VDSS Sodba in sklep Pdp 454/2019

Jedro

Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita sklep Upravne enote A., št. ... z dne 6. 6. 2017, in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 30. 8. 2017, in da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje 5 let nazaj od dneva vložitve tožbe, to je od 26. 10. 2017 dalje, obračunati razliko med mesečnimi zneski pripadajoče bruto plače za višji plačni razred, vključno z dodatkom za delo preko polnega delovnega časa, in dejansko obračunanimi zneski plač in dodatka za delo preko polnega delovnega časa, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka I izreka).

Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva:

- da se ugotovi, da je na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 254/2009 z dne 4. 3. 2010 ugotovljeno, da je tožena stranka izdala in vročila odločbo št. ... z dne 1. 6. 1999, v kateri je navedeno, da se tožnica prerazporedi na delovno mesto št. 11 – sodelavec I, matičar na Krajevnem uradu B., v plačni razred s količnikom 2,20. V obrazložitvi navedene odločbe je zapisano, da ima zaposlena končano V. stopnjo strokovne izobrazbe, da izpolnjuje pogoje za razporeditev na delovno mesto, da je za to delovno mesto določen količnik za obračun plače v višini 2,20. Da je bila zaposlena s 1. 1. 1995 prevzeta od Občine A. in razporejena v V. plačni razred s količnikom 2,75 na osnovi določil Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Tožnica je imela nazadnje od tožene stranke izdano odločbo o plači, št. ... z dne 16. 11. 1999, v kateri je izrecno navedeno: prerazporeditev zaposlene v plačni razred s količnikom 2,20 ostane nespremenjen, prav tako tudi količnik na osnovi napredovanja in dodatki zaposlenim, kot je to določeno v odločbi št. ... z dne 1. 6. 1999, ko je bila iz delovnega mesta sodelavec I, matičar na Krajevnem uradu B. prerazporejena na delovno mesto sodelavec I, matičar na Krajevni urad C., kjer naloge referenta, matičarja, opravlja še sedaj. Ugotovi se, da je tožnica dosegla v prejšnjem sistemu 5 napredovanj na istem delovnem mestu in v isti V. tarifni skupini in imela osnovni količnik 2,20 (2,30, 2,40, 2,50, 2,65, 2,75) z vsemi napredovanji količnik 2,75 (točka II/1 izreka);

- da se ugotovi, da je tožena stranka v skladu z ZJU in sprejetim Aktom o sistemizaciji delovnih mest izdala odločbo št. ... z dne 10. 12. 2003 o prevedbi naziva v uradniški naziv referent III, ki se opravlja v treh zaporednih nazivih: referent III z osnovnim količnikom 2,30 z možnostjo napredovanja 5 plačnih razredov, referent II z osnovnim količnikom 2,40 z možnostjo napredovanja 5 plačnih razredov ter referent I z osnovnim količnikom 2,50 z možnostjo napredovanja 5 plačnih razredov (točka II/2 izreka);

- da na podlagi izdanega sklepa tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2004, v skladu s sprejetim Aktom o sistemizaciji delovnih mest, z veljavnostjo od 1. 4. 2004 dalje, ko je bila tožnica prerazporejena na delovno mesto referenta, šifra ..., tožena stranka imenuje tožnico na uradniško delovno mesto naziva referent III, določi količnik osnovne plače 2,30, ob upoštevanju prenosa predhodno doseženih napredovanj 5 plačnih razredov, in jo uvrsti v 5. plačni razred tega naziva, v količnik 2,90. Upoštevajoč 4. odstavek 195. člena ZJU se ugotovi, ali tožnici pripada količnik za določitev osnovne plače v višini 2,75, ki ga je dosegla aprila 2004 (točka II/3 izreka);

- da se na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi z dne 1. 6. 2004 tožnici prizna napredovanje za en oz. dva plačna razreda, na podlagi pridobljenih funkcionalnih znanj in opravljenih preizkusov znanja. S tem napredovanjem mora tožena stranka tožnico imenovati v višji naziv referenta, na istem delovnem mestu, in jo uvrstiti v višji plačni razred od doseženega, ji določiti osnovni količnik in jo uvrstiti v višji napredovalni količnik plačnega razreda tega naziva (točka II/4 izreka);

- da na podlagi izdanega sklepa tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2007, v skladu s sprejetim Aktom o sistemizaciji delovnih mest z veljavnostjo od 1. 4. 2007 dalje, ko je bila tožnica prerazporejena na delovno mesto referenta, šifra ..., tožena stranka imenuje tožnico v uradniški naziv, ji določi količnik osnovne plače ob upoštevanju doseženih napredovanj, ji določi osnovni količnik in jo uvrsti v višji napredovalni količnik istega naziva in istega delovnega mesta (točka II/5 izreka);

- da na podlagi te pravnomočne odločitve tožena stranka s tožnico sklene aneks k pogodbi, v katerem morajo biti upoštevana vsa ugotovljena dejstva v izreku tega sklepa, in da se ponovno opravi prevedba plače v nov plačni sistem ter vzpostavi zakonito stanje (točka II/6 izreka);

- da tožnica s 1. 10. 2008 napreduje za 2 plačna razreda in jo tožena stranka uvrsti v višji plačni razred in z njo ponovno sklene nov aneks k pogodbi (točka II/7 izreka) ter

- da je na podlagi pravnomočne odločitve tožena stranka dolžna tožnici izdati akt, s katerim razveljavi vse izdane akte o določitvi plače tožnici od dneva prevedbe plače v nov plačni sistem dalje, ji uskladi plačo po veljavni zakonodaji in podzakonskih predpisih, ter na podlagi nadaljnjih izdanih vsakokratnih odločb in sklepov o napredovanju tožnice v višji plačni razred, plačo uvrsti v višji plačni razred, izračuna mesečne zneske plač z dodatki in z njo sklene nov aneks k pogodbi o zaposlitvi (točka II/8 izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 456,48 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III izreka), svoje stroške pa krije sama.

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji z opustitvijo izdaje in vročitve akta o zakoniti plači ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, ki je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršilo ustavne pravice. Trdi, da ji tožena stranka ni izdala niti vročila sklepov o določitvi plače za leti 2004 in 2007. Tožnica s tem v zvezi zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da so zaključki izpodbijanih odločitev tožene stranke glede zatrjevane nezakonitosti pri obračunu plače potrjeni z listinami in izpovedjo načelnika upravne enote. Zaradi nasprotja med obrazložitvijo sodbe in predloženimi listinami je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi ji morala tožena stranka na podlagi sklepov z dne 30. 6. 2004 in 8. 5. 2007 določiti zakonito plačo. Tožnica vztraja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči dela tožbe, temveč bi ga moralo obravnavati po vsebini, saj tožbeni zahtevek v tem sporu ni identičen z zahtevki, o katerih je bilo odločeno v pravnomočno končanih sporih. Tožbeni zahtevek tožnice, katerega temelj je določitev plače na podlagi sklepov o razporeditvi tožnice z dne 30. 6. 2004 in 8. 5. 2007, do sedaj še ni bil predmet sodne presoje. Zato o določitvi zakonite plače v navedenih letih, kar tožnica zahteva s tožbo v tem sporu, ni bilo pravnomočno odločeno. Da je odprava nezakonitosti plače iz prejšnjega plačnega sistema še vedno dopustna, sta pojasnili tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-128/11-18 z dne 14. 2. 2013 kot Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016. Ker tožena stranka ni odpravila nezakonitosti tako, da bi tožnici izdala akt o določitvi plače z upoštevanjem napredovanj na istem delovnem mestu v nazivu referent v letih 2004 in 2008 za dva plačna razreda še pred uvedbo novega plačnega sistema, mora o tem odločiti sodišče. Tožnica navaja, da se je ob uveljavitvi novega plačnega sistema upoštevala odločba o določitvi plače iz leta 1999, ne da bi se ugotovilo, ali je bila tožnici pravilno določena plača v letih 2004 in 2007. Po mnenju tožnice se z določitvijo zakonite plače ne posega v dokončne in pravnomočne odločitve tožene stranke, temveč se skladno z Zakonom o javnih uslužbencih in sistemizacijo tožene stranke odpravlja nezakonito stanje prejšnjega plačnega sistema. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo več pravdnih stroškov, kot ji pripada. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane odločitve in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) ter 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožnica. Izpodbijana odločitev je ustrezno obrazložena, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeni absolutni bistveni kršitvi uveljavlja svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep, s katerim je zavrglo del tožbe, oprlo na določbo prvega odstavka 274. člena ZPP. Po tej določbi izda predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila v spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist za vložitev tožbe.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da gre pri zavrženem delu tožbe za že pravnomočno razsojeno stvar, je zmotno. Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov. Izreki pravnomočnih odločitev v zadevah št. Pd 206/2009 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 136/2010 z dne 17. 6. 2010, št. Pd 254/2009 v zvezi sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 608/2010 z dne 14. 10. 2010, št. Pd 59/2010 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 23/2011 z dne 14. 4. 2011, št. Pd 261/2011 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča št. Pdp 876/2012 z dne 10. 1. 2013, št. Pd 88/2015 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 336/2016 z dne 18. 8. 2016, št. Pd 353/2012 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča št. Pdp 1177/2013 z dne 24. 3. 2014 ter št. Pd 11/2018 (prej Pd št. 209/2013 in Pd št. 152/2016) niso identični vsebini tožbenega predloga v tem sporu, čeprav so zadeve med seboj povezane.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedlo, da je tožnica zahtevala izdajo ugotovitvene sodbe, kar naj bi izhajalo iz tožbenih zahtevkov, ki so razvidni iz točk II/1 do II/8 izpodbijanega sklepa, in se vsi nanašajo na določitev plače tožnici za celotno obdobje od 1. 1. 1995 dalje, ko je tožnica prešla iz Občine A. k toženi stranki. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da takšna ugotovitev sodišča iz postavljenih tožbenih zahtevkov ne izhaja v celoti. Sodišče prve stopnje je o ugotovitvenih zahtevkih odločilo le v točkah II/1, II/2 in zadnjem stavku točke II/3 izreka izpodbijanega sklepa, v ostalem delu pa je s sklepom zavrglo dajatvene zahtevke tožnice. Predmet spora v točki II izreka izpodbijanega sklepa tako nista bila le ugotovitvena zahtevka, ampak tudi dajatveni zahtevki, četudi je bila tožba v tej točki v celoti zavržena. Kljub temu tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija sklep o zavrženju dela tožbe, češ da bi moralo sodišče razsoditi o postavljenih zahtevkih po vsebini. Ugotovitev dejstev, kar je tožnica zahtevala v točkah II/1 in II/2 in zadnjem stavku točke II/3 izreka izpodbijanega sklepa, namreč ne more biti predmet izreka ugotovitvene sodbe. Glede tega dela tožbe sodno varstvo ni dopustno (274. člen v zvezi z 18. členom ZPP). Po določbi 181. člena ZPP lahko stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi le obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, česar pa tožnica v tem sporu ne zahteva. Ker zahtevka za ugotovitev dejstev ni dopustno uveljavljati z ugotovitveno tožbo, je pravilna odločitev o zavrženju dela tožbe z zahtevki, ki so vsebovani v točkah II/1 in II/2 ter zadnjem stavku točke II/3 izreka izpodbijanega sklepa.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka na podlagi odločb št. ... z dne 30. 6. 2004 in št. ... z dne 8. 5. 2007 ter z upoštevanjem napredovanj določiti višji količnik osnovne plače oziroma zakonito plačo, ponovno opraviti prevedbo plače v nov plačni sistem z uvrstitvijo v višji plačni razred ter posledično vzpostaviti zakonito stanje, kar vse je predmet tožbenih zahtevkov, ki so navedeni v točkah II/3 do II/8 zavrženega dela tožbe. Zahtevo tožnice za odpravo nezakonitosti izračuna in obračuna plače, predvsem v zvezi z neizdanima sklepoma o plači za leti 2004 in 2007, je tožena stranka zavrnila z izpodbijanima sklepoma. Tožbeni zahtevek tožnice za njuno razveljavitev je sodišče prve stopnje v točki I/1 izreka sodbe zavrnilo, kar pomeni, da je bila odločitev tožene stranke o zahtevi za določitev višje plače za leti 2004 in 2007 predmet vsebinske presoje v tem sporu. Predvsem pa zatrjevana opustitev izdaje in določitve zakonite plače v letih 2004 in 2007 s strani tožene stranke ne pomeni, da je bila tožnici z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato tožnica s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnih pravic. Prav tako se tožnica neutemeljeno sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-128/11 z dne 14. 2. 2013 in Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, oziroma ju napačno interpretira. Čeprav se pritožba zavzema za drugačno stališče, je dejstvo, da iz navedenih odločb ni mogoče sklepati, da bi bilo kadarkoli (torej tudi v obravnavanem sporu) mogoče zakonito odpravljati nezakonitosti plače prejšnjega plačnega sistema in presojati zakonitost količnika osnovne plače, zlasti pa ne v obravnavanem primeru, ko je bilo o pravilnosti prevedbe plače tožnice v nov plačni sistem po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. list RS, št. 56/2002 in nadaljnji; ZSPJS) že pravnomočno odločeno.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo št. Pd 206/2009 z dne 18. 11. 2009, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 136/2010 z dne 17. 6. 2010. Tudi v kasnejši zadevi št. Pd 254/2009, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 608/2010 z dne 14. 10. 2010, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, na katero se sklicuje tožnica in v kateri je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači). Ker se sodišče v tem sporu niti ni smelo spuščati v vsebinsko presojo dokončne odločbe o določitvi plače pred prevedbo plače v nov plačni sistem, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, tudi ni moglo upoštevati tožničinih stališč, s katerimi utemeljuje svoje trditve o opustitvi določitvi plače v letih 2004 in 2007 ter neupoštevanju napredovanj, zaradi katere naj bi bila posledično prikrajšana pri plači za obdobje 5 let nazaj od dneva vložitve tožbe.

11. Po določbi 155. člena ZPP mora tožena stranka povrniti tožeči stranki potrebne stroške postopka, ki jih je pravilno odmerilo po posameznih postavkah in ustrezno obrazložilo sodišče prve stopnje. S takšno odločitvijo in razlogi zanjo se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP ter 1. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 413/2020
• VDSS Sodba Pdp 438/2019
• VDSS Sodba Pdp 632/2019