<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 269/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.269.2019
Evidenčna številka:VDS00031252
Datum odločbe:27.11.2019
Senat:Nada Perič Vlaj (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Edo Škrabec
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - III. kategorija invalidnosti

Jedro

Tožniku, ki je bil v obdobju od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, se je to obdobje na podlagi 193. člena v zvezi s 405. členom ZPIZ-1 upoštevalo kot dodana doba, vendar le za izpolnjevanje pogojev, ne pa za odmero. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje se je skladno s 405. členom ZPIZ-1 v tožnikovem primeru, glede na to, da se za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1 upošteva 11 mesecev, pravilno upoštevalo 8 let, 7 mesecev in 5 dni pri ugotavljanju pogojev, ni pa tega obdobja v takšnem trajanju mogoče upoštevati v pokojninsko dobo, ki bi se upoštevala tudi pri odmernem odstotku pokojnine, ker zato ni nobene podlage.

Na podlagi pravilno ugotovljene in dopolnjene pokojninske dobe ter posledično pravilno ugotovljenem odmernem odstotku ter o višini starostne pokojnine, ni nobene podlage za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca z dne 20. 9. 2012.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 9. 2018 in št. ... z dne 5. 3. 2018 oziroma podredni tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 9. 2018 in št. ... z dne 5. 3. 2018 razveljavita ali spremenita in se mu prizna višja starostna pokojnina ob upoštevanju tudi pokojninske dobe od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 in statusa delovnega invalida oziroma se tožniku prizna invalidska pokojnina ob upoštevanju statusa delovnega invalida, če je ta za tožnika bolj ugodna, da se tožencu naloži, da v roku 30 dni izda novo odločbo, v kateri bo tožniku pri odločanju o njegovem zahtevku za ponovno odmero starostne pokojnine upoštevana tudi pokojninska doba od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 in statusa delovnega invalida oziroma novo odločbo, v kateri bo tožniku priznana invalidska pokojnina ob upoštevanju statusa delovnega invalida, če je za tožnika to bolj ugodno, da je tožniku toženec dolžan plačati stroške predpravdnega postopka v znesku 489,99 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega spora.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil od 3. 6. 2002 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, vendar pa razlog za to ni bil na strani tožnika, temveč zavoda, ker zanj glede na podano invalidnost v posledici poklicne bolezni ni našel ustreznega dela, niti ga ni napotil na kakšno usposabljanje in ni naredil ničesar v smeri zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu in je tako bil primoran ostati prijavljen v evidenci brezposelnih. Do teh navedb tožnika se sodišče v sodbi sploh ne opredeli. Nadomestilo kot brezposelna oseba je prejemal do 25. 11. 2003, nato pa je toženec tožniku priznal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem delovnem mestu od 26. 11. 2003 dalje. Iz odločbe z dne 5. 2. 2004 ne izhaja, da se od nadomestila ne plačajo prispevki, prav tako ga o tem ni nihče poučil. Dejstvo pa je, da v spisu ni nobenega dokazila, da zanj prispevki ne bi bili plačani. Tožnik je predlagal dokaz in sicer, da naj sodišče slednje preveri po uradni dolžnosti, pa je takšen zahtevek zavrnilo povsem neutemeljeno, zaradi česar je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je zatrjeval, da bi mu moral toženec glede na dejstvo, da dela zanj ni bilo, odmeriti in priznati invalidsko pokojnino, kar pa je opustil. Dejstvo je, da je toženec razpolagal z vsemi potrebnimi podatki, da bi tožniku lahko predstavil možnost, da vloži zahtevek za starostno ali invalidsko pokojnino in da se lahko odloči za bolj ugodno, kar pa tožniku nikoli ni bilo predstavljeno. S tem mu je bila kršena z ustavo zagotovljena pravica do enakopravnega obravnavanja invalidov in do socialne varnosti. Tudi do teh navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ob obisku na ZPIZ-u tožniku niso bile predstavljene nobene možnosti upokojitve, nadalje navaja, da odločbe o odmeri pokojnine sploh ni prejel in sploh ni vedel, da je že v pokoju, saj mu začasna odločba z dne 26. 6. 2012 niti odločba z dne 20. 9. 2012, ni bila vročena. Dejstvo je, da je toženec s tem, ko tožniku ni ponudil možnosti invalidske upokojitve, niti mu ni predstavil katera pokojnina je zanj ugodnejša ves postopek vodil nezakonito in nepošteno. Nadalje navaja, da je bil neutemeljeno in neupravičeno izbrisan iz evidence delovnih invalidov. Toženec mu je s tem odvzel možnost pridobitve invalidske pokojnine ter grobo kršil njegove z ustavo zagotovljene človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tako tožniku nikoli ni bil obračunan odstotek pokojnine, ki bi mu pripadal, v kolikor bi toženec pravilno in pošteno upošteval, da je bil tožnik delovni invalid in ponudil tožniku možnosti invalidske upokojitve. Obrazec za zahtevek invalidske pokojnine tožnik ni nikoli prejel, zahteval pa je, da se mu izračuna, katera pokojnina je zanj najbolj ugodna. Sodišče se tudi ni opredelilo do teh navedb tožnika, kot tudi ne do navedb podanih na naroku 10. 6. 2019 in sicer, da mu toženec nikoli ni dal nobenih navodil, kako mora postopati, da si zagotovi najbolj ugodno pravico. Poudarja, da je postal invalid brez svoje krivde in sicer zaradi posledic poklicne bolezni in je ostal posledično brez možnosti zaslužka za lastno preživetje in preživetje svoje družine. Tožnik je v času, ko je še imel zaposlitev, opravljal izredno težko fizično delo in je v posledici tega pri njem nastala invalidnost. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in določb Ustave RS.

5. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. V konkretnem primeru dejstvo, zakaj je bil tožnik brezposeln in na kateri strani so bili podani razlogi za njegovo brezposelnost, za razsojo ni pravno odločilno, zaradi česar utemeljeno sodišče prve stopnje v postopku teh dejstev ni ugotavljalo, niti se utemeljeno do teh dejstev in dejstva, da dela za tožnika ni bilo, ni opredeljevalo. Tako, da v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitev postopka niti tega, da je posledično prišlo do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze pomembne za odločitev, do vseh pravno relevantnih dejstev pa se je tudi opredelilo.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 19. 9. 2018, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 5. 3. 2018. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe o priznani pravici do starostne pokojnine pod št. ... z dne 20. 9. 2012. V obravnavanem primeru je sporno, če je podan dejanski stan iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) za razveljavitev ali spremembo odločbe toženca z dne 20. 9. 2012.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženca z dne 12. 3. 1999 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (in ne zaradi poklicne bolezni kot zatrjuje tožnik). Od 26. 11. 2003 je tožnik pri tožencu, ker je bil od 3. 6. 2002 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih, pridobil pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. To nadomestilo se je tožniku izplačevalo od 26. 11. 2003 pa vse do 30. 6. 2012, ko mu je toženec z odločbo z dne 26. 6. 2012, izplačevanje te dajatve ustavil. Na podlagi tožnikove zahteve vložene 6. 6. 2012 mu je namreč toženec od 1. 7. 2012 priznal pravico do starostne pokojnine in sicer najprej z začasno odločbo z dne 26. 6. 2012, ki je bila nadomeščena z odločbo z dne 20. 9. 2012.

8. Dne 12. 7. 2017 je tožnik podal zahtevo za razveljavitev oziroma spremembo odločbe toženca z dne 20. 9. 2012 na podlagi 183. člena ZPIZ-2 z zahtevo, da bi se mu pri priznanju in odmeri starostne pokojnine morala prišteti tudi doba od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012, sama pokojnina pa bi se mu morala preračunati s faktorjem 0,732. Za vštetje v pokojninsko dobo obdobja prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 ni nobene podlage, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Na dan 5. 2. 2004, ko je bila izdana odločba o priznanju nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je v drugem odstavku 207. člena jasno določal, da se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne plačujejo od nadomestil iz invalidskega zavarovanja. Smiselno enako določbo je vseboval tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) v drugem odstavku 229. člena.

9. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 19. 6. 2012, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je bil tožnik prijavljen pri tem zavodu kot brezposelna oseba od 3. 6. 2002 dalje, ko je bil tudi prejemnik nadomestila za brezposelnost in vključen v zavarovanje od 26. 5. 2002 do 25. 11. 2003. Za obdobje od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 pa tožnik ni dokazal, da je bil vključen v obvezno ali prostovoljno zavarovanje. Ker tožnik ni bil obvezno zavarovan v tem obdobju, kar je izpovedal tudi na naroku, se nadomestila ne morejo upoštevati pri določanju pokojninske osnove, niti tega obdobja ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine.

10. Tožniku, ki je bil v obdobju od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, se je to obdobje na podlagi 193. člena v zvezi s 405. členom ZPIZ-1 upoštevalo kot dodana doba, vendar le za izpolnjevanje pogojev, ne pa za odmero. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje se je skladno s 405. členom ZPIZ-1 v tožnikovem primeru, glede na to, da se za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1 upošteva 11 mesecev, pravilno upoštevalo 8 let, 7 mesecev in 5 dni pri ugotavljanju pogojev, ni pa tega obdobja v takšnem trajanju mogoče upoštevati v pokojninsko dobo, ki bi se upoštevala tudi pri odmernem odstotku pokojnine, ker zato ni nobene podlage.

11. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta tako pri odmeri starostne pokojnine lahko upoštevala 32 let, 9 mesecev in 17 dni pokojninske dobe pri odmeri starostne pokojnine. Gre za dobo v trajanju 31 let, 3 mesece in 17 dni iz naslova delovnega razmerja (za čas od 9. 2. 1971 do 25. 2. 2002) in za čas od 26. 5. 2002 do 25. 11. 2003 doba v trajanju 1 leta in 6 mesecev iz naslova prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti. Ker je tožnik od skupne pokojninske dobe v trajanju 32 let, 9 mesecev in 17 dni, do leta 2000 dopolnil 28 let, 10 mesecev in 29 dni, se je odstotek za odmero pokojnine v skladu z določbo 409. člena ZPIZ-1 določil v višini 62 %. Preostala doba do 31. 12. 1999, to je 4 mesece in 22 dni, pa se je prištela k dobi dopolnjeni od 1. 1. 2000 tako, da znaša po tem datumu skupna doba 4 leta in 3 mesece, kar predstavlja 6 %. Tako je skupni odstotek za odmero pokojnine pravilno določen v višini 68 %. Takšen odstotek za odmero pokojnine pa je pravilno ugotovil toženec že ob izdaji upokojitvene odločbe z dne 20. 9. 2012.

12. Na podlagi pravilno ugotovljene in dopolnjene pokojninske dobe ter posledično pravilno ugotovljenem odmernem odstotku ter o višini starostne pokojnine, ni nobene podlage za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca z dne 20. 9. 2012. V postopku je sodišče prve stopnje namreč tudi pravilno zavrnilo uporabo količnika po osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, za katerega se zavzema tožnik tudi v pritožbi.

13. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 6. 6. 2012 vložil zahtevo za starostno pokojnino, pred tem pa dne 2. 2. 2011 le zahtevo za predhodno pisno informacijo o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ni pa med dokumentacijo nobene zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Po 178. členu ZPIZ-2, enako pa je bilo določeno tudi v ZPIZ-1 v določbi 259. člena, se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Glede na takšno ureditev, mora tožnik pri tožencu sam vložiti ustrezno zahtevo za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Lahko pa takšen predlog poda tudi osebni zdravnik ali pristojni imenovani zdravnik. O tem, ali posamezni zavarovanec izpolnjuje katerega od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, poda mnenje invalidska komisija, to je izvedenski organ toženca in sicer na podlagi celotne dokumentacije, delovne, zlasti pa medicinske in druge dokumentacije. Ne gre torej za avtomatično priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne da bi bila vložena ustrezna zahteva in izpeljan celoten ugotovitveni postopek o izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

14. Na podlagi tožnikove zahteve vložene 6. 6. 2012 za priznanje pravice do starostne pokojnine, je toženec lahko odločal edino o pravici do starostne pokojnine. Pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je toženec sicer dolžan postopati v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in dosežejo svoje pravice. Vendar je ta pravica upravnega organa omejena na konkreten postopek in na uveljavljanje pravic v posameznem postopku.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožnikov tožbeni ter podredni tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Ker je tožnikova pritožba neutemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 178, 183, 183/1, 394.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 193, 207, 207/2, 259, 405.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MjUw