VDSS Sodba Psp 320/2019

Jedro

Ker je namen dodatka za bivanje (so)prispevek k stroškom bivanja štipendista izven kraja stalnega prebivališča, tožnik, ki je prejel štipendijo za študijski obisk v ZDA, v katero je vključeno tudi pokrivanje stroškov bivanja v ZDA, ni upravičen še do dodatka za bivanje v ZDA iz naslova državne štipendije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 31. 12. 2018 in da je za študijsko leto 2016/2017 od 1. 10. 2016 do 31. 5. 2017 upravičen do dodatka za bivanje v višini 80,00 EUR mesečno in da mu je toženec dolžan v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe izplačati vse zapadle neizplačane dodatke za bivanje v višini 80,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zapadlega zneska od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, uveljavlja pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da je center za socialno delo s tem, ko ni počakal na iztek roka za predložitev dokazov in je o tožnikovi vlogi odločil brez dokazov, tožniku odvzel pravico, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Dejstvo, da je bil na izmenjavi, ni razlog za neupravičenost do dodatka za bivanje, saj 18. člen Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami, v nadaljevanju: ZŠtip-1) ne določa, da do dodatka za bivanja niso upravičeni študentje, ki so na izmenjavi v tujini. Nasprotno, na podlagi dikcije 18. člena citiranega zakona je eden izmed pogojev za upravičenost do dodatka za bivanje, da je kraj izobraževanja vsaj 25 km oddaljen od kraja stalnega prebivališča štipendista. Študentje, ki so na izmenjavi v tujini, imajo kraj izobraževanja praviloma oddaljen več kot 25 km od kraja stalnega prebivališča. S tem, ko je sodišče ravnanje upravnih organov ocenilo kot sicer res nepravilno, pa vendarle ne tako, da bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve, je samo zašlo v logično protislovje in v nasprotje s samim seboj. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Vsebinsko je tožnik zahteval odpravo izpodbijane odločbe iz razloga, ker je ministrstvo v izpodbijani odločbi nepravilno uporabilo materialne predpise, ko je odločilo, da tožnik ni upravičen do dodatka za bivanje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odločitev ministrstva v izpodbijani odločbi pravilna, saj tožnik zato, ker je prejel štipendijo A. za študijske obiske v tujini, ni upravičen do dodatka za bivanje, kot dodatka k državni štipendiji. Nadalje izpostavlja, da štipendija A. in njen namen sploh ne bi smela biti predmet tega socialnega spora, saj se v tem socialnem sporu ne presoja tožnikova upravičenost do štipendije A., ampak do dodatka za bivanje, ki je del državne štipendije. Do dodatka za bivanje pa je tožnik nedvomno upravičen, saj izpolnjuje pogoje po 18. členu ZŠtip-1. Tudi, če bi upoštevali, da je tožnik prejel štipendijo A., to ne more vplivati na njegovo pravico do državne štipendije in dodatka za bivanje, saj se štipendije na podlagi tretjega odstavka 8. člena ZŠtip-1 ne izključujeta. Tožnik je namreč poleg državne štipendije, kamor sodi tudi dodatek za bivanje, upravičen tudi do štipendije A.. Glede na to, da se štipendiji ne izključujeta, se tudi dodatek za bivanje, ki je del državne štipendije, ne more izključevati s štipendijo A.. Tožnik z dodelitvijo dodatka za bivanje tudi ne bi prejel dvojne pomoči, saj je že na podlagi 8. člena ZŠtip-1 upravičen tako do državne štipendije, kot do štipendije A.. Če bi držalo, da bi dodatek za bivanje za tožnika pomenil dvojno finančno pomoč, bi to pomenilo, da so vsi štipendisti, ki prejemajo dve štipendiji upravičeni do dvojne finančne pomoči, kar pa ne drži, saj je ZŠtip-1 v tretjem odstavku 8. člena za izrecno določene primere določil, da je dovoljeno prejemanje dveh štipendij. Tudi analogija, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo z uporabo tretjega odstavka 18. člena ZŠtip-1 ni pravilna, saj štipendisti, na podlagi omenjene zakonske določbe niso upravičeni do dodatka za bivanje, če slednjega prejemajo v obliki subvencije. Poudarja, da tožnik ni koristil nobene subvencije, ampak je za bivanje v študentskem domu v ZDA plačal ekonomsko ceno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je center za socialno delo tožniku odvzel pravico do izjave. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je uveljavljeno kršitev saniral že drugostopni organ v predsodnem postopku, ki je pri reševanju pritožbe upošteval vse priloge k pritožbi, med drugim tudi dokaze o obdobju vključenosti v program izmenjave študentov. Pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je obrazložitev v izpodbijani dokončni odločbi zadostna, da se jo lahko preizkusi. Enako se lahko preizkusi tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, saj vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 31. 12. 2018, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo B., št. ... z dne 26. 10. 2016. S slednjo je prvostopni organ odločil, da je tožnik upravičen do državne štipendije od 1. 10. 2016 do konca izobraževalnega programa in da državna štipendija za študijsko leto 2016/2017 znaša 100,00 EUR in se izplačuje mesečno. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik v obdobju od 1. 10. 2016 do 31. 5. 2017, za čas študijske izmenjave v ZDA, upravičen do dodatka za bivanje k državni štipendiji.

7. V prvem odstavku 18. člena ZŠtip-1 je določeno, da je do dodatka za bivanje upravičen štipendist, ki ima prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, če je kraj stalnega prebivališča oddaljen od kraja izobraževanja več kot 25 km, če strošek najema znaša najmanj 65,00 EUR mesečno in štipendist ni lastnik ali solastnik nepremičnine. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa štipendistu dodatek za bivanje ne pripada, če prejema subvencijo za bivanje v študentskem domu, ali pri zasebniku, ali ima sklenjeno pogodbo o bivanju v dijaškem domu, skladno s predpisi, ki urejajo subvencioniranje bivanja študentov in dijakov.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik študent fakultete C., Univerze D. in je imel v spornem obdobju podpisan dogovor o študijski izmenjavi na E. v ZDA za čas od 14. 8. 2016 do 12. 5. 2017. Z odločbo Centra za socialno delo B. št. ... z dne 26. 10. 2016 je bila tožniku za študijsko leto 2016/2017 priznana pravica do državne štipendije v znesku 100,00 EUR mesečno od 1. 10. 2016. S citirano odločbo pa ni bilo odločeno o dodatku za bivanje, zaradi česar je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z dokončno odločbo toženca št. ... z dne 31. 12. 2018 zavrnjena in odločeno, da tožnik do dodatka za bivanje ni upravičen.

9. Tožniku je bila z odločbo z dne 15. 7. 2016 dodeljena še pravica do štipendije za študijski obisk v ZDA na gostujoči ustanovi E. za obdobje od 22. 8. 2016 do 12. 5. 2017. Z odločbo mu je bila dodeljena osnovna štipendija v višini 1.750,00 EUR, za stroške prehrane in nastanitve v času študijskega obiska in pa štipendija za potne stroške v višini 500,00 EUR.

10. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so se tožniku za študijski obisk v ZDA na E. namenila posebna sredstva, ki so pokrivala tudi stroške bivanja v tujini. ZŠtip-1 izrecno ne določa, da dodatek za bivanje ne pripada štipendistu, ki prejema hkrati državno štipendijo in štipendijo za študijski obisk. Vendar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pri razlagi določbe zakona izhajati iz samega namena dodatka za bivanje. Ta se dodeljuje štipendistu za pokrivanje stroškov bivanja izven kraja stalnega prebivališča oziroma za bivanje na začasnem prebivališču v kraju izobraževanja. Ne glede na to, da v določbi 18. člena ZŠtip-1 izrecno ni določeno, da do dodatka za bivanje ni upravičen štipendist, ki je na izmenjavi v tujini, pa je glede na izključitveno določbo v drugem odstavku citirane določbe potrebno upoštevati, še, ali za ta namen, torej za bivanje štipendist že prejema določena sredstva oziroma soprispevek za bivanje.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožniku z odločbo ... z dne 15. 7. 2016 dodeljena pravica do štipendije za študijski obisk v ZDA, v višini 1.750,00 EUR, za stroške prehrane in nastanitve v času študijskega obiska in štipendija za potne stroške v višini 500,00 EUR oziroma štipendija v skupni višini 2.250,00 EUR. Gre za sredstva, ki jih je tožnik pridobil v skladu s prvim odstavkom 47. člena v zvezi s 45. členom Splošnih pogojev poslovanja Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (Ur. l. RS, št. 91/09 in 102/2012, v nadaljevanju: Splošni pogoji). Po tej določbi se za študijski obisk, med katerega sodi tožnikova študijska izmenjava, pridobijo posebna sredstva, namenjena kritju neposrednih stroškov tega obiska, vključno stroškov nastanitve. Takšna sredstva so tožniku bila tudi priznana, kar je dodatno pojasnjeno v odgovoru Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije z dne 20. 8. 2019.

12. Ker je namen dodatka za bivanje (so)prispevek k stroškom bivanja štipendista izven kraja stalnega prebivališča, tožnik, ki je prejel štipendijo A. za študijski obisk v ZDA, v katero je vključeno tudi pokrivanje stroškov bivanja v ZDA, ni upravičen še do dodatka za bivanje v ZDA iz naslova državne štipendije, kot je pravilno odločilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno po analogiji izhajalo iz drugega odstavka 18. člena ZŠtip-1, ki določa, da štipendistu dodatek za bivanje ne pripada, če prejema subvencijo za bivanje v študentskem domu, ali pri zasebniku, ali ima sklenjeno pogodbo o bivanju v dijaškem domu skladno s predpisi, ki urejajo subvencioniranje bivanja študentov in dijakov. Pri tem je irelevantno, da tožnik subvencije ni dobil v ZDA. Zmotno pa je tudi stališče, da se zato, ker se štipendiji A. in državna štipendija, glede na 8. člen ZŠtip-1 ne izključujeta, da se tudi dodatek za bivanje ne more izključevati s štipendijo A. (in z njo priznani tudi stroški za nastanitev).

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

05.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 123/2020
• VDSS sklep Pdp 454/2015
• VDSS sodba Psp 455/2009