<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 326/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.326.2019
Evidenčna številka:VDS00030272
Datum odločbe:13.11.2019
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini

Jedro

Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.

ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen dopust za leto 2015 v znesku 4.961,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2017 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo dodatkov za čas napotitve na A. B. v skupnem znesku 17.100,23 EUR ter za plačilo razlike nadomestila za prehrano za čas od 1. 10. 2016 do 7. 1. 2017 v skupnem znesku 1.742,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, navedenih v izreku sodbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Po 97.h členu Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 in nasl.) bi tožnik dopust za 2015 lahko izkoristil do konca leta 2016. Ker se v letu 2016 ni vrnil na delo v Republiko Slovenijo, je izgubil pravico do letnega dopusta za leto 2015, saj ga ni možno prenesti v leto 2017. Tudi je v času misije koristil posebni dopust, ki zasleduje enak namen kot letni dopust – da se delavec spočije in razvedri. Sodišče je napačno zaključilo, da je bila tožena stranka dolžna tožniku omogočiti izrabo letnega dopusta. Napačno se je sklicevalo na Zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije, ker ta za pripadnike Slovenske vojske (SV) ne velja. Pravica do plačanega letnega dopusta ugasne po poteku roka, določenega v nacionalni zakonodaji (sodba ES C-14/10, Direktiva 2003/88/ES). Kopičenje pravice do plačanega dopusta delavca, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, je omejeno s 15-mesečnim obdobjem prenosa, po poteku katerega pravica do dopusta ugasne. Ker se tožnik na delo v letu 2016 namenoma ni vrnil, je izgubil pravico do letnega dopusta za leto 2015. Obdobje prenosa mora bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, 12 mesecev prenosa iz 97.h člena ZObr je ustrezno. Tožniku je bila misija, prvotno določena do 4. 6. 2016, podaljšana na njegovo pobudo. Upokojil se je 8. 5. 2018. Zavedal se je, da dopusta do konca 2016 ne bo mogel izkoristiti, krivda za neizrabo je izključno na njegovi strani.

3. Tožnik v odgovoru na navedeno pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je želel koristiti dopust za leto 2015, tožena stranka pa temu ni ugodila. Sodišče je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka dolžna skrbeti, da bo dopust lahko koristil. Ker je to svojo dolžnost opustila, je njegov zahtevek utemeljen.

4. Tožnik je skupaj z navedenim odgovorom na pritožbo vložil tudi pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Navaja, da ni sporno, da je tožena stranka v odločbi z dne 13. 5. 2015 odločila, da tožnik ni upravičen do nobenega dodatka. Sodišče je zmotno presodilo, da tožnik do dodatkov ni upravičen, ker je po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) odločitev glede dodelitve dodatkov v pristojnosti ministra. Ta za sporno obdobje upravičenosti do dodatka na območju delovanja A. B. ni določil. Za presojo upravičenosti do dodatkov je nujno ugotoviti dejansko stanje v času opravljanja nalog na misiji. Pogoj za dodatek za nevarnost določa 8. člen Uredbe in tožnik je navajal okoliščine, zaradi katerih bi bil upravičen do tega dodatka. To je potrdil tudi priča C.C.. Tožnik je živel v B., to je v civilnem okolju, kjer NATO uživa nizko podporo in je možnost poškodovanja pripadnikov toliko večja. Bil je opozorjen na možnost zdravju škodljivega sevanja na Ministrstvu za obrambo D. (tujina), kjer ima A. B. svoje prostore. Tudi je bil s strani E. opozorjen na delovanje kriminalnih združb ter na izogibanje množičnim zborovanjem. Pomembna je tudi izpoved priče F.F., ki je nasledil tožnika na misiji A. v B.. Potrdil je, da pripadniki misije niso opremljeni z orožjem, da morajo uporabljati uniformo, kar je povezano z negativnim odzivom prebivalcev. Varnostna situacija v B. je primerljiva s situacijo na Kosovem, kjer so pripadniki upravičeni do dodatka. Na območju D. je tudi več neodkritih eksplozivnih sredstev kot v Litvi, kjer so pripadniki upravičeni do dodatka. Priča G.G. je povedal, da je bil leta 2018 pripadnikom A. priznan dodatek za nevarnost v posledici prisotnosti kriminalnih in ekstremističnih skupin. Tožnik in F.F. sta potrdila, da so bile te skupine prisotne že ves čas. Bistveno je vprašanje dejanskih okoliščin (Pdp 79/2015, Pdp 563/2013). Splošno znano je, da se je leta 2015 in 2016 skozi D. valila horda migrantov. Zato vztraja pri plačilu dodatka za nevarnost v znesku 500,00 EUR mesečno. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog, da se vpogledajo spletne strani Veleposlaništva Republike Slovenije v B., da se opravijo poizvedbe na veleposlaništvu, da naj se predloži ocena tveganja za posamezne misije. Zavrnitev dokaznih predlogov je treba obrazložiti, saj je sicer stranki kršena pravica do izjave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo, ker naj bi šlo za pravna vprašanja o upravičenosti do dodatkov. Gre za pavšalno obrazložitev, ki onemogoča preizkus. Sklicuje se še na 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Sodišče je z neutemeljeno zavrnitvijo relevantnih dokaznih predlogov kršilo kontradiktornost in oblikovalo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS). Tožnik je upravičen tudi do dodatka za nevarne naloge po 9. členu Uredbe. Ta je odvisen od nalog, ki jih sodišče ni ugotavljalo, zato je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na 5. točko listine Območje delovanja SVNKOKN A. B. z dne 5. 1. 2017 da dodatek za nevarne naloge pripadnikom SVNKOKN A. B. pripada enotno - ne glede na to, ali delujejo na območju D. ali na celotnem H. I., saj je dodatek vezan na dolžnost, ki jo opravljajo, ne na območje delovanja. Navaja še, da je tožena stranka zahtevek iz naslova dodatka za nevarne naloge delno pripoznala, a mu je dodatek priznala zgolj do 7. 1. 2017, ne do 14. 1. 2017, čeprav je iz listin razvidno, da se je v Slovenijo vrnil šele 14. 1. 2017. Sodišče je zavrnilo tudi plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja iz 10. člena Uredbe – iz istega razloga kot dodatek iz 8. člena Uredbe. V spornem obdobju so bili do tega dodatka upravičeni pripadniki kontingenta v KFOR Kosovo in EUFOR (Sarajevo). Ni razloga, da do dodatka ne bi bil upravičen tudi tožnik, ki je živel v neposredni bližini, kjer so bili enaki klimatski in drugi bivalni pogoji. Do tega dodatka so upravičeni tudi pripadniki SV na misiji v Litvi, čeprav je splošno znano, da so tam boljši bivanjski pogoji in bistveno nižja stopnja nevarnosti. Zato vztraja tudi pri tem dodatku v višini 300,00 EUR mesečno. Navaja še, da je iz listin razvidno, da mu je tožena stranka obračunavala 20,00 EUR dnevno iz naslova prehrane, saj prehrane na A. B. ni bilo mogoče urediti na način kot v KFOR in EUFOR v B. (z uporabo vojaške menze). S 1. 10. 2016 je začela plačevati le 3,60 EUR na dan, pri čemer ni upoštevala vikendov. Tožena stranka višji strošek prehrane še naprej plačuje pripadnikom v KFOR in EUFOR, kar kaže na diskriminacijo tožnika. Neprerekano je dejstvo, da so bili do vseh navedenih dodatkov upravičeni pripadniki na Kosovu, ki je primerljivo s D.. Zato ni razloga, da bi bil tožnik drugače obravnavan v razmerju do drugih pripadnikov SV.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je ugodilo le delu zahtevka, ki se nanaša na neizrabljeni letni dopust, medtem ko je preostali zahtevek, ki se nanaša na plačilo dodatkov za delo v tujini in stroškov prehrane, zavrnilo.

K pritožbi tožnika:

8. Sodišče prve stopnje pri obrazložitvi zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov ni kršilo tožnikove pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in tudi ne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Pravilno je obrazložilo, da je za presojo upravičenosti tožnika do vtoževanih dodatkov ključno pravno vprašanje, zaradi česar izvedba dodatnih dokazov ni potrebna. Toženi stranki tako utemeljeno ni naložilo, naj predloži analizo dejavnikov in oceno tveganj na misijah, ni vpogledalo spletne strani Veleposlaništva D. v B. in tudi ni opravilo poizvedb na navedeno veleposlaništvo. Prav tako toženi stranki v zvezi s stanjem na posameznih misijah pravilno ni naložilo, naj predloži oceno tveganja za posamezne misije. Ob tem je pojasnilo, da toženi stranki (ki je zahtevek iz naslova prehrane delno pripoznala) tudi ni naložilo, naj predloži listine s podatki o višini izplačane prehrane za pripadnike na A., KFOR in EUFOR, saj je šlo tudi s tem v zvezi za odločitev o pravnem vprašanju, v zvezi s katerim je zahtevek zavrnilo. Pritožba napačno navaja, da naj bi šlo v zvezi z dokaznim sklepom zgolj za pavšalni zapis, ki naj bi onemogočal preizkus zavrnite dokazov. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni, saj je za presojo izpodbijane odločitve, ki se nanaša na zavrnjene dokazne predloge, ključna pravilna uporaba materialnega prava, ne pa dokazna ocena. S tem povezano je tudi neutemeljeno uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj dejanske ugotovitve v sodbi zadoščajo za sprejem odločitve.

9. Ker torej v obrazložitvi sodbe ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pavšalno uveljavljani očitek protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Prav tako je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na kršitev preiskovalnega načela iz 34. člena ZDSS-1. Kot že nakazano, je sodišče pri odločitvi izhajalo iz pravilnih materialnopravnih stališč, iz katerih pa nikakor ne izhaja, da bi bilo potrebno za ugotovitev relevantnih dejstev po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvesti še kakšne dokaze po uradni dolžnosti.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik na podlagi ukaza in popravka ukaza (A1, A2) napoten na opravljanje vojaške službe izven države na dolžnosti v NATO-vi pisarni J. (A.) B. v D. od 31. 5. 2015 do 7. 1. 2017. Tožena stranka je z odločbo z dne 13. 5. 2015 odločila, da tožniku med vojaško službo v drugi državi ne pripada noben dodatek za delo v tujini (dodatek za nevarnost na območju države, dodatek za nevarne naloge, dodatek za posebne pogoje bivanja), ki jih predvideva 7. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Po 98.c členu ZObr namreč pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada.

11. V spornem obdobju je tako omenjena Uredba v 8. členu določala, da se dodatek za nevarnost na območju delovanja v višini 500,00 EUR določi, če prihaja do občasnih kršitev premirja, občasnih oboroženih spopadov med sprtimi stranmi, občasnih napadov na pripadnike mednarodnih organizacij, če so prisotna neodkrita eksplozivna sredstva ali kriminalne, ekstremne ali teroristične skupine. Odločitev, ali delo v določenem predstavništvu v tujini izpolnjuje navedene pogoje, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog Generalštaba SV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge.

12. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, v spornem obdobju za pripadnike SV med vojaško službo na mirovnih operacijah in misijah (MOM) v D. ni bil določen dodatek za nevarnost na območju delovanja, kar med strankama tudi ni bilo sporno. G.G., zaslišan kor priča, ki je bil del spornega obdobja načelnik sektorja za kadre pri toženi stranki, je sicer izpovedal, da je bil dodatek za nevarnost za delovanje v B. priznan v letu 2018 zaradi prisotnosti kriminalnih, ekstremnih ali terorističnih skupin, kar je potrdil tudi F.F., ki je tožnika nasledil v A. B.. A to dejstvo ni odločilno, saj dodelitev dodatka za nevarnost na območju delovanja niti ni v pristojnosti same tožene stranke, pač pa je dodelitev dodatka odvisna od ocene, ki jo prejme s strani Generalštaba SV. V spornem obdobju dodatek za nevarnost na območju delovanja pripadnikom na MOM B. v D. ni bil predviden. Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja.

13. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja. V spornem obdobju veljavna Uredba je v 10. členu določala, da dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja določi minister, pristojen za področje obrambe, na predlog Generalštaba SV. Dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 300,00 EUR se določi, če pripadnik v MOM biva ali deluje na območju, kjer so ekstremno visoke ali nizke temperature ali izredno slabe higienske razmere, če so prisotne zdravju škodljive in strupene snovi, je visoka onesnaženost okolja, so prisotne radiološke, biološke in kemične snovi ali je prisotna izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam. Za pripadnike v MOM v D. pa v času tožnikove napotitve navedeni dodatek ni bil predviden. To med strankama niti ni bilo sporno, razvidno pa je tudi iz tabele s priznanimi dodatki na MOM (B15), iz katere izhaja, da se je dodatek izplačeval za Kosovo (KFOR). Tam pripadniki živijo v kontejnerjih, kar naj bi bil razlog za dodelitev spornega dodatka. A ne glede na to, kaj je razlog za določitev dodatka, je bistveno to, da gre pri določitvi dodatka za pristojnost delodajalca, tako da pritožba tudi v zvezi s tem dodatkom neutemeljeno opozarja na dejanske okoliščine, zaradi katerih bi moral biti tožnik do dodatka upravičen, saj to presega okvir dopustnega sodnega varstva. Zaradi pravno predvidene možnosti iz Uredbe, da se dodatek za določeno območje dodeli ali pa ne, niso odločilne tožnikove trditve o diskriminaciji v primerjavi z drugimi pripadniki SV.

14. Pritožba se v zvezi s tem, da bi morale biti za presojo upravičenosti do dodatkov ključne dejanske okoliščine, ne pa navedeni formalni pogoj Uredbe, sklicuje na zadevi Pdp 563/2013 ter Pdp 79/2015, vendar pa predmet teh zadev nista bila dodatka iz 8. in 10. člena Uredbe, ampak dodatek za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe in tudi izpodbijana zavrnilna odločitev iz naslova tega dodatka pa temelji na drugačnih razlogih kot pa zgoraj obrazložena zavrnitev ostalih dveh vtoževanih dodatkov.

15. Tožena stranka je del zahtevka iz naslova dodatka za nevarne naloge (ter del zahtevka iz naslova stroškov prehrane) pripoznala in je sodišče prve stopnje 13. 7. 2018 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, zahtevek glede preostale vtoževane razlike dodatka pa je zavrnilo. Po 1. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe se dodatek za nevarne naloge določi v višini 500,00 EUR za izvajanje nalog: načrtovanja in spremljanja vojaških aktivnosti, kontrole prometa in oseb, varovanja objektov in oseb in spremljanja vojaških ter drugih konvojev. Po drugem odstavku 7. člena Uredbe se dodatek za nevarne naloge obračunava in izplačuje v skladu z drugim in četrtim odstavkom 6. člena, ki določata način obračunavanja in izplačevanja plače za vojaško službo izven države. Glede na te določbe se dodatek priznava le za dejanske dneve dela izven države. Tožena stranka je priložila seznam odsotnosti tožnika za sporno obdobje (skupaj 33 dni) in izračun dodatka za nevarne naloge, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga tožnik po višini ni prerekal, prav tako ni navajal, da v spornem obdobju ni bil odsoten oziroma ni koristil dopusta, zato je sodišče presežek zahtevka zavrnilo. Povzeti obrazložitvi sodbe pritožba neutemeljeno očita kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter pri tem opozarja, da je dodatek odvisen od narave opravljanih nalog, katerih pa da sodišče ni ugotavljalo. Navedeno ni pomembno, saj sodišče zavrnjeno odločitev o tem dodatku ni vezalo na naravo nalog, ampak na dneve tožnikove odsotnosti. Prav tako ni odločilno tožnikovo sklicevanje na 5. točko listine Območje delovanja SVNKOKN A. B. z dne 5. 1. 2017, v kateri je navedeno, da dodatek za nevarne naloge pripadnikom SVNKOKN A. B. pripada enotno, ne glede na to, ali delujejo na območju D. ali na celotnem H. I., saj je dodatek vezan na dolžnost, ki jo opravljajo, to pa je dolžnost v mednarodnem poveljstvu, ne tudi na območje delovanja. Kot rečeno, sodišče razlike dodatka za nevarne naloge ni zavrnilo zaradi narave nalog niti zaradi območja opravljanja nalog, ampak zaradi ugotovljene odsotnosti.

16. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike nadomestila za prehrano za čas od 1. 10. 2016 do 7. 1. 2017. Tožnik je izhajal iz trditev, da mu je tožena stranka plačevala 3,60 EUR na dan namesto 20,00 EUR na dan. Tožena stranka je zahtevek pripoznala do višine 116,11 EUR, kar je zajemalo sobote in nedelje, preostalo vtoževano razliko pa je sodišče zavrnilo.

17. Po Uredbi pripadniku med vojaško službo v drugi državi med drugim pripada povračilo stroškov prehrane med delom, pri čemer se povračilo tega stroška ugotavlja z merili, ki so določena z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.). Ta je v 35. členu določala, da je javni uslužbenec na delu v tujini upravičen do povračila stroškov prehrane med delom, in sicer v protivrednosti višine povračila stroškov prehrane med delom v Republiki Sloveniji, ki se pomnoži z indeksom življenjskih stroškov za posamezni kraj, kamor je javni uslužbenec napoten. Navedeno je tožena stranka upoštevala v pripoznanem delu zahtevka, sodišče prve stopnje pa ni našlo podlage za ugoditev preostalemu delu zahtevka. V spornem obdobju ni bilo podlage, da bi se pripadnikom SV, napotenim na opravljanje nalog v tujini, izplačevalo povračilo stroškov za prehrano v višini 20,00 EUR dnevno ali v višini dnevnice za službeno potovanje. Tožnik je le splošno navajal, da je večkrat potoval na Kosovo, ni pa določno opredelil službenih poti. Sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot odločilno dejstva, da je tožena stranka tožniku do 30. 9. 2016 plačevala stroške prehrane v višini 20,00 EUR, saj za takšno ravnanje ni imela podlage v veljavni zakonski in podzakonski ureditvi. Za vtoževano obdobje pa tudi ni odločilna kasnejša sprememba Uredba (Ur. l. RS, št. 25/2017 z dne 19. 5. 2017), v skladu s katero je pripadnik v MOM upravičen do povračila stroškov prehrane v višini dnevnice za službeno potovanje. Navedeno področje je predmet prisilnih predpisov, ki zavezujejo delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo vtoževane razlike stroškov prehrane utemeljeno zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke:

18. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev o tožniku prisojenem znesku v višini 4.961,60 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2015. Iz pritožbenih navedb izhaja predvsem očitek napačnega razumevanja 7. člena Direktive 2003/88/ES ter vztrajanje, da je tožniku pravica do plačanega letnega dopusta ugasnila po poteku roka, določenega v nacionalni zakonodaji (31.1 2. 2016), kar pa presoji pritožbenega sodišča ni edina relevantna podlaga za presojo pravilnosti odločitve o tožnikovi terjatvi v zvezi z neizrabljenim letnim dopustom.

19. ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, kot nakazano, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.

20. Pritožba pravilno navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na Zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO, Ur. l. RS, št. 20/06), ki določa izrabo letnega dopusta, upoštevajoč delovne potrebe misije, saj se ta predpis ne nanaša na vojaške misije, kar pa ni odločilno za presojo utemeljenosti tožnikove (odškodninske) terjatve. Enako velja za pritožbene navedbe, vezane na sodbo ES C-14/10, predmet katere je tudi zgoraj nakazano vprašanje dopustnega kopičenja pravice do izrabe pravice do plačanega dopusta. V navedenem primeru delavec dopusta ni izrabil zaradi nezmožnosti za delo. Ravno tovrstni primeri so pogosto predmet obravnavanja pred sodiščem EU. Praviloma so relevantni le z vidika nadomestila, ne tudi odškodnine (v bolezni delavca je namreč težko najti element delodajalčevega protipravnega ravnanja). Sicer pa razlog za to, da tožnik dopusta za leto 2015 ni koristil do 31. 12. 2016, ni bil v tožnikovi nezmožnosti za delo, ampak v tem, da je bil na delu v tujini, od koder se je v Slovenijo vrnil januarja 2017.

21. Sodišče prve stopnje je uporabilo stališče iz sodbe ES C-619/2016, da mora delodajalec dokazati, da je ravnal z vso skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, pri tem pa celo niti ni pomembno, ali je delavec zaprosil za koriščenje dopusta, ali ne. Četudi gre za stališče, zavzeto v zvezi z nadomestilom, je uporabljivo tudi z vidika odškodnine.

22. Tožena stranka je namreč v zvezi s tožnikovo prošnjo za izrabo preostanka letnega dopusta iz leta 2015 v času po 30. 6. 2016 oziroma do konca leta 2016 izdala ugotovitveni sklep z dne 18. 4. 2016, da lahko dopust izrabi do 31. 12. 2016. Tožnik je podal ugovor z dne 10. 5. 2016 in zaprosil za koriščenje dopusta za leto 2015 po vrnitvi iz misije v letu 2017 oziroma izplačilo nadomestila zaradi nemožnosti izrabe. Tožena stranka je navedeni ugovor ter zahtevo za plačilo nadomestila za neizkoriščene dneve letnega dopusta zavrnila šele z odločbo z dne 12. 1. 2017. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka poudarila, da tožniku delovno razmerje še ni prenehalo, zaradi česar do nadomestila za neizrabljen letni dopust ni upravičen. Obrazložila je tudi, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 97.h člena ZObr pravico do koriščenja letnega dopusta za leto 2015 v vsakem primeru izgubil - tudi, če bi bili razlogi za izgubo na strani delodajalca.

23. Vendar pa slednje ni nepomembno za presojo ravnanja tožene stranke z vidika odškodninskega prava, kot tudi ni nepomembno dejstvo, da je navedeni zakasneli odgovor tožene stranke tožnik prejel šele 30. 1. 2017, tj. že po vrnitvi z misije v Slovenijo, predvsem pa je bilo to že po 31. 12. 2016, torej po izteku obdobja, na katerega tožena stranka veže tožnikovo pravico do izrabe letnega dopusta. V zvezi s tem je tožnik utemeljeno opozarjal, da razlog za neizrabljeni dopust ni na njegovi strani, ampak na strani tožene stranke. Kot je še navedel v postopku na prvi stopnji, bi lahko v primeru pravočasnega odgovora sam poskrbel za izrabo dopusta do 31. 12. 2016, kar pa mu je bilo zaradi prepoznega odgovora onemogočeno.

24. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da tožena stranka tožniku ni predlagala drugačnega načina izrabe letnega dopusta za leto 2015. Pravilno ni sledilo ugovoru tožene stranke, da tožnik letnega dopusta pač ni mogel koristiti, ker niti enega dneva v letu 2016 ni delal v Republiki Sloveniji. Dejanje tožene stranke oziroma njeno opustitev, da bi tožniku omogočila še pravočasno izrabo letnega dopusta, je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo kot ravnanje v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Pri tem ni pomembna pritožbena navedba, da je tožnik v času misije koristil posebni dopust, češ da ta zasleduje enak namen kot letni dopust, da se delavec spočije in razvedri. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da tožena stranka ni navedla ali predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je imel tožnik pravico do plačanega letnega dopusta dejansko možnost uveljaviti, pa tega namerno ni storil, tudi ne z namenom uveljavljanja pravice do plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust (C‑619/16). Posledično je pravilno zaključilo, da tožnik pravice do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2015 ni izgubil, pritožbeno sodišče pa v navedenem vidi zlasti element protipravnega (in vsaj hudo malomarnega) ravnanja tožene stranke, zaradi katerega je tožniku nastala škoda v vtoževani višini (4.961,60 EUR), s tem da tožena stranka same višine prisojenega zneska, ki temelji na podatkih o tožnikovi plači, niti ne problematizira.

25. Ker niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97h, 97h/3, 98c.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 164, 164/2, 179.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 7, 7/2.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) - člen 7, 8, 9, 10.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) - člen 35.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0ODc3