druge pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 755/2019
• VDSS Sodba Pdp 689/2019
• VDSS Sodba Pdp 686/2019