VDSS Sodba Psp 262/2019

Jedro

Dodelitev izredne denarne socialne pomoči je namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Ali gre za takšen dejanski stan, je v vsakem konkretnem primeru potrebno razčistiti in ugotoviti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, in ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2018 v zvezi z odločbo št. ... z dne 11. 9. 2018 in dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2018 v zvezi z odločbo št. ... z dne 7. 9. 2018 in se mu prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči za stroške znamk, pisem, fotokopiranja, telefoniranja in za stroške pridobitve osebne izkaznice, o višini katere mora tožena stranka odločiti v roku 30 dni ter podredni tožbeni zahtevek, da se izpodbijane odločbe odpravijo ter zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da mu je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sodišče kršilo pravico do sodnega varstva, določeno v 23. členu Ustave RS in pravico do pravnega sredstva določeno v 25. členu Ustave RS in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zanj je razumljivo, da si kot oseba v zaporu brez lastnih finančnih sredstev ne more zagotoviti sredstev za uveljavljanje pravice do sodnega varstva in uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, za katere v zaporu ni poskrbljeno drugače, kot z izredno denarno socialno pomočjo. Povzema obrazložitev iz izpodbijane sodbe in ugotovitve sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku je ugotavljalo dejstva, ki sploh niso bila predmet tožbe in katerih tožena stranka v izpodbijanem delu ni ugotavljala in sploh ni o njih odločala. V sodbi tudi ni obrazloženo, zakaj stroški telefoniranja, znamk, pisem in fotokopiranja, ni mogoče šteti za izredne denarne stroške, povezane s preživljanjem, čeprav so to stroški za uveljavljanje ustavnih pravic, kot sta pravica do pravnega sredstva in pravica do sodnega varstva. Tega tudi nista izpovedali priči, ki ju je predlagal toženec, njegovemu predlogu, da se zasliši izvedenec medicinske stroke, pa sodišče ni sledilo. Zato je podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Ugotovitev sodišča, da so zapornikom omogočeni telefonski stiki v skladu s 66. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, je popolnoma nerelevantna za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje izredne denarne socialne pomoči, saj četrti odstavek 75. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij določa, da stroške telefonskih pogovorov nosi obsojenec. Sodišče ni ugotovilo, da za stroške, zaradi katerih je vložil prošnjo za izredno denarno socialno pomoč, v zaporu ni poskrbljeno. Poudarja, da je brez lastnih sredstev in dohodkov in izpolnjuje pogoje določene v 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZSVarPre) za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Prav tako nima svojcev, ki bi mu lahko finančno pomagali. Sodišče uveljavljanja stroškov telefoniranja, znamk, pisem, fotokopiranja ni štelo za izredne stroške povezane s preživljanjem, čeprav so prej našteta sredstva nujna za uveljavljanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter uveljavljanje pravice do sodnega varstva in posledično njegovega življenja na prostosti ali v kletki. Tako nima niti teoretično možnosti, če se mu izredna denarna socialna pomoč ne dodeli do učinkovitega pravnega sredstva, to je za vlaganje pritožb, prošenj za izredno denarno socialno pomoč, prošenj za brezplačno pomoč, komunikacijo z odvetnikom, ko mu je dodeljena brezplačna pravna pomoč, za kar v zaporu ni poskrbljeno. Opozarja, da stališče toženca, da je v ZPKZ zagotovljeno vse potrebno za posameznikovo preživetje, ne velja za primere, ko oseba med prestajanjem zaporne kazni zaide v socialno stisko iz razlogov, ki so na strani zavoda, kjer prestaja kazen. Meni, da je v takšnih primerih kot je njegov, ko je v socialno stisko zapadel zaradi razlogov na strani zavoda, kjer prestaja zaporno kazen, upravičen do izredne denarne socialne pomoči. Po njegovem stališču se mora določbe ZSVarPre vsaj po anologiji razlagati tako, da je do izredne denarne socialne pomoči, enako kot tisti, ki jo zaprosi za zagotavljanje sredstev za preživljanje, upravičen tudi tisti, ki jo zaprosi za zagotavljanje sredstev za uveljavljanje ustavnih pravic. Navaja, da ni odklonil zdravniškega pregleda in v zvezi s tem opisuje, kakšne so bile okoliščine. V primeru, da se mu izredna denarna socialna pomoč ne dodeli, se mu bo kršila pravica do sodnega varstva in uveljavljanja pravice do pravnega sredstva, kakor tudi 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

5. V obravnavanem primeru je edino odločilno to, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo in ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev. V kolikor je ugotavljalo še druga dejstva in okoliščine, ki niso pomembne za odločitev, je za pritožbeno rešitev zadeve irelevantno, pritožba v tej smeri pa neutemeljena.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz, ki ga je predlagal toženec o zaslišanju prič, ni pa zaslišalo izvedenca medicinske stroke, katerega izvedbo je predlagal tožnik. Po pooblastilu, ki izhaja iz 213. člena ZPP, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku za ugotovitev odločilnih dejstev, samo odločilo, kateri dokazi naj se izvedejo. Vsaka stranka mora sicer navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), vendar sodišče na predloge strank, še zlasti, če za ugotovitev odločilnih dejstev niso pomembni, ni vezano.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2018 v zvezi z odločbo št. ... z dne 7. 9. 2018 in dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2018 v zvezi z odločbo št. ... z dne 11. 9. 2018. Sporno v tej zadevi pa je, ali je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči in ali so izpodbijane odločbe pravilne in zakonite.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o vtoževani pravici do izredne denarne socialne pomoči je podana v ZSVarPre. Ta v 33. členu določa, da se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom, ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

9. Pomeni, da je dodelitev izredne denarne socialne pomoči namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Ali gre za takšen dejanski stan, je v vsakem konkretnem primeru potrebno razčistiti in ugotoviti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, in ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik najprej 11. 7. 2018 pri pristojnem centru za socialno delo podal vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči za sredstva za znamke in pisma, za telefonske kartice, sredstva za izdelavo osebnih dokumentov, zdravniške preparate in pripomočke. Nato je tožnik dne 22. 8. 2018 ponovno vložil vlogo za izredno denarno socialno pomoč za sredstva za znamke, pisma, telefonske kartice. Prvostopni organ centra za socialno delo je z odločbo z dne 7. 9. 2019, prav tako pa z odločbo z dne 11. 9. 2018 tožnikovo vlogo za izredno denarno socialno pomoč zavrnil. Takšno odločitev je v pritožbenem postopku tožena stranka z odločbo z dne 5. 11. 2018 ter enako z odločbo z dne 6. 12. 2018 potrdila kot pravilno in zakonito, ker je ugotovila, da niso podani pogoji za dodelitev izredne denarne socialne pomoči po 33. členu ZSVarPre. Takšne odločbe je sodišče prve stopnje štelo za pravilne in zakonite, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

11. Stroški za nabavo znamk, pisem, telefonskih kartic, za izdelavo osebnih dokumentov, niso življenjskega pomena. Izredna denarna socialna pomoč se zagotavlja za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in ne več. Šteje se, da je preživetje omogočeno, če ima upravičenec zagotovljene dohodke za tekoče stroške osnovne prehrane, ogrevanje, osnovno obutev in obleko in osnovno higieno oziroma, če ima upravičenec vse to zagotovljeno.

V konkretnem primeru je pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči potrebno upoštevati, da ima tožnik, kar je prepričljivo izpovedala zaslišana priča in tega tožnik niti v pritožbi ne zanika, v zavodu zagotovljeno brezplačno celodnevno oskrbo, osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti, obleko, obutev, spodnje perilo, nogavice ter sredstva za vzdrževanje osebne higiene. Torej tožnik sredstev za preživljanje ne potrebuje, niti sredstev za to ne uveljavlja.

12. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni izkazanih izrednih stroškov, vezanih na preživljanje. Po stališču pritožbenega sodišča, gre v primeru uveljavljanja sredstev za nabavo znamk, pisem, za telefonske kartice in sredstev za izdelavo osebnih dokumentov, za tožnikove redne stroške, ki niso vezani na preživljanje. Zato za samo odločitev ali je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči, niti ni relevantno kakšne pravice bi si s tem zagotovil. Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči pa je pomembno tudi to, da gre za javna sredstva, ki jih država zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, in z lastnimi prizadevanji. Torej tudi z izpolnjevanjem pogojev za zagotovitev materialne pomoči v zavodu v obliki pisemskih ovojnic in znamk, ki je omogočena po hišnem redu pod določenimi pogoji.

13. Glede na vse navedene dejanske in pravne razloge, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb tožene stranke zavrnilo in posledično tudi pravilno zavrnilo priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Pritožbeno sodišče je iz enakih razlogov v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 865/2007
• VDSS Sodba Psp 258/2018
• VDSS Sodba Psp 59/2018