VDSS Sodba Pdp 472/2019

Jedro

Ni odločilna tožničina pritožbena navedba, da naj bi sodišče preveč pavšalno povzelo njene navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je zato v obširni pritožbi še enkrat navedla. Sodišče v sodbi ni dolžno povzeti vseh navedb strank, mora pa obrazložiti, katere navedbe šteje kot odločilne za rešitev spora. S tem v zvezi pa je tudi vprašanje, ali je stranka sploh podala zadostne navedbe o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da so tožničine navedbe, da je bila protipravno obravnavana glede na izobrazbo, premoženjsko stanje, družinske razmere, bolezensko stanje, presplošne, da bi bilo možno preveriti utemeljenost očitkov. S tem v zvezi tudi ne zadostuje prepis zakonskih določb npr. glede trpinčenja, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožničine trditve je pravilno ocenilo kot premalo konkretizirane, da bi opravičevale domnevo diskriminacije, ki bi jo tožena stranka morala ovreči po določbi 6. člena ZDR-1. Tožnica tudi ni določno opisala, na kakšen način naj bi bila izpostavljena žalitvam in neprimernemu vedenju. Zato sodišče tudi ni moglo preveriti, katera ravnanja tožene stranke naj bi bila protipravna. Nenazadnje niti iz pritožbe ne izhaja, katere so tiste konkretizirane navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova neenake obravnave ter trpinčenja (mobing) odškodnino v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2016 dalje. Tožnici je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki 1.956,85 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje, medtem ko svoje stroške postopka krije sama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče preveč pavšalno povzelo njene navedbe, zato v pritožbi še enkrat povzema svoja zatrjevanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, za katera meni, da so pomembna za odločitev. Ne strinja se, da ni podala zadostne trditvene podlage glede neenakopravne obravnave, šikaniranja, diskriminacije, trpinčenja, mobinga, glede izpostavljenosti žalitvam in neprimernemu vedenju (kar tožnica skupno opredeljuje kot protipravno ravnanje tožene stranke), ter glede preferiranja ostalih zaposlenih pri toženi stranki zaradi osebnih okoliščin, povezano s klientelizmom in korupcijo. Vztraja, da je tožena stranka tista, ki ni podala trditvene podlage in ni uspela dokazati, da so zatrjevanja tožnice neresnična. Trditve tožnice so bile jasne, dovolj verjetne in konkretizirane, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije in protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnica je od 2010 dalje opozarjala toženo stranko na nepravilnosti v podjetju ter jo pozivala, naj nad njo preneha izvajati mobing. Šlo je za način zaposlovanja in kadrovanja pri toženi stranki, izpolnjevanje delovnih nalog ter poslovanja, vse v povezavi s klientelizmom, nepotizmom, osebnimi poznanstvi, družinskimi navezami, politično pripadnostjo in osebnimi okoliščinami. Pri zaposlitvi in izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti in tudi ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi jo je tožena stranka diskriminirala. Favorizirala je druge delavce, jih premeščala na druga, boljša in bolje plačana delovna mesta, čeprav je tožnica v večji meri izpolnjevala pogoje za ta delovna mesta in bi objektivno morala biti v prednosti pred ostalimi delavci. Dokazala je, da ni bilo razpisov za delovna mesta, zato je tožena stranka na delovno mesto želela zaposliti točno določeno osebo, zlasti pa ne tožnice, ki je opozarjala na nepravilnosti in diskriminacijo. Mobing se je začel izvajati leta 2010, ko ji je bilo ponujeno novo delovno mesto arhivarja, za katero je bila zahtevana V. stopnja izobrazbe. Tožnica ni napredovala, temveč je bila le prestavljena na drugo, enako zahtevno delovno mesto. Takratni sodelavki A.A. in B.B. sta sprožili govorice, na osnovi katerih se je nad tožnico pričel izvajati mobing. C.C. ji je povedala, zakaj ni bila sprejeta v službo investicijskega inženiringa. Navedeni je takratni vodja D.D. zaupal, kaj se je v resnici dogajalo in da zaradi nasprotovanja E.E. ni dobila dela v njegovi službi. Ker leta 2014 po sistemizaciji delovnih mest delovno mesto operater ni obstajalo, so tožnici dali v podpis pogodbo za arhivarja. Zatem je bila sistemizacija delovnih mest spremenjena tako, da so določili delovno mesto operaterja, čeprav so vedeli, da bodo to delovno mesto ukinili, zgolj zato da so tožnici odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Sodišče tega ne bi smelo spregledati. Sistemizacija delovnih mest iz leta 2005 je bila spremenjena zato, da se je omogočilo zaposliti točno določeno osebo, to je F.F.. G.G. ni imela takšnih delovnih izkušenj kot tožnica, pa so za nadomeščanje odsotne delavke zaposlili njo, ne tožnice. Tožena stranka je na delovna mesta razporejala, zaposlovala delavce, ki so niso imeli izobrazbe, znanja in sposobnosti, tožnico pa protipravno obravnavala zaradi bolezni, psihiatričnega zdravljenja. poškodbe izven dela in zaradi stalnega opozarjanja na neenakopravno obravnavanje delavcev. S tem je tožena stranka kršila III. poglavje Pravilnika o delovnih razmerjih, saj je zaposlovala osebe, ki niso izpolnjevale pogojev za zasedbo delovnega mesta. V skladu s 47. členom tega pravilnika mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ga dokvalificirati oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tega tožena stranka v tožničinem primeru ni storila, kar je diskriminatorno. H.H. je potrdila, da je bil nad tožnico izvajanj mobing in trpinčenje ter protipravna ravnanja. D.D. sicer ni potrdil zatrjevanj tožnice, vendar bi sodišče glede na vsebino njegove izpovedi moralo slediti tožnici. I.I. je potrdil, da se je tožnica obrnila nanj kot predsednika sindikata zaradi mobinga. Sodišče se tudi ni opredelilo do diskriminacije glede političnega prepričanja. J.J. je nad tožnico izvajal mobing z grožnjami po normiranju njenega dela ter z grozečimi nastopi. Izvedenec psihiatrične stroke je ugotovil znake somatizacije in hude depresivne motnje v okviru prilagoditvene motnje (mobinga). Kljub ugotovitvam izvedenca je sodišče navedlo, da so izostale tožničine konkretne trditve. Sodišče je upoštevalo navedbe tožene stranke, da ni bila nikoli obveščena o trpinčenju in neenaki obravnavi tožnice, čeprav je že v tožbi navedla, kar je sicer splošno znano, da trpinčeni in diskriminirani delavci, zlasti v razmerah, v katerih je bila sama, tega delodajalcu iz strahu niti ne upajo prijaviti delodajalcu. Sklicuje se na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 668/2018, v kateri je sodišče upoštevalo mnenje izvedenca.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/199 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Ni odločilna tožničina pritožbena navedba, da naj bi sodišče preveč pavšalno povzelo njene navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je zato v obširni pritožbi še enkrat navedla. Sodišče v sodbi ni dolžno povzeti vseh navedb strank, mora pa obrazložiti, katere navedbe šteje kot odločilne za rešitev spora. S tem v zvezi pa je tudi vprašanje, ali je stranka sploh podala zadostne navedbe o odločilnih dejstvih.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da so tožničine navedbe, da je bila protipravno obravnavana glede na izobrazbo, premoženjsko stanje, družinske razmere, bolezensko stanje, presplošne, da bi bilo možno preveriti utemeljenost očitkov. S tem v zvezi tudi ne zadostuje prepis zakonskih določb npr. glede trpinčenja, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožničine trditve je pravilno ocenilo kot premalo konkretizirane, da bi opravičevale domnevo diskriminacije, ki bi jo tožena stranka morala ovreči po določbi 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožnica tudi ni določno opisala, na kakšen način naj bi bila izpostavljena žalitvam in neprimernemu vedenju. Zato sodišče tudi ni moglo preveriti, katera ravnanja tožene stranke naj bi bila protipravna. Nenazadnje niti iz pritožbe ne izhaja, katere so tiste konkretizirane navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.

8. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, vsebina izvedenih dokazov ne more nadomestiti trditvene podlage, saj so dokazi namenjeni temu, da se potrdi ali ovrže resničnost strankinih navedb. Tožnica vztraja tudi, da je bila deležna povračilnih ukrepov zaradi opozarjanja na protipravno ravnanje tožene stranke, ter da jo je pozivala, da preneha nad njo izvajati mobing. A tudi glede tega ni navedla npr. koga je opozarjala in v kakšnih okoliščinah. Poleg tega je navajala tudi, da se je trpinčenje začelo izvajati, ker sta sodelavki A.A. in B.B. sprožili govorice, kar pa ni v zvezi z opozarjanjem na nepravilnosti. Sicer pa tožnica tudi glede domnevnih govoric ni pojasnila, kakšna je bila njihova vsebina, da bi se lahko preverila njihova teža in eventualna vzročna zveza z nedopustnimi ravnanji. Že zaradi pomanjkljivih navedb ni odločilno sklicevanje na izpovedi prič, ki jih izpostavlja pritožba.

9. V zvezi s tožničinimi navedbami, da je bila neenako obravnavana od 2005 do 2016, ko kljub podpisani pogodbi o izobraževanju in v letu 2009 zaključenem študiju ni napredovala na drugo zahtevnejše delovno mesto, čeprav se je sistemizacija delovnih mest pri toženi stranki spreminjala tedensko, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnica po lastnih navedbah v času trajanja zaposlitve na druga razpisana delovna mesta ni prijavljala, pri čemer je kot razlog navajala, da razpisi niso bili objavljeni na interen način. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožena stranka na podlagi sklenjene pogodbe o izobraževanju ob delu z dne 9. 9. 2005 (na podlagi katere ji je plačala šolnino in krila stroške njene odsotnosti z dela in nadomestilo plače za pripravo na izpite za izobraževanje tožnice na fakulteti K. pri Univerzi L., smer M.), ni prevzela obveznosti po zaključku šolanja tožnici nuditi ustrezno zaposlitev, pač pa se je tožnica s pogodbo zavezala, da bo v primeru, da bi po dokončanju izobraževanja obstajala potreba po delavcih s poklicem, za katerega se izobražuje, kandidirala za zaposlitev na prostem delovnem mestu. Sodišče je pravilno zaključilo, da bi se morala tožnica, če je želela zasesti drugo delovno mesto, na razpise prijaviti, ne glede na vrsto objave (ali interna ali javna objava) in morebiti uspešno kandidirati ob izpolnjevanju formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta.

10. Tudi ni relevanten očitek tožnice, da je sama v večji meri izpolnjevala pogoje za nadomeščanje odsotne delavke kot pa delavka G.G., saj je ta (sicer zaposlena od leta 2007) prav tako izpolnjevala pogoje za nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu na delovnem mestu "referent za izdajo soglasij" na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas 14 mesecev na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 8. 2010. Glede na to, da se tožnica tudi sicer ni prijavljala na delovna mesta, za katera je menila, da bi jih lahko in zmogla opravljati, tožena stranka pa ni imela obveznosti, da ji zagotovi kakšno drugo delovno mesto, je bila tožena stranka prosta pri izbiri delavca, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu. Pritožba tako neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da pri navedeni zaposlitvi G.G. ni šlo za diskriminacijo tožnice. Smiselno enako velja tudi glede zaposlitve F.F.. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka v zvezi z zaposlovanjem kršila III. poglavje Pravilnika o delovnih razmerjih, ker naj bi zaposlovala osebe, ki niso izpolnjevale pogojev za zasedbo delovnih mest, saj to ne drži. Prav tako v zvezi s postavljenim zahtevkom niso relevantni očitki o pogostih spremembah sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki.

11. Na trpinčenje oziroma diskriminacijo tudi ne kaže zatrjevano nasprotovanje E.E. tožničini zaposlitvi v službi investicijskega inženiringa. Takšno nasprotovanje (delodajalca ali pri njem zaposlenih) samo po sebi ni nedopustno, prav tako pa tudi ne v primeru tožnice, ki se niti ni prijavila na razpise, da bi se lahko neposredno oprla na podlago o diskriminaciji pri neizbiri kandidata, poleg tega pa je sodišče prve stopnje glede E.E., odgovorne vodje projekta, ugotovilo, da navedena niti ni imela nobenega vpliva na dejstvo, da tožnica ni delala v tej službi. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje še dodatno obrazložilo, da zaposlitve v službi za investicijski inženiring ne predstavljajo diskriminacije tožnice, ker je za izdelavo projektne dokumentacije potrebna ustrezna izobrazba inženirskih smeri, določena z veljavno zakonodajo (smer gradbeništvo, strojništvo, elektro), in opravljen strokovni izpit za izdelavo projektne dokumentacije (to delo opravljajo projektanti), tožnica pa navedene izobrazbe ni imela. V letu 2010 so se izvajala ta dela v okviru ostalih zaposlenih v tej službi in ni bilo potrebe po dodatni zaposlitvi.

12. Z delno sodbo sodišča prve stopnje Pd 31/2016 z dne 4. 10. 2016 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1031/2016 z dne 15. 2. 2017 (in sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 164/2017 z dne 21. 11. 2017) je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je namreč dokazala, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornih razlogov ali zaradi opozarjanja na trpinčenje na delovnem mestu, ampak iz utemeljenega poslovnega razloga (racionalizacija in reorganizacija delovnega procesa, kar je povezano z ukinitvijo delovnega mesta operater in prenosom del in nalog iz tega ukinjenega delovnega mesta na delovno mesto samostojni programer). Zato se sodišču prve stopnje v končni sodbi, ki se nanaša na odškodnino, ni bilo potrebno ponovno posebej opredeljevati do trditev v zvezi z nezakonito odpovedjo, ki naj bi bila del trpinčenja, to pa se nanaša tudi na okoliščine glede zaposlitve tožnice v letu 2015 na delovnem mestu operaterja, za katerega naj bi se že takrat vedelo, da bo ukinjeno.

13. Pritožba se sklicuje na izvedensko mnenje psihiatra, da se je tožnica zdravila zaradi somatizacije in hude depresivne motnje v okviru prilagoditvene motnje (mobinga). Vendar pa, kot že nakazano, vsebina dokaza (mnenje izvedenca bi lahko kazalo na škodo, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti) ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb o vsebini protipravnih ravnanj tožene stranke, ki jih zaradi pavšalnih očitkov ni bilo možno preveriti in posledično tudi ne kvalificirati po 6. in 7. členu ZDR-1. Zato tudi ni odločilno opozorilo pritožbe, da se sodišče prve stopnje do mnenja sodnega izvedenca ni opredelilo. Naloga izvedenca (v konkretnem primeru s področja psihiatrije) je, da odgovori na strokovna vprašanja in poda dejanske ugotovitve, v zvezi s katerimi mora sodišče pravilno uporabiti materialno pravo. Izvedenec torej ne presoja, ali je tožena stranka tožnico trpinčila. V tej zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na upoštevanje izvedenskega mnenja v zadevi Pdp 668/2018, v kateri je bil temelj zahtevka tudi sicer podan, izvedensko mnenje pa je bilo relevantno zlasti za ugotavljanje nastale škode.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.04.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 53/2020
• VDSS Sodba Pdp 564/2017
• VDSS Sodba Pdp 747/2018