VDSS Sodba in sklep Pdp 554/2019

Jedro

Napačna je trditev pritožbe, da naj bi bilo o odpravnini že dokončno in pravnomočno odločeno z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni izpodbijal. V odpovedi je bilo določeno le, da je upravičen do odpravnine, ki bo izračunana po vročitvi te odpovedi. Višina odpravnine v odpovedi ni bila določena, pa tudi če bi bila, to ne bi bila ovira za vtoževanje razlike, saj odpravnina ni predpisana sestavina odpovedi in tako zanjo tudi ne veljajo npr. roki za izpodbijanje odpovedi. Gre za denarno terjatev, ki se pravzaprav vtožuje ravno v primeru, ko odpoved učinkuje, delodajalec pa delavcu odreka pravico do odpravnine.

V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Člen 106 ZDR-1 ni specialna določba, ki naj bi v povezavi s 108. členom ZDR-1 določal najvišjo možno odpravnino.

Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje se glede sporne pravice do odpravnine upoštevajo tudi druge določbe zakona, npr. 9. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. V tem je bistvo pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno upoštevalo dogovor strank v pogodbi o zaposlitvi o višji odpravnini, kot jo predvideva zakon.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.208,71 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika proti stečajnemu dolžniku družbi A. d. d., B. – v stečaju v višini 131.914,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2017 do plačila (I. točka izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki, ki krije sama svoje stroške postopka, je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.167,60 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti še 1.462,00 EUR stroškov postopka (sodne takse), v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

3. Zoper I. in III. točko izreka sodbe ter navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o vseh vidikih 106. člena ZDR-1 in interpretaciji 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi 26. 3. 2008 tedaj veljavna zakonodaja in sodna praksa tovrstne odpravnine nista dopuščali, zato stranki nista mogli imeti namena določiti odpravnino za primer odpovedi zaradi uvedbe stečajnega postopka. Sodišče je zmotno uporabilo 106. člen ZDR-1. Zgolj jezikovna razlaga ne zadostuje. Sodišče ni opravilo podrobnejše presoje določbe z upoštevanjem njenega mesta v zakonu, pravne narave, namena in pomena v primeru odpovedi zaradi stečajnega postopka nad delodajalcem. Določba je umeščena v posebno č) poglavje ZDR-1, ki posebej ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi insolventnosti in v drugih primerih prenehanja delodajalca. Tako je npr. v tem poglavju posebej urejeno trajanje odpovednega roka za primer stečaja delodajalca (104. člen). Takšen status specialnosti ima tudi 106. člen ZDR-1, ki pa napotuje izključno na uporabo 108. člena ZDR-1, ne tudi ostalih delov ZDR-1 (npr. 9. člena ZDR-1). Maksimalna višina odpravnine je določena v tretjem odstavku 108. člena ZDR-1. Takšen je bil gotovo namen zakonodajalca, to pa je tudi logično in skladno z načelom enakega obravnavanja upnikov. Bistvo spora ni višina, ampak temelj odpravnine, o čemer je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno z redno odpovedjo, ki je tožnik ni izpodbijal. Pogodbena določba o višji odpravnini za primer stečaja ne velja. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis I Pd 1145/2018, v katerem je dokazano, da je tožnik sklenil aneks za nižje plače. Le z izvedbo tega dokaza bi sodišče pravilno ugotovilo osnovo za izračun odpravnine. Napačna odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi napačno oziroma preuranjeno odločitev o stroških postopka.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in 366. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Za odločitev o pritožbi je namreč pomembno predvsem vprašanje pravilne uporabe zakonskih in pogodbenih določb, na katere je oprlo ugotovitev obstoja terjatve iz naslova odpravnine.

8. S tem v zvezi ni relevanten očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev se ne nanaša na trditve v zvezi s pomanjkljivim razlogovanjem o uporabi prava (kar uveljavlja pritožba glede 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 2172013 in nasl.) in 13. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2008), ampak se nanaša na pomanjkljivo razlogovanje o odločilnih dejstvih, česar pa pritožba niti ne izpostavlja. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

9. Ni torej utemeljen očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokaza z vpogledom v spis I Pd 1145/2018. Ta dokazni predlog je sodišče pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka ni navedla, katere konkretne listine iz teh spisov naj se vpogleda in katera pravno relevantna dejstva za ta spor z njimi dokazuje. Pritožba prepozno in zato neupoštevano navaja, da naj bi listine iz navedenega spisa dokazovale drugačno višino plače. Sodišče je utemeljeno upoštevalo vsebino plačilnih list za čas od aprila 2008 do marca 2009, ki jih je predložil tožnik. Glede na izvedene dokaze je sodišče pravilno ugotovilo odločilna dejstva za presojo vtoževane terjatve.

10. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri družbi A. d. d. od 1. 10. 1986 do 30. 11. 2017, nazadnje na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2008 na delovnem mestu predsednik upravnega odbora. Delovno razmerje mu je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 15. 11. 2017 zaradi začetka stečajnega postopka nad delodajalcem - s potekom 15-dnevnega odpovednega roka. Dne 31. 1. 2018 je v stečajnem postopku prijavil terjatve v skupni višini 220.818,63 EUR (kar je zajemalo tudi terjatev iz naslova odpravnine), stečajni upravitelj pa jih je priznal. Po 13. členu omenjene pogodbe o zaposlitvi ima tožnik v primeru odpovedi pravico do odpravnine v višini osemnajstih plač, osnova za izračun pa je povprečje prvih dvanajst bruto izplačanih plač poslovodnemu delavcu po tej pogodbi. Tožnik je iz tega naslova v stečaju prijavil terjatev v višini 154.677,60 EUR (8.593,20 EUR x 18). Tožena stranka, ki je prav tako stečajni upnik v navedenem stečajnem postopku, je tožnikovo terjatev prerekala v višini 194.111,75 EUR, kar po njenih navedbah v ugovoru predstavlja terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012, iz naslova nadomestila za odpovedni rok in večji del terjatve iz naslova odpravnine, ki tako znese 131.914,00 EUR (763,06 EUR + 337,05 EUR + 131.914,00 EUR + 61.097,64 EUR = 194.111,75 EUR). Zato je bil tožnik napoten na pravdo zaradi uveljavljanja zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Pod pritožbo je le ugotovitev obstoja terjatve iz naslova odpravnine v višini 131.914,00 EUR.

11. Napačna je trditev pritožbe, da naj bi bilo o odpravnini že dokončno in pravnomočno odločeno z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni izpodbijal. V odpovedi je bilo določeno le, da je upravičen do odpravnine, ki bo izračunana po vročitvi te odpovedi. Višina odpravnine v odpovedi ni bila določena, pa tudi če bi bila, to ne bi bila ovira za vtoževanje razlike, saj odpravnina ni predpisana sestavina odpovedi in tako zanjo tudi ne veljajo npr. roki za izpodbijanje odpovedi. Gre za denarno terjatev, ki se pravzaprav vtožuje ravno v primeru, ko odpoved učinkuje, delodajalec pa delavcu odreka pravico do odpravnine.

12. V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Člen 106 ZDR-1 ni specialna določba, ki naj bi v povezavi s 108. členom ZDR-1 določal najvišjo možno odpravnino.

13. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje se glede sporne pravice do odpravnine upoštevajo tudi druge določbe zakona, npr. 9. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. V tem je bistvo pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno upoštevalo dogovor strank v pogodbi o zaposlitvi o višji odpravnini, kot jo predvideva zakon.

14. Tožena stranka napačno meni, da njeno sklicevanje na sistematično, logično in namensko razlago 106. člena ZDR-1 utemeljuje strožje tolmačenje pravice do odpravnine. Ni res, da sistematika ZDR-1 s posebnim č) poglavjem (z naslovom Odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi insolventnosti, postopkih prisilnega prenehanja in v drugih primerih prenehanja delodajalca), ki zajema člene od 104 do 107, kaže na posebno ureditev odpravnine v 106. členu. Tudi posebna ureditev 15-dnevnega odpovednega roka v 104. členu ZDR-1 nima nobenega vpliva na razlago 108. člena ZDR-1 oziroma zlasti 9. člena ZDR-1, ki je ključna podlaga tega spora.

15. Nenazadnje tudi ne drži pritožbena navedba, da v predpisih, ki so veljali v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ni bila predvidena odpravnina za primer odpovedi zaradi stečaja. Tudi že v 107. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je bila za primer odpovedi v stečajnem postopku določena pravica do odpravnine po 109. členu ZDR-1, ta pa je v četrtem odstavku vseboval določbo enake vsebine kot jo vsebuje tretji odstavek 108. člena ZDR-1.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP) in sklep o povračilu sodne takse, v katerem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo delež tožnikovega uspeha (68%) v pravdi (2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) povrniti stroške odgovora na pritožbo 1.625 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 1.208,71 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 684/2009
• VDSS sodba in sklep Pdp 670/2014
• VDSS sodba Pdp 326/2014