VDSS Sklep Pdp 15/2020

Jedro

Za izdajo začasne odredbe mora biti podana tako verjetnost obstoja terjatve kot tudi nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma mora biti izkazana okoliščina iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

Zgolj na podlagi ravnanj tožene stranke pred več leti ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bi ta tudi sedaj oziroma v prihodnje deloval v smeri neomogočanja oziroma oteževanja uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"1. Organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožeča stranka odprte svoje transakcijske račune, in sicer banki A. d. d. št. ..., B. d. d., št. ... in C. d. d. št. ..., se prepoveduje, da po nalogu tožene stranke ali kogarkoli drugega s transakcijskega računa tožeče stranke komurkoli izplača znesek denarne terjatve v višini 233.720,66 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, od posameznega dela regresa od vsakega 2. 7., ter od božičnice za leto 2017 od 1. 1. 2018 ter sorazmernega dela božičnice za leto 2018 od dne 21. 6. 2018 dalje do plačila, kar je prisojeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 775/2018 z dne 28. 2. 2019, tako da ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočni rešitvi spora v predmetni zadevi.

2. V primeru, če tretji kakorkoli krši začasno odredbo iz točke 1 te začasne odredbe, se mu izreče denarna kazen v višini 4.100,00 EUR. V tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati sodišče izda nov sklep, s katerim določi tretjemu novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če ponovno krši začasno odredbo iz 1. točke te začasne odredbe. Tako sodišče ravna, dokler seštevek kazni ne doseže 100.000,00 EUR.

3. Ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve."

in podredno:

"1. Organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožeča stranka odprte svoje transakcijske račune, in sicer banki A. d. d. št. ..., B. d. d., št. ... in C. d. d. št. ..., se prepoveduje, da po nalogu tožene stranke ali kogarkoli drugega s transakcijskega računa tožeče stranke komurkoli izplača znesek denarne terjatve v višini 233.720,66 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, od posameznega dela regresa od vsakega 2. 7., ter od božičnice za leto 2017 od 1. 1. 2018 ter sorazmernega dela božičnice za leto 2018 od dne 21. 6. 2018 dalje do plačila, kar je prisojeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 775/2018 z dne 28. 2. 2019, tako da ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočni rešitvi spora v predmetni zadevi.

2. V primeru, če tretji kakorkoli krši začasno odredbo iz točke 1 te začasne odredbe, se mu izreče denarna kazen v višini 4.100,00 EUR. V tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati sodišče izda nov sklep, s katerim določi tretjemu novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če ponovno krši začasno odredbo iz 1. točke te začasne odredbe. Tako sodišče ravna, dokler seštevek kazni ne doseže 100.000,00 EUR.

3. Ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve" (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke o izdaji začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče najprej opravilo presojo drugega pogoja in ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala potrebne nevarnosti, čemur nasprotuje. Meni, da je izkazala, da toženec nima premoženja, iz katerega bi se v primeru uspeha v tem postopku lahko poplačala. Toženec nima v svoji lasti nobene nepremičnine oziroma je svoj solastniški delež predhodno že odtujil. Izpostavlja čas, kdaj je bila predmetna nepremičnina oziroma njegov solastniški delež odtujen, saj naj bi slednje dokazovalo namen toženca, da prepreči tožeči stranki poplačilo morebitnih terjatev. Ker se sodišče do navedenega ni opredelilo, zatrjuje bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je izpostavilo, da je bil poslovni delež toženca prodan za znesek 750.000,00 EUR in da tožeča stranka ni izkazala, da predmetnega denarja toženec nima več. Zatrjuje, da nima možnosti vpogleda v transakcijski račun toženca in glede na dejstvo, da zoper toženca teče več sodnih postopkov, ki bodo zanj v primeru, da bo tožeča stranka s svojim zahtevki uspešna, predstavljali zelo veliko finančno breme, zato je logično in življenjsko, da je toženec predmetna denarna sredstva, kolikor jih ni porabil, nakazal na bančni račun v tujini. Tako je verjetno, da tožeča stranka po predmetnem premoženju toženca ne bo mogla poseči. Nadalje navaja, da je toženec nezaposlen in lastnik zgolj enega osebnega vozila, ki je predmet začasne odredbe. Meni, da bo toženec na račun morebitnega zamika z izvršitvijo pridobil pravico do zakonskih zamudnih obresti, ki bodo v predmetnem obdobju ves čas tekle. Posledično bo upravičen tako do plačila celotne glavnice, povečane za vse pripadajoče zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka je tudi izkazala, da ji v posledici morebitne izpolnitve pravnomočne sodbe grozi plačilna nezmožnost, kar pa lahko povzroči upor delavcev in tudi nastanek fizične sile. Nenazadnje tožeča stranka vsa denarna sredstva, ki niso nujno potrebna za tekoče poslovanje in tekoče izplačilo plač, namenja investicijam, ki ves čas potekajo zato tovrstnih rezerv niti ni mogla oblikovati in ji nevarnost grozi v posledici neizplačanih božičnic. Navaja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes za izdajo začasne odredbe, saj je trenutno njeno pozicijo še moč zavarovati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožeča stranka je predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve v skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl., ZIZ), ki določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Hkrati mora upnik izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Upnik pa ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek).

6. Za izdajo začasne odredbe mora biti podana tako verjetnost obstoja terjatve kot tudi nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma mora biti izkazana okoliščina iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Ker je sodišče ugotovilo, da že nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni izkazana, se sodišču z verjetnostjo terjatve ni bilo potrebno ukvarjati.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela verjetno izkazati, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je ta pogoj utemeljevala na okoliščini, da je toženec brez vsakršnih prejemkov ali premoženja iz katerega bi se lahko poplačala v primeru uspeha v tem delovnem sporu, pri čemer naj bi toženec večji del premoženja odtujil v obdobju po vloženi tožbi v tem delovnem sporu in s takšnim ravnanjem tožeči stranki bistveno otežil uveljavitev njene terjatve.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je toženec z darilno pogodbo zunajzakonski partnerki podaril svoj polovični solastniški delež na nepremičnini parc. št. ... v k. o. ... - D.;

- da je s pogodbo o odsvojitvi dela poslovnega deleža z dne 15. 12. 2016 svoj poslovni delež v obsegu 32 % odsvojil novemu družbeniku in je s prodajo dela poslovnega deleža v navedenem obsegu toženec prejel kupnino 750.000,00 EUR, posledično pa je lastnik in imetnik zgolj treh poslovnih deležev pri tožeči stranki v skupnem obsegu 4,126 %;

- da je bila tožba v tem delovnem sporu vložena 22. 6. 2016, da je toženec res s svojim premoženjem razpolagal po vložitvi tožbe, vendar je od navedenih razpolaganj minilo že skoraj tri leta, tožeča stranka pa ni zatrjevala nobenih kasnejših oziroma trenutnih aktivnih ravnanj toženca, ki bi negativno vplivala na možnost uveljavitve njene terjatve v primeru uspeha v tem delovnem sporu.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi ravnanj tožene stranke pred več leti ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bi ta tudi sedaj oziroma v prihodnje deloval v smeri neomogočanja oziroma oteževanja uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke. Toženec je s prodajo svojega poslovnega deleža pridobil kupnino v višini 750.000,00 EUR in s tem denarna sredstva, ki nekajkrat presegajo zneske vtoževane terjatve, katere uveljavitev si želi zavarovati z začasno odredbo. Toženec pa je še vedno lastnik 4,126 % poslovnega deleža tožeče stranke, poleg tega pa ima zoper tožečo stranko iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi pravnomočno priznano terjatev v višini cca 270.000,00 EUR na podlagi sodbe opr. št. Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 775/2018 z dne 28. 2. 2019. Domneva pritožbe, da bi toženec prejeta denarna sredstva iz naslova prodaje poslovnega deleža lahko prenesel s svojega računa na račun v tujini, še ne izkazuje nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ. Ne zadošča namreč, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti izkazano neko njegovo konkretno sedanje ravnanje s svojim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženec nima premoženja, saj s prodajo poslovnega deleža ni prišlo do zmanjšanja, ampak le do spremembe oblike premoženja. Navedba pritožbe, da toženec ni zaposlen in ne pridobiva dohodkov, je v nasprotju z navedbo o pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Celju, po kateri mu mora tožeča stranka zaradi nezakonite izredne odpovedi priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 18. 7. 2016 do 21. 6. 2018. Za to obdobje ima tožena stranka torej prisojeno terjatev iz naslova plač in prispevkov nasproti tožeči stranki. Prav tako pa ni izkazano, da je tožena stranka po tem obdobju ostala nezaposlena. Tudi drugi sodni postopki, ki so med strankama še v teku, in v katerih tožeča stranka terja od toženca plačilo denarnih sredstev, samo po sebi ne izkazujejo konkretnega ravnanja toženca, zaradi katerega bi bila izterjava terjatve tožeče stranke v predmetnem postopku onemogočena ali precej otežena.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da verjetnost, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izkazana in je zato predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženec z izdajo predlagane začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, gre namreč za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, na katere meri tožeča stranka z navedenimi trditvami, pa so relevantne pri odločanju o izdaji začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo je tožena stranka vložila prepozno, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Datum zadnje spremembe:

02.04.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 26/2010
• VDSS Sklep Pdp 187/2019
• VDSS sklep Pdp 387/2013