VDSS Sodba Pdp 743/2019

Jedro

Zgolj dejstvo, da je izvedenec za varnost pri delu ugotovil, da tožnik ne bi smel stopiti na okensko polico, ne izključuje krivdne odgovornosti tožene stranke, glede na to, da ta tožnika, ki pri njej ni bil zaposlen dolgo časa, ni ustrezno nadzorovala, niti mu ni dala ustreznih navodil.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino 5.372,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2015 do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek (do zneska 12.930,00 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 33,10 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek in zoper odločitev o stroških postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma njegovo spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. S sklicevanjem na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2300/2015 poudarja, da predhodnih poškodb oškodovanca, ki mu pred škodnim dogodkom niso povzročale težav, ni mogoče upoštevati kot podlage za deljeno vzročnost ali nižanje odškodnine. Trdi, da je končna operacija za stabilizacijo pogačice v neposredni povezavi z obravnavano poškodbo. Navaja, da je bilo zdravljenje poškodbe iz leta 2004 v celoti in uspešno zaključeno z zadnjim pregledom 17. 3. 2014, ki ga je opravil prav izvedenec iz tega postopka in ugotovil, da tožnik tedaj ni imel nobenih težav z levim kolenom, vezi kolena so bile čvrste in gibljivost popolna. Nadaljuje, da po tem ni imel novih podobnih poškodb levega kolena in je bilo vse zdravljenje po poškodbi z dne 17. 1. 2014 povezano prav s to poškodbo. Drugačnim ugotovitvam nasprotuje kot zmotnim. Nasprotuje izvedenčevim ugotovitvam o domnevno ponavljajočih se poškodbah kolenskega sklepa od leta 2004 do obravnavane poškodbe. Meni, da bi v zvezi s tem sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ob poškodbi ni utrpel primarnega strahu. Sklicuje se na trditve v tožbi in ugotovitve izvedenca, da je prestajal ob padcu vznak z lestve strah hude intenzitete. Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo tem ugotovitvam izvedenca. Svoje doživljanje ob padcu z lestve po intenzivnosti primerja s poškodbo v prometni nesreči, zaradi česar bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi ustrezno denarno odškodnino za primarni in sekundarni strah, vsaj v višini 1.000,00 EUR. Sklicuje se na svojo izpoved, da je bil zaskrbljen za izid zdravljenja oziroma da se je bal, da ne bo mogel opravljati dotedanjega dela. Nasprotuje tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je kljub njegovi drugačni izpovedi upoštevalo mnenje izvedenca, da nima nikakršnih anatomskih in funkcionalnih posledic ter da njegove delovne sposobnosti po zaključenem zdravljenju niso zmanjšane. Zatrjuje, da ni mogoče preizkusiti stališča sodišča prve stopnje, da po zadnji operaciji ni imel objektivnih razlogov za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja na bolečine v kolenu ob vremenskih spremembah in nezmožnost izvajanja rekreativnih aktivnosti kot pred poškodbo ter mišično atrofijo na desni nogi, ki so jo med zdravljenjem in ob njegovem zaključku ugotavljali ortopedi. Meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi vsaj 2.000,00 EUR iz navedenega naslova, nenazadnje je še mlad in bo prestajal posledice v obliki občasnih bolečin v kolenu še sorazmerno dolgo. Sklicuje se na pripombe na podano izvedensko mnenje glede verodostojnosti in nepristranskosti izvedenca ter predlog za imenovanje drugega izvedenca medicinske stroke, o čemer sodišče prve stopnje ni odločalo oziroma ni obrazložilo, zakaj temu predlogu ni ugodilo. Nasprotuje zavrnitvi večjega dela zahtevka za povračilo potnih stroškov, ki so mu nastali v zvezi z obiskovanjem bolnišnice, ambulant in zdravilišča. Sklicuje se na medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je 5x obiskal bolnišnico v A., 11x bolnišnico v B., 10x osebnega zdravnika v ZD A., 22x zdravilišče v C. in 2x zdravilišče v D. Sklicuje se na to, da je imel začasno bivališče prijavljeno na naslovu ..., od koder je imel do bolnišnice v A. 12 kilometrov, do B. 7 kilometrov, do C. 20,5 kilometra, do Zdravstvenega doma v A. 14 kilometrov in do zdravilišča v D. 201 kilometer. Meni, da je ob upoštevanju navedenih razdalj in številu obiskov zdravstvenih ustanov upravičen do povračila celotnega zahtevanega zneska iz tega naslova. Odločitvi o stroških postopka nasprotuje s sklicevanjem na upoštevanje uspeha strank posebej glede temelja in posebej glede zahtevka po višini, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sklicuje se na številne dokaze za ugotavljanje temelja (tudi z izvedencem ustrezne stroke), zaradi česar so nastali znatni stroški, ki jih je treba upoštevati enako, kot se upošteva doseženi uspeh v pravdi glede višine zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I. in III. točko izreka vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Prvenstveno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja neutemeljen. Sklicuje se na prvi odstavek 352. člena OZ, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Sklicuje se na sodno prakso, da se šteje, da je oškodovanec seznanjen s škodo, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je mogoče pričakovati izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja, kamor se šteje tudi čas rehabilitacije. Meni, da je pravilna ugotovitev, da je čas rehabilitacije trajal do 21. 11. 2014 in da je bila tožba, vložena 22. 12. 2017, vložena po poteku treh let. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik zdravljenje nadaljeval v marcu 2015, saj operacija v letu 2015 ni v vzročni zvezi s poškodbo iz leta 2014, ampak s poškodbo iz leta 2004, kar je ugotovil izvedenec medicinske stroke, ki je ugotovil še, da je imel tožnik levo koleno že večkrat poškodovano. Trdi, da zdravljenje po končani rehabilitaciji 21. 11. 2014 ni bilo v vzročni zvezi z dogodkom z dne 17. 1. 2014, stanje tožnika pa so povzročile posledice predhodnega škodnega dogodka, kar jo razbremenjuje odškodninske odgovornosti (sklicuje se na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 675/2016). Povzema mnenje izvedenca in zatrjuje, da so zaključki sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenca, arbitrarni in nimajo dokazne opore v spisu, saj je zmotno štelo zdravljenje, ki je bilo posledica poškodbe v letu 2004, za katero tožena stranka ne odgovarja, kot potrebno zdravljenje poškodbe v letu 2014. Meni, da je treba ločiti stare poškodbe od novih ter da celostno obravnavanje oškodovanca pomeni upoštevanje njegovih degenerativnih sprememb, ne pa širitev na drugo poškodbo. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bilo zdravljenje v letu 2015 posledica poškodbe z dne 17. 1. 2014, je zmotno zavrnilo ugovor zastaranja in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Kot pretirani nasprotuje odmerjeni višini za fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 4.000,00 EUR. Glede na zaključek zdravljenja 23. 11. 2014 meni, da je prisojena odškodnina pretirana in odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel navodil za to, kako naj delo opravi. Sklicuje se na izpoved direktorja tožene stranke, da je imel tožnik jasna navodila, kako naj opravlja delo, da mora pri delu uporabljati lestev, kdaj se uporablja varnostno opremo za delo na višini in kako, ter da se ne stoji na okenski polici. Sklicuje se na ugotovitev izvedenca, da tožnik ne bi smel stopiti na okensko polico. Pove, da je tožnik opravljal silikoniranje, torej nezahtevno delo, nadzor nad njegovim delom pa so izvajali izkušeni delavci E.E. in F.F., ki je izpovedal, da so imeli na terenu vso opremo in da silikoniranje notranjega okna ni nevarno. Meni, da improviziranje s strani tožnika ni bilo potrebno, zato tožena stranka ne more nositi odgovornosti. Zaradi nasprotovanja o odločitvi o glavni stvari nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Predlaga spremembo izpodbijane I. točke izreka sodbe tako, da se zahtevek tožnika v celoti zavrne ter se mu naloži v plačilo stroške celotnega postopka in pritožbene stroške. Priglaša stroške pritožbe.

4. Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnik. Opozarja, da če 14. 1. 2014 ne bi utrpel poškodbe pri delu, bi lahko, ne glede na poškodbo iz leta 2004, živel brez posebnih težav s kolenom do konca življenja, kar je potrdil izvedenec na svojem zaslišanju. Glede na navedeno meni, da je bilo tudi zdravljenje po zaključku fizioterapije v vzročni zvezi s poškodbo pri delu, za katero je odškodninsko odgovorna tožena stranka. Navaja, da tožena stranka ni nasprotovala mnenju izvedenca za varstvo in zdravje pri delu, zaradi česar v pritožbi ne more nasprotovati na tej podlagi ugotovljenemu dejanskemu stanju. Pritožbeni graji višine dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju očita, da je pavšalna in nedokazana. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata obe pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišču prve stopnje se ni treba opredeliti do prav vsake trditve strank oziroma do prav vsakega dokaza (npr. vsake posamične vsake ugotovitve izvedenca), pač pa za ustrezno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje zadostuje, da je iz nje mogoče razbrati miselno pot sodišča prve stopnje pri sprejemanju odločitve. To je pritožbeno sodišče lahko storilo. Navedeno bistveno kršitev pritožbi uveljavljata predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, to pa je pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja tožena stranka. Ta bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljanja protispisnosti ni mogoč.

9. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo o odškodnini za poškodbo pri delu z dne 17. 1. 2014. Ugotovilo je krivdno odgovornost tožene stranke po drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) v povezavi s 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Ugovor zastaranja je zavrnilo ob uporabi prvega odstavka 352. člena OZ. Za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je tožniku odmerilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz navedenih pravnih temeljev ter iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je zavrnilo. Priznalo mu je tudi odškodnino za premoženjsko škodo za tujo pomoč v višini 510,00 EUR ter za stroške prevoza na zdravljenje v višini 362,60 EUR (za 980 prevoženih km), višji zahtevek za premoženjsko škodo pa je zavrnilo.

Glede zastaranja

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja zavrnitev ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je zastaralni rok začel teči šele v letu 2015, saj je bilo zdravljenje, od katerega je bilo mogoče pričakovati izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaključeno šele z operacijo 16. 6. 2015. Pravilno je tožnika obravnavalo celostno: tožnik po rehabilitaciji poškodbe iz leta 2004 ni imel več težav z levim kolenom, saj se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotovilo, da bi v obdobju od leta 2004 do poškodbe leta 2014 imel kakršnekoli težave z levim kolenom, zaradi katerih bi potreboval zdravniško pomoč. Iz izvida z dne 17. 3. 2004 (listina A 34) izhaja, da je bil tožnik po zdravljenju poškodbe iz leta 2004 brez težav, koleno je bilo v redu in brez patoloških posebnosti, vse vezi kolena so bile čvrste in gibljivost popolna. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. G.G. in še posebej iz njegove izpovedi na glavni obravnavi 15. 4. 2019 izhaja, da tožnik, če ne bi prišlo do poškodbe 17. 1. 2014, ne bi potreboval nadaljnjega zdravljenja oziroma nadaljnje zdravniške obravnave levega kolena zaradi nestabilnosti pogačice. Pravilna je ugotovitev, da je operacija za stabilizacijo pogačice v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo pri delu, zaradi česar 22. 12. 2017 vložena tožba ni vložena po poteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka in je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za posledice poškodbe tožnika 17. 1. 2014.

Glede odškodninske odgovornosti:

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič in izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu H.H. ugotovilo, da je tožnik 17. 1. 2014 s silikonsko pištolo zaključeval silikoniranje spoja okna na notranji strani kopalnice stanovanjske hiše v I. (tujina), pri čemer je uporabil malo lestev trikotne oblike, ker pa dela okna zgoraj na zunanji strani ni dosegel, se je s kolenom naslonil na okensko polico, ko pa se je hotel odriniti še z drugo nogo, mu je v kolenu zaplesalo in je padel. Glede na ugotovitve, da tožnik ni mogel lestve postaviti tako, da mu ne bi bilo treba na polico, ter da posebnih navodil glede montaže ni dobil, čeprav bi jih moral, prav tako pa ni bilo posebnega nadzora nad njegovim delom, je tožena stranka krivdno odgovorna za posledice nesreče pri delu, saj mu ni zagotovila dela skladno s pravili varnega dela po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl. – ZVZD-1) in Pravilniku o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nasl.).

12. V pritožbi tožena stranka nasprotuje navedenim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje in se sklicuje na mnenje izvedenca, da tožnik ne bi smel stopiti na okensko polico. Vztraja, da je tožnik sam improviziral, čeprav mu ni bilo treba ter da je bil nad njim izvajan nadzor. Tožena stranka z navedenim izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter izvedenskim mnenjem. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča, izvedenec oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved zaslišanega mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in prič F.F., J.J., E.E. in K.K., prav tako je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, da bi tožena stranka morala tožniku dajati ustrezna navodila za delo, česar ni storila. Zgolj dejstvo, da je izvedenec za varnost pri delu ugotovil, da tožnik ne bi smel stopiti na okensko polico, ne izključuje krivdne odgovornosti tožene stranke, glede na to, da ta tožnika, ki pri njej ni bil zaposlen dolgo časa, ni ustrezno nadzorovala, niti mu ni dala ustreznih navodil. Zelo splošne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje tako niso utemeljene, saj je ta prepričljiva in skrbna, zato se nanjo pritožbeno sodišče sklicuje in jo sprejema kot svojo.

Glede višine odmerjene odškodnine

13. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju prisodilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR. Tožena stranka se v pritožbi zavzema za to, da bi bilo treba odmeriti to odškodnino v nižjem znesku, saj naj bi bila pretirana in naj bi odstopala od podobnih primerov v sodni praksi. Pritožba neutemeljeno šteje, da se je zdravljenje zaključilo 23. 11. 2014 ter da kasnejše zdravljenje ni bilo potrebno zaradi posledic poškodbe z dne 17. 1. 2014, temveč zaradi posledic poškodbe iz leta 2004. Kot je bilo obrazloženo zgoraj v povezavi z ugovorom zastaranja, ki je bil pravilno zavrnjen, to ne drži. Operacija za stabilizacijo pogačice v tožnikovem levem kolenu v letu 2015 je bila v vzročni zvezi s poškodbo 17. 1. 2014, saj v primeru, da obravnavane poškodbe pri delu ne bi bilo, tožnik glede na izid zdravljenja v letu 2004 in odsotnost težav s kolenom do poškodbe pri delu take operacije ne bi potreboval. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obseg telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju pravilno ugotovilo, tudi z upoštevanjem operacije v letu 2015 in rehabilitacije po njej. Ker tožena stranka ne navaja nobenih primerov sodne prakse, iz katerih bi izhajalo, da je odmerjena odškodnina iz tega naslova tudi sicer previsoka, te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je višina odškodnine iz tega naslova skladna z načelom individualizacije odškodnine, ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi ter ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prim. z odločbami Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1828/2019, Višjega sodišča v Mariboru I Cp 235/2019 ter pritožbenega sodišča Pdp 737/2017).

14. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin za strah in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravilno je ugotovilo, da iz tožnikove izpovedi izhaja, da ni doživel strahu, ki bi po intenzivnosti narekoval odmero odškodnine iz tega naslova. Zavzelo je pravilno stališče, da tožnikov strah pred izgubo zaslužka ni primarni strah, ki bi utemeljeval odmero odškodnine. Enako se je tudi glede strahu za dober izid zdravljenja (sekundarni strah) oprlo na tožnikovo izpoved. Tožnik v pritožbi vztraja, da je prestal strah hude intenzitete zaradi padca vznak z lestve in se sklicuje na mnenje izvedenca. Sodišče prve stopnje je sprejelo ustrezno dokazno oceno glede navedenih dokazov in glede na to, da je doživljanje določenega dogodka oziroma strah, povezan z njim, stvar subjektivnega doživljanja dogodka, je pravilno dalo prednost tožnikovi izpovedi, iz katere ne izhaja, da bi trpel primarni strah. Enako velja za sekundarni strah, saj je nenazadnje tožnik izrecno izpovedal, da je bil po opravljenih terapijah prepričan, da je povsem zdrav in je na kontrolnem pregledu na svoje presenečenje ugotovil, da mora še na eno operacijo. Taka izpoved pojmovno izključuje zaskrbljenost za izid zdravljenja v taki meri, da bi opravičevala odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin za strah. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov strah, da ne bo več mogel opravljati fizičnih del, ni pravno priznana oblika škode, je prav tako pravilno, pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so neutemeljene. Iz tožnikove izpovedi ne izhaja, da bi bil zaskrbljen za izid zdravljenja, niti da bi ob padcu vznak z lestve utrpel strah tako hude intenzitete kot se ga utrpi v prometni nesreči. Glede na to je pravilna ugotovitev, da mu škoda v obliki duševnih bolečin za strah ni nastala, odškodninski zahtevek iz tega naslova pa je bil pravilno zavrnjen.

15. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca, ki je ocenil, da tožnik po poškodbi z dne 17. 1. 2014 nima anatomskih in funkcionalnih posledic ter da njegove delovne sposobnosti niso zmanjšane. Zavzelo je pravilno stališče, da tožnik, ki je po zadnji operaciji popolnoma ozdravel, nima objektivnih razlogov za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Zgolj to, da tožnika koleno boli ob spremembi vremena (kar je upoštevano pri odmeri odškodnine za telesne bolečine) ter da je zadržan pri športnih aktivnosti (ne pa, da jih ne bi bil sposoben izvajati, kot to zatrjuje v pritožbi), ne utemeljuje prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takih bolečin tožnik ni trpel.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje s trditvami, da je izvedenec medicinske stroke tožnika v preteklosti zdravil tudi sam in se je moral v svojem mnenju izjasniti tudi o svojih izvidih v zvezi s tožnikovim zdravljenjem, ne predstavlja razloga za dvom v njegovo nepristranskost oziroma ni razlog za njegovo izločitev in imenovanje novega izvedenca, tožnik pa ni zahteval izločitve izvedenca pravočasno, tj. takoj, ko je izvedel, da je izvedenec zdravnik, ki ga je v preteklosti zdravil (drugi odstavek 247. člena ZPP). Tudi dejstvo, da izvedenec v svojem mnenju ni v celoti potrdil tožnikovih trditev, ne predstavlja razloga za postavitev novega izvedenca (247. člen v povezavi s 70. členom ZPP).

17. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo 30. 8. 2019 ponovno zaslišalo izvedenca medicinske stroke dr. G.G., ki mu je lahko tudi tožnik oziroma njegov pooblaščenec zastavljal vprašanja, vendar pa dodatnih vprašanj ob njegovem zaslišanju tožnik ni imel. Po tem, ko je sodišče sprejelo sklep, da je zadeva zrela za razsojo in da se dokazovanje sklene, pa tožnik ni vztrajal pri tem, da je treba postaviti novega izvedenca, zaradi česar, glede na določbo 286.b člena ZPP, po kateri je treba kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, tega ne more več uveljavljati s pritožbo. Tožnik v pritožbi niti ni navedel okoliščin, ki bi kazale na to, da te zatrjevane kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti.

18. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev v zvezi z zavrnitvijo povračila celotnih zahtevanih potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno ugotovilo, da tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da je zaradi zdravljenja prevozil 1803 kilometre, in je zaradi tega o višini škode odločilo na podlagi dokumentacije v spisu o tožnikovih obiskih zdravnikov in ob upoštevanju naslova bivanja kot v tožbi ter izračunalo, da je prevozil (le) 980 kilometrov. Tožnik šele v pritožbi navaja, da je v času zdravljenja živel na naslovu ..., ter da je poleg v spisu dokumentiranih obiskov zdravnikov tudi 10x obiskal svojega osebnega zdravnika v Zdravstvenem domu A., zato gre za nedovoljene pritožbene novote, saj ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz prilog spisa (medicinske dokumentacije ipd.) ne izhaja, kolikokrat je tožnik obiskal svojega splošnega zdravnika, glede ostalih obiskov zdravnikov oziroma zdravilišč (bolnišnice v A., ortopedske bolnišnice v B., zdravilišč v C. in v D.) pa je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo kilometrino glede na tožnikov naslov, naveden v tožbi. Na pravilnost odločitve ne vpliva, da je bil v pogodbi o zaposlitvi kot naslov začasnega bivališča naveden drug naslov kot v tožbi, saj bi tožnik moral pravočasno zatrjevati, od kod se je vozil na preglede oziroma zdravljenje oziroma da to ni bilo z naslova, navedenega v tožbi.

19. Zavrniti je treba tudi tožnikovo pritožbeno zavzemanje za to, da bi se za izračun stroškov postopka presojal uspeh ločeno glede temelja in glede višine. Pravilno in z veljavno zakonodajo ter ustaljeno sodno prakso skladno je sodišče prve stopnje stroške postopka določilo na podlagi uspeha strank po višini. Čeprav je bil temelj odškodninske odgovornosti sporen, ni podlage za ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini, saj je to dopustno le v izjemnih primerih, ko ugotavljanje temelja povzroči znatne pravdne stroške. V obravnavanem primeru ne gre za takšen primer (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča II Ips 530/2005, pritožbenega sodišča Pdp 1050/2018, Pdp 320/2019).

20. Ker je bila odločitev o glavni stvari pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo glede na uspeh strank v postopku, zato sta pritožbi tudi v tem delu neutemeljeni.

21. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

22. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 703/2019
• VDSS Sodba Pdp 452/2019
• VDSS Sodba Pdp 637/2019