VDSS Sodba in sklep Pdp 545/2019

Jedro

V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Člen 106 ZDR-1 ni specialna določba, ki naj bi v povezavi s 108. členom ZDR-1 določal najvišjo možno odpravnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.208,71 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti stečajnemu dolžniku družbi A. d. d., B. – v stečaju, v znesku 99.893,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača stroške postopka 976,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku povrne še pravdne stroške v višini 1.160,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper I. in III. točko sodbe ter dopolnilni sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oboje s stroškovno posledico. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o vseh pravno pomembnih dejstvih, tj. razlogov o celoviti presoji narave 106. člena ZDR-1 in razlogov o interpretaciji 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Ponavlja, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi 26. 3. 2008 tedaj veljavna zakonodaja in sodna praksa odpravnine nista dopuščali, zato stranki nista mogli imeti namena določiti odpravnine za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi uvedbe stečajnega postopka. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s 106. členom ZDR-1. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere metode razlage je uporabilo pri presoji tega člena, zgolj uporaba jezikovne metode pa ne zadostuje. Zavzema se za podrobnejšo presojo navedene določbe z upoštevanjem njenega mesta v zakonu, pravne narave, namena in pomena za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v primeru stečajnega postopka nad delodajalcem. Opozarja, da je ta člen umeščen v posebno poglavje č) z naslovom „Odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi insolventnosti in postopkih prisilnega prenehanja in v drugih primerih prenehanja delodajalca“ in na specialno določbo, ki ureja trajanje odpovednega roka za primer stečaja delodajalca v 104. členu ZDR-1. Meni, da ima enak status specialnosti tudi določba 106. člena. Sklicuje se na veliki komentar Zakona o delovnih razmerjih in reformi trga dela iz leta 2018, da so določbe poglavja č) ZDR-1 specialne določbe za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku. Navaja, da po vsebini 106. člen ZDR-1 napotuje izključno na uporabo 108. člena ZDR-1, in ne na uporabo preostalih delov ZDR-1, zato je zmotna razlaga, da delavcem v stečaju pripada odpravnina po 108. v povezavi z 9. členom ZDR-1. Meni, da je bil namen zakonodajalca, da delavci prejmejo zgolj odpravnino v višini po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1, kar je po njenem mnenju logično in skladno z načelom enakega obravnavanja upnikov po ZFPPIPP. Po njenem mnenju v predmetni zadevi ne gre za spor o višini odpravnine, temveč o pravici do odpravnine (temelju), o kateri je bilo že dokončno odločeno z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zoper katero tožnik ni uveljavljal pravnih sredstev (res iudicata). Meni, da določbe individualne pogodbe o višji odpravnini za primer stečaja ne veljajo in tožniku ne dajejo pravice do ugodnejše odpravnine od zakonske. Zatrjuje tudi nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje, zato ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1145/2018, v katerem je dokazano, da je tudi tožnik sklenil aneks za znižanje plače. Meni, da bi le z izvedbo tega dokaza sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino plače, ki predstavlja osnovo za izračun odpravnine po 108. členu ZDR-1. Pritožbo vlaga tudi zoper dopolnilni sklep o stroških, saj bi sprememba odločitve o glavni stvari narekovala tudi spremembo izreka o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev, potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi o vsebini 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi), med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Trditve o tem, da sodišče prve stopnje ni ustrezno razlagalo 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (UR. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), pomenijo zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava, do tega pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Pritožba ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na neizvedbo dokaza z vpogledom v druga spisa sodišča prve stopnje. V izpodbijani sodbi je ta dokazni predlog sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka ni navedla, katere konkretne listine iz teh spisov naj se vpogleda in katera pravno relevantna dejstva za ta spor z njimi dokazuje. Skladno z ustaljeno sodno prakso bi za izvedbo tega dokaza morala določno opredeliti, katero listino naj sodišče vpogleda in v dokaz česa, ter navesti, kako bi po njenem mnenju izvedba tega dokaza mogla vplivati na rezultat postopka.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožnikovih terjatvah zoper stečajnega dolžnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012, odpravnine in nadomestila za šestmesečni odpovedni rok. Zoper odločitev, da se zavrne zahtevek za ugotovitev obstoja tožnikove terjatve do stečajnega dolžnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ter zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nadomestila za šestmesečni odpovedni rok (II. točka izreka) se stranki ne pritožujeta. Tožena stranka pa nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožnika zoper stečajnega dolžnika v znesku 99,893,90 EUR iz naslova odpravnine. Odločitev sodišča prve stopnje, da se temu tožbenemu zahtevku ugodi, je pravilna, zanjo pa je navedlo tudi pravilne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, da ne bo ponavljanja.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je bil tožnik v delovnem razmerju pri pravnem predniku stečajnega dolžnika družbe A. d. d., B. – v stečaju od 16. 9. 1977 dalje, nazadnje na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2008, ki jo je sklenil za delovno mesto izvršnega direktorja za področje financ in kontrolinga,

- da je bila navedena pogodba o zaposlitvi 15. 11. 2017 redno odpovedana zaradi poslovnih razlogov zaradi začetka stečajnega postopka,

- da je tožniku delovno razmerje pri stečajnem dolžniku prenehalo 30. 11. 2017,

- da je tožnik 31. 1. 2018 prijavil v stečajnem postopku svoje terjatve v skupnem znesku 160.955,79 EUR, stečajni upravitelj pa jih je v celoti priznal,

- da je tožena stranka kot drugi stečajni upnik v navedenem stečajnem postopku tožnikovo terjatev prerekala v višini 146.270,15 EUR, od tega 99.893,90 EUR iz naslova odpravnine, zato je tožnik vložil tožbo, s katero se je začel predmetni individualni delovni spor.

11. V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Člen 106 ZDR-1 ni specialna določba, ki naj bi v povezavi s 108. členom ZDR-1 določal najvišjo možno odpravnino.

12. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje se glede sporne pravice do odpravnine upoštevajo tudi druge določbe zakona, npr. 9. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. V tem je bistvo pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno upoštevalo dogovor strank v pogodbi o zaposlitvi o višji odpravnini, kot jo predvideva zakon.

13. Tožena stranka napačno meni, da njeno sklicevanje na sistematično, logično in namensko razlago 106. člena ZDR-1 utemeljuje strožje tolmačenje pravice do odpravnine. Ni res, da sistematika ZDR-1 s posebnim č) poglavjem (z naslovom Odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi insolventnosti, postopkih prisilnega prenehanja in v drugih primerih prenehanja delodajalca), ki zajema člene od 104 do 107, kaže na posebno ureditev odpravnine v 106. členu. Tudi posebna ureditev 15-dnevnega odpovednega roka v 104. členu ZDR-1 nima nobenega vpliva na razlago 108. člena ZDR-1 oziroma zlasti 9. člena ZDR-1, ki je ključna podlaga tega spora.

14. Tožena stranka v pritožbi navaja, da gre v predmetnem sporu za vprašanje pravice do odpravnine, o kateri je že bilo odločeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar bi moral tožnik uveljavljati sodno varstvo zoper samo odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej vsebovano odločitev o odpravnini. Tako stališče ni pravilno. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je odpravnina denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki se jo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred sodiščem v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravno zmotno je stališče, da gre pri odmeri odpravnine v odpovedi za pravnomočno odločeno stvar (res iudicata).

15. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožene stranke, da tožniku na podlagi 13. člena pogodbe o zaposlitvi ne gre odpravnina, višja od 11.472,10 EUR (izračun po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo tega člena individualne pogodbe o zaposlitvi (1. točka obrazložitve), da ima tožnik v primeru odpovedi pogodbe pravico do odpravnine v višini 18 njegovih plač, osnova za izračun pa je povprečje prvih 12 bruto izplačanih plač poslovodnemu delavcu po tej individualni pogodbi o zaposlitvi. Pravilno je sledilo tožnikovim trditvam v zvezi z višino osnove 6.187,00 EUR, kar je tožnik dokazal s plačilnimi listami, tožena stranka pa ni predložila dokazov, da bi bila ta osnova nižja.

16. Nenazadnje tudi ne drži pritožbena navedba, da v predpisih, ki so veljali v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ni bila predvidena odpravnina za primer odpovedi zaradi stečaja. Tudi že v 107. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je bila za primer odpovedi v stečajnem postopku določena pravica do odpravnine po 109. členu ZDR-1, ta pa je v četrtem odstavku vseboval določbo enake vsebine kot jo vsebuje tretji odstavek 108. člena ZDR-1.

17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka ni uspela s pritožbo zoper izpodbijani del sodbe, zato je uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ostal enak in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o strošku sodne takse v dopolnilnem sklepu, zoper katerega se tožena stranka pritožuje zgolj zaradi možnosti uspeha s pritožbo zoper izpodbijani del sodbe. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo dopolnilni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožniku je glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku (99.893,00 EUR) in po Odvetniški tarifi (OT) treba kot potrebne stroške priznati: za sestavo odgovora na pritožbo 1.625 točk oziroma 975,00 EUR, materialne stroške 26,25 točke oziroma 15,75 EUR in 217,96 EUR DDV. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka 1.208,71 EUR, v primeru zamude mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

02.04.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 97/2011, enako sodba Pdp 28/2011, sodba Pdp 127/2011
• VDSS sodba Pdp 1411/2014
• VDSS sodba Pdp 485/2016