VDSS Sodba Pdp 497/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bili paketi s škatlami soli raztreseni po tleh in da bi jih morala tožnica zložiti na paleto, prav tako ni sledilo njenim navedbam, da je bil posamezen paket težak 30 kilogramov. Ugotovilo je, da je tožnica na police zlagala zgolj posamezne škatle soli, težke kilogram oziroma kilogram in pol, vendar pa je dopustilo možnost, da je tožnica urejala kartone s škatlami na paleti pod polico. Presodilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj prelaganje paketov s škatlami ne predstavlja nevarne dejavnosti. Prav tako ni podana njena krivdna odgovornost, ker tožnici ni bilo treba hiteti, ker ni dokazano, da bi morala dvigovati bremena, težja od 25 kilogramov (kolikor znaša omejitev teže bremen glede na tožničino starost), ker ne drži, da tožena stranka ni poskrbela, da paketi ne bi bili raztreseni (v tej zvezi sodišče prve stopnje še doda, da to niti ni pomembno, ker je bilo urejanje polic - torej tudi pospravljanje razsutih paketov - tožničina naloga) in ker je tožena stranka omogočila pomoč sodelavcev pri premeščanju težjih bremen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 36.711,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in odločilo, da obe stranki in stranski intervenient sami nosijo svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni v ugodilnega, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega izhodišča, da paketi škatel pomivalne soli, ki so se nahajali na paleti pod policami, niso bili raztreseni s palete in da jih tožnici ni bilo treba zložiti nazaj na paleto. Primarni vzrok za škodni dogodek je v protipravnem in malomarnem ravnanju tožničinega sodelavca viličarista, ki je raztresel pakete s pomivalno soljo in jih ni zložil nazaj na paleto, zato je to delo morala opraviti tožnica. Do tožničine poškodbe je prišlo, ko je želela dvigniti zagozdeni paket in ga dati nazaj na paleto. Tožena stranka ni prerekala trditev, da so bili paketi raztreseni zaradi viličarista. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da so paketi s škatlami pomivalne soli tehtali 30 kilogramov in da je bila v paketih sol znamke A.. Slediti bi moralo izpovedi B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje je prezrlo bistvene ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, da tožena stranka ni ravnala v skladu s pravili varnega dela. Neustrezna organizacija dela, pomanjkanje jasnih navodil, neustrezno usposabljanje v zvezi z varnim rokovanjem z bremeni in opustitev nadzora nad delovnim procesom so privedli do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje se do teh ugotovitev izvedenca ni opredelilo. Ugotovitve izvedenca, da urejanje polic s sklanjanjem v regal ni primerno oziroma varno in da bi morala tožena stranka dati zaposlenim jasna navodila o pravilnem ravnanju s težjimi bremeni, imajo podlago v trditvah tožnice, da tožena stranka ni zagotovila varnega in primernega delovnega okolja in da ni pravilno organizirala delovnega procesa. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se tožnica premeščanja bremen, težjih od 25 kilogramov, ne bi smela lotiti sama, ampak bi morala za pomoč prositi sodelavce. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tem delu ugotovilo samo ex offo mimo trditvene podlage tožene stranke, ki ni trdila, da se tožnica opisane naloge ne bi smela lotiti sama oziroma bi morala prositi za pomoč. S tem je kršilo 2. in 7. člen ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela pri opravljanju svojega dela za toženo stranko 29. 8. 2011. Izhajalo je iz navedb tožnice, da naj bi navedenega dne kot zaposlena na delovnem mestu prodajalec - blagajnik v poslovalnici D. v E. zlagala raztresene pakete s škatlami pomivalne soli, težke 30 kilogramov, najprej na paleto na tleh, nato pa na polico in da si je pri poskusu dviga ene od škatel poškodovala desno ramo oziroma roko. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali obstoji krivdna oziroma objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela. Prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) namreč določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Splošna pravila civilnega prava o odškodninski odgovornosti so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/03 in nasl.), v členih 131 do 189.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bili paketi s škatlami soli raztreseni po tleh in da bi jih morala tožnica zložiti na paleto, prav tako ni sledilo njenim navedbam, da je bil posamezen paket težak 30 kilogramov. Ugotovilo je, da je tožnica na police zlagala zgolj posamezne škatle soli, težke kilogram oziroma kilogram in pol, vendar pa je dopustilo možnost, da je tožnica urejala kartone s škatlami na paleti pod polico. Presodilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj prelaganje paketov s škatlami ne predstavlja nevarne dejavnosti. Prav tako ni podana njena krivdna odgovornost, ker tožnici ni bilo treba hiteti, ker ni dokazano, da bi morala dvigovati bremena, težja od 25 kilogramov (kolikor znaša omejitev teže bremen glede na tožničino starost), ker ne drži, da tožena stranka ni poskrbela, da paketi ne bi bili raztreseni (v tej zvezi sodišče prve stopnje še doda, da to niti ni pomembno, ker je bilo urejanje polic - torej tudi pospravljanje razsutih paketov - tožničina naloga) in ker je tožena stranka omogočila pomoč sodelavcev pri premeščanju težjih bremen.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

9. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka ni prerekala tožničinih navedb, da so bili paketi s škatlami soli razsuti, da jih je razsul tožničin sodelavec - viličarist in da jih ni zložil nazaj na paleto, čeprav je bila to njegova naloga. Te navedbe je tožena stranka prerekala že v odgovoru na tožbo (list. št. 26). Navedla je, da je šlo v obravnavanem dogodku za redno zlaganje blaga na police in ne za pospravljanje razsutih škatel in navedeno v nadaljevanju dodatno utemeljila. Sodišče prve stopnje zato teh dejstev pravilno ni štelo za priznane na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP. Sicer pa v tem sporu niti ni bistveno, ali so bili paketi razsuti v posledici ravnanja drugega delavca ali pa v posledici ravnanja nekoga drugega oziroma iz drugega vzroka. Tožnica je namreč v tem sporu trdila, da je do njene poškodbe roke prišlo, ko je vlekla k sebi oziroma poskušala premakniti enega od paketov s škatlami soli, ki so bile razsute na tleh, in ne ob samem razsutju paketov. Ker razsutje paketov (glede na tožničine navedbe) ni neposredni vzrok za nastanek škodnega dogodka, ni bistveno, zakaj naj bi do razsutja prišlo. Odgovornosti tožene stranke torej ni mogoče presojati po določbi 147. člena OZ, ki ureja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec povzroči tretji osebi¹, kot zmotno navaja pritožba.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da paketi niso bi raztreseni, saj tega nobena od zaslišanih prič (C.C., F.F., G.G., B.B.) ni potrdila. Tudi na podlagi izpovedi B.B., na katero opozarja pritožba, o tem, da je s tal pobrala raztreseno sol, še ni mogoče sklepati, da so bili celi paketi s škatlami raztreseni, saj bi se lahko sol raztresla le iz ene posamezne škatle, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi posamezen paket tehtal 30 kilogramov, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja niti, za katero znamko soli naj bi šlo in s tem povezano težo posamezne škatle (kilogram oziroma kilogram in pol), niti, koliko škatel naj bi bilo pakiranih v posameznem paketu (od 12 do 24). Pritožba neutemeljeno izpostavlja izpovedi B.B. in C.C., saj nobena od njiju ni z gotovostjo vedela izpovedati o znamki soli in številu škatel v paketu (glej prepis zvočnega posnetka z dne 19. 5. 2016 na list. št. 142 in 146). Sodišče prve stopnje se je do izpovedi vseh navedenih prič tudi jasno in natančno opredelilo, zato ni utemeljena niti smiselno in pavšalno očitana kršitev 8. člena ZPP (prosta dokazna ocena).

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage, da bi bilo možno upoštevati vse ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu. Tožnica je v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke podala naslednje konkretne navedbe: da ni preprečila razsutja paketov s pomivalno soljo s palete in njihovega zagozdenja med palete; da je opustila dolžni nadzor nad izvajanjem dela sodelavca, ki je pakete razsul in jih ni pospravil, zaradi česar je to morala storiti tožnica; da ni poskrbela za primerno organiziranost in izvajanje delovnih nalog, in sicer ni poskrbela, da bi se tovrstno delo lahko opravilo brez nepotrebnega hitenja ali časovnih omejitev oziroma da bi se težka bremena zlagala na drug način, na primer s pomočjo večjega števila ljudi, ki bi bili zadolženi le za zlaganje na police ali da bi opravo takšnih težkih fizičnih del odredila moškim, ki so bili v času škodnega dogodka zaposleni pri toženi stranki; in da je tožnici odredila premeščanje bremen, ki presegajo največjo dovoljeno maso bremen glede na spol in starost tožnice. Glede na navedeno trditveno podlago tožnice sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, da urejanje spodnjih polic s sklanjanjem v regal ni primeren oziroma varen in da bi morala tožena stranka posredovati zaposlenim jasna navodila o tem, kako morajo pravilno manipulirati s težjimi bremeni ter kako morajo pravilno in varno urejati police, kjer se nahajajo težja bremena (da tožena stranka delavcem ni zagotovila ustreznega usposabljanja, pa iz ugotovitev izvedenca ne izhaja). Trditveno breme glede obstoja protipravnosti ravnanja povzročitelja škode je na oškodovancu, ki mora konkretno navesti nedopustno ravnanje oziroma ravnanja, ki so privedla do nastanka škodnega dogodka. Tožnica je takšna ravnanja navedla, vendar med njenimi navedbami ni očitka, da je tožena stranka urejanje polic organizirala na neprimeren in nevaren način - s sklanjanjem v regal, prav tako tudi ne, da ji ni posredovala ustreznih navodil. Zato na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu ni mogoče izpeljati odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 217/2009, saj ne gre za v bistvenem podobno procesno situacijo. Oškodovanec namreč v navedeni zadevi ni mogel vedeti za predpisane dimenzije dvignjenega podesta, saj gre za strokovno znanje, ki ga ima le izvedenec. V obravnavanem sporu pa navedbe, da je tožnica delo opravljala v neprimernem položaju in da od tožene stranke ni prejela navodil o tem, kako delo varno opraviti, ne zahtevajo posebnega strokovnega znanja, s katerim tožnica ne bi razpolagala, in da bi bila zato dopustna izvedba informativnega dokaza z izvedencem. Glede na navedeno sodišče prve stopnje nekaterih ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu pravilno ni upoštevalo in se do njih pravilno ni opredeljevalo (zato ni podana kršitev iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala za pomoč prositi sodelavce, če bi bili paketi težji od 25 kilogramov, saj to stališče temelji na ugotovitvi izvedenca, da je tožnica glede na svojo starost lahko dvigovala bremena do 25 kilogramov, težja bremena pa le s pomočjo druge osebe. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da za takšno ugotovitev sodišče prve stopnje ni imelo opore v trditveni podlagi. Tožnica je namreč sama trdila, da ji tožena stranka ni zagotovila pomoči sodelavcev, zato ni podana kršitev 7. člena ZPP.

13. Glede na zgoraj navedeno je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodni dogodek tožnice 29. 8. 2011. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tretja oseba je lahko tudi drug delavec istega delodajalca (VIII Ips 164/2018).

Datum zadnje spremembe:

21.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 452/2019
• VDSS Sodba Pdp 637/2019
• VDSS Sodba Pdp 448/2020