<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 306/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.306.2019
Evidenčna številka:VDS00031255
Datum odločbe:05.12.2019
Senat:Nada Perič Vlaj (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Edo Škrabec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
Institut:invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - izvedensko mnenje

Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 3. 2018 in št. ... z dne 25. 10. 2017 in da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do invalidske pokojnine od 12. 11. 2006 dalje in da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe z odločbo določiti pripadajoči znesek invalidske pokojnine in izplačati mesečne zneske za obdobje od 9. 6. 2017 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Meni, da zaslišani izvedenec ni merodajen za pojasnjevanje strokovnih vprašanj s področja psihiatrije, zato je tudi na glavni obravnavi zahtevala zaslišanje izvedenke psihiatrinje, kar pa je sodišče zavrnilo. S tem je sodišče po prepričanju tožnice bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Tožnica je prepričana, da niti samo izvedensko mnenje niti pričanje izvedenca na glavni obravnavi vsebinsko nista strokovno in argumentirano pojasnila, zakaj izvedenca menita, da so psihične težave tožnice nastale pred travmatično izgubo moža tožnice v delovni nesreči maja 2006 in zakaj lahko kot izvedenca ignorirata strokovno skladne diagnoze treh psihiatrinj. Njena lečeča psihiatrinja še vedno zatrjuje, da so vse njene dosedanje diagnoze korektne in pravilne ter podprte s strani dotedanjih psihiatrov. Ne strinja se z ugotovijo izvedencev, da tožnica ni bila blodnjava. Po izgubi moža leta 2006 je tožnica reagirala s patološkim žalovanjem v smislu motenega soočenja z realnostjo, podoživljanja moževe bližine in doživljanja okolice kot sovražne in ogrožujoče. Tožnica je kontinuirano znižanega razpoloženja, hipobulična in anhedonična, njen življenjski slog je trajno apragmatičen. Lečeča psihiatrinja glede prejemanja premajhnih odmerkov zdravil pojasnjuje, da je imela tožnica nevzdržne nezaželjene učinke. Sedanja lečeča psihiatrinja jo spremlja tri leta, v času obravnave izboljšanja v njeni funkcionalnosti ni zaznala, kljub korekcijam psihofarmakoterapije. Tožnica je v pripombah na izvedensko mnenje predlagala, da glede na usklajenost lečečih psihiatrinj tako pri diagnozah kot pri odmerkih zdravil, sodno določena izvedenka s kontaktom z lečečimi psihiatrinjami preveri razloge za njihova stališča. Izvedenka tega ni storila, temveč je to storil izvedenec medicine dela, prometa in športa, katerega pojasnil ali zaslišanja tožnica ni zahtevala ali predlagala, niti ga na zaslišanje ni vabilo sodišče.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 9. 3. 2018, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 25. 10. 2017. S slednjo je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez močenja rok, v ugodnih mikroklimatskih pogojih s polnim delovnim časom od 17. 10. 2017 dalje. V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

6. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 63. členu v 1. alineji drugega odstavka določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti ter v 3. alineji iste določbe, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Sodišče prve stopnje je sporno vprašanje, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 ali stanje po 3. alineji drugega odstavka citirane določbe, kot je ugotovil v predsodnem postopku toženec, razčiščevalo z izvedenskim organom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa ter specialistke psihiatrinje. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je potem, ko je proučila celotno zdravstveno in delovno dokumentacijo, tožnica pa je bila tudi osebno pregledana, menila, da tožnica sicer ni zmožna za delo, na katerem je delala, to je natakar, da pa je s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez močenja rok, v ugodnih mikroklimatskih pogojih.

8. V izvedenih dokazih zlasti v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da pri tožnici ne gre za stanje popolne nezmožnosti za delo v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica psihične težave, ki predvsem izhajajo iz osebnostnih karakteristik, zdravi pa se še zaradi Raynaudovega sindroma in hipotiroze, ki je stabilizirana. Tožnica ima s strani psihiatrov postavljeno diagnozo shizoafektivna motnja depresivnega tipa in trajna osebnostna motnja. Vendar sta izvedenca v izvedenskem mnenju natančno opredelila, zakaj se s postavljenimi diagnozami lečečih psihiatrov ne strinjata. Predvsem sta štela nesmiselnost diagnoze shizoafektivne motnje depresivnega tipa, ker je pri takšni diagnozi običajno potrebno hospitalno zdravljenje z bistveno višjimi terapevtskimi odmerki, kot jih je prejemala tožnica. Pri tožnici, ki je prejemala najnižje možne terapevtske odmerke, so ti po mnenju izvedenke bistveno prenizki za resnost podanih diagnoz oziroma ne zadoščajo za zdravljenje resne duševne motnje. Poleg tega tožnica pri psihiatrih in enako ne pri izvedenki psihiatrinji, ni znašala nikakršnih blodnjavih vsebin in tudi nobenih halucinacij. Glede prilagoditvene motnje oziroma posttravmatske stresne motnje sta izvedenca ocenila, da le-ta ni podana. Glede diagnoze druge osebnostne spremembe po ekstremni obremenitvi (F.62.0) pa sta ocenila, da tožnica ni bila neposredno vključena v nobeno izmed ekstremnih obremenitev in ne izpolnjuje diagnostičnih in kliničnih simptomov za to duševno motnjo.

9. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.

10. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da torej pri njej ne gre za I. kategorijo invalidnosti in za stanje določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-1, ampak je pri njej podana še vedno III. kategorija invalidnosti v smislu 3. alineje drugega odstavka citirane določbe, je utemeljeno štelo izpodbijani odločbi toženca za pravilni in zakoniti in pravilno tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo kot neutemeljen.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MjU1