VDSS Sklep Pdp 733/2019

Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da v izpodbijani sodbi pri dokazni oceni manjka opredelitev do verodostojnosti prič in strank oziroma pojasnilo, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, ne pa direktorju tožene stranke oziroma drugim pričam. Z navedenim je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. člena ZPP v zvezi z dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta kršitev vplivala na odločitev v zadevi, prav tako pa je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje s tem ni opredelilo do bistvenih okoliščin primera.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino 4.804,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), odškodnino 5.399,66 EUR bruto (II. točka izreka) in denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust 3.067,99 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoča neto zneska odškodnine in nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Naložilo ji je še, naj tožnici povrne 3.425,44 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je sodni postopek pred sodiščem prve stopnje potekal pred sodiščem, na katerem je tožnica opravljala funkcijo sodnice porotnice, zaradi česar dvomi v nepristranskost sodišča. Graja zavrnitev predloga za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče (sklep Vrhovnega sodišča VIII R 16/2018), ki drugače kot v identičnem primeru (sklep VIII R 15/2016) dejstva, da je tožnica porotnica, ne šteje za dovolj tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Dalje opozarja, da je sodba enostranska, saj sodišče prve stopnje večine dokazov tožene stranke ni upoštevalo, ni upoštevalo prekluzije glede tožničinih navedb in dokazov ter je kljub ugovoru tožene stranke dopustilo postavljanje vprašanj zunaj trditvene podlage. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh bistvenih okoliščin. Nasprotuje stališču, da bi lahko le s plačilom 7.500,00 EUR denarne odškodnine preprečila nastop razloga za izredno odpoved. Trdi, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je podan drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Zatrjuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Opozarja, da v izredni odpovedi tožnice ni trditev o predhodnih sodnih postopkih tožnice zoper novega direktorja, ki naj bi povzročili njegov odklonilni odnos do tožnice. Pove, da sodišče prve stopnje ni presojalo dokazov tožene stranke v zvezi s tem, ni ugotavljalo, da so postopki tekli zoper toženo stranko, da so bili zaključeni pred primopredajo ter da sedanji direktor ni bil stranka v njih. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izpovedi direktorja tožene stranke, da predhodni postopki niso vplivali na njegov odnos do tožnice niti ni bil z njimi podrobneje seznanjen, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je nekritično sledilo izpovedi tožnice, do drugačnih izpovedi direktorja tožene stranke in izpovedi prič pa se sploh ni opredelilo. Elektronskega sporočila o primopredaji ne vidi kot objektivno žaljivega. Opozarja na bistveno kršitev določb postopka zaradi prilagojenega oziroma iz konteksta iztrganega povzemanja izpovedi direktorja in prič. Zatrjuje spornost stališča, da ni mogoče ločiti odnosa do ravnanj osebe od odnosa do same osebe in poudarja, da mora biti pri trpinčenju ravnanje usmerjeno zoper delavca, in ne zoper njegovo delovanje. Kot materialnopravno zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da pomeni direktorjevo opozarjanje na tožničine napake oziroma njen neprimeren odnos do dela ter občasno povišan glas njegov odklonilen odnos do tožnice (sklicuje se na odločbi Pdp 561/2011 in Pdp 215/2014). Sodišču prve stopnje očita, da je napačno povzelo izpoved priče A.A., ki je zanikal kletvice na sestanku, ter neupoštevanje izpovedi direktorja in prič B.B. in C.C., ki so jih tudi zanikali. Glede izpuščanja določenih nalog iz opisa v tožničini pogodbi o zaposlitvi pove, da tožnica ni dala pripomb na njen osnutek ter se sklicuje na pojasnilo direktorja, da ni spreminjal utečenega načina dela ter da gre za organizacijsko odločitev delodajalca, ne pa ravnanje, uperjeno zoper tožnico z namenom njene izključitve. Opozarja na neupoštevanje konteksta izpovedi B.B. glede selitve, ki je bila opravljena dosti kasneje. Dalje trdi, da glede (ne)zagotavljanja dela po pogodbi o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov tožene stranke, iz katerih izhaja, da je imela tožnica dela dovolj, da je nekatere naloge zavrnila, med njimi naloge glede metodologije in predstavitve izračunov, ki je bila kompleksna naloga, ki jo je D.D. opravila v 10 dneh. Zatrjuje, da sta potekala dva skupna in veliko individualnih sestankov s tožnico, ki pa je bila v spornem obdobju večinoma odsotna zaradi letnega dopusta in bolniškega staleža. Opozarja na določeno mero samostojnosti na vodstvenem delovnem mestu tajnika. Sodišče prve stopnje se po njenem mnenju ni opredelilo do ugotovljenega viška ur pri tožnici, kar je v nasprotju z ugotovitvijo o tem, da tožnici ni zagotovila zadosti dela. V zvezi z dostopom do informacijskega sistema E. ponovno opozarja, da sodišče prve stopnje ni presodilo izpovedi prič o tem ter ponavlja, da tožnica za dostop ni nikoli zaprosila ter da ga tudi prej ni imela. Glede neodobritve letnega dopusta opozarja na napačne ugotovitve datumov, za katere je bila tožnici zavrnjena izraba, in ponavlja, da je izkoristila 26 dni dopusta. Sklicuje se na pojasnila, zakaj ji je bila izraba letnega dopusta zavrnjena, saj je to zahteval delovni proces, enako je bilo pri drugih delavcih. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, kaj je na navedene dneve tožnica delala, in vztraja, da letni dopust ni namenjen izobraževanju delavca. Glede določitve pisarne, v kateri naj tožnica opravlja delo, se sklicuje na izpoved direktorja, ki je podprta s strani prič, ki so izpovedale, da je bilo tako zaradi lažje organizacije dela. Meni, da zgolj dejstvo, da si tožnica (enako kot drugi delavci) ni sama izbrala pisarne, ne predstavlja trpinčenja. Nasprotuje ugotovitvi, da tožnice ni nihče klical oziroma je obiskal v pisarni. V zvezi z obravnavo dogodkov kot celote zatrjuje pristranskost dokazne ocene, saj sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni upoštevalo dokazov tožene stranke, niti se ni opredelilo do verodostojnosti izpovedi prič. Navaja, da je pri spornih dogodkih šlo za objektivne organizacijske odločitve delodajalca. Meni, da je odločilna dalj časa trajajoča neprisotnost tožnice na delovnem mestu odločilna. Zatrjuje, da očitana ravnanja niso bila protipravna niti intenzivna. Ponavlja, da je bilo vir nezadovoljstva pri tožnici dejstvo, da ni bila več direktorica tožene stranke. Kot neobrazloženo graja sodbo v delu, v katerem se sodišče prve stopnje sklicuje na teorijo jajčne lupine. Meni, da mora biti za ugotovitev trpinčenja na delovnem mestu nedopustno ravnanje táko v objektivnem smislu ter ne zadostujejo zgolj subjektivni občutki delavca, tudi teh pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Sklicuje se na vrsto sodnih odločb pritožbenega in vrhovnega sodišča ter Komentar Zakona o delovnih razmerjih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povrnitve tožničinih stroškov pritožbenega postopka v plačilo toženi stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopa iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih tožbenih zahtevkih (odpravnini, odškodnini za izgubljeni odpovedni rok ter denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust) kot posledicah 6. 11. 2017 podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Ugotovilo je, da je tožnica izpolnila procesne pogoje za zakonitost izredne odpovedi delavca (podaja pisnega opomina delodajalcu ter pisnega obvestila inšpektoratu RS) ter da je izredna odpoved tudi po vsebini utemeljena zaradi trpinčenja tožnice na delovnem mestu.

7. Uvodoma je treba zavrniti pritožbeno navedbo o tem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati v zadevi, ker je bila tožnica porotnica na sodišču prve stopnje, in s tem povezani dvom v nepristranskost sodišča. Vrhovno sodišče je v predmetni zadevi s sklepom VIII R 16/18 zavrnilo predlagani prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče, ker tožnica dejansko ni opravljala funkcije porotnice na sodišču prve stopnje in ji je funkcija v času sojenja že prenehala. Taka odločitev je pravilna in ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi Vrhovnega sodišča (VIII R 33/05, VIII R 2/06, I R 79/03, I R 80/09, VIII R 57/09). Zadeva je glede na dejanske ugotovitve v predmetni zadevi v bistvenem različna od zadev VIII R 37/05 in I R 86/04, iz katerih izhaja, da je bilo predlogoma za prenos krajevne pristojnosti ugodeno, ker je bilo dokazano, da sodnik porotnik sodeluje z vsemi sodniki krajevno pristojnega sodišča (in ne zgolj na podlagi dejstva, da ima status porotnika tega sodišča). Zgolj dejstvo, da je v drugi podobni zadevi (VIII R 15/2016) Vrhovno sodišče odločilo drugače, ne predstavlja utemeljenega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma druge bistvene kršitve določb postopka, zgolj en drugačen primer ne pomeni, da gre v predmetni zadevi za odstop od ustaljene sodne prakse.

8. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do večine dokazov, ki jih je izvedlo na predlog tožene stranke, oziroma ker pri ugotovljenem dejanskem stanju ni zavzelo nobenega stališča glede dokazov (zlasti izpovedi prič in direktorja tožene stranke), ki nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju. Pritožba je utemeljena, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z večino dejanj, ki naj bi predstavljala dejanja v nizu dejanj trpinčenja na delovnem mestu, navedlo zgolj, da je sledilo trditvam oziroma izpovedi tožnice, večinoma pa se ni opredelilo do tega, da je direktor tožene stranke izpovedoval diametralno nasprotno ter do izpovedi prič in listinskih dokazov v zvezi s tem. Pritožba pravilno opozarja, da v izpodbijani sodbi pri dokazni oceni manjka opredelitev do verodostojnosti prič in strank oziroma pojasnilo, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, ne pa direktorju tožene stranke oziroma drugim pričam. Z navedenim je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. člena ZPP v zvezi z dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta kršitev vplivala na odločitev v zadevi, prav tako pa je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje s tem ni opredelilo do bistvenih okoliščin primera.

9. Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je razveljavilo izpodbijano sodbo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), to pa ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V novem sojenju bo moralo ponovno sprejeti dokazno oceno izvedenih dokazov ob upoštevanju izpovedi vseh strank in prič, tudi tistih, katerih izpovedi nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, ter navesti razloge, zakaj jim ni sledilo oziroma se opredeliti do verodostojnosti vseh zaslišanih ter upoštevati tudi način, na katerega so izpovedovale ter dejstvo, ali so izpovedovale o dogodkih, pri katerih so bile navzoče, ali ne. Pri ponovni izdelavi sodbe bo sodišče prve stopnje moralo podati obrazložitev, v kateri se bo opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, izpovedi prič pa bo moralo povzemati na način, da jih bo upoštevalo kot celoto in v pravilni vsebini kot izrecno izhaja iz zapisnikov oziroma prepisov zvočnih posnetkov. Za ugotovitev, ali gre za niz dejanj, ki kot skupek pomenijo trpinčenje na delovnem mestu, bo v zvezi z očitanimi dejanji moralo poleg subjektivnega odnosa tožnice do njih ugotoviti še, ali objektivno predstavljajo graje vredna in očitno negativna in žaljiva ravnanja oziroma vedenja, ali gre za dejanja, usmerjena zoper tožnico ter element sistematičnosti oziroma ponavljanja.

10. Odločitev o stroških postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 389/2014
• VDSS Sodba Pdp 400/2018
• VDSS sklep Pdp 1000/2015