VDSS Sodba Pdp 548/2019

Jedro

ZDR-1 ne določa roka, v katerem mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. V četrtem odstavku 125. člena določa le, da mora biti razlog za redno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podan ob poteku poskusne dobe.

ZDR-1 v 125. členu ne določa, da mora delodajalec delavca seznaniti, kako oziroma na kakšen način bo posamezne naloge ocenil in da bi bila tožena stranka dolžna konkretizirati razloge (napake), zaradi katerih bo podala negativno oceno poskusnega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da sta sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela št. ... z dne 18. 5. 2018 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 27. 6. 2018, nezakonita; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 7. 2018 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje od 13. 7. 2018 dalje, ji obračunati bruto plače, kot če bi delala, odvesti davke in prispevke ter nakazati neto znesek plače in zakonske zamudne obresti od neto zneska, od posameznih neto mesečnih zapadlih zneskov do plačila ter tožnico od 13. 7. 2018 prijaviti v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in jo pozvati nazaj na delo ter ji izplačati regres v neto znesku 324,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2018 dalje in ji povrniti znesek 394,26 EUR z obrestmi, ki ga je tožeča stranka, kot že izplačan regres za leto 2018, po zahtevku tožene stranke, vrnila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi kršitev 340. člena (zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) in 341. člena ZPP (napačne uporabe materialnega prava), ker sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo. Sodišče je pri odločitvi, ali je tožena stranka pravočasno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sprejelo zmotno odločitev, da ZDR-1 v 125. členu ne določa roka, v katerem lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. ZDR-1 v četrtem odstavku 125. člena nalaga delodajalcu, da redno odpove pogodbo o zaposlitvi v času poskusne dobe oziroma ob poteku poskusne dobe. Tožena stranka nima zakonske podlage za enostransko podaljšanje poskusne dobe in so neutemeljene trditve tožene stranke, da je želela le preizkusiti negativno oceno in je zato redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podala po poteku poskusne dobe. Toženi stranki se z oceno ni treba seznaniti, saj je oceno pripravila sama. Ker je tožena stranka redno odpoved podala šele 18. 5. 2018, ko je čas poskusnega dela že potekel, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti nezakonitost redne odpovedi že iz razloga, ker je bila odpoved tožene stranke prepozna. Sodišče prve stopnje se je nepravilno sklicevalo na sodno prakso, ki se je nanašala na ZDR, ki je veljal do uveljavitve ZDR-1. Glede na to, da je tožena stranka negativno ocenila delo tožnice dne 25. 4. 2018, poskusno delo tožnice pa je trajalo do 30. 4. 2018, bi morala tožena stranka podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi do 30. 4. 2018 in ne šele tri tedne kasneje. Tožnica zavrača ugotovitev sodišča, da tožena stranka s tem, ko je tožnici dala navodila za izdelavo posameznih nalog in posamezne vzorce sporazumov in pogodb, ni bila dolžna tožnice še seznanjati z merili, ki jih bo upoštevala pri oceni posameznih dodeljenih nalog (10. točka obrazložitve sodbe). Dolžna je bila konkretizirati razloge (napake) zaradi katerih bo štela, da posamezne naloge niso opravljene v skladu s pričakovanji. Tožena stranka bi morala tožnico seznaniti s kriteriji in merili za dodelitev posameznih nalog in tožnico seznaniti s pričakovanim rokom. V oceni, bi morala navesti, katera pričakovanja niso bila dosežena in kakšne vsebinske pomanjkljivosti je ugotovila, saj zlasti iz zapisnikov zabeležk ni jasno razvidnih napak, ki naj bi bile podlaga za oceno posamezne naloge. Z dodelitvijo posamezne naloge tožnici ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem tožnici tudi pojasnila njena pričakovanja. Tožnica je bila pri izdelavi posamezne naloge dolžna opraviti tudi vmesne naloge in ni imela vpliva na interne postopke dajanja mnenj in potrjevanja, kar je potrdila tudi priča A.A.. Tožena stranka - ocenjevalka, pa je ves čas, od dodelitve naloge pa do končne izdelave naročenega izdelka, pripisala kot zamudo tožnici. Tožnica dodeljenih nalog ni reševala površno ali samo vstavljala številke v dane vzorce, kar kaže tudi dejstvo, da je ravno pri pripravi sporazuma za oblikovanje etažne lastnine za B. naletela na odprta vprašanja, ki jih sama ni mogla rešiti. Priča A.A. je izpovedala, da je tožnici najprej dala nekaj splošnih usmeritev in ji povedala, da naj zadevo temeljito naštudira, kasneje pa je opravila tudi konkretne popravke, zaradi česar je tožnica morala posamezne izdelke večkrat popravljati. Teh izpovedi sodišče ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo. Tudi Višje delovno sodišče in Vrhovno sodišče sta se v podobnih primerih postavili na stališče, da mora biti delavec v času trajanja poskusnega dela seznanjen z ocenjevalnimi kriteriji in kakšni so pričakovani rezultati, da se bo štelo poskusno delo za uspešno opravljeno. Tožnica tudi zavrača očitke, da dodeljenih nalog ni izvajala v postavljenih rokih. Iz dnevnikov opravil, ki jih je tožnica vodila ves čas poskusne dobe, kot tudi iz samih e-sporočil, ki sta jih predložili tako tožeča kot tožena stranka, ne izhaja, da je bila tožeča stranka na dodeljene naloge neodzivna. Svojih trditev glede napak pri delu tožnice, nestrokovnosti in površnosti tožena stranka ni dokazala s konkretnimi očitki. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje v 12. in 17. točki sodbe, da se do posameznih očitkov ocene posameznih nalog, ki jih je tožnica navajala v tožbi in pripravljalnih vlogah, ni dolžna opredeljevati. Nasprotno izhaja iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 1175/2014, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je bilo sodišče prve stopnje v zmotnem prepričanju, da pri presoji redne odpovedi zaradi negativne ocene poskusnega dela ni dolžno presojati, ali držijo konkretni očitki, s katerimi delodajalec utemeljuje, da delavec ni uspešno opravil poskusnega dela. Tožnica se je sklicevala na svojo izpoved na glavni obravnavi z dne 19. 4. 2019, iz katere izhaja, da navedbe ocenjevalke v negativni oceni poskusne dobe ne držijo in sicer predvsem glede na pripravo sporazuma o dokončnem oblikovanju etažne lastnine na stavbi v B., ker ocenjevalka ni upoštevala, da je tožnica pri pripravi sporazuma o dokončnem oblikovanju etažne lastnine ugotovila nejasnosti pri načinu delitve garaž, kar je pomenilo, da je bilo potrebno ponovno opraviti izmere. Prav tako pri pripravi dodatka k najemni pogodbi o uporabi parkirnih mest na C. ulici s D. tožnica vztraja, da je izvedba citirane naloge obsegala posamezne vmesne faze, ki so bile vezane na interne postopka dejanja mnenj in potrjevanj, tožena stranka pa je le pavšalno navedla dodelitev naloge in končno realizacijo naloge. Pri pripravi nove najemne pogodbe za poslovne prostore za Okrajno sodišče v E. pa je tudi priča A.A. potrdila, da je tožnica med pripravo nove najemne pogodbe ugotovila, da se površina najetih prostorov po obstoječih pogodbah in aneksih ne ujema s površino po kupni pogodbi, kar je vplivalo na samo pripravo najemne pogodbe in čas trajanja priprave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o pravočasno podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka odpovedi ni podala prepozno, je pravilna. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v četrtem odstavku 125. člena določa, da lahko delodajalec, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Citiran člen ne določa, kot napačno tolmači tožnica, da je dolžan delodajalec najkasneje ob poteku poskusnega dela delavcu vročiti redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ZDR-1 ne določa roka, v katerem mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. V četrtem odstavku 125. člena določa le, da mora biti razlog za redno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podan ob poteku poskusne dobe. V konkretnem primeru je vodja službe G. pri toženi stranki dne 25. 4. 2018 podala negativno oceno poskusnega dela tožnice, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka tožnici podala dne 18. 5. 2018, medtem ko je poskusna doba, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi tožnice, potekla 30. 4. 2018. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožena stranka odpovedi ni podala v nerazumnem času, saj jo je podala v manj kot 30 dneh od nastanka razloga. Zato je materialno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela tožnici ni bila prepozna.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2018 na uradniškem delovnem mestu svetovalec v Ministrstvu za pravosodje, F., Službi G.. S pogodbo o zaposlitvi je bilo dogovorjeno 3 mesečno poskusno delo. Poskusno delo je spremljala vodja službe G. H.H., ki je podala oceno poskusnega dela za tožnico dne 25. 4. 2018 in v obrazložitvi ocene navedla vse naloge (11 nalog), ki jih je tožnica izvajala v času poskusnega dela, stopnjo doseganja cilja pri izvajanju teh nalog, kakovost doseganja cilja ter obrazložila oceno za posamezno nalogo. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da ni bila seznanjena s tem, kdo bo spremljal in ocenjeval njeno poskusno delo, na kakšen način ter kakšna so pričakovanja ocenjevalca. ZDR-1 nima posebnih določb o spremljanju in ocenjevanju poskusnega dela in ne določa, da bi moral delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela imeti pisno določene kriterije. Delavec mora biti vnaprej seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, kar pa ne pomeni, da mu morajo biti izdana pisna navodila oziroma zahteve, z vnaprej določenimi roki za njihovo izpolnitev. Ustna seznanjenost o pričakovanjih delodajalca zadostuje. Namen poskusnega dela je jasen, in sicer preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zahteve in pričakovanja delodajalca na svojem delovnem mestu poznala, kar je izpovedala priča H.H. (vodja službe G. pri toženi stranki), ki je spremljala delo tožnice v času poskusnega dela in kar sta potrdili priči A.A. ter I.I., ki sta bila tožničina sodelavca v času opravljanja poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi skladnih izpovedi prič, ugotovilo, da so bile tožnici naloge, ki jih mora opraviti, znane, le-te pa so bile potem tudi uporabljene pri oceni poskusnega dela, zato ni bistveno, ali je bila tožnica vnaprej seznanjena s kriteriji o ocenjevanju poskusnega dela. Prav tako se tožničine trditve v zvezi z nejasnimi navodili nanašajo predvsem na popravke izdelkov, ne pa na navodila ob dodelitvi posameznih nalog. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da so bile tožnici med poskusnim delom odrejene naloge, ki so bile po zahtevnosti prilagojene stopnji in smeri izobrazbe ter izkušnjam, ki se za delovno mesto svetovalca zahtevajo. Kot so izpovedale priče, je bila tožnica, v okviru odrejenih nalog, zadolžena za pripravo manj zahtevnih gradiv, kot je vnašanje podatkov v že pripravljene osnutke pogodb ter zbiranje, urejanje in pripravo podatkov za nove pogodbe, pisanje zapisnikov ter pisanje enostavnejših dopisov glede pridobivanja določenih informacij oziroma glede posredovanja določenih listin. Iz ocene vodje službe pa izhaja, da tožnica dodeljenih nalog ni opravila v postavljenih rokih oziroma je za izvedbo nalog potrebovala občutno več časa, kot se za pripravo osnutka sporazuma oziroma pogodb potrebuje (nekaj dni) in pri opravljanju nalog ni sledila danim navodilom in napotilom tako vodje kot sodelavcev, kar pa je posledično vplivalo tudi na njeno storilnost, saj obseg opravljenih nalog ni izpolnil pričakovanj. Iz ocene tudi izhaja, da izdelki tožnice (dopisi, zapisniki) niso dosegli nivoja, ki se pričakuje od svetovalca, saj je imela težave tako pri sestavi smiselnega besedila kot tudi pri samem oblikovanju dokumentov. Vodja službe, ki je tožnico ocenjevala, je v obrazložitvi ocene navedla 11 nalog, ki jih je tožnica izvajala v času poskusnega dela in da tožnica pri 8 od 11 nalog ni dosegla cilja naloge. V zvezi z danimi nalogami je priča H.H. izpovedala, da v večini zadev tožnica ni zaznala bistva naloge in njenega osrednjega problema, temveč je vso pozornost praviloma usmerila le na določene podrobnosti iz nalog, ki jih je podrobno analizirala in ob tem izgubila pregled nad celoto. Glede na navedeno je neutemeljen pritožben ugovor tožnice, da je ocena njenega poskusnega dela neobjektivna in nejasna. Da je ocena ocenjevalke tožničinega dela H.H. o poskusnem delu objektivna, sta potrdili tudi priči A.A. in I.I. (sodelavca tožnice), ki sta bila seznanjena z delom tožnice. Sklicevanje tožnice, da ni uspela opraviti naloženih nalog, ker je bilo potrebno opraviti še določene dodatne izmere (sporazum etažne lastnine v B., najemne pogodbe za Okrajno sodišče E., najemne pogodbe za C. ulico s D.), pa ne vpliva na zakonitost izrečene redne odpovedi, saj nepravočasnost izdelave navedenega sporazuma in navedenih najemnih pogodb ni bila izključno razlog za negativno oceno tožničinega poskusnega dela.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožena stranka tožnice ni seznanila, kako oziroma na kakšen način bo posamezne naloge ocenjevala in na kaj naj bo posebej pozorna ter da bi bila tožena stranka dolžna konkretizirati razloge (napake), zaradi katerih bo štela, da posamezna naloga ni opravljena v skladu s pričakovanji. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ZDR-1 v 125. členu ne določa, da mora delodajalec delavca seznaniti, kako oziroma na kakšen način bo posamezne naloge ocenil in da bi bila tožena stranka dolžna konkretizirati razloge (napake), zaradi katerih bo podala negativno oceno poskusnega dela.

9. Sklicevanje tožnice na sodno prakso (VDSS, opr. št. Pdp 1175/2014) je v konkretnem primeru neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je v citirani zadevi, kot tudi zadevi opr. št. Pdp 288/2018 z dne 26. 7. 2018, zavzelo stališče, da je negativna ocena poskusnega dela podvržena presoji sodišča v individualnem delovnem sporu, ter da se delodajalec ne more sklicevati, da je ocena pridržana izključno delodajalcu, ker gre za poslovne oziroma kadrovske odločitve, vendar pa v sporni zadevi ni šlo za tak primer.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.04.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 119/2019
• VDSS Sodba Pdp 785/2019
• VDSS sodba Pdp 486/2016